VSL Sodba II Cp 1713/2019

Jedro

Toženkino stanovanje je priključeno na sistem centralnega ogrevanja, ki je splošni skupni del stavbe in mora plačati del stroškov, ki odpade nanjo glede na velikost njenega solastniškega deleža na skupnih delih stavbe. Gre za fiksne stroške, ki nastanejo ne glede na to, ali toženka svoje stanovanje ogreva s centralno kurjavo ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 186,03 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124593/2017 z dne 22. 12. 2017, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo 350,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila ter 100,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2018 dalje do plačila. Toženki je naložilo v plačilo tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 148,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V laični, težko razumljivi pritožbi, toženka višjemu sodišču predlaga, naj tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je nezakonita, ker je sodišče sledilo izključno navedbam tožeče stranke in ni upoštevalo njenega dokaznega gradiva, ki temelji na podatkih iz uradnih evidenc zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Sodišče ni uporabilo določb ZPP (Zakon o pravdnem postopku) ali jih je uporabilo nepravilno, celotna vsebina sodbe je nerazumljiva in v nasprotju z zakonodajo, na katero se sodišče sklicuje. V spisu se ne nahaja dokazna listina, ki bi izkazovala solastnino na delu stavbe, za katerega tožeča stranka terja plačilo. S tem, ko ji je sodišče dodelilo solastnino na delu stavbe ID32, je kršilo določbe 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je za urejanje solastnine v stavbi stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste in se postopek vodi na zahtevo etažnih lastnikov s 100 % soglasjem po solastniških deležih. Sodba ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker tožeča stranka ni predložila računov za terjano obdobje niti obračunske liste, ki jih vodi za stavbo kot celoto. Izrek sodbe je nejasen, ker sodišče govori o nemožnosti odpovedi solastniškega deleža na skupnih delih in napravah brez 100 % soglasja etažnih lastnikov, hkrati pa tožeči stranki ugodi v izjavi, da izvaja obračun stroškov brez štirih enot, za katere tožeča stranka ni predložila dokaza o 100 % soglasju etažnih lastnikov, da za te enote ni obvezna izvajati obračun in terjatev plačila skupnih stroškov. Tožeča stranka ni predložila dokazne listine za dokaz navedbe o posebnem skupnem prostoru. Posebni skupni prostor v solastnini vseh etažnih lastnikov v stavbi ne obstaja, o tem tudi ni podatka v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Nerazumljiva je navedba sodišča glede določila 9. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) o upoštevanju števila posameznih delov, površine posameznega dela in številu uporabnikov posameznega dela, hkrati pa sodišče za štiri stanovanjske enote zakonskega določila ni upoštevalo pri izračunu stroškov. Tožeča stranka v napačnem obračunu terja plačilo stroškov za štiri enote. Terjatev tožeče stranke temelji na nespoštovanju zakonskih določil, na katere se sklicuje sama tožeča stranka in sodišče. Ne upošteva 4. in 5. točke 105. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik). Posledično višina terjatve temelji na napačnem obračunu stroškov in je izrek sodbe v nasprotju z zakonskimi določili SZ-1 in SPZ. Pritožbeno sodišče naj v celoti ugodi pritožbenemu zahtevku s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da jo je treba zavreči, saj toženka zahteva, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, kar je dejansko storjeno z izpodbijano sodbo. V nadaljevanju argumentirano zavrača vse pritožbene očitke in predlaga višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba je v določenih delih nerazumljiva. Tak je pritožbeni predlog naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku. Glede na to, da se pritožuje toženka, je ta navedba nelogična. Ker pa je hkrati v nasprotju z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji, jo višje sodišče šteje kot pomoto in ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj pritožbo zavrže in je pritožbo vsebinsko obravnavalo.

6. Težko razumljiva je pritožba tudi zato, ker pritožnica izpodbija tudi tisto, česar v izpodbijani sodbi ni in ker sodbo očitno narobe razume.

7. Sodišče prve stopnje ni odločalo o solastninski pravici toženke, pač pa je obrazložilo, da je kot lastnica ene etaže v večstanovanjski stavbi tudi solastnica skupnih delov stavbe. To je skladno s 105. členom SPZ in določbami SZ-1. Četrti odstavek 3. člena SZ-1 določa, da so skupni deli solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli). Sistem za centralno ogrevanje stanovanj v stavbi je po 5. členu SZ-1 skupni del stavbe. Sistem za kurjavo, ki je namenjena le štirim enotam v stavbi, pa predstavlja poseben skupni del stavbe (20. člen SZ-1). Ker navedeno določa materialno pravo, tožeči stranki ni bilo treba v zvezi s tem prilagati nobenih dokaznih listin. Odločalo pa sodišče ni o solastninski pravici toženke, pač pa o zahtevku za plačilo. Očitek o kršitvi po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni razumljiv.

8. Nesporno je, da toženka ni v celoti plačala računov, ki ji jih je izstavila tožeča stranka za opravljene storitve, in sicer ni plačala postavke „ogrevanje“, ki v vtoževanem obdobju od novembra 2016 do vključno maja 2017 znaša skupaj 350,78 EUR. Ker vtoževana glavnica znaša manj kot 2.000,00 EUR, se postopek v tej zadevi vodi po določbah ZPP o sporih majhne vrednosti (SMV; členi 442 do 458 ZPP). V SMV sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb postopka, to je kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedbe o neizkazanosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča z evidencami zemljiškega katastra in zemljiške knjige ter da navedbe tožeče stranke niso izkazane z računi in drugimi dokumenti, pa predstavljajo v SMV nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nanje zato ne bo podrobneje odgovarjalo. Drugostopenjsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je na podlagi predloženih listin ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Glede na dokazno podprte trditve tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno in jasno obrazložilo, tako da je preizkus izpodbijane sodbe vsekakor mogoč, očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa neutemeljen. Višje sodišče se sklicuje na pravilne in popolne razloge izpodbijane sodbe in jih zaradi odgovora na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) le kratko povzema.

10. Da je toženka solastnica skupnih delov in naprav stavbe, predpisuje materialno pravo. Vsak solastnik skupnih delov in naprav stavbe je dolžan plačati svojemu solastniškemu deležu ustrezen del skupnih stroškov. Toženkino stanovanje je priključeno na sistem centralnega ogrevanja, ki je splošni skupni del stavbe in mora plačati del stroškov, ki odpade nanjo glede na velikost njenega solastniškega deleža na skupnih delih stavbe. Gre za fiksne stroške, ki nastanejo ne glede na to ali toženka svoje stanovanje ogreva s centralno kurjavo ali ne.

11. Tožeča stranka je predložila specificirane račune, iz katerih izhaja utemeljenost vtoževane terjatve. Vse listine, ki so v spisu, so bile toženki vročene, tako da je imela možnost izjaviti se o njih in o pravilnosti obračuna, sodišče pa preveriti utemeljenost navedb tožeče stranke. Ker je ugotovilo, da je tožeča stranka svoje trditve dokazala s predloženimi listinami, je ravnalo pravilno, ko je v celoti sledilo njenim navedbam. Dejstvo je, da štiri stanovanja v večstanovanjski stavbi niso priključena na skupno centralno ogrevanje. Kako je prišlo do tega, oziroma ali so bila za to podana ustrezna soglasja, ni stvar tega postopka.

12. Pritožbene navedbe po obrazloženem niso utemeljene. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora toženka tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče je stroške odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Priznalo je vse priglašene stroške, saj so priglašeni skladno z OT: 150,00 EUR po tar. št. 21 OT, 3,00 EUR materialnih stroškov skladno z 11. členom OT in 33,03 EUR DDV-ja. Skladno z četrtim odstavkom 458. člena ZPP je določilo osemdnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih toženka v tem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 884/2018
• VSK sklep CDn 175/2014
• VSL Sklep I Cp 1059/2020