VSL Sodba II Cp 1966/2019

Jedro

Tožnik vseh elementov odškodninskega delikta ni izkazal (nedopustno ravnanje, vzročna zveza) - prekoračitev oz. protipravnost ravnanj zavarovanca toženke bi moral izkazati tožnik, kar pa mu ni uspelo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 30 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Policisti, ki so bili zaslišani, so izpovedovali povsem identično in skladno, vendar pa se sodišče o verodostojnosti izpovedb policistov zaradi njihove pretirane skladnosti ni izrekalo. Pri sprejemanju dokazne ocene je sodišče povsem spregledalo tožnikovo izpoved, da je do poškodbe prišlo, ker ga je eden izmed policistov med postopkom pridržanja brcnil v predel gležnja. Takrat ga je močno zabolelo in je padel na tla. Do tožnikove poškodbe je torej prišlo zaradi kombinacije udarca in padca. Najprej torej zaradi policistovega udarca v predel goleni in gležnja, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje in nato padel na tla. Tožnikov padec je v vzročni zvezi z nezakonitim ravnanjem zavarovanca toženke, ki v postopku ni uporabljal zakonsko dovoljenih prisilnih sredstev. Čeprav je izkazano, da je bil tožnik pod vplivom alkohola, pa to še ne pomeni, da mora njegova izpovedba ostati brez dokazne ocene. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo navesti, zakaj je odločitev oprlo na izpovedbe policistov, ne pa tožnika, in ni upoštevalo izvedenskega mnenja, ki je dopustilo možnost, da je do poškodbe prišlo pri padcu na ravnini tal.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. jo spremeni in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, nato pa napravilo prepričljivo dokazno oceno, skladno z metodološkimi napotili iz 8. člena ZPP.

6. Tožnik je v tožbeni naraciji zatrjeval, da je do poškodbe desnega gležnja (spiralni zlom gležnja) prišlo 16. 8. 2014, ker so policisti pri pridržanju uporabili grobo fizično silo (potiskanje in odrivanje). Prepuščen naj bi bil samovolji uradnih oseb, pri tem pa je bilo kršeno načelo sorazmernosti, saj so policisti brez potrebe z njim grobo/surovo ravnali in prekoračili svoja pooblastila. V pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2018 je priznal, da se na ustavljanje policistov ni odzval in je nadaljeval s pospešeno vožnjo proti domu. Policijskih ukazov ni upošteval, policistom se je upiral in skušal zbežati. Zatrdil je, da ga je eden od policistov brcnil v predel goleni in gležnja ter ga s tem hudo poškodoval.

7. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve mehanizma nastanka telesne poškodbe postavilo sodnega izvedenca dr. T. Z. Ta je pojasnil, da je takšna poškodba posledica padca v isti ravnini ali padca z višine od enega metra do največ stojne višine. Tudi tožnikova poškodba je lahko nastala pri padcu v ravnini tal, kar je po izvedenčevem mnenju še bolj verjetno ob upoštevanju okoliščine, da je bila podlaga spolzka in blatna. Izvedenec je izključil možnost, da bi do poškodbe prišlo zaradi udarca v predel goleni na področju gležnja, ki ga je zatrjeval tožnik. Izvedenec je pojasnil, da bi bile ob močnem udarcu v notranji del gležnja pričakovane še druge površinske poškodbe (odrgnine in podplutbe), te pa v zdravstveni dokumentaciji niso opisane. Položaj, v katerem naj bi bil tožnik po lastnih navedbah v trenutku udarca, ne dopušča udarca na področje večje površine notranje strani gležnja in stopala, zato po mnenju izvedenca ni verjetno, da bi v trenutku udarca prišlo do takšne poškodbe.

8. Tožnik je šele v pritožbi prilagodil svojo trditveno podlago ugotovitvam izvedenskega mnenja ter izsledkom dokaznega postopka. V pritožbi je pričel zatrjevati, da je do poškodbe prišlo zaradi kombinacije udarca in padca. Zaradi policistovega udarca v predel goleni in gležnja je izgubil ravnotežje in nato padel na tla ter se pri padcu poškodoval. Tožnik takšne trditvene podlage vse do pritožbe ni ponudil. Tudi iz njegove izpovedbe ne izhaja, da je do poškodbe gležnja prišlo zaradi padca na tla. Pri tem je treba opozoriti, da izpovedba ne more nadomestiti izostale trditvene podlage. Iz pripravljalne vloge z dne 1. 3. 2018 izhaja, da je do poškodbe tožnikovega gležnja prišlo, ko ga je eden od policistov brcnil v predel goleni in gležnja. V vlogi je še posebej poudarjeno, da do take poškodbe ne bi moglo priti, če bi tožnik med tekom v klanec padel, saj bi v tem primeru utrpel drugačno poškodbo. Med drugim je tožnik v tej vlogi poudaril, da so policisti ravnali nezakonito, ko so ga z brco v predel gležnja hudo telesno poškodovali. Nikjer pa ni govora o tem, da se je tožnik poškodoval, ker ga je policist brcnil v predel gležnja in je zaradi brce padel ter si pri padcu poškodoval gleženj. Šele pritožba ponudi takšno varianto mehanizma nastanka poškodbe. Vendar pa pritožba dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča ne vzbuja, saj je očitno, da je prilagojena ugotovitvam, izhajajočim iz izvedenskega mnenja, ki so ovrgle prvotna tožnikova zatrjevanja o mehanizmu nastanka poškodbe.

9. Ni razloga, da bi se sodišču porodil dvom v izpovedbe policistov. Skladnost izpovedb sama po sebi še ni razlog za neverodostojnost. Konkretnejših razlogov, ki bi vzbudili dvom v verodostojnost izpovedb, pa tožnik ni ponudil. Vsekakor je bolj vprašljiva njegova verodostojnost izpovedbe, ki je v nasprotju z navedbami iz pripravljalne vloge. V izpovedbi je tožnik zanikal beg pred policisti, ki ga je v pripravljalni vlogi sicer priznal. Zanikal je tudi, da je bil pod vplivom alkohola, kar je v nasprotju z ugotovitvami. Nenazadnje tudi v pritožbi priznava izkazanost dejstva, da je bil pod vplivom alkohola.

10. Zmoten je pritožbeni očitek o odsotnosti dokazne ocene tožnikove izpovedbe. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo izvedene dokaze, med drugim tudi izpovedbo tožnika. Pojasnilo je, da v položaju, ki ga je pri zaslišanju pokazal tožnik, do zatrjevane poškodbe ni moglo priti. Izreklo se je o tožnikovi alkoholiziranosti ter njegovem begu pred policisti in pojasnilo mehanizem nastanka tožnikove poškodbe.

11. Tožnik vseh elementov odškodninskega delikta ni izkazal (nedopustno ravnanje, vzročna zveza) - prekoračitev oz. protipravnost ravnanj zavarovanca toženke bi moral izkazati tožnik, kar pa mu ni uspelo - zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Pritožba ni utemeljena. Podane pa tudi niso kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 963/2020
• VSL Sodba II Cp 2170/2018
• VSL sodba II Cp 5065/2006