VSL Sklep I Cp 854/2017

Jedro

Posebno varstvo potrošnika, ki utemeljuje odstop od splošnih pravil o mednarodni pristojnosti, je upravičeno v razmerju, ko na eni strani nastopa potrošnik, na drugi strani pa oseba, za katero določena pogodba spada v njeno poklicno ali pridobitno dejavnost.

V obravnavani zadevi ne gre za najem nepremičnine. Sklenjena je bila pogodba o šolanju, tako imenovana internatna pogodba, ki zajema tako šolanje kot namestitev v dijaškem domu. Sodišče prve stopnje ni dalo nobenemu delu pogodbe prevladujočega preudarka. Sodišče prve stopnje je pogodbo o šolanju pravilno razlagalo kot celoto v skladu z namenom strank. Osnovni namen strank je bilo šolanje dveh tožnikovih otrok v šoli toženke. Ker se ta nahaja v drugi državi, je toženka omogočala tudi bivanje otrok v svojem dijaškem domu. Namen nastanitve je šolanje. Šolanje brez nastanitve ni mogoče. Sama nastanitev brez šolanja pa je brezpredmetna. Zmotno je stališče toženke, da se predmetni spor v celoti nanaša na najem sobe. Tožnik zahteva vračilo varščine, šolnine in namestitve za šolsko leto 2015/2016 (zmanjšano za stroške poletnega tabora). Res je razlog za odpoved pogodbe zatrjevana neustrezna nastanitev v dijaškem domu, a to za presojo - za kakšno naravo pogodbe gre in s tem predmet spora - ne more biti odločilnega pomena. Tudi vprašanje, ali znesek namestitve predstavlja pretežni del pogodbene obveznosti, na to, da gre za pogodbo o šolanju z možnostjo nastanitve v dijaškem domu (oskrba s sobo, prehrano in nadzorom), ne more vplivati. Takšne pogodbe ni mogoče razlagati kot zgolj najemno pogodbo, za katero bi bila predpisana izključna pristojnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je za odločanje o predmetni zadevi mednarodno pristojno sodišče v Sloveniji in stvarno pristojno okrožno sodišče v Ljubljani.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlaga spremembo sklepa tako, da ugotovi, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje o predmetni zadevi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Opozarja, da se mednarodna pristojnost v tej zadevi določa v skladu z Lugansko konvencijo z dne 21. 12. 2007 in ne z dne 16. 9. 1998. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, 22. člen te konvencije. Gre za določitev izključne pristojnosti za spor glede najema nepremičnine. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mešana pogodba, ki vključuje tudi namestitev v dijaškem domu, da pa je bil osnovni namen strank šolanje. Mešana pogodba pa ne izključuje uporabe pravila o izključni pristojnosti. Napačen je tudi zaključek sodišča o naravi pogodbe. Sodišče je spregledalo ključne podatke. Ne drži kot navaja, da je treba po Splošnih pogojih poravnati zgolj stroške vpisnine, šolnine in varščine, ti pogoji predvidevajo tudi plačilo nastanitve, poleg šolnine in varščine. Iz vsebine računov izhaja, da prav stroški nastanitve v dijaškem domu predstavljajo pretežni del obveznosti, kar je sodišče prve stopnje prezrlo. Kako pomemben del pogodbenega odnosa predstavlja nastanitev v dijaškem domu, je razvidno iz tega, da je glavni razlog za prekinitev pogodbe ravno nezadovoljstvo s sobami v dijaškem domu. Ne drži, da gre pri zadevni mešani pogodbi tudi za koriščenje nastanitve. Prav nastanitev v domu je pomemben element pogodbenega odnosa med strankama. Gre za mešano kombinirano pogodbo z enakovrednimi tipi pogodbe, kjer noben tip pogodbe ne more prevladovati na drugim. V primeru spora glede najema prostorov pa je podana izključna pristojnost. Ker del pogodbenega odnosa predstavlja najemna pogodba, je treba upoštevati 22. člen konvencije. Osrednjega pomena je, da imajo določbe o izključni pristojnosti prednost pred posebnimi določbami o procesnem varstvu potrošnika. Predmetni spor se v celoti nanaša na vprašanje najema sodbe v dijaškem domu toženke, s katero B. B. kot pogodbena stranka ni bila zadovoljna. Predmet tega postopka je vprašanje, ali je je bila nastanitev v domu ustrezna in skladna s pogodbo med strankama. To vprašanje pa se bo presojalo po švicarskem pravu. Sodišče prve stopnje je pristojnost slovenskega jezika tudi napačno utemeljijo na podlagi 15. člena Luganske konvencije. Določitev spora po tem členu je izjema od temeljnega pravila v 2. členu konvencije, po katerem je toženec tožen v državi, kjer ima stalno prebivališče. Izjeme pa je treba tolmačiti restriktivno. Pogoje za uporabo te izjeme pa mora zatrjevati in dokazovati potrošnik. Sodišče meni, da naj bi pogodbo sklenil potrošnik, vendar pa se ne opredeli do ugovora toženke, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Pogodbeni stranki sta tožnikova otroka B. B. in M. M. Tožnik tako nima statusa potrošnika. Zato je zmoten zaključek sodišča, da gre za pogodbo sklenjeno s potrošnikom v smislu 15. člena konvencije. Napačen je tudi nadaljnji zaključek sodišča, da je toženka usmerjala svojo dejavnost v tujino, v več držav, vključno v Slovenijo. Sodišče svojo odločitev, ob sklicevanju na posamezne odločbe SEU, ki opredeljujejo indice, da je stranka usmerjala svojo dejavnost v več držav, opre izključno na informacije, ki so razvidne na spletni strani toženke www.a.com in to na tiste, ki jih tožnik ni zatrjeval, toženka pa nanje ni mogla odgovoriti. S tem je bila kršena pravica do izjave. Sicer pa toženka navedene spletne strani ne uporablja, temveč je dostopna le stran www.a.ch. Ne zadošča, da je spletna stran osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost, zgolj dostopna v državi, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Na usmerjanje dejavnosti v Slovenijo bi lahko kazali drugi indici, ki bi jih sodišče moralo skrbno presojati, pa tega ni storilo. Sodišče v 13. in 14. točki sicer razlaga, v čem se vidi toženkina mednarodna usmerjenost, vendar to dejstvo še ne pomeni, da je toženka svojo dejavnost usmerjala izven Švicarske konfederacije in to v Slovenijo. Slovenija in slovenski dijaki v nobenem zapisu na spletu niso omenjeni. Telefonska številka z mednarodno klicno kodo pa je v sedanjem času običajna za spletne strani. Lahko sicer kaže, da je dejavnost usmerjena v določene države izven države družbe, vendar usmeritev v Slovenijo iz tega ne izhaja. Tudi ne drži, da je omenjena spletna stran v angleškem jeziku, ki ni uradni jezik. Spletna stran je originalno v francoskem jeziku, možno pa je izbrati tudi prevod v angleški jezik in nekatere druge jezike, kot so italijanščina, španščina, ruščina. Med njimi slovenskega jezika ni. Upoštevaje zadevo SEU Pammer je uporaba angleškega jezika v Švici vsekakor običajna. Iz nobenih s strani sodišča ugotovljenih indicev, ki jih izpostavlja kot bistvene, ne izhaja kakršnakoli povezava s Slovenijo. Še več, pravdni stranki pogodbe nista sklepali preko spletne strani in tako ne gre za indic v skladu z zadevo Muhlleitner, med podatki na spletni strani ter sklenitvijo pogodbe pa tudi ni bilo vzročne zveze, torej ne gre za indic v skladu z zadevo Emrek. Zato je nepomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo možno vzpostaviti stik s toženo preko spletne strani z izbiro države Slovenija. Ta ugotovitev pa je tudi napačna, saj takšne možnosti izbire na spletni strani ni. Ugotovljeni indici s Slovenijo nimajo ničesar, zato so zmotni zaključki sodišča prve stopnje o izpolnitvi pogojev za uporabo 15. člena Luganske konvencije. Napačno pa je tudi naziranje prvega sodišča o neupoštevanju dogovora med strankami o pristojnosti sodišča v Vaudu.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, saj meni, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in njegova odločitev pravilni. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej fazi postopka pravilno in popolno ugotovilo dejanske okoliščine, na podlagi katerih je pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Katere okoliščine naj bi sodišče prve stopnje pri vprašanju - katero sodišče (ali v Republiki Sloveniji ali v Švici) je mednarodno pristojno v tej zadevi - ugotovilo, pa jih tožnik ne bi zatrjeval, pritožba konkretno ne pojasni. Goli pritožbeni očitek, da je bila toženki kršena pravica do izjave, tako ne omogoča podrobnejše odgovora.

8. Pravna podlaga za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi so določbe Konvencije o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih sporih (Ur. l. EU L 339/2007 z dne 21. 12. 2007; ta mednarodna pogodba, ki je nadomestila prejšnjo iz leta 1998, se imenuje tudi Nova luganska konvencija; v nadaljevanju Luganska konvencija in je bila usklajena s pravili, ki se uporabljajo v Evropski uniji).

9. Pritožbeno sodišče se strinja s celovitimi in dokazno podprtimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na podlagi katerih zaključuje, da sta izpolnjena pogoja za uporabo določila o potrošniških pogodbah iz 15. člena Luganske pogodbe. Drži, da je določba glede pristojnosti za potrošniške spore, ki je namenjena učinkovitemu varstvu šibkejše osebe, izjema od temeljnega pravila, da je toženec tožen v državi, kjer ima stalno prebivališče, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. To je prvo sodišče pri presoji o pristojnosti tudi spoštovalo. Potrošnik lahko v skladu s 16. členom konvencije sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče, če jo je sklenil z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost in je ta usmerjala svojo dejavnost v več držav, vključno v Slovenijo, pogodba pa spada v to dejavnost (15. člen konvencije).

10. Posebno varstvo potrošnika, ki utemeljuje odstop od splošnih pravil o mednarodni pristojnosti, je upravičeno v razmerju, ko na eni strani nastopa potrošnik, na drugi strani pa oseba, za katero določena pogodba spada v njeno poklicno ali pridobitno dejavnost. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sporna pogodba ni bila sklenjena s potrošnikom. Potrošnik je po zakonski definiciji vsaka fizična oseba, ki je sklenila pogodbo z osebo, v okviru opravljanja njene dejavnosti.¹ Tožnik, kot oče dveh mladoletnih otrok, je potrošnik. V korist svojih otrok se je dogovarjal s toženko in plačal predujem za šolnino, stroške nastanitve in stroške poletnega tečaja. Sklenjena je bila pogodba za namen, ki ga ni pripisati njegovi dejavnosti. Ugovor aktivne legitimacije je materialnopravni ugovor, ki ga bo sodišče obravnavalo v okviru utemeljenosti tožbenega zahtevka, ne odloča pa se o njem v okviru ugotavljanja ene od procesnih predpostavka. S toženko je bila sklenjena pogodba o šolanju in bivanju otrok v mednarodni zasebni šoli. Toženka opravlja dejavnost šolanja in omogoča nastanitev otrok v svojem dijaškem domu. Gre za dejavnost v okviru njene poklicne dejavnosti. Te okoliščine potrjujejo izpolnitev prvega pogoja za pristojnost za potrošniški spor.

11. Države podpisnice Luganske konvencije, med njima tudi Slovenija in Švica, so ustanovile sistem za izmenjavo podatkov o sodni praksi, ki se je izoblikovala na podlagi uporabe te konvencije in Bruseljske konvencije, kasneje Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 - Bruselj I, ki je nadomestila Bruseljsko konvencijo in velja za države članice EU ter je v primeru potrošniške pogodbe zelo podobna Luganski konvenciji (glej: www.curia.europa.eu).

12. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je podan drugi pogoj - ali je toženka usmerjala svojo dejavnost v eno ali več držav članic, tudi v Slovenijo - (utemeljeno) upoštevalo v sodni praksi EU oblikovan neizčrpen seznam indicev v zadevah Pammer, Hotel Alpenhof, Emrek in Muhhlleiter. SEU je zavzelo nekaj pomembnih stališč v zvezi s potrošniškimi pogodbami, sklenjenimi z osebami, ki poslujejo oziroma oglašujejo preko interneta. Zgolj posamezen indic ni dovolj za uporabo 15. člena konvencije, vendar pa je sodišče prve stopnje ob skrbnem tehtanju na podlagi več ugotovljenih indicev v izpodbijani sodbi v tč. 12 - 16 pravilno zaključilo, da je toženka svojo dejavnost usmerjala tudi v Republiko Slovenijo, v kateri ima tožnik stalno prebivališče.

13. Pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbo dodaja, da je bila v obravnavani zadevi pogodba sklenjena po elektronski pošti, kar je (poleg sklepanja preko spletne strani) šteti za pogodbo na daljavo. Tudi navezava stika med strankama je potekala preko elektronske pošte, kar vse sodi med indice, ki dokazujejo, da je bila pogodba povezana z dejavnostjo, usmerjeno v državo tožnika. Ugotovljeno je bilo, da je imela toženka dve spletni strani. Sodišče prve stopnje je preverilo, da sta bili dostopni in uporabni. Morebitna naknadna sprememba ali ukinitev strani ni pomembna. Če je toženka tedaj uporabljala zgolj www.a.ch, to na zaključek sodišča prve stopnje o njeni naravnanosti na mednarodno sodelovanje ne vpliva. Vsebina predstavitve šole (priloga A13), objavljena na dostopni spletni strani www.a.com, potrjuje usmerjanje svoje dejavnosti v druge države izven konfederacije, tudi v Slovenijo, tudi s tem, ko je stran v angleškem jeziku, ki ni uradni jezik v Švici in z navedbo mednarodne kode. Kontakt s toženko je mogoče vzpostaviti tudi preko obrazca na spletni strani, ki omogoča, da je pošiljatelj sporočila tudi iz Slovenije, saj Republika Slovenija ni izključena iz poslovanja. Vse te okoliščine kažejo na izražanje volje po poslovanju s potrošnikom tudi iz Republike Slovenije. Toženka z navedbami, podanimi šele v pritožbi, - da ima v delu Švice, kjer ima sedež, sedež tudi veliko mednarodnih institucij in organizacij, zato v šoli tudi prevladuje mednarodno okolje, kar ne pomeni, da toženka usmerja dejavnost izven svoje države - ne more biti uspešna, ob tem ko hkrati dopušča, da je bila dejavnost usmerjena v določene države izven države družbe, a ne v Slovenijo. Pritožbeno sodišče dodaja, da je toženka imela možnost na različne načine zagotoviti, da je jasno razvidno, da s potrošniki iz Slovenije ne želi poslovati. Spletna stran ne izključuje Slovenije, pač pa računa, da večina potencialnih strank razume angleško oziroma enega izmed izbirnih jezikov (španščina, ruščina, italijanščina). Zakonski pogoj ni razumeti tako, da obstaja vez le med uporabljenimi tujimi jeziki in državami, v kateri so ti jeziki domači. Okoliščina, da toženka ne ponuja spletne strani tudi v slovenščini („manjši jezik“), ne pomeni, da ne računa na stranke iz Slovenije (in drugih držav), računa pač na to, da bo veliko strank (iz drugih držav, tudi Slovenije) razumelo vsaj enega od zanje tujih jezikov. Toženka, ki na spletni strani uporablja (vsaj) angleščino kot jezik, ki je v svetovnem merilu močno razširjen kot tuj jezik, s tem svoje aktivnosti usmerja tudi v vse tuje države.²

14. Sodišče prve stopnje je upoštevaje sodbo SEU (v zadevi Emrek) pravilno pojasnilo, da člen 15 konvencije ne zahteva vzročne zveze med načinom usmerjanja dejavnosti in sklenitvijo pogodbe s potrošnikom. Ni pa ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni bilo vzročne zveze, kot zmotno meni pritožba. Sicer pa je iz tožnikovih trditev v tožbi moč razbrati, da si je ogledal spletno stran pred sklenitvijo pogodbe (točka II), saj trdi, da je toženka na spletu in s ponudbo prikazovala drugačen opis sobe, kot je bila kasneje dejansko dana za namestitev.

15. Pravilna je tudi presoja prvega sodišča, da pogodbene določbe o izključni sodni pristojnosti kantonalnega sodišča Vaud ni mogoče upoštevati. Luganska konvencija v 17. členu omejuje možnost sklepanja dogovora o mednarodni pristojnosti za potrošniške spore. Dogovor je za pogodbe, ki izpolnjujejo kriterije iz 15. člena konvencije, (med drugim) dopusten le, če je sklenjen po nastanku spora. S splošnimi pogoji (podpisanimi ob sklepanju pogodbe) določena izključna sodna pristojnost ni v skladu z navedeno določbo konvencije.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 22. člen konvencije, ki določa izključno pristojnost sodišča, kjer se nahaja nepremičnina, v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin. Drži, da ima izključna pristojnost po 22. členu konvencije prednost pred pristojnostjo za potrošniške pogodbe v 16. členu le-te. A pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvega sodišča, da izključna pristojnost v tej zadevi ni podana. V obravnavani zadevi ne gre za najem nepremičnine. Sklenjena je bila pogodba o šolanju, tako imenovana internatna pogodba, ki zajema tako šolanje kot namestitev v dijaškem domu. Sodišče prve stopnje ni dalo nobenemu delu pogodbe prevladujočega preudarka. Sodišče prve stopnje je pogodbo o šolanju pravilno razlagalo kot celoto v skladu z namenom strank. Osnovni namen strank je bilo šolanje dveh tožnikovih otrok v šoli toženke. Ker se ta nahaja v drugi državi, je toženka omogočala tudi bivanje otrok v svojem dijaškem domu. Namen nastanitve je šolanje. Šolanje brez nastanitve ni mogoče. Sama nastanitev brez šolanja pa je brezpredmetna. Zmotno je stališče toženke, da se predmetni spor v celoti nanaša na najem sobe. Tožnik zahteva vračilo varščine, šolnine in namestitve za šolsko leto 2015/2016 (zmanjšano za stroške poletnega tabora). Res je razlog za odpoved pogodbe zatrjevana neustrezna nastanitev v dijaškem domu, a to za presojo - za kakšno naravo pogodbe gre in s tem predmet spora - ne more biti odločilnega pomena. Tudi vprašanje, ali znesek namestitve predstavlja pretežni del pogodbene obveznosti, na to, da gre za pogodbo o šolanju z možnostjo nastanitve v dijaškem domu (oskrba s sobo, prehrano in nadzorom), ne more vplivati. Takšne pogodbe ni mogoče razlagati kot zgolj najemno pogodbo, za katero bi bila v luči 22. člena konvencije predpisana izključna pristojnost. Pravo katere države se bo uporabilo za presojo zahtevka, v tej fazi postopka ni pomembno. Ker pogoj za izključno pristojnost ni izpolnjen, je odveč pritožbeno navajanje, da bo toženki onemogočeno učinkovito sojenje v tuji državi.

17. Pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 465. člena ZPP).

18. O priglašenih pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

-------------------------------
¹ Primerjaj 1. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).
² Glej dr. Galič: v Pravo v informacijski družbi, Elektronsko poslovanje in mednarodna pristojnost za potrošniške spore, GV Založba 2014, str. 177-199; v Zbornik Pravne fakultete Ljubljana 2004 - Mednarodna konferenca slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu SLO v EU, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošnikih sporov v pravu EU, str. 125 - 143; v Pravosodni bilten, Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001, št. 1/2007, str. 187-216.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1927/2017
• VSL sklep I Cpg 1105/2009
• VSL sklep II Ip 323/2011