VSL Sodba VII Kp 61161/2018

Jedro

Pri izrekanju enotne kazni v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP oziroma pri odmeri kazni obsojencu na podlagi 55. člena KZ-1 ista kazen ne more biti dvakrat upoštevana kot določena.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu ne izreče enotna kazen in se mu za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1 izreče kazen

8 (osem) mesecev zapora,

odločba o vštevanju pridržanja in pripora ter že prestane kazni pa se razveljavi.

II. Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 61161/2018 z dne 13. 5. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu določilo kazen osem mesecev zapora. Nato je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 53. člena KZ-1 obdolžencu ob upoštevanju kazni enega leta in petih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 13395/2018 z dne 11. 1. 2019 pravnomočno dne 8. 2. 2019, ki se šteje kot določena in upoštevaje kazen določeno v tej sodbi, izreklo enotno kazen dve leti zapora. Odločilo je, da se obdolžencu v izrečeno enotno kazen všteje čas pridržanja in pripora ter del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 13395/2018 z dne 11. 1. 2019 pravnomočno dne 8. 2. 2019 in sicer od 19. 3. 2018 od 20.30 ure, obdolženca pa je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi kršitve pravice do obrambe in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, „da višje sodišče sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje tako, da mu bo zagotovljeno pravično sojenje in obramba, kot jo ima vsak državljan Republike Slovenije“.

3. Pritožba obdolženca ni utemeljena, je pa sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti poseglo v odločbo o kazenski sankciji, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

4. Pritožnik pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa zatrjuje, da mu ni bila omogočena obramba niti mu ni bilo omogočeno pridobiti brezplačno pravno pomoč. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna pritožbena navedba sicer ni podrobneje obrazložena in se izpodbijana sodba glede zatrjevane kršitve ne da preizkusiti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da je obdolženec v tej kazenski zadevi zaprosil za brezplačno pravno pomoč, temveč, kot se izkazuje ob pregledu pribavljenega spisa II Kr 16474/2013, je takšen predlog posredoval v navedenem postopku, ko je šlo torej za postopek neprave obnove, zato s takšno pritožbeno navedbo ne more izpodbiti pravilnosti izdane sodbe. Sodišče prve stopnje je v tej kazenski zadevi obravnavalo kaznivo dejanje, za katerega obramba ni obvezna, obdolženec si svojega zagovornika sam ni priskrbel, prav tako v tem kazenskem postopku tudi ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, zato njegova pravica do obrambe s tem ni bila kršena.

5. Prav tako neutemeljeno obdolženec zatrjuje, da mu je sodišče „zavrnilo vse priče“, s čimer prav tako uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Gre za uveljavljanje relativne kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, glede katere mora pritožnik izkazati tudi vpliv določene kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa pritožnik v svoji sicer laični pritožbi ni izkazal. Pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je obdolženec predlagal le zaslišanje policista, ki ga je kritičnega dne zaustavil, do tega (zavrnjenega) dokaznega predloga pa se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo in razloge za zavrnitev tudi prepričljivo obrazložilo, zato do kršitve, ki jo smiselno uveljavlja pritožnik, ni prišlo.

6. Pritožbeno zatrjevanje obdolženca, da je kaznivo dejanje storil pod vplivom prepovedanih substanc, česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pri odmeri kazni, ni z ničemer izkazano. Prav tako ni z ničemer ni izkazano, da naj bi policist s hitrim testom za testiranje prepovedanih substanc le-to ugotovil, saj glede slednjega ne obstaja niti kakršnakoli analiza niti zapisnik ali uradni zaznamek, zato pritožbeno izpostavljene okoliščine tudi sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni moglo upoštevati. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in upoštevalo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in odmero kazni ter obdolžencu upoštevaje vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine določilo zaporno kazen, ki je sorazmerna s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo krivdo, zato pritožba obdolženca tudi v tem delu ni utemeljena.

7. Je pa višje sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (5. točka 372. člena KZ-1), zaradi česar je moralo izpodbijano sodbo spremeniti. Sodišče prve stopnje je sicer postopek, ki ga je vodilo zoper obdolženca, glede na podatke, s katerimi je razpolagalo ob razglasitvi sodbe, pravilno vodilo kot sojenje obsojencu na podlagi 55. člena KZ-1. Kot določeno je upoštevalo kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki je bila obdolžencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 13395/2018 z dne 11. 1. 2019 in ob upoštevanju s to sodbo določene kazni osem mesecev zapora, obdolžencu utemeljeno izreklo enotno kazen dve leti zapora ter v slednjo vštelo tudi čas pridržanja in pripora ter del že prestane kazni po sodbi II Kr 13395/2018.

8. Pritožbeno sodišče, ki je pred odločanjem o pritožbi prejelo še spis II Kr 13395/2018, je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 377. člena ZKP pridobilo še nov izpis iz kazenske evidence za obdolženca, seznam nerešenih zadev na sodiščih zanj ter pribavilo tudi spis II Kr 16474/2013 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Na podlagi tako pridobljenih podatkov o dejstvih je višje sodišče ugotovilo, da je navedeno sodišče prve stopnje v drugem postopku neprave obnove dne 16. 7. 2019 (torej po razglasitvi izpodbijane sodbe in še preden je ta postala pravnomočna), po 1. točki prvega odstavka 407. členu ZKP izdalo sodbo II Kr 16474/2013, v kateri je pri izrekanju enotne kazni kot določeno upoštevalo tudi kazen, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo istega sodišča II Kr 13395/2018 z dne 19. 1. 2019 (in ki je bila predmet izrekanja enotne kazni tudi v izpodbijani sodbi).¹ Ker pri izrekanju enotne kazni v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. členu ZKP oziroma pri odmeri kazni obsojencu na podlagi 55. člena KZ-1 ista kazen ne more biti dvakrat upoštevana kot določena, v času odločanja o tej pritožbi pa je sodba sodišča prve stopnje II Kr 16474/2013 z dne 16. 7. 2019 že postala pravnomočna, je moralo sodišče druge stopnje poseči v odločbo o kazenski sankciji prvostopenjske sodbe. Sodbo sodišča prve stopnje je v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obdolžencu ne izreče enotna kazen, temveč se mu za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1 izreče kazen osem mesecev zapora. Hkrati s tem pa je odločilo tudi, da se razveljavi določba o vštevanju pridržanja in pripora ter že prestane kazni, ker se slednja nanaša na sodbo II Kr 13395/2018 z dne 11. 1. 2019, ki je izgubila svojo samostojnost in je v postopku neprave obnove postala del sodbe II Kr 16474/2013 z dne 16. 7. 2019.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker je ugotovilo, da razlogi, s katerimi obdolženec izpodbija sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane druge kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih višje sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Glede na to, da je deloma odločeno v korist obdolženca, se sodna taksa obdolžencu kot strošek pritožbenega postopka kljub temu, da je bila njegova pritožba zavrnjena kot neutemeljena, ni odmerila.

-------------------------------
¹ S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 16474/2013 z dne 16. 7. 2019 je bila obdolžencu izrečena enotna kazen sedem let in šest mesecev zapora.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 4778/2016
• Sodba I Ips 291/2008
• VSC Sodba II Kp 38666/2019