VSL Sodba II Cp 1291/2019

Jedro

Ob pomanjkanju pojasnil s strani toženk, da bi bili od leta 1994 do danes uvedeni kakršnikoli postopki za odstranitev panojev, nasprotno, ostalo je neprerekano dejstvo, da so se tožniki na več mestih pozanimali, ali sta panoja na zemljišču veljavno postavljena, pa nikjer niso dobili podatkov, da bi bilo kaj narobe, je sodišče dopustilo možnost, da postavitev panojev v današnjem času ni dopustna, a je zaključilo, da prva toženka ni dokazala, da bi v času postavitve šlo za nedovoljeno dejavnost.

Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato je treba po vsaki denacionalizacijski odločbi glede vrnjenega premoženja opraviti novo zapuščinsko obravnavo. Ker ni prerekano, da zapuščinski postopek glede sporne parcele, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, ni bil izveden, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je treba koristi vrniti v skupnost dedičev in ne neposredno tožnikom.

Sodišče se je odločilo za metodo hipotetične najemnine z oddajanjem zemljišča za namen reklamiranja z dvema reklamnima panojema. To pomeni, da je konkretna merila za izračun v obravnavanem primeru opredelilo. Tožniki zato do koristi ne morejo biti dodatno upravičeni še po drugem merilu, to je po zakupnini za kmetijsko zemljišče po ceniku prve toženke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v III. točki izreka znesek 19.975,70 EUR nadomesti z zneskom 19.978,94 EUR, datum 1. 3. 2018 pa z datumom 23. 2. 2018;

- v V. točki izreka znesek 3.158,12 EUR nadomesti z zneskom 4.123,88 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba prve tožene stranke pa v celoti, zavrneta in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka in prva tožena stranka nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prva toženka tožnikom dolžna nerazdelno plačati 25.500 EUR z obrestmi (II. točka izreka). V korist zapuščinske mase po pok. A. A. je priznalo terjatev v višini 19.975,70 EUR z obrestmi od 1. 3. 2018 ter prvi toženki naložilo, da skupnosti dedičev navedeni znesek plača (III. točka izreka). Kar so tožniki zahtevali več ali drugače s prvim podrednim zahtevkom zoper prvo toženko, je zavrnilo (IV. točka izreka), drugi podredni zahtevek pa je proti drugi toženki v celoti zavrnilo (VI. točka izreka sklepa). Prvi toženki je naložilo, da tožnikom povrne 3.158,12 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (V. točka izreka), tožnikom pa, da drugi toženki povrnejo 632,04 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (VII. točka izreka).

2. Prva toženka sodbo izpodbija v III. in IV. točki izreka ter v stroškovnem delu z obrazložitvijo, da postavitev reklamnih panojev predstavlja nedovoljeno dejavnost, ki je v nasprotju s 4. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki jasno zapoveduje rabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom. Ker zatrjevana korist s strani tožnikov ni dopustna, je sodišče terjatev zmotno priznalo. Kljub temu, da se kot podlaga pri odločanju o višini izgubljene koristi vzame hipotetični dejanski položaj, mora biti ta v skladu s pravnim redom. Pravno nevzdržno bi bilo, če bi sodišče kot podlago svoje odločitve ustvarilo protipravno situacijo in na tej podlagi izreklo pravno posledico. V pritožbi navaja obširno sodno prakso v zvezi s tem. Napačno je tudi mnenje sodišča, da je korist zadostno izkazana, ker naj bi iz dejanskih okoliščin izhajalo, da oglasna panoja nista moteča. Pri tem gre še vedno za nenamensko rabo zemljišča, kar z zgoraj navedenim določilom ZKZ ni dopustno. Sodišče bi zato moralo zahtevek proti prvi toženi stranki v celoti zavrniti. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožniki se pritožujejo zoper celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz previdnosti, saj jim je bil prvi podredni zahtevek priznan in si ne želijo poslabšati položaja. Navajajo, da je sodišče primarni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, saj so dokazali, da so dediči po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. A. Nadalje, da sodišče ob upoštevanju 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne bi smelo zavrniti drugega podrednega zahtevka zoper drugo toženko, saj je sporna parcela v njenem lastništvu. Odločitev o zavrnitvi drugega podrednega zahtevka je nepravilna tudi iz razloga, ker sodišče o njem ne bi smelo odločati, saj je bil tožnikom priznan prvi podredni zahtevek. Sklicevanje sodišča na 182. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zmotno, saj pride v konkretnem primeru v poštev 192. člen ZPP. Glede višine terjatve navajajo, da je izvedenec dopustil možnost, da jim gre izgubljena korist od oddajanja zemljišča v reklamne namene od 1. 1. 1994. Gre jim tudi zakupnina za sporno parcelo kot kmetijsko zemljišče v višini 231,44 EUR, saj navedeno dejstvo med pravdnimi strankami ni bilo prerekano in ga sodišče ne bi smelo ugotavljati, izvedenec gradbene stroke pa za podajo mnenja o izkoriščanju kmetijskega zemljišča ni bil pristojen. Sodišče je zmotno ugotovilo, da gre pri sporni parceli za solastnino, saj gre za skupno lastnino, zato ni imelo podlage za zmanjšanje ugotovljenih koristi. Sodišče je tudi zmotno (za 3,24 EUR premalo) izračunalo delež, ki naj bi odpadel na tožnike. Tožnikom gredo zamudne obresti od 23. 2. 2018 in ne šele od vložitve tožbe 1. 3. 2018, saj so odškodninski zahtevek prvi toženki podali 22. 2. 2018. Ker je odločitev sodišča iz zgoraj navedenih razlogov zmotna, je posledično zmotna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih morata v celoti nositi toženki, poleg tega tožnikom neutemeljeno ni bil priznan strošek za predpravdni odškodninski zahtevek ter sodna taksa v višini 741 EUR. Odmera pravdnih stroškov v korist druge toženke je materialnopravno napačna glede na to, da sodišče o tem zahtevku sploh ne bi smelo odločati. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglašajo pritožbene stroške.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo prve toženke predlagajo njeno zavrnitev, prva toženka v odgovoru na pritožbo tožnikov prav tako predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba prve toženke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je skladno z drugim odstavkom 72. člena ZDen dediščinski skupnosti po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu prisodilo koristi v obliki hipotetične najemnine za dva reklamna panoja podjetja B., ki stojita na parceli ..., k. o. X, katera je bila upravičencu v deležu 793/953 vrnjena v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so tožniki uspeli dokazati, da bi upravičenec sam in po svojih dedičih takšne koristi v pravno relevantnem obdobju od uveljavitve ZDen (7. 12. 1991) do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji (2. 2. 2014) dosegel, prva toženka pa ni dokazala, da bi pri oddajanju reklamnih panojev, ki stojita na kmetijskem zemljišču,¹ šlo za nedovoljeno dejavnost.

O (ne)dovoljeni dejavnosti

7. Čeprav sodna praksa glede vprašanja izgubljenega dobička oziroma izgubljenih koristi, ki bi jih upravičenec lahko pridobil z nedovoljeno dejavnostjo, ni povsem enotna,² je sodišče prve stopnje pritrdilo prvi toženki, da je utemeljenost odškodnine oziroma izgubljene koristi po 72. členu ZDen pogojena z dovoljeno dejavnostjo. Tožnikom je prvi podredni zahtevek priznalo iz razloga, ker prva toženka ni dokazala, da bi v obravnavanem primeru šlo za nedovoljeno dejavnost. Tožniki so dovoljenost dejavnosti, to je postavitev dveh reklamnih panojev, dokazovali z izjavo podjetja B. z dne 8. 6. 2018, v kateri je podjetje navedlo, da sta bila panoja postavljena v letu 1994 v skladu s takrat veljavno zakonodajo, ter da je od postavitve minilo več kot 20 let, zato z dokumentacijo ne razpolagajo več. Dokazno breme o nedovoljeni dejavnosti je tako prešlo na prvo toženko, ki je na naroku 14. 6. 2018 (list. št. 52) navedla, da izjava podjetja B. ne dokazuje, da so bili pri postavitvi panojev upoštevani takrat veljavni predpisi ter je v primeru dvoma o dovoljenosti postavitve panojev predlagala postavitev izvedenca urbanistične stroke, ki naj po pregledu prostorskih aktov ugotovi, ali je bilo na sporni parceli dopustno postavljati reklamne panoje in v kakšnih pogojih. Navedeno je prva toženka ponovila v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2018 (list. št. 83). Sodišče prve stopnje je izjavo podjetja B. presojalo v povezavi z drugimi relevantnimi dokazili, to je dopisom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote (priloga A 20), iz katerega je razvidno, da se obstoječa panoja vsebinsko navezujeta na prometno ... cesto in ne na zaščiten ... drevored, zato lahko ostaneta, dodajanje novih pa ne bi bilo ustrezno, in mnenjem Mestne občine (priloga B 3), katera dopustnosti ali nedopustnosti postavitve reklamnih panojev na sporni parceli ni mogla potrditi ter je predlagala, da se investitor izkaže z ustreznimi listinami, oziroma da navedeno okoliščino preveri pristojna inšpekcijska služba. Ob pomanjkanju pojasnil s strani toženk, da bi bili od leta 1994 do danes uvedeni kakršnikoli postopki za odstranitev panojev, nasprotno, ostalo je neprerekano dejstvo, da so se tožniki na več mestih pozanimali, ali sta panoja na zemljišču veljavno postavljena, pa nikjer niso dobili podatkov, da bi bilo kaj narobe, je dopustilo možnost, da postavitev panojev v današnjem času ni dopustna, a je zaključilo, da prva toženka ni dokazala, da bi v času postavitve šlo za nedovoljeno dejavnost.

8. Sodišče prve stopnje izvedenca geodetske stroke ni postavilo, prva toženka pa takšnega ravnanja ob zaključku postopka na prvi stopnji ni grajala, čeprav bi navedeno morala storiti skladno z 286. b členom ZPP, prav tako kakršnihkoli pomanjkljivosti v zvezi z izvedenim dokaznim postopkom ne izpostavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prva toženka ni dokazala, da gre za nedovoljeno dejavnost. Pritrditi gre pritožbi, da je novejša sodna praksa zavzela stališče, da postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na kmetijskem zemljišču predstavlja uporabo, ki ni skladna z njegovim namenom.³ A v obravnavanem primeru sklicevanje na 4. člen ZKZ ni utemeljeno, saj je bil ta zakon sprejet v letu 1996,⁴ v času postavitve panojev pa je veljal Zakon o kmetijskih zemljiščih iz leta 1973,⁵ torej v času družbene lastnine. 14. člen slednjega je določal, da je treba s kmetijskimi zemljišči ravnati tako, da se ohrani njihova rodovitnost. Trditev v tej smeri prva toženka ni podala. S strani prve toženke predstavljene sodne prakse, ki se nanaša na 4. člen ZKZ, ob tem, da gre za novejšo sodno prakso iz leta 2017, zato ni mogoče upoštevati. Ob navedenem pritožbene navedbe prve toženke, da gre v konkretnem primeru postavitev dveh panojev na sporno parcelo (kmetijsko zemljišče) šteti za nedovoljeno dejavnost ter da gre za nenamensko rabo zemljišča, niso utemeljene in pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrača.

O primarnem zahtevku

9. Sodišče prve stopnje se je v 10. do 16. točki izčrpno izreklo o ugovoru aktivne legitimacije po primarnem zahtevku in o zavrnitvi tega. Tudi po jasno izoblikovanem stališču sodne prakse je predmet vsake denacionalizacijske odločbe individualiziran in poseben, zato je treba po vsaki denacionalizacijski odločbi glede vrnjenega premoženja opraviti novo zapuščinsko obravnavo.⁶ Ker ni prerekano, da zapuščinski postopek glede sporne parcele, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku (delna odločba v prilogi A 14), ni bil izveden, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je treba koristi vrniti v skupnost dedičev in ne neposredno tožnikom. Če se bo na zapuščinski obravnavi izkazalo, kar tožniki zatrjujejo, da so samo oni dediči v deležih, kot jih zatrjujejo v tem pravdnem postopku, potem z odločitvijo sodišča v tu obravnavanem primeru ne bodo v ničemer prikrajšani. Če bodo poleg tožnikov ugotovljeni morebitni drugi dediči in različni dedni deleži, pa bodo koristi, ki so vrnjene v tem postopku, razdeljene skladno s tem. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek pravilno zavrnilo, pritožba tožnikov v tej smeri je neutemeljena.

O pasivni legitimaciji druge toženke

10. Pritožba tožnikov je tudi v tem delu neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v 17. točki pravilno obrazložilo, da je za plačilo izgubljene koristi oziroma odškodnine pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje, od katerega je imel korist, vrniti, torej zavezanec za vrnitev, ki je naveden v denacionalizacijski odločbi. Iz te jasno izhaja, da je zavezanka za vračilo prva toženka, zato je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava in sodne prakse zahtevek proti drugi toženki pravilno zavrnilo ne glede na splošno določbo 51. člena ZDen, na katerega se tožniki neutemeljeno sklicujejo.

O drugem podrednem zahtevku

11. Imajo pa tožniki prav, da je sodišče zmotno štelo, da pri njihovem zahtevku do druge toženke ne gre za podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem uporabilo 182. člen ZPP, ki res določa, da gre za podredni zahtevek takrat, ko se uveljavlja zoper isto toženo stranko, a je spregledalo 192. člen ZPP, ki je namenjen ravno situacijam, ko tožeča stranka ni povsem prepričana, proti kateri toženi stranki naj uperi zahtevek. V tem primeru zakon dopušča alternativno kumulacijo oz. eventualno sosporništvo pod pogoji iz drugega odstavka tega člena, to je, če naproti vsakemu od toženih strank uveljavlja isti zahtevek ali različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi, in če je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek.⁷ Ker so tožniki proti drugi toženki postavili drugi podredni zahtevek in ker je sodišče njihovemu prvemu podrednemu zahtevku ugodilo, o drugem podrednem zahtevku ne bi smelo odločati. A pritožba v tem delu kljub navedenemu ni utemeljena, saj odločanje o drugem podrednem zahtevku predstavlja relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, za katero mora stranka dokazati, da je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.⁸ Tožniki so le na splošno navedli, da če se zoper sodbo pritoži le ena stranka, višje sodišče pa zavzame drugačno stališče kot prvostopenjsko, se lahko zgodi, da tožeča stranka dejansko izgubi enega od svojih zahtevkov in si s tem bistveno ali celo neodpravljivo poslabša svoj položaj v pravdi. Te navedbe ne dokazujejo, kako bi v konkretnem primeru zavrnitev drugega podrednega zahtevka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je zgoraj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pomanjkanju pasivne legitimacije druge toženke, zato je sodba v tem delu (zavrnitev drugega podrednega zahtevka) zakonita in pravilna in je pritožbeno sodišče ni razveljavilo.

O višini hipotetične koristi

12. Tožniki v pritožbi nekorektno in parcialno navajajo, da je izvedenec dopustil možnost obračunavanja hipotetične najemnine od 1. 1. 1994 dalje, saj iz njegove izpovedi ob zaslišanju (str. 4 prepisa) izrecno izhaja, da dvomi, da bi bil interes za postavitev panojev že pred 1. 7. 1994. Dodatno je obrazložil, da na tem mestu ne gre za tržno najbolj zanimivo lokacijo za postavitev reklamnih panojev, saj so se ti začeli postavljati v samih centrih mest in so se širili navzven. Sodišče prve stopnje je obdobje pričetka računanja hipotetičnih koristi pravilno opredelilo na 1. 7. 1994 in je pritožba v tem delu neutemeljena.

13. Tudi naslednja pritožbena navedba, da tožnikom poleg koristi, ki bi jo imeli od oddajanja zemljišča v reklamne namene, gre še zakupnina za kmetijsko zemljišče, ki po izračunih prve toženke znaša 231,44 EUR, ni utemeljena. Najprej gre tožnikom pojasniti, da je bila višina zneska res nesporna, plačilo tega zneska pa je bilo, saj je prva toženka ugovarjala, da tožnikom izgubljene koristi ne gredo, če pa jim že gredo, pa le v obliki zakupnine po njenem ceniku. Sodišče prve stopnje je zato imelo podlago za sojenje tudi v tem delu in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. V sodni praksi se je uveljavilo ugotavljanje koristi na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen s hipotetično najemnino, ki bi jo upravičenec v pravno pomembnem obdobju lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem. Izbira konkretnih meril za izračun koristi je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera.⁹ Sodišče se je odločilo za metodo hipotetične najemnine z oddajanjem zemljišča za namen reklamiranja z dvema reklamnima panojema. To pomeni, da je konkretna merila za izračun v obravnavanem primeru opredelilo. Tožniki zato do koristi ne morejo biti dodatno upravičeni še po drugem merilu, to je po zakupnini za kmetijsko zemljišče po ceniku prve toženke. Tudi iz tega razloga je ta njihov zahtevek utemeljeno zavrnjen. Tretji razlog, zakaj jim ta znesek ne gre, je dejstvo, da je bilo na pobudo tožnikov z izpovedjo izvedenca v postopku razčiščeno, da sporna parcela ni ekonomsko zanimiva za izkoriščanje v kmetijske namene, ker je v neposredni bližini ceste in je zelo težak dostop s kmetijsko mehanizacijo. Izvedenec je ugotovil, da sporno parcelo, to je navedeni pas travnatega zemljišča (fotografije v prilogah A 8 in A 19) čisti komunalno podjetje. Pritožbena navedba, da izvedenec gradbene stroke ni imel ustreznih znanj o kmetijskih zemljiščih, je nedopustna, saj tožniki navedenega skladno z 286. b členom ZPP niso grajali ob zaključku postopka na prvi stopnji, poleg tega niso predlagali postavitve izvedenca kmetijske stroke, ki bi se o tem lahko izrekel.

14. Zmotno je pravno tolmačenje tožnikov, da gre v obravnavanem primeru za skupno lastnino, zato sodišče ne bi smelo uporabiti določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o solastnini. Za skupno lastnino dediščinske skupnosti gre v idealnem deležu 793/953 do celote, ki so ga tožniki dobili vrnjenega v denacionalizacijskem postopku. Ker iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja in v postopku ni bilo prerekano, da je bila druga toženka, to je država, lastnica celotne parcele, tožniki pa so dobili vrnjen pretežni delež, se je pri tej nepremičnini vzpostavila solastnina.¹⁰ Izvedenec je izračunal, da znaša izgubljena korist za celotno parcelo 24.010 EUR, tožnikom gredo koristi v višini njihovega deleža, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

15. Pritožba tožnikov ima prav, da se je sodišču primerila očitna računska pomota (793/953 od zneska 24.010 EUR znaša 19.978,94 EUR) in je tožnikom priznalo 3,24 EUR premalo. Gre za tako majhno razliko, da pritožbeno sodišče v izrek ne bi posegalo, če ga ne bi bilo treba spremeniti tudi glede zamudnih obresti in stroškov postopka, tako, da je izrek spremenilo tudi za to razliko.

16. Pritožba ima nadalje prav, da so tožniki prvo toženko pozvali na plačilo izgubljene koristi že z odškodninskim zahtevkom, ki ga je ta neprerekano prejela 22. 2. 2018 (priloga A 4). Zato po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tečejo obresti od naslednjega dne od poziva, to je od 23. 2. 2018 in je pritožbeno sodišče višino priznanih obresti spremenilo tudi v tem delu (za 9 dni). Sodišče prve stopnje se v 30. točki obrazložitve pravilno sklicuje na sodno prakso, a spregleda, da so bile zamudne obresti v tistih primerih zahtevane od vložitve tožbe, ki se je štela kot poziv za plačilo, saj predhodno očitno niso bili vloženi predpravdni odškodninski zahtevki.

O stroških

17. Odmera pravdnih stroškov je v razmerju tožnikov do druge toženke pravilna, saj je pritožbeno sodišče zgoraj obrazložilo, da ni podlage za razveljavitev odločitve o drugem podrednem zahtevku. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala prva toženka v celoti nositi stroške tožnikov, povzročene v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo delnega uspeha v pravdi, delež 90 % uspeha tožnikov pa s pritožbo ni prerekan. Ima pa pritožba tožnikov prav, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo predpravdnega odškodninskega zahtevka, podanega prvi toženki. Prav tako bi moralo priznati sodno prakso za primarni zahtevek v višini 741 EUR in ne le v višini 247 EUR, kolikor je znašala za drugi podredni zahtevek. Sodna taksa 274 EUR za drugi podredni zahtevek tožnikom ne gre, ker so zoper drugo toženko propadli, jim pa gre v celoti sodna praksa za primarni in prvi podredni zahtevek v višini 741 EUR. Ker jim je sodišče priznalo sodno takso v višini 247 EUR, jim gre še razlika v višini 494 EUR. Kot je izračunalo sodišče prve stopnje in s pritožbo ni izpodbijano gre tožnikom 3.455 odvetniških točk. K temu je dodati 700 odvetniških točk za predpravdni odškodninski zahtevek, skupaj 4155 točk, kar znaša 1.907,14 EUR, povečano za 20 % zaradi zastopanja treh strank, pa 2.288,57 EUR. K temu je treba dodati 28,12 EUR potnih stroškov, 38,06 EUR materialnih stroškov, 680,87 EUR stroškov za izvedenca in 741 EUR stroškov sodnih taks, skupaj 3.776,62 EUR, 22 % DDV na navedeno znaša 830,86 EUR, tako da stroški tožnikov znašajo 4.607,48 EUR, 90 % pa 4.146,73 EUR. Ob odštetju 22,85 EUR, kolikor znaša 10 % stroškov prve toženke, je ta dolžna tožnikom povrniti 4.123,88 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji.

18. Tožniki in prva tožena stranka krijejo svoje pritožbene stroške, tožniki zato, ker so s pritožbo uspeli v minimalnem delu (za 3,24 EUR po višini in devet dni iz naslova zamudnih obresti, stroški pa se ne vštevajo v pritožbeni rezultat), z odgovorom na pritožbo prve toženke pa niso bistveno pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, prva toženka pa zato, ker je s svojo pritožbo propadla, z odgovorom na pritožbo tožnikov pa ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.

Sklepno

19. Ob povedanem je pritožbeno sodišče sodbo v manjšem delu spremenilo, v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu pa potrdilo (351. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ni sporno, da parcela v sedanjem času predstavlja kmetijsko zemljišče – priloga A 11.
² Čeprav iz odločb VSRS: sodba II Ips 37/2003 (oddajanje nedokončanega objekta v najem), sodba III Ips 67/2007 (prepoved uporabe objektov) ter sodba in sklep III Ips 108/2006 (opravljanje dejavnosti v objektu, ki je črna gradnja), katere izpostavlja prva toženka, izhaja, da zaradi nedovoljene dejavnosti do pravno priznane škode ne more priti, pa sodna praksa na podlagi Načelnega pravnega mnenja občne seje VSS z dne 27. 6. 1989 priznava odškodnino za nastalo škodo zaradi dela na črno in to kljub sprejetju Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno – prim. VSRS sodba in sklep II Ips 611/2005.
³ UPRS sodbi I U 238/2017 in IV U 143/2017, na kateri se sklicuje prva toženka.
⁴ Uradni list RS, št. 59/1996.
⁵ Uradni list SRS, št. 26/1973.
⁶ VSRS odločbi II Ips 723/2009 in II Ips 266/2006, VSL sklep II Cp 3351/2014.
⁷ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, N. Betetto, 192. člen, str. 244.
⁸ VSL sodba I Cp 847/2013, VSL sklep I Cp 2249/2015, VSM sklep I Cp 3002/2005.
⁹ VSRS sodba II Ips 19/2015.
¹⁰ V postopku ni bilo prerekano, da so tožniki s podjetjem B. 20. 7. 2017 sklenili pogodbo o najemnini za postavitev oglasnih panojev (priloga A 13). Sodišče prve stopnje je pogodbo obravnavalo v smeri dokazovanja, da se z oddajanjem zemljišča v reklamne namene da doseči korist, vtoževano terjatev pa je priznalo na podlagi izvedenskega mnenja in ne neposredno na podlagi pogodbe o najemnini. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skladno s sodno prakso oddaja celotne parcele v najem šteje kot posel izrednega upravljanja, za katerega je skladno z določili SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov, saj je v nasprotnem lahko neveljaven. Iz pogodbe sicer izhaja, da je predmet najema le tisti del parcele, kjer stojita panoja, a ni trditev, da bi bila parcela v času sklenitve najemne pogodbe med solastniki (fizično ali civilno) razdeljena.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3548/2012
• VSL sklep I Cp 1391/2015
• VSL sodba II Cp 4493/2008