VSL Sodba I Cp 1712/2019

Jedro

Dejstvo, da je (bilo) tožnikovo stanje v obdobju podpisovanja spornih sporazumov mogoče opredeliti kot depresijo, še ne pomeni nesposobnosti za razumevanje njegovih dejanj oziroma konkretno za sklepanje pravnih poslov. Tožnikovo ravnanje je sicer mogoče označiti kot lahkomiselno in neodgovorno, a je bilo še vedno zavestno in voljno oziroma hoteno. Čeprav se očitno širših posledic podpisa sporazuma o ugotovitvi obstoja in plačilu obveznosti ni zavedal ali pa se jih lahkomiselno ni hotel zavedati, ni moč govoriti o njegovi nerazsodnosti, kar posledično pomeni, da zahtevek na ugotovitev ničnosti spornih sporazumov ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti sporazuma o ugotovitvi obstoja in plačilu obveznosti v notarskem zapisu opr. št. SV 426/2015 z dne 6. 5. 2015 in sporazuma o pripoznavi dolga z dne 23. 4. 2015, ki sta ju sklenila tožnik in toženec (I. točka izreka), ter tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 1.542,24 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da v času sklenitve sporazumov ni bil sposoben za razsojanje. Poudarja, da sporazumov ne izpodbija zaradi napak volje, ampak zato, ker tedaj volje sploh ni bil sposoben oblikovati. Okoliščina, da ob podpisovanju sporazuma notarka pri tožniku ni opazila nič nenavadnega, njegove nesposobnosti ne izključuje. Sodišče njenemu zaznavanju pripisuje pretiran pomen, saj nerazsodnega človeka ni mogoče prepoznati le po zunanjih znakih, ampak po njegovih dejanjih, ki bistveno odstopajo od pričakovanih ravnanj običajnih ljudi, ki naj ne bi škodili sebi oziroma drugim. Povsem neverjetno je, da bi toženec več let brez plačila delal za tožnika in mu ob tem še posojal denar, ne da bi vedel, kdaj ga bo dobil nazaj. Stališče sodišča, da ni razloga, da bi bil dolg, vsebovan v izpodbijanih sporazumih, neobstoječ ali izmišljen, ni prepričljivo. Sodišče očitno tudi samo dvomi v višino dolga, vendar pa šteje, da to presega domet tega postopka, pa tudi, da višini tožnik ni ugovarjal, kar ne drži. Tožnik je sicer nekaj dolgoval tožencu, vendar še zdaleč ne 10.555,00 EUR¹. Toženec ni hranil nikakršnih podatkov o zneskih, ki naj bi jih zalagal za firmo in osebno za tožnika, spisek o dolgu pa je, kot izhaja iz njegovega zaslišanja, sestavil tik pred zapisom sporazuma zgolj po spominu, čeprav naj bi posamezne zneske uveljavljal za več let nazaj. Obstoj tožnikovega dolga zato nikakor ne more biti dokazan oziroma sodišču služiti kot opora za presojo, da je tožnik, zavedajoč se tega dolga, podpisal sporazuma, kar naj bi izključevalo njegovo nerazsodnost. Takšen zaključek je preuranjen, saj sporazumov ni podpisal, ker bi se z njimi strinjal, ampak zato, ker glede na svoje psihofizično stanje, dogajanje v zasebnem in službenem življenju ter ponavljajoče se pritiske toženca, naj plača dolg, ni več prenesel dane situacije in bi podpisal karkoli, samo da bi imel mir, ne da bi bil sposoben razmišljati o posledicah svojega ravnanja. To pa že izključuje razsodnost, ki se zahteva za sklepanje pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je brez pridržka sprejelo mnenje sodnega izvedenca dr. A., pri tem pa ni upoštevalo stališča tožnikovega lečečega zdravnika dr. B., v postopku zaslišanega kot izvedene priče, ki je povedal, da lahko sklepa na organsko prizadetost možganov pri tožniku že v letu 2015. Obenem opozarja, da niti izvedenec dr. A. ne izključuje, da so bile pri tožniku sposobnosti za razumevanje njegovih dejanj zaradi stresnih obremenitev lahko nekoliko zmanjšane, vendar pa ne v taki meri, da bi se pod njihovim vplivom odločal nerazsodno. Tako izvedenec kot sodišče dvomita v ustreznost ugotovitev klinično – psihološkega testa, čeprav gre za listino, ki ji gre zaupati, dokler ni dokazano nasprotno. Dejstvo, da je bila izdana za potrebe tožnikove invalidske upokojitve, ne more zmanjševati njene veljave. Pojasnilo izvedenca, da so na upad tožnikovih kognitivnih sposobnosti po letu 2015, kot jih je pokazal navedeni test, lahko vplivale še druge okoliščine (bolezni, poškodbe), je brez dejanske podlage in predstavlja zgolj predvidevanje. Meni, da bi moralo sodišče glede na različna stališča izvedenca dr. A. in dr. B. postaviti še enega izvedenca, kot je bilo že predlagano. Navaja še, da ne gre za zavlačevanje postopka z izvršbo. Za zaključek sodišča, da je tožnik, čeprav pravni laik, uveljavljal nerazsodnost šele po razpisu dražbe, kar naj bi dodatno potrjevalo, da je ves čas dobro vedel, kaj počne in kakšne posledice imajo lahko njegova dejanja, ne obstaja niti dejanska niti pravna podlaga. Če bi bil tožnik zdrav, bi to uveljavljal že pred tem. V zvezi z okoliščinami tožnikovega funkcioniranja v času sklepanja sporazumov pa trdi, da nerazsodnost ni telesna hiba in se lahko nanaša tudi le na določena področja človekovega življenja. Našteti primeri v izpodbijani sodbi niso take narave, da bi sami zase lahko dokazovali tožnikovo razsodnost.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbenem postopku vztraja, da v času sklepanja obeh sporazumov (tako zasebne listine kot tudi sporazuma, sklenjenega v notarski obliki) zaradi psihičnih težav in stresnih obremenitev ni bil sposoben razumeti pomena in posledic svojih ravnanj. Sporazuma je podpisal brez ugovorov, v stanju popolne apatičnosti in upadlih sposobnosti procesiranja in razmišljanja v takem obsegu, da ni več mogoče govoriti o njegovi razsodnosti in s tem poslovni sposobnosti.

6. Predpostavka za veljavnost pogodbe je sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava povzroči. Gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska lastnost in izhodišče poslovni sposobnosti, tj. pravno priznani sposobnosti izražati poslovno voljo, ki jo pridobi fizična oseba z dopolnitvijo 18. leta starosti. Poleg poslovne sposobnosti mora imeti subjekt, ki izjavlja poslovno voljo, tudi dejansko sposobnost razsojanja. Ker takó poslovno nesposobna oseba, kot oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je zato nična.²

7. Na bistveno vprašanje v zadevi, tj. tožnikovo sposobnost razsojanja v času sklenitve spornih sporazumov, je sodišče prve stopnje odgovorilo s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke in se pri tem opredelilo tudi do izpovedbe tožnikovega lečečega zdravnika. Upoštevalo je tudi ostale izvedene dokaze ter na podlagi celostne in prepričljive dokazne ocene, ki je pritožba ne uspe omajati, pravilno zaključilo, da tožnikove kognitivne sposobnosti niso mogle biti okrnjene do te mere, da se ne bi zavedal posledic svojih ravnanj, še posebej ne sklepanja tako pomembnih pravnih (notarskih) poslov, kot je zapis sporazuma o obstoju oziroma pripoznavi svojega dolga. Pritožbeno sodišče takšen zaključek v celoti sprejema in soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni uspelo izkazati okoliščin, ki bi narekovale ugotovitev ničnost presojanih sporazumov.

8. Iz pritožbe veje pritožnikovo subjektivno nestrinjanje z ugotovitvami postavljenega izvedenca dr. A. A., kar pa, kot je to obrazloženo v izpodbijani sodbi, ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Zaključkov izvedenca pritožnik ne uspe izpodbiti niti z domnevno nasprotnim stališčem tožnikovega lečečega zdravnika dr. B. B. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo ne le, da je bil dr. B. kljub svojemu siceršnjemu statusu sodnega izvedenca v konkretni pravdi zaslišan le kot priča, (ki je sicer zaradi svojega strokovnega znanja v boljšem spoznavnem položaju od drugih prič (t. i. izvedena priča)), zato njegove izpovedbe ni mogoče upoštevati v svojstvu izvedenstva, ampak tudi, da ta v bistvenem pravzaprav ne nasprotuje mnenju izvedenca dr. A. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je postavljeni izvedenec strokovno odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče in po ustnem zaslišanju na glavni obravnavi podal jasno in popolno mnenje o tožnikovi razsodnosti v času sklepanja sporazumov. Ugotovljeno je bilo, da je bila v letu 2014 tožniku postavljena diagnoza prilagoditvene motnje, ki se kaže predvsem v obliki tesnobnosti, depresivnosti, zmanjšanja frustracijske tolerance, povečanega odziva na običajne stresne obremenitve, nikakor pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da tožnik zaradi te motnje ne bi razumel, kaj počne. Drži, da je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da se lahko strinja z oceno, da so bile tožnikove zmožnosti razumevanja svojih dejanj nekoliko, vendar ne bistveno zmanjšane, in sicer zaradi stresnih dejavnikov v njegovem življenju (poslovne in finančne težave, bolezen žene), a, kot pravi sam pritožnik, ne v taki meri, da bi ti popolnoma zameglili njegovo presojo oziroma da bi se pod njihovim vplivom odločal nerazsodno. Smiselno podobne ugotovitve izhajajo tudi iz izpovedbe dr. B., čeprav jo pritožba poskuša prikazati drugače. Dr. B. je v kritičnem obdobju pri tožniku ugotavljal upad volje in energije ter znižanje razpoloženja in depresivnost. Pojasnil je, da pri tožniku obstaja možnost upada sposobnosti procesiranja, razmišljanja in dekompenzacije v smislu hude razburljivosti, joka in suicidalnosti ob stresnih situacijah. Nobeden od njiju pa ni ugotovil nerazsodnosti tožnika v času sklepanja obravnavanih sporazumov. Izvedenec dr. A. se je opredelil tudi do rezultatov klinično – psihološkega testa tožnika z dne 13. 9. 2018 in argumentirano pojasnil svoje nestrinjanje z oceno, ki jo je ob zaslišanju podal dr. B. – da se s tem testom ugotavlja podobno stanje, kot je bilo pri tožniku že v letu 2015. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je izvedenec strokovno prepričljivo obrazložil, in to dopolnil ob svojem zaslišanju, da okvar kognitivnih funkcij pri tožniku, ugotovljenih v letu 2018, ni mogoče retrogradno presojati s pomočjo kasneje znanih okoliščin oziroma enostavno prenesti v leto 2015, ko sta bila sklenjena izpodbijana sporazuma.³ Svoj sklep je (med drugim) oprl na upoštevanje še drugih zunanjih dejavnikov, ki so v vmesnem času lahko vplivali na kognitivne sposobnosti tožnika, ki jih dr. B. ni vzel v obzir, in ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, povzete v izvedenskem mnenju. Pritožbeni očitek, da gre zgolj za predvidevanja, zato ne drži. Upoštevaje ugotovitve in pojasnila izvedenca, ki jih sodišče prve stopnje izčrpno povzema v razlogih izpodbijane sodbe (v 12. točki obrazložitve), je po presoji pritožbenega sodišča pravilna tudi ocena, da med mnenjem izvedenca dr. A. in stališčem dr. B. ni bistvenega oziroma odločilnega nasprotja, saj ne en ne drugi tožnika nista mogla oceniti kot osebo, ki se, zlasti v času sklepanja sporazumov, ne bi zavedala posledic svojih dejanj.

9. Glede na obrazloženo so pritožbene navedbe, da bi klinično – psihološki test pri tožniku že v letu 2015 razkril (organski) vzrok za njegove težave, če bi bil opravljen, zgolj ugibanja brez podlage v izvedenih dokazih. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v zvezi s tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je bilo testiranje tožnika v letu 2018 izvedeno za potrebe invalidske komisije, ki je mesec dni po opravljenem testu ugotovila tožnikovo nezmožnost za opravljanje pridobitnega dela. Ob tem gre izrecno izpostaviti, da je v mnenju invalidske komisije kot vzrok za kognitivni upad tožnika skladno z zaključki klinično – psihološkega testa navedena dolgoletna zloraba alkohola. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Da rezultatom testa ne gre nekritično slediti, potrjuje tudi na naroku izraženo mnenje izvedenca dr. A., da bi, če bi ocenjeval samo na podlagi osebnega pregleda tožnika, ki ga je opravil dne 4. 2. 2019, ugotovitve psihološkega testa težko potrdil.

10. Z lastno interpretacijo posameznih izsekov izvedenskega mnenja in odgovorov dr. B. pritožba ne vzbudi dvoma v strokovno utemeljene, jasne in nedvoumne zaključke izvedenca o tem, da kognitivne sposobnosti tožnika v času podpisovanja sporazumov niso mogle biti okvarjene do te mere, da bi pod vprašaj postavile njegovo presojo oziroma zmožnost razumskega odločanja. Opisane dokazne ocene in sprejete pravne presoje pa tudi ne more ovreči pritožbeno povzemanje in laična razlaga podatkov iz medicinske dokumentacije tožnika. Dejstvo, da je (bilo) tožnikovo stanje v takratnem obdobju mogoče opredeliti kot depresijo, še ne pomeni nesposobnosti za razumevanje njegovih dejanj oziroma konkretno za sklepanje pravnih poslov, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje. Neresen je tudi pavšalen pritožbeni očitek glede nezanesljivosti medicinske dokumentacije, s katero je razpolagal izvedenec, saj v konkretnem postopku ni bilo dvoma v njeno pravilnost in popolnost. Poleg tega morebitno pomanjkljiva medicinska dokumentacija ne more iti na škodo toženca.

11. V prid pravilnosti gornjega zaključka – da je bil tožnik v obdobju podpisa spornih sporazumov sposoben razumeti posledice svojih dejanj in da se je nedvomno zavedal obstoja dolga do toženca, govori tudi tožnikovo ravnanje v izvršilnem postopku In 74/2015. Iz podatkov spisa namreč, kot obrazloženo v 13. točki izpodbijane sodbe, izhaja, da je dolg sprva priznaval (vloga na list. št. 28 izvršilnega spisa z dne 2. 2. 2016, torej že po sklenitvi sporazumov), šele septembra 2017, ko je bila že razpisana dražba za njegovo nepremičnino, pa se je začel sklicevati na domnevno nerazsodnost ob podpisovanju sporazumov, kar dovolj zgovorno kaže na njegovo zelo dobro zavedanje o svojih dejanjih. Upoštevajoč mnenje izvedenca dr. A., da bi bilo pri tožniku kvečjemu pričakovati napredovanje kognitivne oškodovanosti in vedno težje funkcioniranje, je nenavadno, da bi se ravno ob razpisu (ali celo zaradi) javne dražbe tožniku stanje izboljšalo do te mere, da bi se začel zavedati svoje nerazsodnosti ob podpisu sporazumov. Pritožba zato s pavšalno navedbo, da bi tožnik, če bi bil zdrav, svojo nerazsodnost uveljavljal že prej, ne prepriča.

12. V opisani luči je treba razumeti tudi v izpodbijani sodbi ugotovljeno tožnikovo siceršnje funkcioniranje v kritičnem obdobju. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve, da ni mogoče sklepati, da tožnik ni imel težav s prevozi žene k zdravniku ali pa z obiskom upravne enote, kamor je šel sam overit podpis na sporazumu, hkrati pa naj bi mu bilo vseeno, kakšne posledice bo zanj imela sklenitev (zlasti) sporazuma v notarskem zapisu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče le iskalo razloge, zakaj tožniku ne gre verjeti, saj prav nobena obravnavana življenjska situacija, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, ne daje podlage za sklep, da tožnik ne bi vedel, kaj počne. Navedeno potrjuje tudi izpovedba tožnika samega, ki je zaslišan v postopku povedal, da ga je toženec preganjal za nek denar, tožnik pa je zadevo podpisal, da je imel mir, in da sploh ni prebral, kaj podpisuje. Smiselno enako zatrjuje tožnik še v pritožbi, ko govori, da ni imel volje niti sposobnosti upirati se ponavljajočim zahtevam toženca, naj plača, in je zavoljo miru pač podpisal tisto, kar je pripravil toženec, ne da bi bil sposoben razmišljati, ali zapisano drži. V pritožbi med drugim navaja še, da se je prepustil toku dogajanj, ne da bi se zavedal, kaj bo temu sledilo, da je bil pripravljen podpisati karkoli, ne da bi se poglabljal v vsebino zapisanega ali da bi čemurkoli ugovarjal. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšne trditve oziroma izjave tožnika ne izkazujejo njegove nerazsodnosti oziroma nezavedanja posledic svojega ravnanja. Takšno tožnikovo ravnanje je sicer mogoče označiti kot lahkomiselno in neodgovorno, a je bilo še vedno zavestno in voljno oziroma hoteno. Čeprav se očitno širših posledic podpisa sporazuma tožnik ni zavedal ali pa se jih lahkomiselno ni hotel zavedati, ni moč govoriti o njegovi nerazsodnosti, kar posledično pomeni, da zahtevek na ugotovitev ničnosti spornih sporazumov ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje se je v podkrepitev svoje odločitve oprlo tudi na izpoved notarke, ki je sodelovala pri sklepanju sporazuma v notarskem zapisu, a to za odločitev ni imelo odločilnega pomena in je pritožbeno relativiziranje njene dokazne vrednosti (češ da navzven ni mogla zaznati tožnikove nerazsodnosti) neutemeljeno. Glede na vse zgoraj obrazloženo pa tožnik tudi ne more uspeti z navajanjem, da pravnega pouka notarke, ker naj bi bil nerazsoden, ni razumel.

14. Ker tožnik ni uspel izkazati, da ob sklepanju spornih sporazumov ni bil razsoden oziroma sposoben razumeti pomena obveznosti, ki jih je s tem prevzel, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi nasprotuje obstoju in višini dolga, kot izhaja iz sklenjenih sporazumov. Glede na izvršljivost notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju (in višini)⁴ terjatve, ki je v njem ugotovljena. Nerelevantne so zato trditve tožnika, da toženec ni hranil podatkov o posameznih zneskih, ki naj bi mu jih tožnik dolgoval. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi, zlasti v 7. in 9. točki obrazložitve, podalo tudi prepričljive razloge o tem, da je tožnik s podpisom sporazuma o ugotovitvi obstoja in plačilu obveznosti v notarskem zapisu z dne 6. 5. 2015 in sporazuma o pripoznavi dolga z dne 23. 4. 2015 pristal na plačilo dolga, ki je med strankama v resnici obstajal, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

15. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za povrnitev teh stroškov je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožnik verjetno misli 10.500,00 EUR, kakršna je višina vtoževane terjatve.
² Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 188 – 190.
³ Tudi iz izpovedbe dr. B. na strani 24 in 27 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 10. 12. 2018 izhaja, da na organsko prizadetost možganov tožnika že v letu 2015 lahko sklepa zgolj retrogradno.
⁴ V nasprotju s tem, kar trdi v pritožbi, tožnik višine dolga ni izpodbijal.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2938/2015
• Sodba VIII Ips 384/2008
• VSL Sodba I Cp 1887/2019