VSL Sodba IV Cp 1996/2019

Jedro

Pri ugotavljanju otrokovih potreb gre vselej za oceno, računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj, zato matematičen pristop grajanja ne more biti uspešen. Ker sodišče sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave, ni pomembno, če katerih stroškov v bodoče, čez pol leta ali leto, ne bo – da sedaj so (francoščina, obvezna ekskurzija), pa za pritožnico ni sporno. Višje sodišče še pripominja, da pojem otrokovih potreb ne krije le „obveznih ekskurzij“, temveč vse stroške, ki so potrebni za zdrav otrokov razvoj. Drugo vprašanje pa je, ali starša zmoreta kriti vse te stroške.

Pritožnica ugotavljanje njenih preživninskih zmožnosti zmotno razume kot ugotavljanje njenih prihodkov. Zato ni v prvi vrsti pomembno, koliko toženka zasluži, temveč koliko bi lahko zaslužila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvod – obseg izpodbijane odločitve

1. Pravdni stranki sta starša mladoletnega, ... 1. 2002 rojenega A. Fant je bil 7. 11. 2007 s sodno poravnavo zaupan v vzgojo in varstvo mami, določeni so bili stiki z očetom, ki je zanj tudi plačeval preživnino.

2. Oče je v predmetni pravdi 4. 1. 2018 zahteval, naj se fant zaupa v vzgojo njemu, z mamo naj se uredijo stiki, mama pa naj mu plačuje preživnino.

3. Med pravdo star pravdni stranki sklenili več delnih sodnih poravnav, in sicer, da se fant zaupa v vzgojo in varstvo očetu, pri katerem tudi sicer živi; da stiki med njim in mamo potekajo po dogovoru; da toženka tožniku nakaže prejeti otroški dodatek in A. štipendijo; in da toženka poravna zapadlo preživninsko obveznost do vključno 31. 12. 2018.

4. Sodišče prve stopnje je moralo torej razsoditi le še o preživnini, ki jo je mama dolžna plačevati od 1. 1. 2019 dalje, in sicer je presodilo, da je za fanta (ob zaključku glavne obravnave starega dobrih 17 let, sedaj pa že skoraj 18 let) dolžna plačevati 200 EUR mesečno (I. točka izreka),¹ v presežku pa je očetov tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

5. Pritožbo je vložila samo toženka, kar pomeni, da je nepravnomočen ugodilni del tožbenega zahtevka, in sicer (glede na izrecen pritožbeni predlog) nad 100 mesečno (toženka želi, da se njena preživninska obveznost določi na nižji znesek, kot je to storilo sodišče prve stopnje). Ker pritožnica soglaša s tem, da za sina plačuje mesečno 100 EUR, je tudi ugodilni del v tem obsegu postal pravnomočen, ob odsotnosti pritožbe tožnika pa je s strani sodišča prve stopnje prisojenih 200 EUR mesečno tudi največ, kar bi lahko (pritožbeno) sodišče toženki naložilo v plačilo.

6. S III. točko izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 730,26 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbene navedbe in odgovor na pritožbo

7. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo, da bo sin kmalu polnoleten, da je negotovo, ali se bo še naprej šolal, predvsem pa, da je pridobitno sposoben in lahko dela prek študentskega servisa ter sam prispeva k preživljanju. Oče prejema otroški dodatek, sin pa najverjetneje štipendijo, kar vse zmanjšuje očetove mesečne preživninske obveznosti. V nadaljevanju natančno izpodbija oceno otrokovih potreb - teh navedb višje sodišče ne bo povzemalo, temveč se bo do bistvenih opredelilo v ožji obrazložitvi te sodbe. V zvezi s svojimi zmožnostmi kot bistveno navaja, da je imela v letu 2018 le 7.751,95 EUR dohodka (645 EUR na mesec) in ji je po plačilu vseh stroškov ostalo le 1.550,39 EUR, nakar je plačala še dohodnino. Ostalo ji je 1.240,31 EUR dobička, kar je njen razpoložljivi letni dohodek. Sodišče ji ne more naložiti 2.400 EUR preživninskega bremena, saj je to prek njenih zmožnosti. Zmotni sta ugotovitvi sodišča, da trend kaže, da se njeni dohodki povečujejo, saj njen dohodek mesečno variira (odvisen je od naročnikov, kar prikazuje na januarju 2019), in da bo sodelovanje toženke z B. teklo tudi v prihodnje, saj se 60 % pogodb ne obnovi in ne podaljša (do konca leta ima še eno pogodbo, prejšnja se je iztekla in ni bila podaljšana). Ostane ji le 115 EUR mesečno, od česar mora plačati 230 za stanovanjske stroške, 200-250 za prehrano in osebno higieno ter 35 za prostovoljno zavarovanje. Denar si sposoja od staršev, do sedaj že 27.000 EUR, kar bo morala vrniti. Šibko finančno stanje dokazuje odločba o otroškem dodatku, po kateri je bila uvrščena v najnižji razred. Drži, da prebiva v trisobnem stanovanju, a ga uporablja tudi za svojo dejavnost in se zato ne more preseliti v manjšega. Sama si plačuje terenske stroške in prehrano. Sodišče tudi ni upoštevalo, da mora plačevati dohodnino (za leto 2018 je znašala 230,44 EUR), da v primeru brezposelnosti kot s. p. ne bo prejemala nadomestila ter da mora sinu in njegovemu očetu po poravnavi plačati 1.465 EUR. V zvezi s tožnikom opozarja, da sodišče ni ugotavljalo socialnih transferjev v skupni višini 90 EUR. Tožnik zelo veliko zasluži prek dnevnic, približno 360 EUR na mesec, dodatni dohodek pa dobi tudi kot prokurist – podjetje je lani ustvarilo 153.000 EUR, približno tretjina (50.000 EUR) pa odpade na tožnika. Tožnik ima zelo visoke prihodke in velike prihranke, kar lahko nameni za preživljanje sina. Sodišče ni upoštevalo, da bo imela toženka stroške z izvrševanjem stikov. Glede na navedeno bi moralo sodišče breme porazdeliti 70 % : 25 % v korist toženke. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

8. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). ZZZDR v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev. Pritožbeno sodišče meni, da ta izjema pri toženki ni prisotna, a o tem več kasneje. Najprej o A. potrebah.

Otrokove potrebe

11. Sodna praksa vselej poudarja, da ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija. Tega se zaveda tudi pritožnica, saj to izrecno zapiše, a nato v nasprotju s tem izhodiščem municiozno graja skoraj vsak evro, ki v prvostopenjski sodbi tvori oceno otrokovih potreb. Ugotavljanju otrokovih potreb je vselej za ocena, računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj, zato matematičen pristop grajanja ne more biti uspešen. Že po splošnem vedenju je ocena, da fant na pragu polnoletnosti potrebuje 450 EUR za svoj razvoj, očitno pravilna, zato bo višje sodišče odgovorilo le na tiste očitke, ki (posredno) merijo na bistvene kršitve postopka.

12. Očitek, da bi moralo sodišče stroške bivanja deliti s tri, je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ob oceni, da so ti stroški 150 EUR, zato na A. odpade 50 EUR, to očitno storilo. Pri oceni stroškov za prehrano, higieno, frizerja in podobnega pritožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje tožniku za prehrano priznalo 40 EUR manj, ko je zahteval, v 110 pa je vključilo tudi stroške za pralne praške, čistila ipd. V zvezi z očitki glede priznanih stroškov za šolske obveznosti je treba pritožnico opozoriti, da sodišče sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato ni pomembno, če katerih stroškov v bodoče, čez pol leta ali leto, ne bo – da sedaj so (francoščina, obvezna ekskurzija), pa za pritožnico ni sporno. Višje sodišče še pripominja, da pojem otrokovih potreb ne krije le „obveznih ekskurzij“, temveč vse stroške, ki so potrebni za zdrav otrokov razvoj. Drugo vprašanje pa je, ali starša zmoreta kriti vse te stroške, a o tem več v nadaljevanju.

13. Preživninsko breme krijeta oba starša, ne glede na to, pri kom je otrok, ko posamezen strošek nastane, zato mora tudi toženka kriti del stroškov, ki nastajajo, kot je fant z očetom na dopustu. Navedba, da fantu ne nastajajo stroški s prevozom, ko obiskuje stare starše, ker bi lahko oni prišli obiskat njega, ne vzdrži resne presoje. Glede preostalih očitkov pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pripominja pa še, da ni res, da bi povprečna preživnina v Sloveniji za fante te starosti znašala 150 EUR manj kot za dekleta, ker je s preživljanjem fantov manj stroškov; potrebe fantov in deklet te starosti so seveda drugačne, ne pomeni pa to, da so stroški preživljanja za fante nižji.

Mamine preživninske zmožnosti

14. Pritožnica ugotavljanje njenih preživninskih zmožnosti zmotno razume kot ugotavljanje njenih prihodkov. Zato ni v prvi vrsti pomembno, koliko toženka zasluži, temveč koliko bi lahko zaslužila. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da bo toženka (po poklicu diplomirana ekonomistka, ki kot s. p. opravlja dejavnost poslovnega svetovanja) zmogla doseči dohodke med 1.170 in 1.200 EUR mesečno bruto oziroma, po plačilu prispevkov, med 785 in 815 EUR. V oblikovano dokazno oceno pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ima toženka z B. le eno sklenjeno pogodbo, in ta še vedno velja (tako izhaja iz pritožbenih navedb), zato ni neživljenjski zaključek, da je sodišče prihodke iz te pogodbe upoštevalo kot del pritožničinih zmožnosti. Primerjava s preteklim letom (tj. z 2018), ki jo ponuja v pritožbi, ne prepriča, saj je sodišče prve stopnje zaključilo (in ta zaključek temelji na izvedenih dokazih), da se tožničini prihodki povečujejo. Dokazna ocena, da je od svojega očeta prejela sredstva v gotovini, ki jih ni vrnila in ji jih ne bo treba vrniti, je povsem prepričljiva. Nasprotno pritožbeno izvajanje v dokaznem postopku nima opore.

15. Izhajajoč iz ugotovljenih preživninskih zmožnosti (785 in 815 EUR) je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da bo toženki po plačilu stroškov poslovanja (čeprav ima preživninsko breme tudi sicer prednost, op. pritožbenega sodišča) ostalo povprečno 700 EUR. To pomeni, da bo toženki za zagotavljanje lastnega preživljanja ob izpolnitvi preživninskega bremena (200 EUR mesečno) ostalo približno 500 EUR, s čimer njeno lastno preživljanje tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bo ogroženo, oziroma, povedano drugače: mamin standard ni tako nizek, da ne bi zmogla finančno sodelovati pri zadovoljevanju vseh fantovih potreb.

Očetove preživninske zmožnosti in porazdelitev preživninskega bremena

16. Pritožbeno sodišče ne more slediti toženkinim prizadevanjem, da so tožnikove zmožnosti dosti boljše od teh, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Upoštevalo je namreč tako dejstvo, da ima tožnik toliko denarja, da ga lahko posoja, kot dejstvo, da je prokurist družbe, v kateri je zaposlen. Pritožbena navedba, da kot prokurist upravičen do tretjine letnega zaslužka družbe, v materialnem pravu nima opore. Ker dnevnice tožnik prejema na račun,² jih je med tožnikove zmožnosti upoštevalo že sodišče prve stopnje. Navedbe o socialnih transferjih so nove. Toženka bi morala dokazati, da sin tudi sedaj prejema štipendijo (oče je v odgovoru na pritožbo to dejstvo zanikal). Kar se tiče otroškega dodatka, se ta po sodni praksi ne upošteva.³

17. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku in njegovemu prikazovanju lastnih pridobitnih zmožnosti; prepričljivo je zaključilo, da so te okoli 1.000 EUR mesečno (torej višje od toženkinih)⁴ in mu je naložilo 55 %, mami pa 45 % preživninskega bremena⁵, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da mama s fantom praktično nima stikov, zato nima nobenih obveznosti niti stroškov s tem. Ugotovitve, da stikov ni, mama niti ne izpodbija.

Odločitev višjega sodišča in stroški

18. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je prepričljivo napolnilo prosti preudarek iz 413. člena ZPP, upoštevaje vse posebnosti postopka, in mami naložilo v plačilo tožnikove stroške.

19. Pritožba je torej neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča - nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Upoštevalo je tudi mamina že opravljena plačila, zato ji je za obdobje od 1. 1. do 30. 6. 2019 naložilo v plačilo le 120 EUR, odtlej pa 200 EUR mesečno.
² Izrecna ugotovitev v zadnji vrstici na 9. strani izpodbijane sodbe.
³ Tako VS RS v sodbi, št. II Ips 186/2014 z dne 25. 9. 2014.
⁴ Maminih 785 – 815 EUR predstavlja 43 - 45 %, če so so skupne preživninske zmožnosti staršev 1.785 – 1.815 EUR.
⁵ Od kod toženka črpa podlago, da je sodišče prve stopnje ugotovilo enake zmožnosti staršev in breme porazdelilo 50 % / 50 %, ni jasno in nasprotuje 21. točki izpodbijane sodbe. Naloženih 200 % predstavlja 45 % preživninskega bremena.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1199/2017
• VSK sklep Cp 197/2009
• VSL sodba IV Cp 187/2013