VSL Sklep II Cp 2027/2019

Jedro

Takso za postopek je treba plačati, kdo jo bo plačal, pa je odvisno od uspeha v postopku. Tudi takse so namreč del stroškov postopka, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka. O stroških postopka pa se skladno z določili 154. člena ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, če stranka, ki je v pravdi zmagala, ni oproščena plačila sodnih taks, je morala takse že plačati, zato ji mora strošek plačila taks povrniti nasprotna stranka. Če pa je stranka, ki je zmagala, plačila sodnih taks bila oproščena, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. Ali je stranka, ki je bila oproščena plačila sodne takse, pridobila premoženje in kakšno, v primeru neuspeha nasprotne stranke za odločitev o plačilu takse ni relevantno.

Vprašanje oprostitve plačila sodnih taks se nanaša zgolj na razmerje med stranko, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in državo. Druga stranka v postopku odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne sodeluje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za oprostitev plačila sodne takse, naložene s plačilnim nalogom P 67/2016 z dne 19. 9. 2019 in ugovor toženca zoper plačilni nalog P 67/2016 z dne 19. 9. 2019.

2. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in razveljavi izdani plačilni nalog, podredno pa, naj razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da v tej zadevi izdana pravnomočna sodba ne določa, da je dolžan kakršenkoli del stroškov plačati sodišču oziroma, da iz tega naslova ni dolžan stroškov povrniti tožnici. Ravno nasprotno, sodba določa, da mora vse stroške postopka plačati tožnici, ki je tako od njega upravičena zahtevati stroške postopka in jih tudi zahteva. Tako sodišče od toženca dejansko zahteva nekaj, do česar ni upravičeno, saj so stroški priznani tožnici in gre glede na odločitev sodišča glede plačila takse kot dela stroškov postopka, o katerih je bilo pravnomočno odločeno, za razmerje med tožnico in sodiščem. Kršena mu je bila pravica do seznanitve z informacijami, saj ni bil seznanjen, da je tožnica plačila sodnih taks oproščena. Še sedaj ga sodišče ni seznanilo z razlogi za takšno odločitev, zato ni imel možnosti, da bi izpodbijal pravilnost odločitve o oprostitvi sodnih taks. Torej se mu nalaga obveznost, brez da bi imel v tej zvezi kakršnekoli možnosti izjave in vpliva na odločitev. Gre za kršitev pravice do izjave in celo do sodelovanja v postopku ter do pravnega sredstva. Nerazumljivi so argumenti sodišča, da odločitev o tožničini oprostitvi plačila sodne takse nima posledic za nasprotno stranko, saj mu je vendar sodišče naložilo v plačilo te takse. Dejstvo je, da plačila sodne takse ne zmore, saj je njegovo premoženjsko stanje zelo slabo, prejema nizke dohodke, enako njegova žena in nimata drugega premoženja, kot stanovanje, v katerem živita. V postopku je imel odobreno brezplačno pravno pomoč in bil oproščen plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo in za predlog za dopustitev revizije. Tožnici pa je bila pravnomočno dosojena odškodnina, torej razpolaga s premoženjem in plačila sodne takse ne more biti oproščena. Teh okoliščin sodišče sploh ni preverjalo in upoštevalo, čeprav je on bistveno slabšega premoženjskega stanja kot tožnica. Nalagajo se obveznosti, za katere je sodišče samo odločilo, da jih tožnica ni dolžna plačati. Zato je bil njegov ugovor utemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o uspehu tožnice v tem postopku, pritožba ne izpodbija. V drugem odstavku 15. člen Zakon o sodnih taksah (ZST-1) povsem jasno in nedvomno določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotna stranka. Takšno zakonsko določilo je logično. Taksa se plačuje z namenom, da stranke vsaj delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišč. Plačajo se za vse postopke, za katere je tako predpisano. Taksna obveznost za pravdni postopek na prvi stopnji nastane ob vložitvi tožbe (5. člen ZST-1). Če ni oproščena plačila sodne takse, jo takrat plača tožeča stranka. Če je tožeča stranka plačila sodnih taks oproščena, pa takse ob vložitvi tožbe sicer ne plača, vendar pa to ne pomeni, da taksne obveznosti za postopek ni. Takso za postopek je treba plačati, kdo jo bo plačal, pa je odvisno od uspeha v postopku. Tudi takse so namreč del stroškov postopka, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O stroških postopka pa se skladno z določili 154. člena ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), če stranka, ki je v pravdi zmagala, ni oproščena plačila sodnih taks, je morala takse že plačati, zato ji mora strošek plačila taks povrniti nasprotna stranka. Če pa je stranka, ki je zmagala, plačila sodnih taks bila oproščena, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. Ali je stranka, ki je bila oproščena plačila sodne takse, pridobila premoženje in kakšno, v primeru neuspeha nasprotne stranke za odločitev o plačilu takse ni relevantno.

5. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da se vprašanje oprostitve plačila sodnih taks nanaša zgolj na razmerje med stranko, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in državo ter da druga stranka v postopku odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne sodeluje in zakaj. Ker razlogom, s katerimi je že prvostopenjsko sodišče odgovorilo na navedbe toženca glede kršitve pravice do izjave in sodelovanja v postopku ter do informacije, pritožbeno sodišče nima kaj dodati, se sklicuje na izpodbijani sklep. Sklicuje pa se tudi na sklep VSL II Cp 2497/2018, ki potrjuje pravilnost stališč izpodbijanega sklepa in obširno pojasnjuje zakaj je temu tako. Kot je obrazloženo v navedenem sklepu višjega sodišča, ima toženec pravno sredstvo, in sicer ugovor zoper plačilni nalog. S tem, ko je toženec šele sedaj izvedel, da je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks v tem postopku, mu ni bila odvzeta nobena procesna pravica po ZST-1 ali ZPP, niti ustavna pravica.

6. V tej pravdi izdana sodba tožencu nalaga, da tožnici plača tiste stroške postopka, ki jih je tožnica v pravdi dejansko imela. Ostale stroške postopka pa mora plačati sodišču, kot mu nalaga plačilni nalog P 67/2016 z dne 19. 9. 2019.

7. Premoženjsko stanje toženca po obrazloženem za izpodbijano odločitev ni relevantno, enako kot to ni relevantno, ko se odloča o ostalih stroških postopka, npr. stroških zastopanja stranke po odvetniku.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo – drugi odstavek 15. člena ZST-1. Nobena s pritožbo uveljavljana kršitev ni podana, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, jih nosi pritožnik sam (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 990/2022
• VSL Sklep II Cp 708/2019
• VSC Sklep I Cp 31/2022