VSL Sodba in sklep II Cp 1534/2019

Jedro

Pritožbena graja s strani sodišča prve stopnje uporabljenega nižjega dokaznega standarda, ko je svoje dokazne zaključke utemeljilo s pomočjo indičnega sklepanja, ni utemeljena. Tako pravna teorija kot sodna praksa v primerih, ko je dokazno breme pretežko, tudi zaradi objektivnih težav pri zbiranju in izvajanju dokazov, dopuščata, da sodišče obstoj določenih dejstev ugotovi na podlagi posrednega dokazovanja, torej z indici, ki obstoj drugih dejstev potrjujejo s stopnjo pretežne verjetnosti.

Sodišče lahko vmesno sodbo izda glede celotnega zahtevka, kadar je ta v celoti po podlagi zrel za odločitev, lahko pa tudi glede dela zahtevka oziroma posameznih pojavnih oblik škode. Tožnica od tožencev zahteva plačilo nepremoženjske škode zaradi posega v njene osebnostne pravice in povračilo premoženjske škode, ki naj bi ji nastala, ker sta toženca s pomočjo njenih fotografij uspešno tržila svoje izdelke in bila s tem obogatena. Tožnica torej zahteva dve pojavni obliki škode, ki ju utemeljuje na različnih podlagah, obe pa morata biti zaradi prekluzivnega učinka vmesne sodbe že v tej fazi postopka zanesljivo ugotovljeni. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v vmesni sodbi ni navedlo razlogov, zakaj je tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske škode po podlagi utemeljen.

Poseg v osebnostne pravice kot univerzalne pravice, vezane na osebo upravičenca, predstavlja civilni delikt, ki ima ob splošnih pogojih odškodninskega prava za posledico odškodninsko odgovornost po določilu 179. člena OZ. Da sodišče dosodi denarno odškodnino za prestano nepremoženjsko škodo, mora prizadeta oseba utrpeti duševne bolečine. Ta pojem je pri posegu v osebnostno sfero treba razlagati široko, saj zajema vsako psihično nelagodje, ki nastane zaradi posega v posameznikovo fizično ali moralno bistvo, njegovo intimo, torej v njegovo osebnostno celovitost. Sodišče prve stopnje je glede na izpoved tožnice ugotovilo, da je bila z ravnanjem tožencev prizadeta, kar v konkretnih okoliščinah predstavlja zadostno podlago za dosojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ne obstojijo razlogi za delno razbremenitev tožencev zaradi predhodnih ravnanj tožnice, ki je dopustila fotografiranje in uporabo slik v komercialne namene. Toženca sta namreč njene fotografije sama poiskala na svetovnem spletu in z njimi ustvarila lažni profil, zgolj njihova dosegljivost pa ne daje podlage za odločitev o tožničinem soprispevku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o podlagi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica od tožencev zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ko je prvi toženec na socialnem omrežju Facebook odprl lažen profil in na njem nezakonito, brez dovoljenja, uporabil njene atraktivne zasebne fotografije ter s tem posegel v njene osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo tožbenemu zahtevku po podlagi ugodilo.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da sodba ne vsebuje razlogov o podlagi za povrnitev zahtevane premoženjske škode. Tudi obrazložitev glede utemeljenosti podlage za prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni ustrezna, saj je sodišče navedlo zgolj, da je bila zaradi protipravnega ravnanja tožencev tožnica nedvomno prizadeta. Sodišče bi moralo presojati in obrazložiti vzročno zvezo med zatrjevanim škodnim dogodkom ter duševnimi bolečinami tožnice, zlasti pa bi se moralo opredeliti do obstoja ali neobstoja deljene odgovornosti pravdnih strank po 185. členu v zvezi s 171. členom OZ. Toženca sta namreč zatrjevala, da do škodnega dogodka ne bi moglo priti brez predhodnega ravnanja tožnice ter da so k posegu v zasebnost, njeno osebno dostojanstvo, čast in dobro ime bistveno prispevale zlasti druge javne objave in članki v medijih. Zaključek sodišča, da sta sporni FB profil "A. A." ustvarila toženca, je zmoten in ključna povezava med njima in upravljanjem, ustvarjanjem in uporabo profila ni bila dokazana. Sodišče je o tem sklepalo zgolj iz indicev, kar ne dosega standardov za dokazovanje dejstev v pravdnem postopku. Zaključek sodišča je tudi v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca računalniške stroke, ki je navedel, da iz razpoložljivih virov ni razvidno, kdo je lastnik, skrbnik oziroma upravljalec profila. Te podatke namreč poseduje zgolj upravljalec spletišča (Facebook Irska Limited). Ker je tožnica umaknila dokazni predlog, da se tam opravijo poizvedbe, so ostala ključna dejstva nedokazana. Povezave in indici lahko ustrezajo tudi dejanskemu stanju, ki sta ga v postopku dokazovala toženca. Navedla sta, da sta v letu 2011 z namenom prodaje izdelka iglični roler na slovenskem tržišču oglaševala tudi preko FB skupin, pri čemer so ju kontaktirali številni oglaševalci ter jima ponujali oglaševalske pakete. Ti naj bi omogočali povečanje všečkov na njuni strani, kasneje pa se je izkazalo, da so bili zadaj navidezni ljudje in ne resnični. Ugotovila sta, da se v tujini lahko kupi nekaj 10000 všečkov, pri čemer gre za tako imenovane lažne profile. Glede na to, da so sporne povezave, iz katerih je sodišče napravilo zaključke o protipravnem ravnanju, lahko nastale tudi zaradi tovrstnega početja tožencev, sodišče ob odsotnosti dokazov o ustanovitvi, upravljanju in uporabi spornega FB profila ne bi smelo slediti trditvam tožnikov, temveč bi jih moralo šteti kot nedokazane. Iz izvedeniškega mnenja mag. A. B. še izhaja, da dokazni material tožnice ni bil forenzično zaščiten, zato izvedenec ni mogel potrditi njegove pristnosti. Sodišče se je zateklo k zmotnemu posploševanju, s tem pa je napačno ugotovilo dejansko stanje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbena graja s strani sodišča prve stopnje uporabljenega nižjega dokaznega standarda, ko je svoje dokazne zaključke utemeljilo s pomočjo indičnega sklepanja, ni utemeljena. Tako pravna teorija¹ kot sodna praksa² v primerih, ko je dokazno breme pretežko, tudi zaradi objektivnih težav pri zbiranju in izvajanju dokazov, dopuščata, da sodišče obstoj določenih dejstev ugotovi na podlagi posrednega dokazovanja, torej z indici, ki obstoj drugih dejstev potrjujejo s stopnjo pretežne verjetnosti. V obravnavani zadevi je sodišče kot ključno ugotovilo, da so bile domene, ki jih je ustvaril toženec in na njih reklamiral ter prodajal določene izdelke, tesno navzkrižno povezane s FB profilom z vzdevkom " A. A.", ta pa je bil povezan s profilom prvega toženca, med obema profiloma so bila vzpostavljena prijateljstva, na FB profilu A. A. se je oglaševala toženčeva domena, obstajala je tudi ustrezna časovna povezanost. Sodišče je kot bistveno upoštevalo še, da je toženec sam, med postopkom, po drugi odvetnici kot v tem postopku, zahteval izbris oziroma anonimizacijo IP naslova pri forumu "C.", iz katerega je bil registriran uporabnik z uporabniškim imenom "A. A." in z elektronskim naslovom s.s.@gmail.com prav v času aktivnega oglaševanja preko spornega FB profila³. Prav tako je sodišče kot bistven indic ocenilo rezultate poizvedb pri družbi P., d.o.o., iz katerih izhaja, da je bil na spletnem forumu Z. ustvarjen profil "A. A." z vzdevkom "N." in elektronskim poštnim naslovom a.a.@gmail.com, ki je 5. 4. 2011 objavil komentar v zvezi z izdelkom dermaroler, podatki o uporabniku z imenom B. B., z elektronskim naslovom b.b.@gmail.com, pa so bili na zahtevo toženca 6 dni po prvi glavni obravnavi, ko so bile kot dokaz predlagane tudi ustrezne poizvedbe, izbrisani. Vse omenjene povezave, prepletenost trženja proizvodov tožencev z ustvarjenim FB profilom, naročanje proizvoda z lažnega FB profila iz ponudbe na toženčevi domeni, časovna usklajenost, kar vse je sodišče prve stopnje strnjeno povzelo in prepričljivo ocenilo na 13. do 16. strani izpodbijane sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostujejo za zaključek, da je tožnica materialno dokazno breme za svoje trditve, da sta prav toženca igrala ključno vlogo pri izdelavi lažnega FB profila z zlorabo njenih fotografij in imena, izpolnila. Tožnica je po več neuspelih poizvedbah sodišča, povezanih s stroški prevodov, res umaknila dokazni predlog s poizvedbami pri upravljalcu spletišča FB, kar pa ne pomeni, da svojih trditev ni dokazala. Pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil in sodišče vse izvedene dokaze prosto ocenjuje v skladu z določilom 8. člena ZPP. Že iz toženčevih trditev, povzetih ponovno v pritožbi, o obstoju velikega števila lažnih profilov, ki so tudi naprodaj in za katerimi ne stojijo resnične osebe, izhaja, da bi lahko celo pridobljeni podatki upravljalca kazali na lažno osebo, ki bi profil ustvarila, ta pa bi bil lahko ustvarjen z IP naslova, ki je javno dostopen. Torej bi tudi omenjene poizvedbe, če bi bile uspešno opravljene, predstavljale zgolj enega od dokazov, ki bi ga bilo potrebno vplesti v dokazno oceno. Nasprotne pritožbene trditve, da gre za ključen dokaz, ki ga drugi dokazi ne morejo nadomestiti, so neutemeljene.

6. Ne drži, da je ocena sodišča, da sta sporni FB profil ustvarila in upravljala toženca, v pomembnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca računalniške stroke. Izvedenec je v svojem mnenju potrdil navzkrižne povezave med oglasi in objavami, ki so se pojavile na straneh FB profilov z vzdevkom " A. A." in "B. B.", prav tako povezave do oglasnih domen, ni pa podal odgovora na vprašanje, kdo je upravljalec spornega profila, saj bi o tem točne podatke lahko podal le upravljalec socialnega omrežja. Enako velja za IP naslov izvornega računalnika. Izvedenec torej ni zanikal, da bi to vlogo imela toženca, temveč na to vprašanje na podlagi dokaznega gradiva odgovora ni mogel podati. Zavajajoče je pritožbeno sklicevanje na neustreznost dokaznega materiala, ker ta ni bil forenzično zaščiten. Izvedenec je namreč v svojem mnenju dodal, da je zato pridobil dodatne informacije, s katerimi je glede zajetih slik podatkov v registrariju domen ugotovil ujemanje s podatki preko nacionalnega registrarija domen Arnes ter registrarija Zabec.net, kar kaže na njihovo verodostojnost. Pri preverjanju verodostojnosti informacij FB strani pa zaradi oddaljenosti dogodka in neobstoja nekaterih FB strani v celoti navzkrižno preverjanje ni bilo mogoče, vendar mu je bilo zaradi načina in konsistentnosti posnetkov omogočeno črpanje potrebnih informacij za pripravo odgovora. Izvedenec je torej pristnost materiala preverjal in ocenil, da je verodostojen.

7. Očitek pritožnikov, da je sodišče dokazno oceno sprejelo na podlagi zmotnega posploševanja, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje, ki je z razumnimi, logično vzdržnimi ter prepričljivimi argumenti pritrdilo tožničini verziji dogodka, v celoti sprejema. Nasprotno toženca za svoja pavšalna zatrjevanja, da je do omenjenih povezav med registriranimi domenami in spornim FB profilom, pa tudi do povezav na spletnih forumih, prišlo zaradi uporabe različnih oglaševalskih paketov, nista ponudila nobenega dokaza. Tako nista ne pojasnila ne izkazala, kje sta naročala pakete z všečki navideznih FB uporabnikov, iz katerih FB profilov so bili podani, niti komu sta poslala izdelek, naročen z lažnega FB profila. Verziji dogodka, kot sta jo ponudila, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo.

8. Sodišče prve stopnje je o podlagi tožbenega zahtevka odločilo z vmesno sodbo, katere namen je poenostavitev in pocenitev pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Sodišče lahko takšno sodbo izda glede celotnega zahtevka, kadar je ta v celoti po podlagi zrel za odločitev, lahko pa tudi glede dela zahtevka oziroma posameznih pojavnih oblik škode. Tožnica od tožencev zahteva plačilo nepremoženjske škode zaradi posega v njene osebnostne pravice in povračilo premoženjske škode, ki naj bi ji nastala, ker sta toženca s pomočjo njenih fotografij uspešno tržila svoje izdelke in bila s tem obogatena. Tožnica torej zahteva dve pojavni obliki škode, ki ju utemeljuje na različnih podlagah, obe pa morata biti zaradi prekluzivnega učinka vmesne sodbe že v tej fazi postopka zanesljivo ugotovljeni. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v vmesni sodbi ni navedlo razlogov, zakaj je tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske škode po podlagi utemeljen. V tem delu je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo njeno razveljavitev na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Kršitev je namreč takšne narave, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj bi s tem strankam odvzelo možnost dvostopenjskega sojenja, poleg tega pa to tudi ne bi bilo ekonomično, ker bo v nadaljevanju o zadevi odločalo sodišče prve stopnje.

9. Poseg v osebnostne pravice kot univerzalne pravice, vezane na osebo upravičenca, predstavlja civilni delikt, ki ima ob splošnih pogojih odškodninskega prava za posledico odškodninsko odgovornost po določilu 179. člena OZ. Da sodišče dosodi denarno odškodnino za prestano nepremoženjsko škodo, mora prizadeta oseba utrpeti duševne bolečine. Ta pojem je pri posegu v osebnostno sfero treba razlagati široko, saj zajema vsako psihično nelagodje, ki nastane zaradi posega v posameznikovo fizično ali moralno bistvo, njegovo intimo, torej v njegovo osebnostno celovitost. Sodišče prve stopnje je glede na izpoved tožnice ugotovilo, da je bila z ravnanjem tožencev prizadeta, kar v konkretnih okoliščinah predstavlja zadostno podlago za dosojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

10. Ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da obstojijo razlogi za njuno delno razbremenitev zaradi predhodnih ravnanj tožnice, ki je dopustila fotografiranje in uporabo slik v komercialne namene. Toženca sta namreč njene fotografije sama poiskala na svetovnem spletu in z njimi ustvarila lažni profil, zgolj njihova dosegljivost pa ne daje podlage za odločitev o tožničinem soprispevku. Zgolj za primerjavo, tudi fotokopiranje avtorskega dela brez soglasja pomeni poseg v avtorsko pravico, ki ima svojo moralno komponento, pa avtor, ki ta dela da na razpolago knjižnici ali svetovnemu spletu, ne bo soodgovoren. Med ravnanjem tožencev in prizadetostjo tožnice obstoji jasna vzročna zveza, stopnjo duševnih bolečin pa bo sodišče ovrednotilo v nadaljnjem postopku, ko bo odločalo o višini tožbenega zahtevka. Takrat bo lahko upoštevalo, če so bile zaradi predhodnih objav v časopisih te duševne bolečine manjše ali morebiti celo večje, zaradi ponovnega podoživljanja, kar bo vplivalo na končno odmero škode.

11. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo glede podlage odškodninske odgovornosti za nastanek premoženjske škode razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Primerjaj Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 337.
² Odločbe VS RS II Ips 252/2015, II Ips 315/2013, II Ips 156/2018.
³ Facebook profil, sporen v tem postopku, je bil ustvarjen 6. 10. 2010, registracija na forumu C. z imenom " A. A." pa je bila izvedena 31. 3. 2011.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 218/2003
• VSL sodba in sklep I Cp 3415/2013
• VSL sodba II Cp 3902/2010