VSL Sodba I Cp 1051/2019

Jedro

Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih v tožbi navede tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati 1.791,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 1. 2018 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 165 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti 165 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.791,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 1. 2018, ki ga je utemeljevala na podlagi Pogodbe o izvedbi projekta v okviru programa Spodbujanje zaposlovanja – Zaposli.me 2016/2017 z dne 2. 8. 2016 (I. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 55 EUR pravdnih stroškov, in sicer v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. odstopi v mediacijo. Sodišču očita zmotno uporabo določbe 454. čl. ZPP¹ in kršitev iz 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker je sodbo izdalo brez glavne obravnave. Sodišče naj ne bi upoštevalo vseh listin, ki sta jih predložili pravdni stranki, zato naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar navaja v razlogih sodbe in listinsko dokumentacijo. Tožeča stranka se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je tožba nesklepčna oz. da zahtevek ni dokazan. Meni, da ji ni treba dokazovati preproste matematične operacije v zvezi z izračunom vtoževanega zneska. Z izdajo zavrnilne sodbe je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navaja še, da je tožena stranka po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke tej poslala dopis, da bi svoj dolg plačala v desetih obrokih, s čimer se je tožeča stranka strinjala in ji predlagala sklenitev sodne poravnave. Pritožbi kot novoto prilaga dopis tožene stranke in svoj odgovor.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmetni spor je spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. ZPP), ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljeval kot pravdni postopek. V tem postopku je treba v zvezi s presojo sklepčnosti za tožbo šteti predlog za izvršbo, skupaj s prvo pripravljalno vlogo, ki jo upnik (tožeča stranka) vloži v pravdnem postopku. Šele v njej namreč tožeča stranka obrazloženo pojasni svoje razmerje s toženo stranko in predloži dokaze, tožena stranka pa lahko na te navedbe odgovori v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi (2. do 4. odst. 452. čl. ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka s svojimi navedbami ni zadostila zahtevi po sklepčnosti tožbe in hkrati zaključilo, da ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Ta ocena je napačna.

7. Tožeča stranka je že v predlogu za izvršbo navedla, da od tožene stranke zahteva plačilo vtoževanega zneska na podlagi Pogodbe z dne 25. 7. 2016, ki jo je predložila k dopolnitvi tožbe, v kateri je hkrati pojasnila, da se je tožena stranka s pogodbo zavezala, da bo zaposlila eno brezposelno osebo, tožeča stranka pa se je zavezala plačati subvencijo v višini 3.000 EUR. Navedla je, da je 13. 11. 2017 z vpogledom v uradne evidence FURS ugotovila, da je tožena stranka presegla intenzivnost pomoči, saj je bil znesek subvencije višji od skupnih stroškov zaposlitve v projekt vključene osebe, ki so znašali 1.208,15 EUR, ter da bi ji skladno z določili sklenjene pogodbe zaradi preseganja skupnih stroškov morala vrniti znesek 1.791,85 EUR. V odgovor na navedbe tožene stranke iz ugovora zoper sklep o izvršbi, v katerem je ta navajala okoliščine v zvezi s porabo vseh sredstev subvencije in zavrnitvijo zahtevkov za refundacijo, ki jih je oddala na ZZZS, je tožeča stranka navedla, da ZZZS delodajalcem izplačana nadomestila povrne po predložitvi pravilno in popolno izpolnjenih zahtevkov, pri čemer toženi stranki lastno neskrbno ravnanje ne more biti v korist. Podana trditvena podlaga v konkretnem primeru tako nedvomno utemeljuje obstoj pravne posledice, kot jo iztožuje tožeča stranka. Sklepčnost tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi.² Da vtoževani znesek 1.791,85 EUR predstavlja razliko med izplačanim zneskom subvencije 3.000 EUR in zneskom 1.208,15 EUR, porabljenim za izplačilo plač, jasno izhaja iz navedb tožeče stranke. Zaključek, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, kako je do iztoževanega zneska prišla, zato ne drži.

8. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je napačen tudi zaključek, da tožeča stranka ni predložila dovolj dokazov o obstoju in višini njene terjatve. Upoštevaje predloženo pogodbo, račun za izplačilo subvencije in dokazilo o nakazilu zneska 3.000 EUR na tekoči račun tožene stranke, uradni zaznamek o vpogledu v evidenco FURS z dne 30. 11. 2017, iz katerega je razviden skupni znesek s strani tožene stranke izplačanih sredstev v višini 1.208,15 EUR, zahtevek za vračilo sredstev, poslan toženi stranki 30. 11. 2017 in opomin pred tožbo z dne 5. 3. 2018, je navedba prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju dokazov ne drži.

9. Predložene listine dokazujejo, da je izračun terjatve tožeče stranke pravilen in skladen z njenimi trditvami. Ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka na dopolnitev tožbe tožeče stranke ni odgovorila, svojih poprejšnjih ugovornih navedb v zvezi z upravičeno porabo celotne subvencije pa ni ustrezno dokazno podkrepila (dopis, s katerim je pred pravdo zavrnila zahtevek tožeče stranke - B1 in ročno izpisan pregled obračunov plač od 17. 8. 2016 do 16. 8. 2017 - B2 za zavrnitev tožbenih navedb ne zadostujeta), in ki jih je nenazadnje tožeča stranka v dopolnitvi tožbe argumentirano zavrnila, je tožena stranka tista, ki svojemu (trditvenemu in) dokaznemu bremenu ni zadostila.

10. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok za glavno obravnavo (s katerim pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Zgolj podajanje dokaznih predlogov za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič), ne šteje za zahtevo za opravo naroka.

11. Ker je tožeča stranka navedla vsa pravno odločilna dejstva, zanje predložila dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, s čimer je uspešno izpodbila navedbe tožene stranke iz ugovora, je njen zahtevek, s katerim zahteva plačilo 1.791,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti,³ utemeljen.

12. Izpodbijana sodba temelji zgolj na listinskih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo (prebralo) in o katerih sta se stranki v postopku na prvi stopnji imeli možnost opredeliti. Pritožbeno sodišče sodišče zato kljub ugotovljenim pomanjkljivostim izpodbijane sodbe ni razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, ampak jo je samo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (1. odst. 347. čl. in 358. čl. ZPP).⁴

13. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve v stroškovnem delu, vključno z izvršilnimi stroški. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške postopka na prvi stopnji (1. odst. 154. čl. ZPP), ki zajemajo sodno takso v višini 165 EUR⁵, ostalih stroškov pa tožeča stranka ni izkazala. Navedeni znesek mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 8 dni (4. odst. 458. čl. ZPP) od prejema te sodbe. V primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, ki vključujejo plačano sodno takso za pritožbo v višini 165 EUR. Te ji je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
² Prim. sodbo III Ips 5/2012.
³ Iz predloženega zahtevka tožeče stranke z dne 30. 11. 2017 s povratnico izhaja rok plačila 30 dni od prejema zahtevka, ki je potekel 15. 1. 2018. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki zamudne obresti priznalo od datuma, od katerega jih je uveljavljala, tj. od 17. 1. 2018.
⁴ Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da se lahko stranke v katerikoli fazi postopka poravnajo, pri čemer iz same pritožbe tožeče stranke izhaja, da do tega ni prišlo. Morebitnega dogovora strank o (obročnem) plačilu dolga pa pravnomočna sodba, izdana v tej zadevi, ne ovira.
⁵ Skladno s tar. št. 1111 ZST-1 (Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZST-1) je sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse z dne 19. 7. 2018 tožečo stranko pozvalo na plačilo sodne takse za tožbo (121 EUR), pri čemer je bila ta sodna taksa znižana za že plačano takso za postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (44 EUR po tar. št. 4041 ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

14.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 325/2020
• VSL Sodba II Cp 1540/2017
• VSC Sodba I Cpg 49/2018