VSL Sklep I Cp 1429/2019

Jedro

Pisna sodba je izdana na dan zaključka glavne obravnave iz razlogov, ker sodišče takrat zaključi dokazovanje, ki je bilo predmet meritornega in kontradiktornega postopka, zato drugih dokazov ne sme upoštevati (razen v primeru izjeme iz drugega odstavka 291. člena ZPP). Stranka na datum izdaje pisne sodbe ne more vplivati, njene nadaljnje procesne pravice (po zaključku glavne obravnave) pa varuje 320. člen ZPP, ki določa, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je razglašena, če ni bila razglašena, pa ko je odpravljena, ter da ima nasproti strankam sodba učinek šele od dneva, ko jim je vročena.

Ker je bila tožnica z datumom izdaje sodbe seznanjena 2. 10. 2017, ko jo je prejela, o prehodni določbi po tretjem odstavku 125. člena ZPP - E pa najkasneje v času uveljavitve te novele, to je 14. 9. 2017, je imela ob prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani 28. 6. 2018 na razpolago vse dejanske in pravne podatke, da bi ob ustrezni skrbnosti vložila revizijo in ne predloga za revizijo, kar je zmotno storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev revizije kot neutemeljenega zavrnilo ter obrazložilo, da pravna zmota in neskrbno ravnanje nista opravičljiva razloga za zamudo roka.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen ter ne vsebuje vseh odločilnih dejstev, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, odločilna dejstva pa so nejasna in med seboj v nasprotju. Ker je trenutek izdaje odločbe dejansko in ne pravno vprašanje, je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja, da v primeru, kadar sodišče sodbe ne razglasi ustno ob zaključku obravnave, o izdaji pred njeno odpravo ni mogoče govoriti, saj vse do takrat lahko njeno vsebino še spremeni. Dodaja, da kljub najvišji možni stopnji skrbnosti ni mogla predvideti, da bo Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da v tem postopku glede vložitve revizije veljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred začetkom uporabe ZPP - E. Takšno stališče je neživljenjsko in povsem nepričakovano. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podrejeno da sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje z jasnimi navodili.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani sklep vsebuje vsa pravno odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovilo, pritožbeno sodišče pa ne ugotavlja bistvenih postopkovnih kršitev, kot jih tožnica zatrjuje.

6. Pred sodiščem prve stopnje nista bili prerekani dejstvi, da je v sodbi, s katero je bil tožničin zahtevek zavrnjen (list. št. 200), naveden datum izdaje 31. 8. 2017, tožničini pooblaščenci pa so jo prejeli 2. 10. 2017 (vročilnica list. št. 213). Splošno znano dejstvo je, da je v vmesnem času, to je 14. 9. 2017, pričela veljati novela ZPP - E, ki je uzakonila zgolj dopustno revizijo po predhodnem predlogu stranke, medtem ko je do te novele ZPP v primerih, ko je vrednost spornega predmeta presegala 40.000 EUR, dopuščal neposredno vložitev revizije (dovoljena revizija), pri vrednosti spornega predmeta nad 2.000 EUR do 40.000 EUR pa je revizijsko sodišče revizijo lahko dopustilo na predlog stranke skladno z zakonskimi pogoji (dopuščena revizija). Ker je tožnica ob neprerekani vrednosti spornega predmeta 90.000 EUR po svojih pooblaščencih vložila predlog za dopustitev revizije, ga je revizijsko sodišče s sklepom zavrglo (priloga A 59), saj je ugotovilo, da je imela na razpolago (dovoljeno) revizijo. Svojo odločitev je vezalo na tretji odstavek 125. člena novele ZPP - E, ki določa, da se postopki, ki so se pričeli pred uporabo te novele, pred pritožbenim in revizijskim sodiščem dokončajo po do sedaj veljavnem ZPP (pred novelo ZPP - E), če je bila odločba izdana pred začetkom uporabe te novele. Ker je v vmesnem času potekel rok za vložitev revizije, tožnica predlaga vrnitev v prejšnje stanje, da jo bo lahko vložila.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo procesni zakon. Zmotno je pritožbeno stališče, da kadar sodišče sodbe ne razglasi ustno ob zaključku obravnave, o izdaji pred njeno odpravo ni mogoče govoriti. ZPP v prvem odstavku 321. člena določa, da sodišče sodbo izda in razglasi. V drugem odstavku je navedeno, da sodišče sodbo izda in razglasi takoj po koncu glavne obravnave. Tretji odstavek pa dopušča, da lahko sodišče v bolj zapletenih zadevah odloči, da bo sodbo izdalo pisno. V takem primeru se sodba ne razglasi, temveč se vroči strankam v 30 dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Iz navedenih določil izhaja, da izdaja in razglasitev sodbe pomenita dve različni procesni dejanji, ki nista nujno izvedeni na isti datum. Ko sodišče sodbo izda po drugem odstavku 321. člena ZPP, zakon predpisuje, kdaj mora biti sodba izdana in razglašena, to je takoj po zaključku glavne obravnave. Drugače je v primeru uporabe tretjega odstavka 321. člena ZPP. Ker v tem primeru procesni zakon ne določa, kdaj mora sodišče sodbo izdati, je datum izdaje povsem v pristojnosti sodišča. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, sta pravna teorija in sodna praksa izoblikovali stališče, da je pisna sodba izdana na dan zaključka glavne obravnave iz razlogov, ker sodišče takrat zaključi dokazovanje, ki je bilo predmet meritornega in kontradiktornega postopka, zato drugih dokazov ne sme upoštevati, razen v primeru izjeme iz drugega odstavka 291. člena ZPP.¹ Ob povedanem je jasno, da stranka na datum izdaje pisne sodbe ne more vplivati, njene nadaljnje procesne pravice (po zaključku glavne obravnave) pa varuje 320. člen ZPP, ki določa, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je razglašena, če ni bila razglašena, pa ko je odpravljena, ter da ima nasproti strankam sodba učinek šele od dneva, ko jim je vročena.

8. Tožnica v pritožbi graja stališči sodišča prve stopnje in Vrhovnega sodišča RS o tem, kdaj je bila v konkretnem primeru sodba izdana, a ne pove, kdaj je bila po njenem izdana. Zatrjuje le, da pred odpravo strankam ni mogla biti izdana, ker je do tedaj sodišče njeno vsebino lahko spreminjalo. S takšnimi trditvami prihaja v nasprotje sama s seboj. Če sodbe, kot trdi, ni mogoče izdati pred odpravo strankam, po logiki stvari pa je sodišče ne more izdati po odpravi, po tožničinem tolmačenju za izdajo ostane le še dan odprave. Skladno s tretjim odstavkom 321. člena ZPP je sodišču dodeljen rok za izdajo pisne sodbe pred odpravo, saj je logično, da v zapletenih primerih tega ne more storiti v enem dnevu, torej mora sodbo izdati pred njeno odpravo. Da jo do tedaj lahko spreminja, pa na tožničine procesne pravice, kot je obrazloženo zgoraj, ne vpliva. Tožničine pritožbene trditve glede izdaje sodbe se tako izkažejo v celoti za neutemeljene in jih pritožbeno sodišče zavrača.²

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila sodba izdana na datum, ki je naveden na njej, to je 31. 8. 2017. Ker je bila tožnica z datumom izdaje sodbe seznanjena 2. 10. 2017, ko jo je prejela, o prehodni določbi po tretjem odstavku 125. člena ZPP - E pa najkasneje v času uveljavitve te novele, to je 14. 9. 2017, je imela ob prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani 28. 6. 2018 (vročilnica list. št. 243), na razpolago vse dejanske in pravne podatke, da bi ob ustrezni skrbnosti vložila revizijo in ne predloga za revizijo, kar je zmotno storila. Pravilen je zaključek, da pravna zmota in strankina neskrbnost nista opravičljiva razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo predlogu ugoditi, pa neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje se izrecno ni izreklo o pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kar mu pritožba očita. A je iz dejstva, da je predlog vsebinsko obravnavalo, zaključiti, da ga je štelo za pravočasnega. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene. Pritožbeno sodišče le dodaja, da se postavlja vprašanje pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ni mogoče sprejeti tožničinega pritožbenega stališča, da je za dejstvo, da bi morala vložiti revizijo po prejšnjih določilih ZPP in ne predloga za revizijo po določilih ZPP - E, izvedela šele iz sklepa Vrhovnega sodišča RS (priloga A 59), ki ga je prejela 29. 10. 2018. Zgoraj je pojasnjeno, da je že na dan prejema sodbe pritožbenega sodišča 28. 6. 2018 razpolagala z vsemi podatki za vložitev revizije in je zamuda, če je tožnica v njej bila, prenehala že tedaj. Predlog je vložila 7. 11. 2018, torej po preteku subjektivnega roka iz 117. člena ZPP. A ker je sodišče prve stopnje tožničin predlog zavrnilo, pritožbeno sodišče kljub vprašanju pravočasnosti v izrek izpodbijanega sklepa ni posegalo.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj pravno teorijo in sodno prakso, navedeno v izpodbijanem sklepu pod 7. in 8. opombo, ter sodbo VSL I Cp 3430/2011.
² Ob navedenem se tožnica neutemeljeno sklicuje na sklep VSC Cp 1269/99, kjer je v povzetku odločbe pravilno navedeno, da se sodba šele ob vročitvi šteje za pisno razglašeno, a je v obrazložitvi zmotno navedeno, da je sodba izdana takrat, ko jo stranka prejme.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 624/2010
• VSL sklep I Cpg 95/2017
• VSL sklep II Cp 98/2016