<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1717/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1717.2019
Evidenčna številka:VSL00029900
Datum odločbe:11.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:izločitev iz zapuščine - priposestvovanje - priposestvovalna doba - gradnja na tujem svetu - pridobitev lastninske pravice - dobrovernost - posest - dobrovernost graditelja - pridobitev lastninske pravice na originaren način - dogovor o skupni gradnji - nova stvar - funkcionalno zemljišče k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - vlaganja v nepremičnino

Jedro

Za presojo utemeljenosti postavljenega zahtevka na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ni pravno pomembno, ali je bil tožnik dobroveren ali nedobroveren graditelj.

Dogovor o skupni gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice. Bistvo ugovornih navedb tožencev je, da se je (z)gradila strojna lopa za potrebe kmetije tožnikove družine (v režiji in pretežno z denarnimi sredstvi staršev tožnika). Nato pa se je, na prošnjo tožnika, na podlagi skupnega dogovora in s skupnimi sredstvi, ta nadgradila za potrebe stanovanja tožnika. Navedba tožencev, da je šlo pri tem za pomoč tožniku, da (začasno) reši svoj stanovanjski problem, same narave gradnje ne spreminja. Na podlagi teh trditev tožencev zato (še) ni mogoče zaključiti, da je njihov ugovor, da je bil objekt zgrajen na podlagi skupnega dogovora ter s skupnim prizadevanjem in finančnimi prispevki zemljiškoknjižnega lastnika in preostalih članov družine, neutemeljen.

Ne glede na ugotovitev, da je tožnik v staro delavnico vzidal veliko okno, v njej ometal stene in strope, in s temi deli omogočil, da je bila stara zgradba primerna za opravljanje dejavnosti, obseg in narava opravljenih del ne omogočata zaključka, da se je s tem spremenila identiteta zgradbe. Gre zgolj za adaptacijska dela. Z vlaganji tožnika v staro delavnico torej ni nastala nova stvar.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev da v zapuščino po pokojnem A. A. ne sodijo nepremičnine: parceli z ID znakom X-47/2-0 in X-47/3-0, obe k. o. X, in ugotovilo, da je lastninsko pravico na navedenih nepremičninah pridobil tožnik (I.). Posledično je odredilo, da se na nepremičninah, navedenih v I. točki izreka, vpiše lastninska pravica na ime tožnika (II.) in tožencem naložilo, da mu plačajo pravdne stroške v višini 9.394,22 EUR s pripadki (III.).

2. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijajo toženci. V pritožbi kot bistveno navajajo, da tožnik nepremičnine parc. št. 47/2, k.o. X, od leta 1991, ko je začela teči priposestvovalna doba, ni imel v izključni posesti. Do leta 1997 sta v stari delavnici, ki stoji na tej nepremičnini, posest izvrševala skupaj s tretjim tožencem. Po tem, ko je tožnik svojo dejavnost preselil v delavnico v obrtno stanovanjskem poslopju na parc. št. 47/3, k.o. X, pa je posest na tej nepremičnini opustil. Od takrat dalje ima nepremičnino v posesti tretji toženec, saj v njej še vedno opravlja dejavnost. S preureditvijo stare delavnice v prostore za opravljanje dejavnosti B., ni nastala nova stvar. Pri tem so sodelovali vsi člani družine tako z denarjem kot z delom. Sodišče ne pove iz katere listinske dokumentacije izhaja, da je bila nepremičnina parc. št. 47/2, k. o. X, namenjena kot funkcionalno zemljišče k parc. št. 47/3, k. o. X. Ni jasno od kod sodišču prve stopnje zaključek, da je to zemljišče potrebno za dovoz, parkiranje in dvorišče. Na tej parceli se še vedno nahaja stara delavnica. Tožnik ima dostop in dovoz do nepremičnine parc. št. 47/3, k. o. X, po nepremičnini parc. št. 46/1, k. o. X. Ne strinjajo se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času gradnje dobroveren. Z nelegalno gradnjo in na nedobroveren način ni mogoče dobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem. Sodišče spregleda, da se gradbeno dovoljenje, ki ga je pridobil tožnik za stavbo, stoječo na parc. št. 47/3, k. o. X, nanaša na parc. št. 46/2, k. o. X. Ta nepremičnina leta 1992, ko je tožnik začel s postopkom pridobitve lokacijskega dovoljenja, sploh še ni obstajala. Pri tem ni šlo za napako, ampak za namerno ravnanje tožnika. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja je bil nezakonit. Tožnik je v lokacijski dokumentaciji navedel neresnične podatke. Stara delavnica je bila last očeta in matere tožnika in ne tožnika. Oče tožniku ni podaril delavnice. V darilni pogodbi je zapisano, da mu je bilo podarjenih 600 m2 zemljišča, ne pa kakršenkoli objekt. Tožnik si je vso dokumentacijo za hišo uredil na svoje ime, brez vednosti ostalih družinskih članov. Sodišče se do njihovih navedb in dokazov o skupni gradnji ni opredelilo. Zaključek, da so njihove navedbe o skupni gradnji kontradiktorne, je vzet iz konteksta, nekritičen in pristransko v prid tožniku. V spodnjem nadstropju se je zgradila strojna lopa za potrebe kmetije A., v mansardi pa se je s skupnimi sredstvi in delom zgradilo stanovanje za tožnika, kar izhaja iz izpovedi tožencev in prič C., D. in E. Če bi tožnik gradil sam, za svoje potrebe, se ne bi posluževal nezakonitih postopkov za pridobitev lokacijske informacije in gradbenega dovoljenja. Takoj po zapisu darilne pogodbe bi se opravila odmera parcele v obsegu 600 m2, kot je zapisano v pogodbi. Sodišče se ne opredeli do navedb tožencev o kompenzacijah za potrebe gradnje objekta iz naslova skupne obratovalnice tožnika in tretjega toženca ter do listinske dokumentacije, ki to potrjuje. Sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagala njeno zavrnitev. Podrejeno predlaga, da višje sodišče opravi narok in samo odloči o zadevi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval na dveh pravnih podlagah, in sicer na določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o priposestvovanju, in podrejeno o gradnji na tujem svetu. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je priposestvovalna doba za nepremičnino parc. št. 47/3, k. o. X, začela teči 2. 4. 1991, ko je tožnik s pokojnim očetom sklenil darilno pogodbo, za nepremičnino parc. št. 47/2, k. o. X, pa najkasneje leta 1994, ko je na podlagi darilne pogodbe pridobil gradbeno dovoljenje. Od takrat dalje je tožnik imel nepremičnini tudi v posesti. Vendar pa je ugotovilo, da tožnik v času teka priposestvovalne dobe ni bil ves čas dobroveren, saj je 24. 7. 2000 sklenil pogodbo o preužitku, katere predmet sta bili tudi ti nepremičnini in tako niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tožbenemu zahtevku pa je nato ugodilo na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

6. Zmotno je stališče pritožnikov, da lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ne more pridobiti tudi nedobroveren graditelj. Tako situacijo ureja 25. člen ZTLR1. Če lastnik zemljišča v zakonskem prekluzivnem roku treh let ne uveljavi svoje izbirne pravice iz prvega odstavka 25. člena ZTLR, pridobi graditelj na zemljišču lastninsko pravico na originaren način, lastnik zemljišča pa lahko uveljavlja le še zahtevek na plačilo prometne vrednosti zemljišča (peti odstavek 25. člena ZTLR). Pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila gradnja zaključena leta 1996 in zahtevki iz prvega odstavka 25. člena ZTLR v prekluzivnem triletnem roku niso bili uveljavljani. Za presojo utemeljenosti postavljenega zahtevka na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu tako ni pravno pomembno ali je bil tožnik (ne)dobroveren graditelj.

7. Utrjeno stališče sodne prakse2 je, da dogovor o skupni gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je temeljni ugovor tožencev, da je bil objekt na nepremičnini parc. št. 47/3, k. o. X, zgrajen na podlagi skupnega dogovora ter s skupnim prizadevanjem in finančnimi prispevki zemljiškoknjižnega lastnika in preostalih članov družine A., zavrnilo, ker naj bi bile njihove trditve kontradiktorne, saj so sami navajali, da naj bi pri gradnji stanovanja tožniku pomagali. Ta navedba po mnenju sodišča prve stopnje dokazuje, da se je gradilo za tožnika, da se reši njegov stanovanjski problem in gradnji toženci niso nasprotovali. Pritrditi je pritožbi, da je povzeta navedba vzeta iz konteksta. Bistvo ugovornih navedb tožencev je, da se je (z)gradila strojna lopa za potrebe kmetije A. (v režiji in pretežno z denarnimi sredstvi staršev tožnika). Nato pa se je, na prošnjo tožnika, na podlagi skupnega dogovora in s skupnimi sredstvi, ta nadgradila za potrebe stanovanja tožnika. Navedba tožencev, da je šlo pri tem za pomoč tožniku, da (začasno) reši svoj stanovanjski problem, same narave gradnje ne spreminja. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da je že na podlagi podanih trditev tožencev mogoče zaključiti, da je njihov ugovor neutemeljen, je dejansko stanje ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno.

8. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepremičnino parc. št. 47/2, k. o. X. Lastninsko pravico tožnika na tej nepremičnini je sodišče prve stopnje utemeljilo na dveh podlagah, in sicer, da je tožnik na tej nepremičnini zgradil novo stvar in da ta nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče objekta, ki stoji na nepremičnini parc. št. 47/3, k. o. X.

9. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Zmotno pa je presodilo, da je tožnik z deli, vloženimi v staro delavnico, ustvaril novo stvar. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v staro delavnico vzidal veliko okno, v njej ometal stene in strope. Ne glede na ugotovitev, da je s temi deli omogočil, da je bila stara zgradba primerna za opravljanje dejavnosti B., obseg in narava opravljenih del ne omogočata zaključka, da se je s tem spremenila identiteta zgradbe. Gre zgolj za adaptacijska dela. Z vlaganji tožnika v staro delavnico torej ni nastala nova stvar.

10. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da določbe 25. člena ZTLR ni mogoče razumeti tako, da omogoča le pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem objekt stoji, temveč tudi na funkcionalnem zemljišču3, potrebnem za rabo tega objekta, saj bi drugačna razlaga določb o gradnji na tujem izvotlila pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem objekt stoji.4 Pri ugotavljanju obsega funkcionalnega zemljišča je treba izhajati iz stanja, kot je obstajalo v času prehoda lastninske pravice ter si pomagati s kriteriji za določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi, ki jih določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Ta kot poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča opredeljuje prostorske akte oziroma upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ki ga je treba v primerih, ko je bilo v upravnih aktih predvideno rušenje stavbe, ki ni bilo realizirano, popraviti oziroma nadomesti z uporabo drugih meril iz 43. člena ZVEtL-1.

11. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da je nepremičnina parc. št. 47/2, k. o. X, funkcionalno zemljišče k stavbi, ki stoji na nepremičnini parc. št. 47/3, k. o. X, oprlo na listinsko dokumentacijo v spisu. Katero listinsko dokumentacijo je pri tem imelo v mislih, iz sodbe ne izhaja. Pritožbena navedba, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je utemeljena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča prve stopnje o tožnikovi posesti nepremičnine parc. št. 47/2, k. o. X, saj sodišče ne pojasni na podlagi katerih dokazov ga je sprejelo. Prav tako pa tudi tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da golo dejstvo, da je 24. 7. 2000 sklenil pogodbo o preužitku, katere predmet sta tudi sporni nepremičnini, ob trditvah, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje, ki pa niso bile predmet presoje, da je v tem delu pogodbe šlo za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem, ne zadošča za zaključek, da je bil nedobroveren posestnik.

13. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe5. Gre za kršitve, ki jih glede na njihovo naravo višje sodišče ne more odpraviti samo, saj bi poseglo v pravico strank do pritožbe, ker je sodišče prve stopnje zgolj navidezno ugotavljalo pravno pomembna dejstva. Ugotovitev pa ni mogoče preizkusiti, ker ne temeljijo na izvedenih dokazih. Izostala so tudi pravno pomembna dejstva glede jedra spora med pravdnima strankama, to je o naravi gradnje na nepremičnini parc. št. 47/3, k. o. X.

14. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje se ne bo nesorazmerno poseglo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je že izvedlo obsežni dokazni postopek za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, ki jih bo moralo oceniti, medtem ko bi moralo višje sodišče dokaze izvesti ponovno. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tako narekuje tudi načelo ekonomičnosti postopka. Ob ponovnem pisanju odločbe bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje v sklepih sodišča druge stopnje izpostavljena materialnopravna izhodišča, oceniti, ali so toženci uspeli izpodbiti dobro vero tožnika in ugotoviti, kakšno je bilo posestno stanje na spornih nepremičninah v času teka priposestvovalne dobe. Če bo ugotovilo, da tožnik ni dobil lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, bo moralo odgovoriti na vprašanje kdo je bil graditelj stavbe na nepremičnini parc. št. 47/3, k. o. X, oziroma kakšna je bila narava te gradnje ter na podlagi kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 ugotoviti ali je nepremičnina parc. št. 47/2, k. o. X oziroma njen del, funkcionalno zemljišče k stavbi, ki leži na nepremičnini parc. št. 47/3, k. o. X. Predvsem pa bo moralo svoje ugotovitve opreti na izvedene dokaze, ki ji bo treba skrbno in celovito dokazno oceniti.

15. Izrek o stroških postopka se na podlagi določila tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
1 Določba 25. člena ZTLR se analogno uporablja tudi v primeru, če sta tako graditelj kot lastnik zemljišča nedobroverna.
2 Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 32/2016 z 11. 5. 2017.
3 To v primeru, ko je graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ji ni takoj uprl, izhaja že iz same določbe 24. člena ZTLR.
4 VSRS sklep II Ips 47/2012 z 28. 11. 2012.
5 Razen če bo ugotovilo, da je ponovno odprtje glavne obravnave potrebno zaradi ugotavljanja obsega funkcionalnega zemljišča k stavbi na nepremičnin parc. št. 47/3, k. o. X.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 24, 25, 25/1, 25/5
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 43
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MjQ2