<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1293/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1293.2019
Evidenčna številka:VSL00029638
Datum odločbe:09.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - redna raba stavbe - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - zakonska domneva - (ne)izpodbojnost domneve - obseg pripadajočega zemljišča - ugovor javnega dobra - grajeno javno dobro - stvarna pravica na nepremičnini - namembnost zemljišča

Jedro

V skladu z določilom drugega odstavka 42. člena ZVEtL-1 je skupno pripadajoče zemljišče tisto, ki je (bilo) neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov več stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1), medtem ko kriterije za določitev pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1.

Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča lahko utemeljen le v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna današnja razglasitev javnega dobra (torej po 1. 1. 2003) ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče k stavbama z ID znakom 0000-7750 (stavba na naslovu E13, Ljubljana) in z ID znakom 0000-2865 (stavba na naslovu E15, Ljubljana) predstavljajo zemljiške parcele z ID znaki 0000-1684/6, 0000-1689/1 in 0000-1690/2 kot splošni skupni del navedenih stavb (1. točka izreka), ki se kot taki vpišejo v zemljiško knjigo v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča, in sicer kot skupna lastnina vsakokratnih lastnikov teh stavb (2. točka izreka).

2. Druga nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče v celoti povzelo ugotovitve izvedenca, čeprav ni izvedenec tisti, ki določa pripadajoče zemljišče, temveč je to sodišče. Ono je tisto, ki mora odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1, in da oceni izvedensko mnenje. Smisel obrazložitve odločbe ni v tem, da sodišče povzame izvedensko mnenje, temveč da se argumentirano opredeli, zakaj verjame eni ali drugi stranki. Samo tako se lahko stranka seznani s tem, kakšno je stališče sodišča. Glede na navedeno je izpodbijana obrazložitev pomanjkljiva, saj se sodišče do pritožničinih ugovorov ni opredelilo. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Nadalje navaja, da je izvedenec mnenje podal na podlagi pretekle redne rabe, pri tem pa ni upošteval njenih ugovorov, da se v predlaganem obsegu nahajajo javne površine grajenega javnega dobra, kot jasno izhaja iz strokovnega elaborata A., ki ga je posredovala sodišču. Gre za javno zeleno površino (zelenico) v soseski. Pripadajoče zemljišče je sodišče določilo le na podlagi pretekle rabe. Ob tem opozarja, da sporna parcela očitno ne predstavlja prostora za igro in počitek, kot so navedli predlagatelji, temveč gre (vsaj v delu) za divje parkirišče, kjer samovoljno parkirajo, zato raba ne more biti odločilni kriterij. Tudi glede druge parcele je sodišče ugotovilo, da je načeta zaradi parkiranja. Podala je pripombe, da je zaradi tega prišlo do degradacije soseske. Zakaj naj bi bili njeni pomisleki brezpredmetni, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Dodaja še, da izvedenskega mnenja ni dopustno korigirati na podlagi podatka ob enkratnem ogledu, ko je trava pokošena nekoliko drugače ali dlje, kot je bila sicer ugotovljena pretekla raba zemljišča. Sklepno navaja, da je na predlagateljih dokazno breme glede zatrjevane uporabe oziroma vzdrževanja, pri čemer iz spisa ne izhaja, da so za svoje navedbe predložili kakršna koli dokazila. Tudi v tem postopku velja ZPP, sodišče pa je predlagateljem sledilo, ne da bi predložili kakršna koli dokazila, sicer pa pretekla raba ne more pripeljati do pridobitve lastninske pravice. Pripominja še, da je ves čas uveljavljala javni interes, in sicer grajeno javno dobro, do česar se je sodišče opredelilo le z navedbo, da je njen ugovor glede na preteklo rabo pavšalen in neupošteven. Iz namena zakonodajalca izhaja, da je treba upoštevati javni interes, saj je udeležba občine predvidena v petem odstavku 48. člena ZVetL-1. Površine, ki so javne, se ne morejo določiti kot pripadajoče zemljišče, saj morajo ostali dostopne vsem pod enakimi pogoji. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Predlagatelj in udeleženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom drugega odstavka 42. člena ZVEtL-11 je skupno pripadajoče zemljišče tisto, ki je (bilo) neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov več stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1), medtem ko kriterije za določitev pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtl-1.

6. Ne drži, kot meni pritožnica, da ni zakonske podlage za pridobitev lastninske pravice na skupnem pripadajočem zemljišču. V skladu z določilom prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 se šteje (če ni dokazano drugače), da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi za pripadajoče zemljišče, last lastnika stavbe;2 pretekla raba pa je eden od kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča (3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Nadalje ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta domneva je sicer izpodbojna,3 kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča (to pa je v našem primeru pritožnica), trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze. Na podlagi obrazloženega se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe o trditvenem in dokaznem bremenu predlagateljev, ki so kot lastniki stavbe postali lastniki pripadajočega zemljišča. Domnevo bi morala izpodbiti pritožnica, a je ni.

7. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izvedensko mnenje in da ga ni dokazno ocenilo ter je obrazložitev izpodbijanega sklepa zato pomanjkljiva, ne ustrezajo resnici. Prvostopenjsko sodišče je sicer res najprej obširno povzelo ugotovitve izvedenke (10. točka obrazložitve), vendar pa je v nadaljevanju oblikovalo tudi jasno in prepričljivo dokazno oceno (16. točka obrazložitve), v kateri je izvedensko mnenje ocenilo ločeno in v povezavi z ostalimi dokazi (listine, ogled, zaslišanja upravnikov …), kot to veleva 8. člen ZPP. Izpodbijano odločitev je torej sprejelo sodišče prve stopnje (in ne izvedenec, kot očita pritožnica), ki je obravnavalo vse navedbe pritožnice in se je do njenih ugovorov tudi opredelilo, in sicer za vsako parcelo posebej (glej 19. in 20. stran obrazložitve). Izpodbijana odločitev je torej temeljito obrazložena, zato očitana kršitev postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana, samih dokaznih zaključkov pa pritožba ne izpodbija konkretizirano (razen zaključka o košnji in parkiranju, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve), kar bi morala storiti, če bi želela uspešno uveljaviti pritožbeni razlog zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo sodnega izvedenca urbanistične stroke D., d. d., v okviru tega pa še izvedenko geodetske stroke M. M. V okviru dokazovanja z izvedencem je sodišče na podlagi vloženih pritožničinih pripomb pridobilo tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedenki urbanistične in geodetske stroke pa sta bili prisotni tudi ob ogledu in sta mnenje ustrezno dopolnili.

9. Po opravljenem ogledu in naroku na kraju samem je sodišče prve stopnje izvedenki geodetske stroke naložilo, da pripravi elaborat sodne parcelacije, kar je izvedenka posredovala sodišču, ki je z vmesnim sklepom s 27. 8. 2018 potrdilo primernost strokovne podlage. Sklep je pravnomočen.

10. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je pritožnica uveljavljala, da gre za grajeno javno dobro, višje sodišče odgovarja naslednje. V zvezi s parcelo 1689/1 pritožnica tega ugovora sploh ni podala – to sodišče prve stopnje izrecno ugotovi4 in pritožnica te ugotovitve ne graja, zato v tem delu sama s seboj prihaja nasprotje. V zvezi s parcelo 1690/2 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta v naravi predstavlja manjšo zelenico, ki je sicer delno uničenega zaradi (enega, op. pritožbenega sodišča) parkiranega avtomobila, vendar gre še vedno za zelenico in ne za parkirišče. Ob tej dejanski ugotovitvi je logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je ugovor pritožnice, da gre za grajeno javno dobro, brezpredmeten. Kakšno dodatno obrazložitev naj bi sodišče ob tem še navedlo, ni jasno – zelenica pač ni grajeno javno dobro. V zvezi s parcelo 1684/6 pa sicer drži, da se na njenem delu nahaja tudi pločnik/pot, ki je ne uporabljajo le lastniki stavb 13 in 15, temveč gre za širšo uporabo, zato je izvedenka nakazala rešitev: ustanovitev služnosti v javno korist. Vendar pritožnica, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, kljub dvakratnemu pozivu sodišča ni odreagirala in ni uveljavljala ustanovitve služnosti pešpoti v javno korist, kot je kot možno rešitev pritožničinega ugovora potencialnega grajenega javnega dobra v zvezi s parcelo nakazala izvedenka (glej točke 14, 15 in 16 izpodbijanega sklepa). Pritožnica ne trdi, da bi tako zahtevo podala, torej sploh ni uveljavljala stvarne pravice v smislu drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1. Ob tem ni nepomembno, da po izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožnica ni zemljiškoknjižna lastnica te parcele (za razliko od ostalih dveh, ki sta predmet tega postopka).5 Ob tem višje sodišče še pripominja, da je ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča lahko utemeljen le v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.6 Morebitna današnja razglasitev javnega dobra (torej po 1. 1. 2003) ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi,7 zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na strokovni elaborat A. iz januarja 2015 (priloga D 5), sicer pa je to podlago zavrnila tudi izvedenka, ki ji je prvostopenjsko sodišče sledilo v dokazni oceni.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je obsežen dokazni postopek potrdil, da parcele 0000-1684/6, 0000-1689/1 in 0000-1690/2 predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k stavbama z ID znakom 0000-7750 in 0000-2865, kar potrjuje ugotovljena pretekla redna raba navedenih nepremičnin. Pritožbeni očitki, da redne rabe ni bilo, ker enkratna košnja še ne pomeni, da je bila pretekla raba tudi taka, je iztrgana iz celotnega konteksta dokazne ocene in podrobnih ugotovitev sodišča prve stopnje, kako so lastniki stavb E13 in 15 uporabljali posamezno izmed parcel. Tudi pritožbeni očitek o degradaciji soseske je neutemeljen, saj so bili udeleženci tega postopka lastniki vseh stanovanj vseh stavb, ki sosesko tvorijo in so se izrecno strinjali, da določitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbama 13 in 15 predstavlja uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

12. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP.

-------------------------------
1 Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo 12. 4. 2019, v času veljavnosti ZVEtL-1, zato je kot materialnopravno podlago odločitve pravilno uporabilo določila ZVEtL-1.
2 Če ni dokazano drugače, se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi, na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču (drugi odstavek 44. člena ZVEtL-1). V skladu z določilom tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1 se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču ali delu pripadajočega zemljišča prenehala, če je zemljiškoknjižni lastnik ali druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča sodišče se ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravico na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi ZVEtL-1 ali v primeru, če med udeleženci ni spora o neobstoju ali omejitvi pravice (tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1).
3 Fajs, M. T., Debevec, J.: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVETL-1, Odvetnik, 2017, št. 82, stran 2.
4 Glej drugi stavek prvega odstavka na vrhu 20. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa.
5 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta parcela v zemljiško knjigo vpisana kot last stavbe E14 in 16 (stran 20 obrazložitve, drugi odstavek). Te ugotovitve pritožnica ne. izpodbija.
6 Tako Fajs, M. T., Debevec, J., navedeno delo.
7 Glej Fajs, M. T., Debevec, J., navedeno delo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 50

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NDYy