VSL Sodba II Cp 1639/2019

Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve o vsebini pogodbenega dogovora. Obveznost vrnitve varščine ob poteku najemne pogodbe nedvoumno izhaja tako iz aneksa k najemni pogodbi kot iz najemne pogodbe. Vsebino takega dogovora so potrdile tudi priče.

Očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do navedbe, da toženec v knjigovodskih evidencah nima knjižene nobene obveznosti do tožnika, in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen. Gre za indično dejstvo, ki bi v povezavi z drugimi dejstvi lahko potrjevalo toženčevo trditev, da njegova obveznost ne obstaja. Taka pomanjkljivost ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in še manj, da ne bi bilo mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti. Ob drugačnem zapisu pogodbe in z njim skladnih izpovedbah prič je šlo za osamljen indic. Izostanek izrecnega ovrednotenja v sodbi zato tudi ni mogel vplivati na njeno pravilnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku prostovoljnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017 dalje do plačila, in tožencu naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po določilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Ker se sodišče ni opredelilo do navedb, da v svojih knjigovodskih evidencah nima knjižene nobene obveznosti do tožnika in da sta oba kot pravna subjekta v zvezi s svojim poslovanjem dolžna voditi poslovne knjige in vsa plačila izvajati preko bančnega računa, sodbe ni mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka.

Tožnik ni izkazal, da je bila varščina plačana tožencu, niti da bi bil upravičen do njenega vračila. Iz obstoječe sodne prakse izhaja, da je pogodbeno dogovorjena varščina namenjena varstvu upnika, v konkretnem primeru najemodajalca, ki se ob morebitni kršitvi pogodbe iz nje poplača. Sodišče je sodbo oprlo na pogodbo oziroma aneks z dne 4. 1. 2002, iz katerega naj bi izhajalo, da je najemnik ob podpisu položil varščino v višini 15.000 EUR. Ker v letu 2002 evro še ni bil uradna valuta v Republiki Sloveniji, prav tako pa v letu 2002 nemška marka, v kateri naj bi bila plačana varščina, ni bila več plačilno sredstvo, ta listina ni verodostojen dokument. Sodišče je sodbo oprlo na listino, ki je očitno falsifikat. Na to je opozoril tudi zakoniti zastopnik toženca, ko je na vprašanje, ali mu je poznana najemna pogodba, odgovoril, da je takih pogodb bilo čuda, nekih popravljenih, izmišljenih. Tudi izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik, ne dokazujejo utemeljenosti in obstoja vtoževane terjatve. Sodišče niti ni pojasnilo, katere priče naj bi potrdilo obstoj obveznosti in na kakšen način.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na ugotovitvah,

- da je tožnik ob sklenitvi najemne pogodbe s tožencem izročil toženčevemu prejšnjemu najemniku 15.000 EUR,

- da je šlo za izpolnitev pogodbeno dogovorjene varščine,

- da je bilo v pogodbi dogovorjeno, da bo tožniku ta znesek vrnjen ob prenehanju najemne pogodbe in

- da je najemna pogodba prenehala 30. 5. 2017.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve o vsebini pogodbenega dogovora. Obveznost vrnitve varščine ob poteku najemne pogodbe nedvoumno izhaja tako iz aneksa z dne 4. 1. 2002 k najemni pogodbi z dne 3. 1. 2002 kot iz najemne pogodbe z dne 1. 4. 2005. Vsebino takega dogovora so potrdile tudi priče, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje povzelo v svoji obrazložitvi. F. F., tedanji toženčev predsednik, ki je zastopal toženca ob sklenitvi pogodbe, je izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da se ta varščina vrne tožniku, ko bo šel ven iz lokala, ko bo prenehal s poslom. Tudi R. R., sekretar kluba do leta 2001, je potrdil, da je bilo v vseh najemnih pogodbah, ki jih je toženec sklenil z najemniki lokala, zapisano, da se varščina ob izteku pogodbe vrne najemniku. Dokazna ocena v sodbi je resda skromna, a ob skladnih izpovedbah vseh zaslišanih – z izjemo sedanjega zakonitega zastopnika, ki ni sodeloval pri sklepanju pogodbe – še zadostna. Ker ni izpovedal o okoliščinah ob sklepanju pogodbe, ampak le na splošno o toženčevem poslovanju, toženčev zakoniti zastopnik ni mogel biti bolj prepričljiv od prič, ki so izpovedale o vsebini obravnavane najemne pogodbe in izpolnitvi tožnikove obveznosti v zvezi z njo.

7. Očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do navedbe, da toženec v knjigovodskih evidencah nima knjižene nobene obveznosti do tožnika, in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen. Gre za indično dejstvo, ki bi v povezavi z drugimi dejstvi lahko potrjevalo toženčevo trditev, da njegova obveznost ne obstaja. Taka pomanjkljivost ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in še manj, da ne bi bilo mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti. Ob drugačnem zapisu pogodbe in z njim skladnih izpovedbah prič je šlo za osamljen indic. Izostanek izrecnega ovrednotenja v sodbi zato tudi ni mogel vplivati na njeno pravilnost.

8. Pritožnik ne more uspeti niti s trditvijo, da je varščina namenjena varstvu upnika, da iz nje poplača škodo zaradi morebitne kršitve pogodbe. Okoliščine, zaradi katerih ni bil dolžan vrniti varščine, bi moral zatrjevati in dokazati toženec, v pritožbi pa ne trdi, da je to pred sodiščem prve stopnje storil.

9. Pritožbena trditev, da je pogodba oziroma aneks iz leta 2002 falsifikat, pomeni nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 337. člena ZPP ne sme upoštevati pri odločanju o pritožbi. Toženec v pritožbi namreč ni niti poskušal pojasniti oziroma izkazati, zakaj tega dejstva ni mogel brez svoje krivde uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Po ugotovitvi, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, hkrati pa mora tožniku, ki je argumentirano odgovoril na pritožbo, povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški, odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, znašajo skupno 466,65 EUR, in sicer gre za stroške odgovora na pritožbo (625 točk), povečane za 22 % davek na dodano vrednosti in 2 % materialnih stroškov. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 473/2021
• VSM Sklep II Kp 49925/2013
• VSL sklep I Cp 390/2013