VSL Sodba VI Kp 15002/2018

Jedro

Upoštevajoč okoliščino, da je bil obdolženemu dne 13. 10. 2017 izrečen ukrep zavrnitev vstopa na Schengensko območje, katerega razpisnica je bila Kraljevina Nizozemska, ki velja do 4. 10. 2019, je več kot očitno, da je obdolženi s tem, ko je na ozemlje RS vstopil ilegalno, s ponarejenimi osebnimi dokumenti, to je osebno izkaznico in potnim listom, nedvomno tudi utemeljen zaključek, da je na podlagi osebnih okoliščin obdolženca podana resna grožnja za javni red ali javno varnost, saj obdolženca izrečen ukrep zavrnitev vstopa na Schengensko območje ni odvrnil od tega, da ne bi komaj pet mesecev po izrečenem ukrepu ponovno ilegalno vstopil na ozemlje države EU.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 izreče tudi

stranska kazen izgona tujca iz države za čas 2 (dveh) let.

Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu se ne všteva v čas trajanja te kazni.

II. V ostalem se pritožba državnega tožilca, v celoti pa pritožba zagovornika obdolženca zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Črnomlju obdolženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1 in mu za vsako določilo kazen dveh mesecev zapora. Nato mu je izreklo enotno kazen treh mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja od 29.3.2018 od 00.55 ure dalje. Po določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer zaseženega potnega lista Republike Grčije št. 000 in zasežene osebne izkaznice Republike Grčije št. 000. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da določi obdolžencu za vsako posamično kaznivo dejanje višjo kazen zapora, nakar mu po pravilih o steku izreče višjo enotno kazen zapora in po 48.a členu KZ-1E izreče stransko kazen izgon tujca iz države za dve leti

- zagovornik obdolženega zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče milejšo kazen oziroma mu izreče pogojno obsodbo.

3. Na pritožbo ODT je odgovoril zagovornik obdolženca, ki je predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba državnega tožilca je delno utemeljena, pritožba zagovornika pa neutemeljena.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi obdolženčevega priznanja krivde. Obdolženi je krivdo priznal takoj na začetku glavne obravnave še preden je podal zagovor.

6. Po proučitvi podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se državni tožilec utemeljeno zavzema za izrek stranske kazni izgona tujca iz države za čas dveh let. Po določbi 48.a člena KZ-1 sme sodišče izreči tujcu izgon iz ozemlja RS za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora in če je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 251. člena KZ-1 je predpisana kazen do treh let zapora, torej je izpolnjen prvi pogoj za izrek stranske kazni. Upoštevajoč okoliščino, da je bil obdolženemu dne 13.10.2017 izrečen ukrep zavrnitev vstopa na Schengensko območje, katerega razpisnica je bila Kraljevina Nizozemska, ki velja do 4.10.2019, je več kot očitno, da je obdolženi s tem, ko je na ozemlje RS vstopil ilegalno, s ponarejenimi osebnimi dokumenti, to je osebno izkaznico in potnim listom, nedvomno tudi utemeljen zaključek, da je na podlagi osebnih okoliščin obdolženca podana resna grožnja za javni red ali javno varnost, saj obdolženca izrečen ukrep zavrnitev vstopa na Schengensko območje ni odvrnil od tega, da ne bi komaj pet mesecev po izrečenem ukrepu ponovno ilegalno vstopil na ozemlje države EU. Tako se izkaže zavzemanje pritožnika za izrek stranske kazni kot utemeljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in obdolženemu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za čas dveh let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

7. Tako državni tožilec kot zagovornik obdolženca neuspešno izpodbijata odločbo o kazenski sankciji ( vrsti, višini posamezno določene in izrečeni enotni kazni). Po mnenju pritožbenega sodišča sta posamezni določeni kazni zapora in nato izrečena enotna kazen primerna in pravična kljub okoliščinam, ki jih v pritožbi izpostavljata oba pritožnika. Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen v skladu z določilom 49. člena KZ-1, torej ob upoštevanju vseh olajševalnih in oteževalnih okoliščin na strani obdolženca. Le-to je povsem pravilno in korektno v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo. Odločilni razlog, da sodišče izreče pogojno obsodbo, za katero se zavzema zagovornik obdolženca, je pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, katere zakon izrecno poudarja. Te so osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil. Glede na vse okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri kazni in so razvidne iz izpodbijane sodbe, je tudi po oceni pritožbenega sodišča za obdolženca edino na mestu izrek zaporne kazni. Obdolženi je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že obravnavan v Kraljevini Nizozemski, pa je v kratkem časovnem obdobju po prestani dvomesečni zaporni kazni ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri sebi je imel dva ponarejena dokumenta, zaradi česar je težko zagovarjati obstoj pozitivne prognoze. Državni tožilec graja razloge izpodbijane sodbe, ker naj bi sodišče prve stopnje dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam in premajhno težo oteževalnim okoliščinam. Zagovornik obdolženca pa graja razloge izpodbijane sodbe, ker naj bi po mnenju pritožnika prvo sodišče dalo prevelik poudarek oteževalnim okoliščinam, premalo pa upoštevalo v pritožbi izpostavljene olajševalne okoliščine in sicer priznanje dejanja, nagib iz katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno, torej da bi obiskal v Angliji otroka ter priskrbel materi zdravila ter si uredil zaposlitev. Pritožbene navedbe obeh pritožnikov so v tem delu neutemeljene. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, razvidne iz točke 2 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obteževalne okoliščine kot tudi olajševalne okoliščine, pri čemer je na obtoženčevo obravnavanost v času storitve kaznivega dejanja sklepalo na podlagi uradnih podatkov Interpola (izpis iz SIS za osebo A. A.), iz katerega izhaja, da je bil obdolžencu 13.10.2017 izrečen ukrep zavrnitve vstopa na Schengensko območje, ki traja do 4.10.2019, upoštevalo pa je tudi obdolženčev zagovor glede otroka, ki ga ima v Veliki Britaniji in glede razlogov, zakaj je nameraval oditi v Veliko Britanijo. Te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče in višji državni tožilec z drugačnim naziranjem v pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne more ovreči. Državni tožilec navaja, da obdolženčeve navedbe, da ima otroka v Veliki Britaniji in bolno mamo, ki potrebuje zdravila niso v ničemer izkazane. Takšnega razlogovanja sodišče druge stopnje ne sprejema. Državni tožilec, bi v kolikor je podvomil v obdolženčeve navedbe, lahko na naroku za glavno obravnavo predlagal ustrezne dokaze, pa tega ni storil, niti obdolžencu ni zastavil dodatnih vprašanj glede teh okoliščin. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v ugotovljene olajševalne okoliščine, kot jih je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih izpodbijane sodbe in jih v celoti sprejema.

8. Upoštevajoč povedano, so tudi po presoji pritožbenega sodišča, posamezne določene kazni in izrečena enotna kazen sorazmerne s težo in načinom storitve kaznivih dejanj ter obdolženčevo kazensko odgovornost.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK : Zoper sodbo ni pritožbe!

Datum zadnje spremembe:

12.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 49122/2014
• VSM Sodba II Kp 18586/2020
• VSM Sodba III Kp 25870/2021