VSL Sodba in sklep I Cp 1831/2019

Jedro

V tej fazi postopka za izdajo vmesne sodbe zadostuje, da je tožnica dokazala nastanek oziroma obstoj škode, medtem ko bo vprašanje natančnejše količine več posekanega lesa od uradno dovoljenega ter izpad prirastka in s tem višina škode, ki je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke, predmet odločanja s končno sodbo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka odločbe se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 9. 10. 2018 (I), ter zavrnilo zahtevo tožene stranke z dne 17. 9. 2018 za izločitev sodnega izvedenca M. U. (II). Z delno sodbo je tožbeni zahtevek za plačilo 855.277,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2018 dalje do plačila zavrnilo (III). Z vmesno sodbo je razsodilo, da je po podlagi utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova škode za nezakonito posekan les oziroma za več posekane lesne mase od uradne evidence in zaradi izpada prirastka na golosekih oziroma izgube donosa lesa zaradi podaljšane obnove ogolelih površin, nastalih zaradi sečnje na golo (IV). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev (V).

2. Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper III. točko izreka odločbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da je celoten s spremenjeno tožbo postavljeni dajatveni denarni zahtevek utemeljen po podlagi.

Prvenstveno meni, da je sodišče prve stopnje prekršilo njeno pravico do izjavljanja, ker ni upoštevalo pravočasno postavljenega tožbenega zahtevka za celotno premoženjsko škodo v okviru istega historičnega dogodka (neizpolnitev pogodbe) in trditvene podlage zanj. Tožnica je v 3. točki tožbe postavila trditev, da toženka na podlagi pogodbe odgovarja za celotno premoženjsko škodo, ki je nastala tožnici v posledici prekomerne sečnje, sečnje na golo in z uporabo neustreznih tehnik in načinov dela v gozdovih v njeni solastnini. Za dajatveni denarni tožbeni zahtevek je tožnica v tožbi podala sledečo dejansko podlago: "Tožena stranka je torej za nastalo škodo odgovorna bodisi zato, ker je presežen posek lesa in slabe prakse in tehnologije izvršila in/ali naročila, bodisi zato, ker ni s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika izpolnjevala pogodbenih obveznosti iz 3. člena Pogodbe o upravljanju s premoženjem z dne 30. 9. 2004, na podlagi katere je bila tožena stranka dolžna nadzirati delo izvajalcev v gozdovih, in sicer na način, da je bila dolžna v vsakem trenutku natančno vedeti, ali se posek lesa opravlja skladno z navodili in odločbami Zavoda za gozdove ter veljavnimi predpisi in standardi. Dejstvo je, da je bil les ukraden iz gozdov v solastnini tožeče stranke, les je bil prepeljan na žage v A. in S., sama prodaja lesa pa se je vršila preko podizvajalcev tožene stranke, na škodo tožeče stranke in ostalih solastnikov. V prikaz, kakšno je bilo stanje v B. gozdovih v letu 2006 in nato v letu 2011, tožnica prilaga posnetke, ki jasno kažejo uničenje gozdov v njeni solastnini. Tudi če tožena stranka ne bi naročila in/ali izvedla prekomerne sečnje in sečnje na golo, pa je podana njena pogodbena odškodninska odgovornost. Ta je nedvomno podana v zvezi s slabimi praksami, neustreznimi tehnologijami in načini dela. V slučaju "spregleda" presežne sečnje in sečnje na golo, pa je njena pogodbena odškodninska odgovornost podana tudi v zvezi s temi aktivnostmi. Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, to je v kršitvi obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). V konkretnem primeru je tožena stranka kršila 3. člen Pogodbe o upravljanju premoženja z dne 30. 9. 2004 v povezavi s 7. členom iste pogodbe."

Sodna praksa je pojasnila, da je premoženjska škoda v najširšem pomenu vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami, ter da je pravno priznana premoženjska škoda le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali prepreči njegovo povečanje ( izgubljeni dobiček). Citirani sklop dejstev (ki pomenijo isti historični dogodek) predstavlja dejansko podlago za povečanje zahtevka iz druge pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 8. 10. 2018.

Zgolj uporaba neprimerne sortimentacije (pri izdelavi obračunov posekanega lesa) in neprimernih tarif (pri sestavi odkazilnih manualov) premoženja tožnice nista niti zmanjšali niti preprečili njegovega povečanja. Zato škoda zaradi uporabe neprimerne sortimentacije in neprimernih tarif ni nova vrsta (oblika premoženjske škode), ki jo vtožuje tožnica. Prav tako uporaba neprimerne sortimentacije in neprimernih tarif ni drug historičen dogodek, temveč isti historični dogodek (neizpolnitev pogodbe), opisan v tožbi. Tožničino premoženje se je zmanjšalo, ker je bil les iz njenega gozda ukraden. Podcenjena sortimentacija posekanega lesa pri izdelavi obračunov in neobračunavanje posekanega lesa zaradi neskladja tarif nista dodatni pojavni obliki premoženjske škode tožeče stranke, temveč gre za slabo prakso, neustrezno tehnologijo in neustrezen način dela v B. gozdovih, ki so se dogajali znotraj dejstvenega kompleksa, opisanega v tožbi. Tožnica je torej tožbeni zahtevek za isto vrsto škode povišala na isti, že v tožbi zatrjevani dejanski ter pravni podlagi. Določila prvega in drugega odstavka 335. člena in prvega odstavka 336. člena OZ potrjujejo zaključek, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. V posledici je s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi za kasnejše, po izteku zastaralnega roka vloženo povišanje tožbenega zahtevka na isti dejanski podlagi.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe (I), sklep o zavrnitvi njene zahteve za izločitev izvedenca M. U. (II), delno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 855.277,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2008 (III), vmesno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da je po podlagi utemeljen zahtevek tožnice iz naslova škode za nezakonito posekan les, oziroma več posekane lesne mase od uradne evidence, in izpada prirastka na golosekih, oziroma izgube donosa lesa zaradi podaljšane obnove ogolelih površin, nastalih zaradi sečnje na golo (IV), ter zoper V. točko izreka odločbe, s katero je prvo sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločitev.

V (pre)obširni pritožbi toženka v bistvenem navaja.

Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za dopustitev spremembe tožbe. Kljub ugotovitvi, da je zahtevek, ki ga je obravnavalo kot spremembo tožbe, nesklepčen, je s postopkom vseeno nadaljevalo. Še več. Sodišče je zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja, namesto, da bi ga zaradi nesklepčnosti zavrnilo, če že ne zavrglo. Poleg tega je sodišče odločalo o neobstoječem zahtevku, saj v teku postopku ni sprejelo sklepa o spremembi tožbe.

Prvo sodišče je večkrat zavrnilo toženkino zahtevo po izločitvi izvedenca M. U. Najprej je zahtevala izvedenčevo izločitev z vlogo z dne 10. 11. 2017, ki jo je sodišče s sklepom z dne 19. 2. 2018 zavrnilo; in nato z vlogo z dne 17. 9. 2018, o kateri je sodišče odločalo s končno odločbo z dne 11. 1. 2019; kot prepozne pa sploh ni obravnavalo njene zahteve z dne 19. 2. 2019, ki jo je podala z vlogo z dne 7. 1. 2019. Toženka je tekom postopka že trikrat izčrpno in argumentirano obrazložila grobe napake izvedenca in grobe kršitve strokovnih in pravnih pravil poslovanja, zato v pritožbi v celoti vztraja na dosedanjih razlogih in argumentaciji zahteve za njegovo izločitev. Večkrat je že dokazala obstoj drugih okoliščin, ki vsebujejo dvom v izvedenčevo nepristranskost. Še več, meni, da je dokazala, da je pristranskost očitna, zavestna, celo namerna. Sklepa sodišča ni mogoče preizkusiti. V celoti vztraja na zatrjevani neutemeljenosti očitkov izvedenca M. U. in rezultatov njegovih ugotovitev. Prepričana je, da mnenje dr. A. K. z dne 6. 2. 2019 v celoti potrjuje neutemeljenost očitkov izvedenca M. U. Sklicuje se na razloge in utemeljitve, ki jih je podala v dosedanjem teku postopka, ki naj predstavljajo sestavni del te pritožbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da bo o pobotnem ugovoru odločilo s končno sodbo. Meni, da takšna odločitev nima opore ne v dejstvih ne v pravu. Pomeni napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP in 111., 112. ter naslednjih členih OZ, ter absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. O pobotnem ugovoru ni mogoče odločiti, ne da bi sodišče predhodno ugotovilo obstoj terjatve in nasprotnih terjatev, obstoj pogojev za pobot, etc. Šele ugotovitev obstoja vsega navedenega daje podlago za sodni silogizem za konkluzijo o dopustnosti, zakonitosti, veljavnosti zatrjevanega pobota.

Niti izvedenec niti tožnica, ZGS, gospodarska inšpekcija, policija, finančna uprava, pristojno tožilstvo ali sodišče nepravilnosti pri gospodarjenju in upravljanju z B. gozdovi niso ugotovili. Ni verjeti, da za zatrjevana številna kontinuirana in več let trajajoča premoženjskopravna kriminalna ravnanja, na podlagi katerih naj bi toženka povzročila vsaj za 5.000,000 EUR škode, ni najti enega samega samcatega neevidentiranega podrtega drevesa, enega samega dokaza ali indica kraje.

Kršitev pogodbene obveznosti in vzročna zveza sta v bistvenem delu neobrazložena, zaradi česar se toženka ne more seznaniti z razlogi, zaradi katerih je bila ugotovljena njena odgovornost, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Ponovno izpostavlja dejstvo, da je odločba o sečnji upravni akt, v katerem so v izreku numerični podatki, podlaga za zakonitost sečnje. Poleg tega ne gre samo za odločbo. Odkazilni manuali in evidence na podlagi odločb, ki jih vodi ZGS, so na podlagi 224. člena ZPP javne listine, katerih resničnost podatkov se domneva. Izvedenec M. U. ni uporabljal metodologije, predpisane z Navodili, kot edine veljavne pravne podlage za merjenje v SVP in izvajanje vzorčnih kontrolnih meritev v Sloveniji, ki lahko dajo relevantne podatke za morebitne spremembe tarif in ugotavljanja stanj ter na tej podlagi načrtovanje gospodarjenja z gozdovi. Prvo sodišče je višino škode utemeljevalo na podlagi hipotetičnega in povsem nezanesljivega verjetnostnega izračuna in to celo na nereprezentativnem vzorcu, ki skupaj obsega le borih 2,61 % celotne površine B. gozdov.

Glede zastaranja je sodišče povsem arbitrarno in protispisno skonstruiralo dejstva, da si je zagotovilo podlago za odločitev o domnevnem delnem nezastaranju, kar je utemeljilo na podlagi očitno napačne razlage sodnih odločb in z arbitrarno uporabo materialnega prava. Pritožba se sprašuje, kakšno zvezo naj bi imela sukcesivna bodoča škoda z zatrjevano materialno škodo, ki naj bi jo toženka s kršitvijo pogodbe povzročila v letih od 2004 do 2011. Razlogovanje sodišča o tem, da gre za enotno škodo, predstavlja dejstveni in pravni konstrukt, ki nima nikakršne podlage ne v zatrjevanih dejstvih v postopku, ne v ugotovljenih dejstvih po izvedenem dokaznem postopku in niti ne v veljavnem pravu. Stališče sodišča, da ni mogoče zatrjevane škode ugotavljati v obdobju od 2005 do 2011 po posameznih letih, nima podlage v dejstvih. Izvedenec je ugotavljal kdaj, kje in v kakšnih obsegih so se zgodila škodna dejanja ter kolikšno škodo je vsako od njih povzročilo, torej je ugotavljal obseg in vrednost škode za vsak škodni dogodek. Če temu ni tako, škodo pa je vendarle izračunal, potem je očitno, da si jo je izmislil. Če je sodišče že sprejelo tezo o sukcesivno nastajajoči škodi, bi kvečjemu moralo zaključiti, da ker tožeča stranka zaradi poteka petletnega objektivnega roka ni pravočasno uveljavljala prve zatrjevane nastale škode (iz leta 2005), so zastarane tudi vse nadaljnje škode iz tega naslova, oziroma v nasprotnem primeru prisoditi škodo po posamičnih letih. Zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Ker škoda niti teoretično ni mogla biti ena, temveč naj bi škodo povzročilo zatrjevano večje število nezakonitih sečenj, so tako zahtevki za škodo, nastali pred oktobrom 2011, v celoti zastarali. Zastaralna roka sta dva, triletni subjektivni rok in petletni objektivni rok. Sodišče tudi stori absolutno bistveno kršitev ZPP, saj odloča extra petitum. Tožnica je uveljavljala škodo, ki je nastala v obdobju od 2006 do 2011, sodišče pa je potem, ko je izvedenec neutemeljeno in brez pooblastila obdobje podaljšal na obdobje od 2004 do 2011, to tezo sprejelo. Tožnica trdi, da je za preteklo škodo izvedela 27. 5. 2012, tožbo pa je vložila oktobra 2014. Do vložitve tožbe je torej potekel zakonski triletni rok za vse terjatve za zatrjevano premoženjsko škodo, nastalo pred oktobrom 2011. Zastaranje torej učinkuje najmanj za vse zatrjevane terjatve, ki so starejše od dne 17. 9. 2009. Okoliščine, ki so relevantne za presojo triletnega subjektivnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, sodišče izenačuje z okoliščinami, ki naj bi bile relevantne v zvezi s presojo inštituta nepremagljivih ovir, čeprav za slednje veljajo bistveno strožji pogoji, ki v konkretni zadevi niso izpolnjeni. Pri nepremagljivih ovirah gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočijo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti, takšne ovire pa v predmetni zadevi očitno niso izpolnjene. Opozarja, da je toženki šele po zaključku dela z izvedencem uspelo pridobiti strokovno presojo kompetentne osebe, pred tem pa ji je sodišče z neargumentiranim in arbitrarnim zavračanjem pripomb in ugovorov, ki so se med drugim nanašali tudi na nepravilno in v nasprotju z Navodili uporabljenimi statističnimi metodami vzorčenja in nepravilnega metodološkega pristopa k izvedeniškemu delu, ter zahtevkov za izločitev pristranskega izvedenca in imenovanje novih, onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožba toženke zoper II. točko izreka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena. Pritožba tožnice je neutemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

Glede dopustitve spremembe tožbe z dne 9. 10. 2018

6. Tožena stranka meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 272. členom, 274. členom in 108. členom ZPP, ker ni opravilo predhodnega preizkusa tožbe in kljub pomanjkljivostim ni ravnalo po določilih 108. člena ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o spremenjenem tožbenem zahtevku meritorno odločalo, je jasno, da je opravilo predhoden preizkus tožbe. Sicer pa pritožba v ničemer ne pojasni razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno tožnici vrniti tožbo v popravo. Kot je pravilno navedla tožnica v odgovoru na pritožbo, je presoja (ne)popolnosti vloge procesno pravno vprašanje, medtem ko je nesklepčnost vsebinska presoja zahtevka, zato sodišče v okviru predhodnega preizkusa sklepčnosti tožbe ne preverja.

7. Ker je sprememba tožbe tudi po mnenju pritožbenega sodišča smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, je prvo sodišče spremembo tožbe pravilno dovolilo (prvi odstavek 185. člena ZPP).

8. Res mora sodišče, če tožeča stranka spremeni tožbo in tožena stranka spremembi nasprotuje, izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe, kar je prvo sodišče sicer storilo šele z izpodbijanim sklepom. Opustitev takšnega ravnanja pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pa na zakonitost in pravilnost odločitve ni vplivalo, saj se je toženka do spremenjenih navedb opredelila in ji tako pravica do izjave ni bila kršena.

9. Sicer pa je bila toženki dovolitev spremembe tožbe in posledično zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka v korist.

Glede izločitve izvedenca in glede izvedenskega mnenja

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 2. 2018 zavrnilo predlog toženke za izločitev izvedenca z dne 10. 11. 2017. V vlogi z dne 17. 9. 2018 je toženka iz razloga po prvem odstavku 247. člena ZPP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP, ker naj bi bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v izvedenčevo nepristranskost, ponovno podala zahtevo za njegovo izločitev, ki jo je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Toženka se zoper navedeno odločitev pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je bil izvedenec pristranski, ter da ji je bilo zaradi neupoštevanja njenih pripomb in ugovorov zoper delo izvedenca onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.

11. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato pritožbeno sodišče navedb, ki jih toženka ni navedla v pritožbi, ni preizkusilo.

12. Izvedenčevo mnenje je bilo posredovano obema strankama, da se o njem izjavita, poleg tega je bil izvedenec zaslišan na naroku dne 19. 10. 2018, kjer je toženka imela možnost razjasniti morebitna nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenju. Izvedenec je na vsa vprašanja sodišča in pravdnih strank tudi zadovoljivo odgovoril. Sodišče je na strani 15 do 16 odločbe obravnavalo pripombe, ki jih je podala toženka in se do vseh pripomb tudi opredelilo. Vse ugotovitve izvedenca imajo podlago v dokumentaciji in ogledu ter so strokovno argumentirane, zato pritožbeni pomisleki glede strokovnosti dela izvedenca nimajo osnove. Očitana kršitev določb prvega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 247. člena ZPP zato ni podana, prav tako pa tudi ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno odločitev je tudi moč preizkusiti in ne nasprotuje sami sebi ali razlogom, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, medtem ko kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnik ne konkretizira.

13. Izvedenec je lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik, torej če so med drugim podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne zadostuje za utemeljevanje dvoma v izvedenčevo nepristranskost. Ne iz pisnega izvedenskega mnenja, ne iz zaslišanja izvedenca, po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja nobena okoliščina, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranost do toženke. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke za izločitev izvedenca, so pravilni in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na njih sklicuje. Dejstvo, da je izvedenec podal mnenje glede vprašanj, ki mu jih sodišče ni zastavilo, ni razlog za njegovo izločitev.

14. Vloga toženke s strokovnim mnenjem dr. A. K. z dne 6. 2. 2019 je bila na sodišče vložena dne 19. 2. 2019, torej že po tem, ko je sodišče prve stopnje glede temelja dokazni postopek zaključilo, in po preteku prekluzivnega roka, ki ga je sodišče pravdnima strankama naklonilo za podajo vsebinskih pripomb na mnenje. Ker so bile podane prepozno, jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, toženec pa tudi ni pojasnil, zakaj navedene vloge s pripombami na mnenje ni mogel pravočasno predložiti.

15. Toženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje o zahtevi z dne 7. 1. 2019 ni odločalo, zaradi česar naj bi kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožba sicer ne obrazloži, kaj naj bi bil po njenem mnenju predmet zahteve z dne 7. 1. 2019 (pritožbena navedba je dana v sklopu pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev), iz spisa pa je razvidno, da je toženka navedenega dne vložila predlog za prekinitev postopka, katerega zavrnitev je sodišče prve stopnje obrazložilo v 20. točki obrazložitve odločbe.

Glede delne sodbe in pobotnega ugovora

16. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo tožbeni zahtevek tožnice za znesek 855.277,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2018 dalje do plačila zavrnilo.

17. Pravni interes za pritožbo je procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi in je podan, če lahko pravdna stranka doseže boljši pravni položaj, kot ga je dosegla z izpodbijano sodno odločbo. Ker je toženka v tem delu uspela, nima pravnega interesa za pritožbo, zaradi česar je bilo potrebno v tem delu pritožbo na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Z izpodbijanjem razlogov sodbe pa toženka ne more uspeti, saj razlogi hkrati ne povzročajo zanjo ugodnejšega izida glede same odločitve v izreku.

18. Glede očitka toženke, da prvo sodišče o njenem pobotnem ugovoru ni odločilo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pobotni ugovor upošteva šele tedaj, kadar je utemeljen zahtevek iz tožbe. Z delno sodbo pa je prvo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. O pobotnem ugovoru bo prvo sodišče odločilo s končno sodbo, kar je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Glede vmesne sodbe

19. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe podalo obširne in prepričljive razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ter je o temelju zahtevka tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi ni zagrešilo niti po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb.

20. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med tožnico in E. O. B. ter toženko sklenjena Pogodba o upravljanju s premoženjem (v nadaljevanju Pogodba), s katero je toženka prevzela dolžnost upravljanja in gospodarjenja z B. gozdovi. Ker naj bi toženka kršila obveznosti iz sklenjene pogodbe, je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala povračilo zaradi kršitve pogodbe nastale škode. Tožnica je s tožbo, ki jo je vložila 19. 9. 2014, uveljavljala škodo zaradi nezakonito (oziroma prekomerno, nedovoljeno) posekanega lesa, oziroma več posekane lesne mase od uradne evidence, in zaradi izpada prirastka na golosekih, oziroma izgube donosa lesa zaradi podaljšanja obnove ogolelih površin, nastalih zaradi sečnje na golo, v skupni višini 651.089,67 EUR.

21. Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe, ki urejajo poslovno odškodninsko odgovornost. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik obveznosti ne izpolni ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (prvi in drugi odstavek 239. člena OZ). Dolžnik je prost obveznosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Dolžnik se torej lahko razbremeni obveznosti le, če dokaže nastop nepredvidljivih okoliščin izven svojega področja nadzora. Pogodba, ki sta jo sklenili tožnica in toženka, predstavlja mandatno pogodbo (766. člen OZ). Mandatar svojo obveznost izpolni pravilno, če njegova konkretna ravnanja ustrezajo standardu ustrezne skrbnosti. Standard ustrezne skrbnosti pri mandatnih pogodbah določata prvi in tretji odstavek 768. člena OZ, zaradi česar je treba ravnanja toženke presojati po standardu profesionalne skrbnosti.

22. Kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča je toženka s Pogodbo prevzela dolžnost upravljanja in gospodarjenja z B. gozdovi, ki obsega gojenje in varstvo gozdov, izkoriščanje gozdov, nabiranje gozdnega rastlinja, uporabo lesne mase in gozdne storitve (2. člen Pogodbe). Upravljanje in gospodarjenje z gozdovi je po 3. členu Pogodbe med drugim obsegalo: - planiranje gozdne proizvodnje in pridobivanje gozdnih sortimentov; - izvajanje vseh pripravljalnih del za gozdno proizvodnjo (odkazila, posek, spravila, načrtovanje in skrb za izvajanje del na gozdnih komunikacijah gozdne poti, vlake itd.), dogovor z izvajalci, prevzem in kontrola ter končni obračun izvršenih del; - odkup in prodaja vseh lesnih in ostalih gozdnih sortimentov iz gozda ter plačilo odkupljenega lesa in ostalih sortimentov; - vodenje evidenc o poseku lesa, gojitvenih in varstvenih delih, o vzdrževanju gozdnih komunikacij, porabljenih sredstev za vzdrževanje gozdov in izvajanje varstvenih ukrepov; - sodelovanje z Zavodom za gozdove in gozdarsko inšpekcijo; - kontrola in nadzor nad celotnim premoženjem J., poseka, gojitvenih in varstvenih del, odvoza lesa in vse ostale dejavnosti v gozdovih (zapore cest in vlak); - obnovo in varovanje sestojev, nega gozda (redčenje, čiščenje, spopolnjevanje); - izvajanje varstvenih ukrepov za varstvo gozda in varovalnih pasov v skladu z gozdnimi načrti.

23. Dogovor pogodbenih strank je torej bil, da bo tožnica v svojem imenu in za svoj račun upravljala in gospodarila s t.i. B. gozdovi. Kot izhaja iz vsebine navedene Pogodbe, ni dvoma, da je bila toženkina obveznost preverjati celoten posek lesa in ne le tistega, ki je bil odkazan, prav tako je bila tudi dolžna paziti, da do golosekov ne bi prihajalo.

24. Ker sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem gozdarske stroke, je v postopku postavilo sodnega izvedenca M. U. (v nadaljevanju sodni izvedenec), ki je moral odgovoriti na vprašanji, ali je bilo posekane in prodane več lesne mase od uradno evidentirane, in ali so nastali goloseki.

25. Sodni izvedenec je potrdil navedbe tožnice, da je bilo v spornem obdobju v B. gozdovih posekanega več lesa, kot kažejo evidence, ter da so na določenih območjih posekov nastali goloseki. Neevidentiranega poseka naj bi bilo 53831 m3 oziroma 43% več lesa kot kaže evidenca, ter 48 ha golosekov in 27 ha ostalih ogolelih površin. Izvedenec je tudi pojasnil, na podlagi katerih metod je postavil takšen zaključek. Ugotovitev sodnega izvedenca glede količine neevidentiranega poseka je v pretežnem delu enaka ugotovitvam predpravdnih izvedenskih mnenj izvedenca A. A. in izvedenskega organa Biotehnične fakultete. Prvo sodišče je po dopolnitvi mnenja in zaslišanju sodnega izvedenca dokazno ocenilo njegovo mnenje in ni odkrilo kakšnih pomanjkljivosti. Odstopanja med ugotovitvami v pravdi postavljenega sodnega izvedenca z ugotovitvami izvedencev, ki so jih pravdne stranke postavile izven te pravde, je sodni izvedenec prepričljivo in argumentirano obrazložil. Nenazadnje pa je tudi s strani toženke postavljeni izvedenec D. P. ugotovil določena odstopanja sečnje od uradnih evidenc. Kot je bilo že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo dodatnih pripomb na izvedensko mnenje, ki jih je toženka podala v vlogi z dne 19. 2. 2019, saj so bile podane po tem, ko je bil izvedenec zaslišan na naroku in celo po naroku dne 11. 1. 2019, na katerem se je dokazovanje v zvezi s temeljem zahtevka zaključilo, čeprav se je z ugotovitvami izvedenca toženka seznanila že s prejemom izvedenskega mnenja dne 5. 9. 2018. Toženka pa tudi ni navedla in izkazala razlogov, zakaj pripomb na mnenje ni mogla podati že prej, prav tako tudi ni predlagala, da bi ji sodišče rok za podajo pripomb na izvedeniško mnenje podaljšalo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. V pritožbenem postopku podan predlog pa je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede metodologije ugotavljanja obstoja škode, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje.

26. V nasprotju z izvedeniškim mnenjem so pritožbene trditve, da izvedenec ni ugotovil vrsto nepravilnosti, ki se s podatki v uradnih evidencah niso skladale. Iz zaslišanja bivšega direktorja toženke M. Š. izhaja, da toženka kontrole poseka lesa ni izvajala, ter da tudi ni izvajala nadzora nad izvajalci, koliko lesa so nalagali na tovornjake, ker je menil, da je kontrola s strani revirnega gozdarja ustrezna, ter da bi moral, v primeru, da bi bilo karkoli narobe, ukrepati ali Zavod za gozdove ali gozdarska inšpekcija. Ker je bila ena od temeljnih pogodbenih obveznost toženke opravljanje nadzora nad gozdom, ter preveriti, kaj je bilo v gozdu posekano, že vsebina izpovedbe takratnega zakonitega zastopnika toženke kaže na očitano kršitev toženkinih pogodbenih obveznosti.

27. Toženka ves čas postopka odgovornost za nadzor nad gozdovi prelaga na Zavod za gozdove. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da Zavod za gozdove ni ugotovil nepravilnosti v obsegu, kot jih je ugotovil sodni izvedenec, ne pomeni, da jih ni bilo, temveč le, da jih Zavod za gozdove ni ugotavljal, kar smiselno enako velja tudi za druge organe. Sicer pa iz zaslišanj prič Z. B., J. P., V. L. in J. L. izhaja, da je Zavod za gozdove ugotovil določene pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, kar vse je sodišče obsežno dokazno ocenilo v 74. do 76. točki obrazložitve odločbe in pritožbeno sodišče navedeni dokazni oceni pritrjuje. Eventualno nepravilno oz. malomarno ravnanje pristojnih služb, ki so bile dolžne skrbeti za gozdove kot dober gospodar, toženkinih pogodbenih obveznosti ne odvezuje.

28. Sicer pa tudi ni res, da s strani državnih organov ni bilo ugotovljenih nepravilnosti pri gospodarjenju in upravljanju z B. gozdovi. Pritožba zmotno meni, da je bila kazenska ovadba zavržena zato, ker naj toženka ne bi kršila pogodbene obveznosti. Poleg tega, da je civilna odgovornost strožja in širša od kazenske, iz obrazložitve odločbe o zavrženju ovadbe izhaja, da je bila ovadba zavržena iz razloga, ker ni bilo dovolj dokazov, da bi takratni zakoniti zastopnik toženke odredil sekanje dreves, in ker ni bilo dokazov, kam točno je bil les prodan, za koliko denarja in kdo ga je prevzel, medtem ko je v postopku bilo ugotovljeno, da je bilo gospodarjenje z B. gozdovi nejasno, nepregledno ter je bilo zaznati vsesplošno odsotnost nadzora. Sicer pa vprašanje, ali je toženka kršila kakšne zakonske oziroma podzakonske predpise, ni relevantno. V konkretnem primeru namreč tožnica protipravnost utemeljuje s kršitvijo pogodbene obveznosti.

29. V tej fazi postopka za izdajo vmesne sodbe zadostuje, da je tožnica dokazala nastanek oziroma obstoj škode, medtem ko bo vprašanje natančnejše količine več posekanega lesa od uradno dovoljenega ter izpad prirastka in s tem višina škode, ki je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke, predmet odločanja s končno sodbo, zato pritožbeno sodišče na pritožbena izvajanja toženke v tej smeri ne bo odgovarjalo.

30. Pravilno je prvo sodišče tudi obrazložilo, da je protipravno ravnanje v obliki kršitve pogodbenih obveznosti v relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo. Škodo pa predstavlja vrednost nezakonito posekanega lesa in izpad prirastka zaradi podaljšanja obnove gozdov zaradi golosekov.

31. Toženka domneve vzročne zveze ni izpodbila, saj ni zatrjevala nepredvidljivih okoliščin izven svojega področja nadzora, ki bi lahko razbremenile njeno odškodninsko odgovornost, oziroma ni zatrjevala oziroma dokazovala, da njene opustitve niso vzrok za škodo. Ali je prišlo do nezakonite sečnje z vedenjem ali brez njenega vedenja, v tem odškodninskem sporu ni odločilno. Toženka je Pogodbo sklenila z namenom opravljanja nadzora nad gozdom, zato kakršnakoli kraja tretjih oseb brez njene vednosti spada v njen poslovni riziko. Če bi toženka opravljala nadzor nad gozdovi, tako kot se je s Pogodbo zavezala, bi lahko in morala opaziti, da je v gozdovih prišlo do nezakonite sečnje in na določenih mestih celo do goloseka.

32. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v zgoraj obrazloženem delu tožbeni zahtevek ni zastaran.

33. Ker gre v danem primeru za prekršitev pogodbene obveznosti, triletni subjektivni rok ne pride v poštev, kot to zmotno meni pritožba. Za zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti, je glede na tretji odstavek 352. člena OZ treba uporabiti splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena OZ. Datum, od katerega je treba šteti zastaranje pa ne more nastopiti, preden je oškodovanec lahko sploh izvedel za morebitni nastanek škode (prvi odstavek 336. člena OZ).¹ Ni torej pomembna le okoliščina nastanka samega škodnega dogodka, to je kršitev pogodbe, temveč tudi okoliščina, kdaj je tožnica za nastalo škodo izvedela, oziroma, kdaj je izvedela za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogla ugotoviti obseg in višino škode ter je imela vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka². Pri tem tako teorija kot sodna praksa pri tehtanju položaja oškodovanca in odgovorne osebe dajeta prednost oškodovancu, saj je namen odškodninskega prava ravno v varstvu oškodovanca in odpravi njegovega prikrajšanja³.

34. Ni sporno, da je tožnica sklenila pogodbo s toženko, ki je bila ustanovljena izključno z namenom upravljanja in nadzorovanja obsežnih B. gozdov in katere direktor je bil diplomirani inženir gozdarstva ter sodni izvedenec gozdarske stroke, torej strokovnjak s področja gozdarstva, na katerega se je tožnica kot laik obrnila po pomoč, tudi z namenom nadzora nad gozdovi, zato ni mogla vedeti, ali toženka v delu, ki se nanaša na nadzorstvo nad sečnjo v gozdu, v redu izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti ali ne. Ravno toženka je bila namreč tista, ki bi na podlagi pogodbe morala skrbeti za preprečevanje nezakonite sečnje ali golosekov, ter o vseh nepravilnostih v gozdovih obveščati tožnico. Ni realno pričakovanje, da bi morala tožnica vsako koledarsko leto angažirati še izvedenca oziroma drugega strokovnjaka s področja gozdarske stroke, da bi kontroliral, ali toženka opravlja obveznosti v skladu s pogodbo, predvsem pa, ali opravlja nadzor nad sečnjo v gozdu (kontrola kontrole). Takoj pa, ko je tožnica posumila, da se dogajajo nepravilnosti, je ukrepala in angažirala strokovnjaka s področja gozdarstva, izvedenca A. A. Šele s prejemom mnenja A. A. z dne 27. 5. 2012 se je tožnica z obstojem in obsegom škode lahko seznanila, zato je od tega trenutka začel teči petletni zastaralni rok za uveljavljano škodo in se do 9. 9. 2014, ko je bila vložena tožba, še ni iztekel.

35. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je specifičnost navedene situacije v tem, da praktično ni mogoče ugotoviti in dokazati, koliko je bilo v posameznem koledarskem letu prekomerno posekanega lesa in kdaj točno so nastali goloseki. Učinek sečnje na gozd izvedenec lahko ocenjuje samo po začetnem stanju gozda pred sečnjo in končanem stanju po sečnji v celotnem spornem obdobju. Zatrjevano škodno ravnanje presežne sečnje ni enkratno ali trajajoče, temveč gre za kontinuirano, večkratno (vsakokratno) prepletajoče se protipravno škodno ravnanje toženke, ki ga ni mogoče ločiti na posamezno koledarsko leto.

36. Škoda iz naslova nezakonito posekanega lesa oziroma več posekane lesne mase od uradne evidence in izpada prirastka na golosekih oziroma izgube donosa lesa zaradi podaljšanja obnove ogolelih površin, nastalih zaradi sečnje na golo, tako ni zastarala.

37. Zmotno toženka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru izdaje delne sodbe odločiti tudi o stroških postopka. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

O pritožbi tožeče stranke

38. S pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 2018 je tožnica tožbeni zahtevek zvišala. Poleg škode, ki jo je že uveljavljala s tožbo, je zahtevala tudi škodo, ki ji je nastala s podcenjeno sortimentacijo posekanega lesa, in škodo, ki ji je nastala iz naslova neobračunanega lesa zaradi neskladja tarif.

39. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da uveljavljanje prej nezatrjevane škode zaradi podcenjene sortimentacije posekanega lesa in neobračunovanje posekanega lesa zaradi neskladja tarif predstavlja drugo vrsto škode, čeprav zaradi kršitve iste pogodbe. Za nepravo spremembo tožbe bi šlo le v primeru, če bi tožnica že v tožbi postavila zahtevek za plačilo odškodnine za vsako od oblik škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti ter zanjo podala trditveno podlago, torej bi morala v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahtevati izpolnitev iste odškodninske odgovornosti le v višjem znesku. V konkretnem primeru pa ne gre za isto obliko škode, ki jo je uveljavljala s tožbo, temveč za kršitev druge obveznosti, čeprav iz iste pogodbe, torej za drugo obliko škode, ki je prej ni uveljavljala. Tožnica v tožbi ni postavila trditev glede kršitve pogodbe zaradi podcenjene sortimentacije posekanega lesa in neobračunanega lesa zaradi neskladja tarif. Ne zadostuje le splošna navedba o protipravnosti ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s pogodbo, temveč bi tožnica morala že v tožbi konkretno navesti vsa protipravna ravnanja toženke oziroma ravnanja, ki so bila v nasprotju s pogodbo.

40. Kot je bilo že navedeno, je tožnica zaradi suma nepravilnega upravljanja z gozdovi v maju 2012 angažirala sodnega izvedenca in cenilca za gozdarstvo A. A., ki je 27. 5. 2012 podal strokovno mnenje o analizi poseka v B. gozdovih. Tožnica je bila že takrat seznanjena, da je izvedenec A. A. prišel do zaključka, da je toženka v spornem obdobju dosegla ceno lesa na panju, ki je bila nižja od tiste, ki se je oblikovala na trgu, kar pomeni, da se družba ni obnašala tržno in ni iskala najugodnejših ponudnikov, kupcev lesa za svoje blago. Tožnica bi se s tovrstno škodo ter škodo zaradi neskladja tarif morala in bi se tudi lahko seznanila že s sprejemom izvedeniškega mnenja A. A., oziroma bi ob potrebni skrbnosti že ob vložitvi tožbe lahko in morala razpolagati z vsemi podatki za ugotovitev obstoja in obsega škode iz zgoraj navedenih naslovov, in ker je od spremembe tožbe poteklo že pet let, je glede uveljavljane škode zaradi podcenjene sortimentacije posekanega lesa in neobračunanega lesa zaradi neskladja tarif ugovor zastaranja utemeljen.

41. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem nezavrženem delu pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 720/2007, II Ips 60/2010.
² Primerjaj odločbi VS RS II Ips 60/2010, II Ips 720/2007.
³ primerjaj odločbo VSL II Cp 2922/2015.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 52/2020
• VSL sodba II Cp 433/2015
• Sodba VIII Ips 85/2004