VSL Sklep II Cp 838/2019

Jedro

Če nujni dediči ne zahtevajo svojega nujnega deleža, v celoti velja oporočiteljeva volja in do dedovanja nujnih dedičev ne pride, zaradi česar tudi ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove. To pomeni, da toženk, vse dokler niso uveljavljale nujnega deleža, ni bilo mogoče obravnavati kot dedinj, ki odgovarjajo za zapustničine dolgove, oziroma je bilo mogoče kot osebo, ki odgovarja za zapustničine dolgove, šteti le tožnico kot oporočno dedinjo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v I. točki izreka glede terjatve za obdobje od 20. 10. 2005 do 20. 10. 2009 v višini 10.868,00 EUR, v celoti pa v II. in III točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) do zapuščine po pokojni M. S. v višini 33.933,00 EUR (I. točka izreka); tožnici naložilo, da povrne 970,21 EUR pravdnih stroškov drugo toženke (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi) tako, da jih v 15-ih dneh nakaže na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (II. točka izreka); tožnici naložilo, da nerazdelno povrne prvo, tretje in četrto toženki skupne pravdne stroške v višini 2.910,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na terjatev za obdobje od 20. 10. 2005 do 20. 10. 2009 v višini 10.868,00 EUR,¹ se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni sprejelo njenega stališča, da v času med smrtjo zapustnice in 8. 5. 2014, ko so toženke uveljavljale nujni dedni delež, zastaranje terjatve ni teklo, ker tožnica zaradi nepremagljivih ovir ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Menilo je, da ni pomembno, kdaj so toženke uveljavljale nujni delež, saj so postale dedinje že s trenutkom smrti, že dne 19. 4. 2011 pa je bilo jasno, kdo so dediči. Sodišče je pri tem prezrlo, da je treba nujni dedni delež izrecno zahtevati. Do dne 8. 4. 2014 tožbe ni mogla vložiti, saj pravnega interesa za tožbo zoper samo sebe ni imela. Ker je zapustnica z oporoko zapustila vse premoženje, ki ga je imela v trenutku smrti, tožnici, je bila slednja vse do 8. 5. 2014 edina dedinja, ki je prišla v poštev za dedovanje. Zgolj ugotovitev zapuščinskega sodišča, da so toženke nujne dedinje, ne more nadomestiti izrecne zahteve, ki jo je dolžan podati nujni dedič do zaključka zapuščinskega postopka. Ker tožnica od smrti zapustnice do 8. 4. 2014 ni mogla vedeti, ali bodo toženke sploh uveljavljale nujni dedni delež, zastaranje ni moglo teči, zaradi česar je odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi zastaranja nepravilna. Tožnica tudi vztraja, da je njena priglasitev sporne terjatve v zapuščinskem postopku dne 19. 4. 2011 pretrgala zastaranje, saj je terjatev priglasila v svojstvu oporočne dedinje in ker ima njen zahtevek dedno pravno naravo. Pravda glede zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve do zapuščine je po svoji vsebini spor med dediči o dejstvu, od katerega je odvisna velikost nujnega dednega deleža, pa tudi sam obstoj pravice do nujnega deleža. S tem zahtevkom tožnica zasleduje končni cilj, da se v zapuščinskem postopku ugotovi, da čiste zapuščine ni, ker pasiva presega vrednost zapustničinega premoženja. Če je obračunska vrednost zapuščine, ki je v tem primeru enaka čisti zapuščini, negativna, tudi nujnih deležev ni. Nobene logike ni v tem, da bi se moralo zmanjšati oporočno razpolaganje, če hkrati obstoječa terjatev oporočne dedinje do zapuščine presega vrednost premoženja, ki ga prejme na podlagi oporoke. Tožnico je do matere vezala zakonska dolžnost preživljanja staršev. Do neupravičene obogatitve je prišlo v trenutku uveljavljanja nujnih dednih deležev toženk, ker bi tudi one poleg tožnice prejele tisto, za kar je bila zapuščina zaradi njenih dajatev in storitev obogatena. Če tožnica ne bi nudila nege in oskrbe zapustnici, bi morala slednja za kritje stroškov oskrbe in nege unovčiti nepremično premoženje, ki je po njeni zaslugi ostalo v zapuščini. Tudi iz tega razloga zastaralni rok ni mogel začeti teči prej, kot je bilo znano, da toženke uveljavljajo nujni dedni delež. Pojasnjuje še, da po višini sprejema oceno koristi, ki jo je sodišče ugotovilo v prvi sodbi. Posledično se pritožuje zoper stroškovno odločitev.

3. Toženke na vročeno pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je bilo odločeno o dajatvenem tožbenem zahtevku,² prav tako je bilo (pravnomočno) ugodeno ugotovitvenemu zahtevku glede tožničine terjatve do zapuščine v višini 3.562,38 EUR. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo o še preostalem tožbenem zahtevku, s katerim tožnica zahteva ugotovitev obstoja terjatve v višini 33.933,00 EUR do zapuščine iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnica zatrjuje obogatitev zapustnice oziroma zapuščine pa tudi toženk, ki uveljavljajo nujni delež, na svojo škodo (breme), saj je zapustnici (brezplačno) nudila nego in oskrbo od 1. 1. 2000 do njene smrti (20. 10. 2010). Sodišče prve stopnje je navedeni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na terjatev iz naslova skrbi in nege zapustnice v obdobju od 1. 1. 2000 do 20. 10. 2009, tudi v ponovljenem sojenju zaradi zastaranja v celoti zavrnilo.³ To odločitev tožnica s pritožbo delno izpodbija, in sicer glede terjatve za obdobje od 20. 10. 2005 do 20. 10. 2009 v višini 10.868,00 EUR, za katero meni, da ni zastarana. V pritožbi vztraja, da v času med smrtjo zapustnice (20. 10. 2010) in 8. 5. 2014, ko so toženke na naroku v zapuščinskem postopku po slednji izjavile, da se k dedovanju priglašajo, da uveljavljajo nujni delež in da njene terjatve ne priznavajo, v skladu s 360. členom OZ⁴ zastaranje ni teklo, saj zaradi nepremagljivih ovir ni mogla sodno zahtevati njene izpolnitve.

6. Sodišče prve stopnje povzetega stališča tožnice ni sprejelo, pri čemer je pojasnilo, da so toženke postale dedinje po zapustnici s trenutkom njene smrti in da je bilo že na naroku dne 19. 4. 2011 ugotovljeno, da so glede na oporočno razpolaganje nujne dedinje, zaradi česar je bilo tožnici najkasneje 19. 4. 2011 jasno, kdo so dediči, in bi tako lahko zoper njih že takrat sodno uveljavljala sporno terjatev. Takšno naziranje sodišča prve stopnje tožnica pritožbeno utemeljeno izpodbija. Toženke so resda dobile položaj nujnih dedinj že v trenutku smrti zapustnice, kar je bilo tožnici znano najkasneje 19. 4. 2011, vendar pa to še ne pomeni, da je imela tožnica, ki ji je zapustnica z oporoko zapustila vse svoje premoženje (kar ni bilo sporno⁵), že tedaj možnost zoper toženke sodno uveljavljati terjatev, ki ji je nastala do zapustnice oziroma zapuščine. V skladu s stališčem sodne prakse⁶ in pravne teorije⁷ je treba pravico do nujnega dednega deleža uveljavljati. Če nujni dediči svojega nujnega deleža ne zahtevajo, v celoti velja oporočiteljeva volja in do njihovega dedovanja (nujnih deležev) ne pride, zaradi česar slednji tudi ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove. Navedeno pomeni, da toženk, vse dokler niso uveljavljale nujnega deleža, ni bilo mogoče obravnavati kot dedinj, ki odgovarjajo za zapustničine dolgove, oziroma je bilo mogoče šteti za osebo, ki odgovarja za zapustničine dolgove, le tožnico kot oporočno dedinjo. Ker pa tožnica kot zapustničina upnica ni imela pravnega interesa vložiti tožbo zoper samo sebe, je materialnopravno pravilno njeno stališče, da zaradi nepremagljivih ovir, ki so trajale od zapustničine smrti do 8. 5. 2014, predmetne terjatve ni mogla sodno uveljavljati. Zato v skladu s 360. členom OZ zastaranje v tem obdobju ni teklo. Pri tem okoliščina, da so toženke na naroku dne 19. 4. 2011 oporekale veljavnosti oporoke, kar je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, ni pomembna, saj gre za pisno oporoko, ki jo je treba šteti za veljavno, dokler s strani pristojnega sodišča ni ugotovljena za neveljavno oziroma ni razveljavljena.⁸ Zastaranje zaradi nepremagljivih ovir v smislu 360. člena OZ pa je bilo ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera zadržano tudi v nadaljevanju, in sicer vse dokler se tožnici ni iztekel rok za vložitev obravnavane tožbe, ki ji je bil dodeljen s sklepom Okrajnega sodišča v Črnomlju D 341/2010 z dne 2. 9. 2014. Napotitveni sklep je bil namreč izdan prav v posledici dne 8. 5. 2014 podane izjave toženk, da uveljavljajo nujne deleže, in njihovega vztrajanja, da tožničinih terjatev ne priznavajo, zaradi česar slednji, ki je tožbo vložila 20. 10. 2014 (kar je znotraj dodeljenega roka⁹), za obdobje od 8. 5. 2014 do vložitve tožbe ni mogoče očitati neupravičene pasivnosti pri sodnem uveljavljanju obravnavane terjatve.¹⁰

7. Zastaranje obravnavane terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, za katero velja (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), petletni zastaralni rok (346. člen OZ), tako od 20. 10. 2010 do vložitve tožbe ni teklo. Posledično vtoževana terjatev za obdobje od 20. 10. 2005 do 20. 10. 2009 (kar je pritožbeno še sporno obdobje) ni zastarala. To velja tako za primer, da je obravnavana terjatev iz naslova nudenja nege in pomoči zapustnici nastajala (dospevala) mesečno,¹¹ kakor je štelo sodišče prve stopnje, kot v primeru,¹² da je terjatev nastala, ko se je tožnici izjalovilo pričakovanje, da ji bo zapustnica zapustila hišo na R.¹³ Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja je zato nepravilna.

8. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi zastaranja v celoti zavrnilo, višine tožničine terjatve do zapustnice za obdobje od 20. 10. 2005 do 20. 10. 2009 ni presojalo po višini. Spričo zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je terjalo ugoditev pritožbi,¹⁴ razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu (glede terjatve za obdobje od 20. 10. 2005 do 20. 10. 2009 v višini 10.868,00 EUR in posledično glede pravdnih stroškov) ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP¹⁵). Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo dokaze (med drugim je zaslišalo stranke in več prič) v zvezi z višino tožbenega zahtevka, zaradi česar jih bo moralo le še oceniti, med tem ko bi jih moralo pritožbeno sodišče zaradi načela neposrednosti ponovno izvesti. Napotki sodišču prve stopnje za nadaljnje delo izhajajo iz predhodno navedenih razlogov (ugotovitev).

9. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Da pritožbo vlaga le glede navedene terjatve, je tožnica izrecno navedla na koncu pritožbe.
² Ki je bil (oziroma pravilno tožba v tem delu) zavržen.
³ V prvem sojenju je ugodilo zahtevku glede terjatve za obdobje od 20. 10. 2009 do 20. 10. 2010.
⁴ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Tožnica je to trdila v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2016, toženke pa teh njenih trditev niso ustrezno (konkretizirano) prerekale.
⁶ Glej npr. sklepe VSL II Cp 1909/2001, I Cp 1142/2013, I Cp 2760/2014 in II Cp 1867/2015.
⁷ K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 100.
⁸ Skratka zgolj z oporekanjem veljavnosti oporoke, potencialni zakoniti dediči ne postanejo tudi dejanski.
⁹ Iz priloženega spisa Okrajnega sodišča v Črnomlju D 341/2010 izhaja, da je bil tožnici s sklepom z dne 2. 9. 2014 dodeljen 30-dnevni rok za vložitev obravnavane tožbe, ki je začel teči s pravnomočnostjo omenjenega sklepa (zoper katerega je bilo mogoče vložiti pritožbo v petnajstih dneh in je bil tožnici vročen 4. 9. 2014), kar pomeni, da je slednja obravnavano tožbo (upoštevaje tudi četrti odstavek 111. člena ZPP) vložila pravočasno.
¹⁰ Saj je potrebno tudi čas do vložitve tožbe (pravno) upoštevati v okviru 360. člena OZ.
¹¹ V tem primeru bi šlo dejansko za več terjatev.
¹² Za tak primer naj bi šlo po trditvah tožnice.
¹³ Kar naj bi se glede na ugotovitve sodišča prve stopnje zgodilo najkasneje 1. 10. 2009 (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹⁴ Ker ji je bilo treba ugoditi že iz predhodno navedenih razlogov, se to sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
¹⁵ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 612/2013
• VSK sodba Cpg 135/2008
• VSC Sodba Cp 494/2017