VSL Sodba VI Kp 48/2019

Jedro

Očitana dejanja ne pomenijo enotne dejavnosti v smislu enega samega nadaljevanega kaznivega dejanja, saj gre za različne izvršitvene oblike sicer istovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer je eno od dejanj storjeno v sostorilstvu, kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka sodbe, je obtoženec izvršil sam in z vdorom prišel v zaprt prostor, pod točko 3 opisano kaznivo dejanje velike tatvine, ki je ostalo pri poskusu, pa je obtoženec poskusil storiti na posebno predrzen način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec mora plačati 400,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma citirano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 20. členom KZ-1, kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, mu za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko 3 tri mesece zapora, nakar mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora ter mu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 1. 1. 2019 od 16.00 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je odvzelo zasežene klešče. Odločilo je, da mora obtoženec na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovani družbi B. d.o.o. plačati 3.700,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2019 dalje do plačila, oškodovanki C. C. mora plačati 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 dalje do plačila, oškodovanki D. D. mora plačati znesek 589,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa sta bili oškodovana družba B. d.o.o. in oškodovanka D. D. napoteni na pravdo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer pričnine ter sodno takso, medtem, ko stroški tolmačenja in prevajanja na podlagi šestega odstavka 8. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila obtoženčeva zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugotovi, da je obtoženi storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1 in mu izreče eno primerno nižjo kazen zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica v pritožbi zatrjuje, da je sodišče zmotno ocenilo dokaze in sprejelo zmoten zaključek, da so v obtoženčevem ravnanju podani zakoniti znaki treh kaznivih dejanj, saj bi nasprotno moralo ugotoviti, da so podani vsi elementi nadaljevanega kaznivega dejanja, ker je obtoženec dejanje storil iz koristoljubnosti v istih časovnih okoliščinah - v razmaku le treh ur v istem dnevu, da so podane iste krajevne okoliščine, da je ravnal z istim nagibom in z izkoriščanjem enakih okoliščin, posledično temu pa bi mu moralo sodišče izreči le eno kazen. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da se obravnavana kazniva dejanja, ki se v sodbenem izreku očitajo obtožencu in glede katerih je bil spoznan za krivega, ne morejo opredeliti kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje opredeljeno v 54. členu KZ-1, kot to v vloženi pritožbi predlaga obtoženčeva zagovornica. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obtoženec sicer res v istem dnevu, v istem kraju, torej na ..., storil tri kazniva dejanja velike tatvine in sicer najprej (točka 1 sodbenega izreka) vlomno tatvino, storjeno v sostorilstvu, zatem (točka 2) veliko tatvino, ki jo je izvršil sam z vdorom v zaprt prostor in nato (točka 3), ko je bil izvršen poskus predrzne tatvine, izvršene v navzočnosti receptorke. Razlago nadaljevanega kaznivega dejanja je podalo več sodb Vrhovnega sodišča RS (primeroma I Ips 36893/2010 z dne 13. 10. 2014, I Ips 244/2015 z dne 18. 2. 2016, I Ips 42238/2012 z dne 2. 10. 2018, I Ips 59453/2013 z dne 29. 11. 2018 in druge), pri čemer je posebej izpostavilo, da gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje in se nato storilcu za vsa dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju ne gre le za pravno opredelitev kaznivega dejanja, temveč za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in ki v časovnem okviru, določenem v izreku sodbe, predstavljajo isti historični dogodek, pri tem pa se ravnanja približujejo enemu samemu dejanju¹. Sodišče prve stopnje je prepoznalo enake krajevne in časovne okoliščine, ki ta ravnanja sicer povezujejo, pravilno pa je ugotovilo, da so bila ta dejanja storjena iz koristoljubnosti oziroma oškodovalnih nagibov, da je šlo tudi za istovrstna premoženjska kazniva dejanja, vendar pa se je opredelilo, da dejanja ne pomenijo tudi enotne dejavnosti. Tudi sodišče druge stopnje se strinja s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje, saj gre za različne izvršitvene oblike sicer istovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer pomembno izstopa okoliščina, da je eno od dejanj storjeno v sostorilstvu, da je kaznivo dejanje, ki je opisano pod točko 2 izreka sodbe storjeno na način, da ga je obtoženec izvršil sam in z vdorom prišel v zaprt prostor, medtem, ko je pod točko 3 opisano kaznivo dejanje velike tatvine, ki je ostalo pri poskusu, pri čemer je obtoženec poskusil storiti kaznivo dejanje na posebno predrzen način. Vse navedene okoliščine so zato tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne, da teh treh kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot enega samega nadaljevanega kaznivega dejanja, saj pri teh dejanjih ni mogoče govoriti o enakosti dejstev, temveč so posamezna kazniva dejanja dejansko samostojni historični dogodki. Zato je sodišče prve stopnje ta ravnanja pravilno pravno opredelilo kot tri kazniva dejanja velike tatvine, glede katerih je potem, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve le-teh, za vsakega posebej določilo zaporno kazen, nato pa po pravilih o steku izreklo enotno kazen. Pritožbeno sodišče ob tem, ko pritožnica navaja, da bi bila pravna opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja v korist obtoženca, ne more mimo stališča, ki ga je v posameznih odločbah izpostavilo Vrhovno sodišče RS, ko je odstopilo od dotedanje sodne prakse in sicer, da se je ta institut, ki ga ni moč šteti kot institut, ki je namenjen v korist obtoženca, v sodni praksi oblikoval predvsem zaradi poenostavitve dela sodišča pri izrekanju kazni za več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj.²

5. Četudi pritožba izrecno ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, pa je le-to sodišče druge stopnje preizkusilo samo glede na to, da pritožba, ki je vložena v korist obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, po določbi 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj izbralo ustrezno vrsto kazenske sankcije, to je zaporno kazen. Upoštevaje vse obteževalne in olajševalne okoliščine je obtožencu določilo primerne in vsem okoliščinam obravnavane zadeve ustrezne kazni, nato pa mu je izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, ki je izrečena po pravilih v steku in takšna, da bo tudi po presoji višjega sodišča pri obtožencu dosegla namen kaznovanja, hkrati pa je tudi pravična.

6. Ker sodišče druge stopnje ni našlo napak, ki jih uveljavlja pritožba in ker le-teh ni pokazal tudi preizkus, opravljen po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

7. Obtoženec s pritožbo ni uspel, zato mora na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP plačati sodno takso, ki je po tarifnih številkah 7113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerjena na 400,00 EUR.

-------------------------------
¹ Tako sodba VS RS I Ips 59453/2013
² Tako sodbi VS RS I Ips 244/2015 in I Ips 36893/2010

Datum zadnje spremembe:

22.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 3533/2016
• VSM Sodba II Kp 44245/2018
• VSRS Sodba I Ips 17331/2015