VSL Sodba II Cp 1283/2019

Jedro

Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Tega ne morejo nadomestiti dejstva, ki jih je razkril šele dokazni postopek, če se pravdni stranki nanje nista pravočasno sklicevali.

Tožnik je bil izvežban jahač, z vsem potrebnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, tako da je gotovo vedel, da je ritanje konja, brcanje in vzpenjanje na zadnje noge v določenih okoliščinah za konja značilno oziroma običajno, zato ni nepričakovano ali nepredvidljivo, kar je potrdila tudi izvedenka. Takšno, sicer nezaželeno vedenje, je povezano z različnimi tveganji za jahača, med katerimi je tudi možnost padca s konja in poškodbe jahača. Ker se je tožnik tem tveganjem sam izpostavil, bi moral tudi sam skrbeti za svojo varnost. Ker je jahal zadaj, bi moral ohranjati ustrezno varnostno razdaljo, tako da bi svojo kobilo lahko v vsakem trenutku obvladal. Tožnikova škoda je nastala zaradi rizika, ki ga jahanje kot šport prinaša sam po sebi. Ker toženkinemu zavarovancu kot udeležencu skupinskega jahanja in imetniku živali ni mogoče očitati neskrbnosti ali opustitve kakšnega dolžnega ravnanja, mora tožnik nastalo škodo kriti sam.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 19.239,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje in ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 671,56 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki se je 2. 10. 2015 poškodoval pri jahanju, pripisuje odgovornost za nezgodo toženkinemu zavarovancu, zato od toženke zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 19.239,85 EUR z obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 70 %.

3. Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki predlagata spremembo izpodbijane sodbe in se pri tem sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik predlaga, naj se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen, toženka pa predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

4. Tožnik navaja, da neuporaba zaščitne čelade pri jahanju ni vplivala na tožnikov padec. Ta opustitev je vplivala le na obseg škode v zvezi s poškodbo glave. Sodba mu kljub temu očita 30 % soprispevek k celotni nastali škodi. Šele izvedenec medicinske stroke bi lahko pojasnil, katere tožnikove poškodbe in v kakšnem obsegu so posledica neuporabe zaščitne čelade. Ugotovitev, da je bila tožnikova kobila po naravi bolj plašna, je zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je svojo kobilo dobro poznal, z njo je jahal celo jahalno kariero, opravil je vse tečaje, šole in izpite jahanja. Vedno je bila mirna, nikoli ga ni vrgla iz sedla, jahali so jo tudi otroci v maneži. Takšno tožnikovo izpoved je v celoti potrdila priča A. A. Tožnik je bil izkušen jahač, imel je opravljen izpit jahač 1 in jahač 2, velikokrat je jahal po različnih terenih, zato mu sodišče neupravičeno očita premajhno previdnost. Končno sodba pravilno ugotavlja, da je bila razdalja med konji v galopu primerna in da tožnik ni jahal preblizu kobile pred njim.

5. Toženka opozarja, da pred pravdo in celo v tožbi ni bilo navedeno, da je njen zavarovanec zaustavljal svojo kobilo. Tožnik in njegova priča sta šele pozneje začela prilagajati svoje izjave. Sodišče je napačno in mimo tožbenih trditev zaključilo, da je bila razdalja med konji v galopu petnajst metrov in ne za dolžino enega konja ter da je toženkin zavarovanec svojo kobilo "bremzal". Ritanje oziroma brcanje z nogami nazaj za konje ni neobičajno, zato ne more biti dokaz, da je toženkin zavarovanec zanemaril potrebno varstvo in nadzorstvo živali. V resnici jo je obvladal in se kljub ritanju obdržal v sedlu. Toženka nasprotuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da bi njen zavarovanec moral opozoriti na živčnost svoje kobile in ustrezno nakazati, da se ustavlja. Jahač ni dolžan drugim jahačem opisovati vseh lastnosti svojega konja, opozoriti jih je dolžan le na morebitne posebnosti, ki so lahko nevarne zanje. Splošno pravilo je, da se jahač v galopu, ki jaha zadaj, ne sme preveč približati neznanemu konju, saj ta lahko v vsakem trenutku odskoči, se splaši, vzpne ali drugače nepredvideno odreagira. To je potrdila tudi izvedenka. Tožnik je sam določal razdaljo, sicer pa se zaustavljanje jahača vidi in razdaljo lahko ohranja le tisti, ki je zadaj. Toženka poudarja, da do fizičnega kontakta med kobilama ni prišlo. Škoda izvira iz dejstva, da se je tožnikova kobila splašila in vzpela na zadnje noge, tožnik, ki se je rekreativnega jahanja prostovoljno udeležil, pa je ni obvladal. Tudi ni posvečal pozornosti dejstvu, da njegova kobila striže z ušesi, čeprav je vedel, da je bolj plašna. Pravno relevantna vzročna zveza med obnašanjem kobile toženkinega zavarovanca in nastalo škodo zato ni podana.

6. Odgovora na pritožbi ni bilo.

7. Utemeljena je samo toženkina pritožba, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in razumljivo obrazložilo. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo uveljavlja tožnik.¹ Pač pa je utemeljen toženkin očitek, da tožnik pri opisu škodnega dogodka in med vzroki za svoj padec ni navajal, da je toženkin zavarovanec tik pred tem zaustavljal svojo kobilo. Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Tega ne morejo nadomestiti dejstva, ki jih je razkril šele dokazni postopek, če se pravdni stranki nanje nista pravočasno sklicevali. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče toženko prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, ko je sodbo oprlo na nezatrjevano dejstvo, o katerem se je toženka lahko izrekla šele v pritožbi. Sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe kljub temu ni razveljavilo, ampak je navedeno procesno kršitev odpravilo tako, da spornega nezatrjevanega dejstva pri presoji toženkine odškodninske odgovornosti ni upoštevalo.²

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo zaključilo, da se je tožnikova kobila splašila in povzpela na zadnje noge, kar je povzročilo tožnikov zdrs iz sedla in padec, potem ko je kobila toženkinega zavarovanca nenadoma ritnila (brcnila z nogami nazaj). Ugotovilo je še, da med kobilama ni prišlo do neposrednega stika in da je tožnik pred padcem jahal približno petnajst metrov za toženkinim zavarovancem. Toženkini pomisleki o tem, ali je bila navedena razdalja pravilno ugotovljena, niso bistveni. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje toženkinemu zavarovancu ne glede na to neupravičeno pripisalo delno odgovornost za nastalo škodo.

10. Do škodnega dogodka je prišlo pri skupinskem terenskem jahanju. Tožnik se je te dejavnosti udeležil prostovoljno, zato se šteje, da je soglašal z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša.³ Tožnik je bil, kot sam poudarja v svoji pritožbi, izvežban jahač, z vsem potrebnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami. Potemtakem je gotovo vedel, da je ritanje konja, brcanje, vzpenjanje na zadnje noge, v določenih okoliščinah za konja značilno oziroma običajno, zato ni nepričakovano ali nepredvidljivo, kar je potrdila tudi izvedenka. Takšno, sicer nezaželeno vedenje, je povezano z različnimi tveganji za jahača, med katerimi je tudi možnost padca s konja in poškodbe jahača. Ker se je tožnik tem tveganjem sam izpostavil, bi moral tudi sam skrbeti za svojo varnost.⁴ Ker je jahal zadaj, bi moral ohranjati ustrezno varnostno razdaljo, tako da bi svojo kobilo lahko v vsakem trenutku obvladal.

11. Po drugem odstavku 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ) bi za nastalo škodo ugovarjal toženkin zavarovanec, če bi zanemaril potrebno varstvo in nadzorstvo svoje živali. Takšnih njegovih opustitev pa dokazni postopek ni potrdil. Tožnik mu očita, da ga ni opozoril, naj se ne približuje njegovi kobili, vendar takšno opozorilo po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Stališče izpodbijane sodbe, da bi moral toženkin zavarovanec posebej seznaniti ostale udeležence skupinskega jahanja z značajem svoje kobile, ni prepričljivo. Navedene zahteve ni mogoče upravičiti z domnevno živčnostjo kobile, ki naj bi se odražala v njeni povečani nemirnosti. Toženkin zavarovanec bi moral druge jahače opozoriti na večjo previdnost, če bi njegova kobila imela kakšne neobičajne lastnosti, če bi bila napadalna do drugih konj ali težko obvladljiva. Za zanesljivo sklepanje o takih lastnostih kobile v izvedenih dokazih ni opore. Kot že navedeno, je ritanje običajen, četudi nezaželen odziv konja na zunanje okoliščine. Nobenega dokaza pa ni, da je toženkin zavarovanec s kakšnim svojim neprimernim ravnanjem ali opustitvijo povzročil takšen odziv njegove kobile ali da je ni ustrezno obvladal.

12. Po navedenem je tožnikova škoda nastala zaradi rizika, ki ga jahanje kot šport prinaša sam po sebi. Ker toženkinemu zavarovancu kot udeležencu skupinskega jahanja in imetniku živali ni mogoče očitati neskrbnosti ali opustitve kakšnega dolžnega ravnanja, mora tožnik nastalo škodo kriti sam.

13. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnikova odškodninska terjatev do toženke nima temelja. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (peta in šesta alineja 358. člena ZPP). Posledično je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Na ostale trditve pravdnih strank ni treba odgovarjati, ker za pritožbeni preizkus in preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka niso bile pomembne.

14. Tožnik mora glede na izid postopka toženki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženkini stroški v postopku na prvi stopnji znašajo skupaj 638,56 EUR. Obsegajo plačano izvedenino (553,46 EUR in 55,10 EUR)⁵ ter materialne stroške (30,00 EUR). Toženka priglašenih potnih stroškov ni izkazala, sicer pa gre za sestavni del materialnih stroškov, ker njena pooblaščenka ni odvetnica. Tožnik toženki dolguje tudi povračilo pritožbenih stroškov v znesku 33,00 EUR, ki predstavlja plačano sodno takso za pritožbo. Če bo tožnik s plačilom pravdnih stroškov zamujal, bo moral toženki plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 239. člena OZ).

-------------------------------
¹ Tožnik sodbi očita kar štiri tovrstne kršitve, čeprav je iz obrazložitve pritožbe mogoče povzeti, da v resnici graja dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, česar ne bi mogel storiti, če sodba ne bi bila dovolj razumljivo obrazložena. Napačni sodbeni razlogi, ki niso ovira za pritožbeni preizkus, ne pomenijo procesne kršitve, ampak so odraz zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.
² Zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženkin zavarovanec moral pravočasno nakazati, da zavira ("bremza"), je tudi sicer v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da se je kobila toženkinega zavarovanca ustavila nenadoma (18. točka obrazložitve).
³ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 284/2016 z dne 30. 8. 2018.
⁴ Ibidem.
⁵ Sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 7. 2018 in sklep z dne 28. 6. 2019.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1286/2009
• VSRS Sodba II Ips 284/2016
• VSC Sodba Cpg 115/2020