VSL Sodba IV Cp 1702/2019

Jedro

Prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da je tožnik zaupan v varstvo in vzgojo tožnici, poleg tega pa toženec po svoji želji nima nobenih stikov s tožnikom, kar pomeni, da je vsa skrb za skupnega otroka izključno na tožnici. Že to utemeljuje spremembo porazdelitve preživninskega bremena po pritožbenem predlogu, da vsak od tožnikovih staršev krije 50 % njegovih preživninskih potreb.

Tožeča stranka je glede spora za ugotovitev očetovstva podala ustrezno trditveno podlago in predlagala tudi dokaz z izvedencem za DNK analizo, česar niti ni bila dolžna storiti, saj je bil toženec tisti, ki je moral nato ponuditi nasprotni dokaz, ki bi lahko izključil njegovo očetovstvo (kar je tudi storil, ko je predlagal dokaz z DNK analizo). Toženec je bil dolžan dokazovati, da ni tožnikov oče. Upoštevajoč vse okoliščine obravnavane zadeve pritožbeno sodišče meni, da je toženec dolžan kriti celoten strošek izvedbe dokaza z izvedencem za DNK analizo (413. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

-v prvem odstavku IV. točke izreka znesek 822,60 EUR nadomesti z zneskom 1.027,76 EUR;

- v drugem odstavku IV. točke izreka znesek 180,00 EUR nadomesti z zneskom 220,00 EUR;

- V. točka izreka glasi:

"Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 816,02 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V ostalem delu pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške."

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec biološki oče mladoletnega tožnika. Mladoletnega tožnika je dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici – materi. Odločilo je, da se stiki med tožencem in mladoletnim tožnikom ne izvajajo. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine za mladoletnega tožnika, in sicer v skupnem znesku 822,60 EUR za čas od 2. 7. 2018 do 17. 3. 2019, za čas od 18. 3. 2019 dalje pa v mesečnem znesku 180,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija odločitev o preživnini in o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožencu naloži plačevanje višje preživnine, upoštevajoč porazdelitev bremena preživljanja med starša v enakih deležih, poleg tega pa naj pritožbeno sodišče spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki njen delež stroškov izvedbe dokaza z izvedencem. Navaja, da bi moralo prvo sodišče porazdeliti preživninsko breme med starša tako, da bi bilo breme enakovredno (50 % : 50 %). Prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da se stiki med tožencem in tožnikom ne izvajajo na izrecno željo toženca. Prvo sodišče tudi ni ustrezno upoštevalo dejstva, da toženec plačuje kar 228,00 EUR mesečnega leasinga za osebno vozilo, katerega bi lahko zamenjal za cenejše. Prevelik pomen je sodišče pripisalo dejstvu, da ima toženec še enega otroka. Breme njegovega preživljanja je porazdeljeno med toženca in njegovo novo partnerko. Napačno je odločeno tudi o stroških postopka. Pravilna bi bila le takšna odločitev, da je toženec dolžan kriti celoten strošek izvedenca za DNK analizo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče je nepravilno porazdelilo breme preživljanja tožnika med njegova starša. Slednja imata po ugotovitvah prvega sodišča primerljive prejemke (okoli 1.000,00 EUR oziroma toženec še nekaj več od tožnice). Toženec ima preživninsko obveznost še do enega otroka, katerega ima s sedanjo partnerko, ki v času porodniškega dopusta prejema nadomestilo plače okoli 703,00 EUR, kar pa ne utemeljuje izpodbijane porazdelitve preživninskega bremena, po kateri je tožencu naloženo kritje približno 40 % preživninskih potreb tožnika, tožnici pa 60 % teh potreb. Prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da je tožnik zaupan v varstvo in vzgojo tožnici, poleg tega pa toženec po svoji želji nima nobenih stikov s tožnikom, kar pomeni, da je vsa skrb za skupnega otroka izključno na tožnici. Že to utemeljuje spremembo porazdelitve preživninskega bremena po pritožbenem predlogu, da vsak od tožnikovih staršev krije 50 % njegovih preživninskih potreb.

6. Toženec je zato dolžan prispevati mesečno preživnino v znesku 120,00 EUR v času od vložitve tožbe do 17. 3. 2019 (8 x 120,00 EUR + 68,00 EUR, za 17 dni v marcu 2019, skupno 1.027,76 EUR – v mejah pritožbenega predloga), od 18. 3. 2019 dalje pa je toženec dolžan plačevati preživnino v mesečnem znesku 220,00 EUR (glede na celotne potrebe tožnika v znesku 440,00 EUR mesečno). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev o preživnini, kot je razvidna iz izreka (358. člen ZPP).

7. Pritožba je utemeljena tudi v stroškovnem delu. Tožeča stranka je glede spora za ugotovitev očetovstva (v tem delu je pravda tekla le med mladoletnim tožnikom in tožencem) podala ustrezno trditveno podlago in predlagala relevantne dokaze. Predlagala je tudi dokaz z izvedencem za DNK analizo, česar niti ni bila dolžna storiti, saj je bil toženec tisti, ki je moral nato ponuditi nasprotni dokaz, ki bi lahko izključil njegovo očetovstvo (kar je tudi storil, ko je predlagal dokaz z DNK analizo). Toženec je bil dolžan dokazovati, da ni tožnikov oče. Poleg tega odločanje po prostem preudarku iz 413. člena ZPP zajema tudi možnost upoštevanja pravila o uspehu v sporu iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Upoštevajoč vse okoliščine obravnavane zadeve pritožbeno sodišče meni, da je toženec dolžan kriti celoten strošek izvedbe dokaza z izvedencem za DNK analizo. Ker je tožeča stranka krila polovico stroškov izvedbe tega dokaza v znesku 816,02 EUR, je toženec dolžan povrniti tožeči stranki ta izdatek. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tudi v tem delu in spremenilo stroškovni del odločitve prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka.

8. Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in 413. člen ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z OT in ZST-1, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika v pritožbi tožeče stranke. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 1932/2015
• VSL sodba in sklep IV Cp 149/2017
• VSL sklep IV Cp 770/2017