VSL Sodba II Cp 1631/2019

Jedro

Izvedenec je ugotovil, da poškodba gležnja ni takšna, da bi tožnici trajno onemogočala aktivnosti, s katerimi se je pred poškodbo ukvarjala in jih je med zdravljenjem opustila. Ugotovljeno začasno zmanjšanje tožničine splošne življenjske aktivnosti (vsakodnevna gospodinjska opravila, materinske obveznosti in higiena ter začasna opustitev prostočasnih aktivnosti) predstavlja nevšečnosti pri zdravljenju, ne pa pravno priznanega (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno tako spremeni, da se prisojena odškodnina zniža na 5.347,03 EUR ter se tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrne še v preostalem.

II. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova stroškov plačati dodatnih 77,47 EUR, z obrestmi, kot izhaja iz III. točke izreka prvostopenjske sodbe.

III. V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 5.527,03 EUR odškodnine ter 1.337,39 EUR pravdnih stroškov, v preostalem pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi proti zavrnilnemu delu sodbe kot bistveno navaja, da ni povsem jasno, zakaj ji sodišče ni prisodilo vtoževane odškodnine v celoti, zlasti ob dejstvu, da je bila zaradi poškodb v začetku močno omejena pri svojih vsakdanjih aktivnostih. Treba je tudi upoštevati, da se je njeno življenje po poškodbi spremenilo, zlasti na področju fizične aktivnosti oziroma športa, ki je pred poškodbo predstavljal pomemben del njenega življenja (odpovedati se je morala, npr., pohodu na Triglav). Ne glede na nasvet izvedenca, naj z določeno mero previdnosti znova začne z aktivnostmi, je dejstvo, da se od poškodbe z njimi ne ukvarja, ker se ni mogla, za to stanje pa ni kriva sama, kot tudi ne za nelagodne občutke in skrb, da bo ob aktivnostih znova prišlo do poškodbe. Za strah ji je sodišče prisodilo 800 od vtoževanih 1.400 EUR, pri čemer se je oprlo na izvedenca, ki ne more podati zavezujočega mnenja. Tožničin primarni strah vendarle ni bil tako kratkotrajen, sekundarni pa je trajal do konca fizikalne terapije oziroma do 31. 8. 2017. V zvezi s stroški izpodbija odločitev sodišča, ker ni ločeno upoštevalo njenega uspeha po temelju, ki mu je tožena stranka nasprotovala ter so se dokazi obsežno izvajali prav v zvezi s tem. Sodišče bi ji moralo priznati povrnitev stroškov za izvedenca, ne glede na to, da ima BPP. Pri izračunu materialnih stroškov sodišče ni upoštevalo, da se ti nad 1000 točkami obračunajo v dodatnem procentu. Sodišče bi ji moralo priznati tudi stroške za kilometrino za stranko. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi proti ugodilnemu delu sodbe kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino. Tožnica je utrpela lahke telesne poškodbe, katerih zdravljenje je potekalo konzervativno, zato bi bila upravičena do največ 3.700 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter 300 EUR za strah. Tudi glede na ugotovitve izvedenca je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju previsoka. Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa meni, da tožnica do nje ni upravičena, saj nima trajnih posledic poškodbe in njene življenjske aktivnosti niso zmanjšane (razlika obsega med desnim in levim gležnjem znaša 0,5 cm). V zvezi s strahom opozarja, da intenzivnost primarnega ni bila tako velika, da bi lahko govorili o pravno priznani škodi, glede na trajanje sekundarnega, v zvezi z nastalimi poškodbami pa ji ne gre odškodnina, višja od 300 EUR (II Cp 1299/2016). Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

4. Tožnica je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožnice ni odgovorila.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Analiza pritožbenih navedb pokaže, da pravdni stranki v resnici (tj. kljub navedbi, da ta pritožbeni razlog sicer uveljavljata) ne izpodbijata dejanskega stanja (konkretizirano nobena od njiju ne izpostavi niti enega dejstva, češ da bi bilo nepravilno ugotovljeno), ne strinjata pa se z višino prisojene odškodnine, kar sodi v polje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine sta temeljni za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prvo zahteva upoštevanje stopnje/intenzivnosti in trajanja (telesnih in duševnih) bolečin, strahu in obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, pri drugem pa mora sodišče gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

8. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo prenizko oziroma previsoko odškodnino. Po oceni višjega sodišča jo je sodišče prve stopnje ustrezno umestilo med podobne primere iz sodne prakse, čeprav se pri tem nanje ni sklicevalo.¹

9. Pritožbena trditev tožene stranke v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, da so bile tožničine poškodbe le lahke, je posplošena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica (med drugim) utrpela hujši² zvin desnega skočnega sklepa, poleg tega pa je bilo poškodb več (še zvina kolena in zapestja). Po drugi strani pa je res, kar opozarja pritožnica, da je tožničino zdravljenje potekalo brez zapletov in ni pustilo trajnih posledic, zato je posledično neutemeljeno tožničino pritožbeno prizadevanje za dvig prisojene odškodnine iz tega naslova (kljub upoštevanju začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvezi z vsemi tremi poškodbami, o čemer bo govor v nadaljevanju).

10. Tožena stranka utemeljeno graja prisoditev odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodna praksa je zavzela stališče, da se denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko prisodi izjemoma, takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzitete ali če to upravičujejo posebne okoliščine,³ ki v obravnavani zadevi niso podane. Izvedenec je namreč ugotovil, da poškodba gležnja ni takšna, da bi tožnici trajno onemogočala aktivnosti, s katerimi se je pred poškodbo ukvarjala in jih je med zdravljenjem opustila. Ugotovljeno začasno zmanjšanje tožničine splošne življenjske aktivnosti (vsakodnevna gospodinjska opravila, materinske obveznosti in higiena ter začasna opustitev prostočasnih aktivnosti) predstavlja nevšečnosti pri zdravljenju, ne pa pravno priznanega (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi s strani sodišča prve stopnje prisojenih 200 EUR iz tega naslova ter vtoževane pripadajoče zamudne obresti.⁴

11. Pritožnici se neutemeljeno zavzemata za spremembo prisojene odškodnine iz naslova strahu, ker je ustrezna.⁵ Tožnica ima sicer prav, da je za dokazovanje obstoja primarnega strahu in njegove intenzitete ključna oškodovančeva izpoved, a ravno na tej podlagi ji je sodišče priznalo odškodnino iz tega naslova, ob tem pa ji očitno ni sledilo glede intenzitete. Da se je (obiter dictum) oprlo še na izvedensko mnenje, oblikovane dokazne ocene ne omaje. Pritožbena navedba, da je sekundarni strah izzvenel kasneje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v izvedenskem mnenju, ki v tem delu je pravno odločilen dokaz, nima opore.

12. Sklepno višje sodišče dodaja, da je tožnica za vso škodo iz obravnavanega škodnega dogodka prejela skupaj odškodnino skoraj 6.000 EUR oziroma nekaj manj kot 6 povprečnih mesečnih plač. Taka višina odškodnine je po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno umeščena med podobne primer iz sodne prakse, upošteva pa tudi tožničine specifičnosti, tako da je tudi načelo individualizacije ustrezno upoštevano.

13. Delna ugoditev pritožbi tožene stranke na stroškovno odločitev ni vplivala, zato višje sodišče v razmerje 40 % / 60 % ni posegalo. Tožnica se neutemeljeno zavzema za cepitev uspeha na temelj in višino, kajti sodna praksa tak način obračuna stroškov uporabi res izjemoma, kar ta primer ni, saj se je dokazni postopek vodil tudi glede višine, in to celo z izvedencem. Tožnica tudi nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje med stroške upoštevati tudi izvedenino, ki jo je namesto tožnice založila Republika Slovenija. Res je, da gre za stroške sodnega postopka, a te stroške bo tožena stranka po naknadno izdanem sklepu plačala v proračun, ne pa tožnici (glej tretji odstavek 46. člena ZBPP). Tožnica pa pravilno opozarja, da Odvetniška tarifa predvideva povrnitev materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 % od presežka nad 1.000 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 3.715 točk; do 1000 točk zato tožnici pripada povrnitev 20 točk za materialne stroške, za preostalih 2.715 pa 3 % oziroma 81,45 točke. Ker je sodišče prve stopnje tožnici priznalo iz tega naslova le 74,3 točke (glej 17. točko obrazložitve), ji višje sodišče priznava razliko 27,15 točk ((20 +81,45) – 74,3)) oziroma 12,46 EUR. Utemeljeno se pritožnica zavzema tudi za priznanje kilometrine za stranko, saj je bil ta strošek zanjo potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato tožnici pripada za tri naroke še priglašenih 115,44 EUR. Skupni tožničini stroški tako znašajo 2.390,21 EUR, od tega znaša 60 % 1.434,17 EUR. Po pobotanju s stroški tožene stranke (20 EUR), mora tožena stranka tožnici plačati 1.414,86 EUR, zato ji je višje sodišče naložilo, da plača še razliko 77,47 EUR.

14. Ker višje sodišče ni odkrilo drugih pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi v preostalem zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker sta pritožnici uspeli le v neznatnem delu, odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k odločitvi, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP)

-------------------------------
¹ Za zlom gležnja, ki je v primerjavi z zvinom, čeprav hujšim, težja poškodba, sodna praksa prisoja približno 8 povprečnih plač (glej odločbo VSL I Cp 1361/2018 z dne 7. 11. 2018), v primerih z večjim obsegom škode (več zlomov ali kombinacija zvina in zloma) pa približno 10 plač (glej odločbi VSL II Cp 2842/2016 z dne 21. 2. 2017 in II Cp 2195/2015 z dne 23. 9. 2015). (Pri)tožbena zahteva po odškodnini v višini 7 povprečnih plač se že ob tej primerjavi (zlom/zvin) pokaže za nerealno.
² Sodišče je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da ne gre za hudo obliko tretje stopnje, temveč za drugo stopnjo z verjetno delno pretrganim deltoidnim ligamentom na notranjem gležnju (glej 10. točko na 7. strani obrazložitve).
³ Glej npr. sodbo VS RS II Ips 723/2008 z dne 8. 2. 2012 in v njej povzeto sodno prakso.
⁴ Tožnici tako skupaj pripada 5.941,14 EUR (prisojena materialna škoda v pritožbenem postopku ni sporna) odškodnine, kar je prisojeni znesek, ki še ni zmanjšan za 10 % odbitno franšizo.
⁵ Toženka stranka se neutemeljeno sklicuje na zadevo II Cp 1299/2016, saj je ta po dejanskih ugotovitvah drugačna.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2439/2013
• VSK sodba I Cp 761/2006
• VSL sodba II Cp 2861/2015