VSL Sodba II Cp 1977/2019

Jedro

Z listinami in pričami je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je sklenila zavezovalni posel (prodajno pogodbo), prodani računalnik prevzela v posest in ga ima sama za svoje potrebe v posesti od nakupa naprej. Po takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilna odločitev, da lastninska pravica na vtoževanem računalniku ni prešla na tožnico kot plačnico računa. Za prenos lastninske pravice na premičninah namreč ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajne pogodbe) oziroma plačilo kupnine. Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v zadnjem odstavku izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora povrniti tožeča stranka toženi stranki: „870,04 EUR“ nadomesti s pravilnim zneskom: „666,60 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (o glavni stvari) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za vrnitev v izreku individualiziranega prenosnega računalnika tožeči stranki in za plačilo stroškov postopka. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo 3.068,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2017 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 870,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka naprej.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo, uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 340. členu ZPP¹ in bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala lastninske pravice na vtoževanem prenosnem računalniku. Njeno lastninsko pravico dokazuje račun prodajalca z dne 17. 1. 2017. Tožnica je kupila računalnik za svojega zaposlenega A. A. Šlo je za delovno in osnovno sredstvo tožnice. Take so bile tožbene trditve, toženka jih ni substancirano prerekala in jih ni bilo treba dokazovati. Vseeno je sodišče zapisalo, da tožnica ni dokazala, da je bil računalnik njeno delovno sredstvo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Enak vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe bi imela tudi odsotnost materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP, saj bi tožnica med postopkom predložila listine, ki izkazujejo, da je bil sporni računalnik knjižen med njena osnovna sredstva.

Zmotna je dokazna ocena, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na računalniku. Napačno sta ocenjeni izpovedbi odločilnih prič A. A. in B. B., ki sta bili močno pristranski in nenaklonjeni tožnici. Ni jasno, kaj je sodišče prepričalo o njuni verodostojnosti in zanesljivosti. To tudi ni obrazloženo, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Verjeti bi bilo treba zakonitemu zastopniku tožnice, ki je navedel, da je videl A. A. uporabljati sporni računalnik. Neprerekano je ostalo dejstvo, da je bilo na njem mogoče uporabljati programsko opremo, ki jo je A. A. potreboval za svoje delo, in da je tožnica plačala računalnik. Ker ga je uporabljal njen zaposleni, ji je moral nekako biti tudi izročen v posest. Vztraja, da ni obstajal nikakršen dogovor s tožnico, da se računalnik kupi za koga drugega oziroma, da tožnica ne postane njegova lastnica.

Z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka je obremenjena tudi stroškovna odločitev. Ker je tožnica vrednost spora označila na 4.100,00 EUR, znaša 100 % nagrada po OT² 300 točk in ne 400 točk, kot je napačno ocenilo sodišče, nagrada za drugi narok 50 % in ne 75 %. Sodišče je toženki priznalo bistveno previsoko nagrado in s tem kršilo določbe OT ter 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višjo sodišče zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in tožnici naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku na podlagi 92. člena SPZ³ uveljavljala vrnitveni zahtevek za izročitev prenosnega računalnika, za katerega je trdila, da je njena last. Podrejeno je na podlagi določb OZ⁴ terjala plačilo 3.068,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi kot povračilo denarne vrednosti vtoževanega računalnika. Ne drži pritožbena graja, da toženka ni substancirano prerekala, da je bil sporni računalnik delovno oziroma osnovno sredstvo tožeče stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana le tedaj, če namen zanikanja ne izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Toženkina obramba je bila ves čas postopka usmerjena v popolno zanikanje tožbenih navedb. Trdila in dokazovala je, da je računalnik kupila sama za svoje potrebe, ga plačala in ves čas uporabljala. Izrecno je tudi zanikala, da bi bil kupljen za delovne potrebe A. A. oziroma tožeče stranke. Ob dejstvu, da je tožnica že v tožbi navajala, da je sporni računalnik v posesti toženke, dejstvo, ali je zaveden v osnovna sredstva tožnice, niti ni pravno odločilno. Ne more pa biti dvoma, da so bile tožbene navedbe v smeri delovnega oziroma osnovnega sredstva tožnice s strani toženke zadostno prerekane, ne pa priznane, kot zmotno trdi pritožnica. Ker jih je sodišče vsebinsko obravnavalo in tudi to okoliščino v dokaznem postopku prosto ocenjevalo, ni zagrešilo ne očitane bistvene kršitve pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP (ker jih ni štelo za priznane), ne kršitve 285. člena ZPP v zvezi z materialnim procesnim vodstvom. Opisana ugovorna trditvena podlaga toženke je bila zadostna, da bi tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o njeni lastninski pravici, nanjo ustrezno odgovorila in dokazno podprla.

6. Čeprav je vindikacijska tožba usmerjena na vrnitev lastnikove stvari v njegovo posest in ne v ugotavljanje lastninske pravice, je moralo sodišče prve stopnje glede na trditveno in dokazno podlago strank v tej pravdi kot predhodno vprašanje ugotavljati, katera od njiju je lastnica spornega računalnika. Za uspeh v pravdi bi morala tožnica dokazati, da ima na vtoževani stvari - računalniku, katerega vrnitev zahteva, lastninsko pravico.

7. Dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica ni dokazala pridobitve lastninske pravice na vtoževanem računalniku, pač pa je da je nasprotno dokazala toženka, je pravilna. Sodišče je ugotovilo, da je sporni računalnik za svoje potrebe kupila toženka preko podjetja svojega očeta (tožnice). Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica res plačala s strani prodajalca izstavljeni račun za nakup, a je na podlagi zaslišanja prič verjelo toženki, da je slednja potrebno gotovino izročila očetu kot zaposlenemu pri tožnici. Z listinami in pričami je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je sklenila zavezovalni posel (prodajno pogodbo), prodani računalnik prevzela v posest in ga ima sama za svoje potrebe v posesti od nakupa naprej. Po takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilna odločitev, da lastninska pravica na vtoževanem računalniku ni prešla na tožnico kot plačnico računa. Za prenos lastninske pravice na premičninah namreč ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajne pogodbe) oziroma plačilo kupnine. Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ). Ker po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica posesti na sporni nepremičnini nikoli ni pridobila, je tožbeni zahtevek (tako primarni kot posledično podredni) pravilno zavrnjen.

8. Nasprotne pritožbene navedbe in vztrajanje, da je sporni računalnik za delo kot zaposleni pri tožnici uporabljal toženkin oče, nimajo podlage v zbranem dokaznem gradivu. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito in prepričljivo dokazno oceno in jo pojasnilo v popolnih in prepričljivih razlogih sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. V njih ne najde očitanih pomanjkljivosti in absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč skrbna, celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Opravljena je po skrbni presoji vseh dokazov in ne zgolj tistih, ki so v korist tožnice (zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice). Razlogi v točki 15 in 16 sodbe, zakaj mu sodišče ni verjelo, da bi videl računalnik v uporabi pri delu za tožnico, so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila njegova izpovedba neprepričljiva in ovržena z drugimi dokazi. Ne drži, da se je sodišče oprlo le na izpovedbi dveh prič, ki jih pritožba ocenjuje za neverodostojni. Njuni izjavi tako glede dogovora o nakupu računalnika za toženko preko tožeče stranke, kot o tem, da se sporni računalnik ni uporabljal za delo pri tožnici, so bile v celoti potrjene tudi z zaslišanjem toženke, drugih prič (na primer C. C.), zlasti pa z listinami v spisu o nakupu računalnika. Zato ni bilo razlogov, da jima ob neprepričljivi izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki ni bila podprta z nobenim drugim dokazom, ne bi sledilo.

9. Dejansko stanje o glavni stvari je torej pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev materialnopravno pravilna in v tem delu sodba ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Delno je utemeljena le pritožba zoper stroškovno odločitev. Glede na vrednost spora 4.100,00 EUR je sodišče prve stopnje kot izhodišče za odmero odvetniške nagrade res zmotno uporabilo tarifno številko 18 OT⁵, ko je upoštevalo 400 točk namesto pravilno 300 točk. V ostalem pa je pritožba tudi glede stroškov neutemeljena.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava ponovno odmerilo odvetniške stroške in izpodbijano stroškovno odločitev na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo. Toženi stranki je priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 150 točk za pripravljalni narok dne 10. 1. 2019 (tar. št. 20/2 OT), 300 točk za prvi narok dne 14. 3. 2019, na katerem so se izvajali dokazi (tar. št. 20/1 OT), 100 točk za trajanje naroka, 21 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar je skupaj 1171 točk in upoštevaje vrednost točke v času sojenja 0,459 EUR znaša 537,48 EUR. Z upoštevanjem 22 % DDV (118,24 EUR) znaša odvetniški stroški skupaj 655,72 EUR. K temu je treba prišteti še plačano pričnino v višini 10,88 EUR. Pravdni stroški, ki jih mora tožeča stranka zaradi neuspeha v pravdi povrniti toženi stranki po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča, torej znašajo 666,60 EUR in ne 870,04 EUR, kot je zmotno dosodilo sodišče prve stopnje.

12. Pritožnica je s pritožbo uspela le glede pravdnih stroškov, ki so stranska terjatev, ne pa glede glavne stvari, kar je merilo za uspeh. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako odločitev je sprejelo za toženko, saj z vloženim odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji. Zato naj tudi ona sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.
³ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. ES, št. 87/2002 s spremembami.
⁴ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁵ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 820/2019
• VSRS sodba II Ips 8/2012
• VSL sodba I Cp 1410/2015