VSL Sodba I Cp 532/2019

Jedro

Ker SPZ za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti postavlja enake pogoje (primerjaj npr. drugi odstavek 217. člena SPZ in prvi odstavek 54. člena ZTLR), okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno omenjalo (uporabilo) določb omenjenega zakona, nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (oziroma njenih zaključkov).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. - IV. točki izreka spremeni tako, da se besedilo „...., obeh kot služečih zemljiščih in sicer po 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti,....“ nadomesti z besedilom „...., obeh kot služečih zemljiščih in sicer po do največ 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti,....“, v V. točki izreka pa tako, da se besedilo v zadnji vrstici „...ter glede širine poti, kar presega širino 2,6 m, se zavrne.“ nadomesti z besedilom „...ter kar so zahtevali več glede širine poti, se zavrne.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11. 10. 2018²:

- ugotovilo, da obstoji (na podlagi priposestvovanja) v korist vsakokratnega lastnika parcel 3081/1, 3080/3 in 3080/2, vse k.o. 000 X, oziroma v korist parcel 3081/1, 3080/3 in 3080/2, vse k.o. 000 X, vseh kot gospodujočih zemljišč, služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorjem s prikolico po parcelah 2310 in 30804, obe k.o. 000 X, obeh kot služečih zemljišč, in sicer po 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti, od javne ceste parcela 3975/14, k.o. 000 X, v smeri proti jugovzhodu preko parcel 2310 in 3080/4, obe k.o. 000 X, kot je približni potek trase služnostne poti označen z roza barvo na aero posnetku, ki je priloga sodbe (I. točka izreka),

- ugotovilo, da obstoji (na podlagi priposestvovanja) v korist vsakokratnega lastnika parcel 3079/1, 2299/1 in 3081/2, vse k.o. 000 X, oziroma v korist parcel 3079/1, 2299/1 in 3081/2, vse k.o. 000 X, vseh kot gospodujočih zemljišč, služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorjem s prikolico po parcelah 2310 in 3080/4, obe k.o. 000 X, obeh kot služečih zemljiščih, in sicer po 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti, od javne ceste parcela 3975/14, k.o. 000 X, v smeri proti jugovzhodu preko parcel 2310/10 in 3080/4, obe k.o. 000 X, do parcel 3080/3 in 3081/1, obe k.o. 000 X, kot je približni potek trase služnostne poti označen z roza barvo na aero posnetku, ki je priloga sodbe (II. točka izreka),

- ugotovilo, da obstoji (na podlagi priposestvovanja) v korist vsakokratnega lastnika parcele 2301/1, k.o. 000 X, oziroma v korist parcele 2301/1, k.o. 000 X, kot gospodujočega zemljišča, služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorjem s prikolico, po parcelah 2310 in 3080/4, obe k.o. 000 X, obeh kot služečih zemljišč, in sicer po 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti, od javne cesta parcela 3975/4, k.o. 000 X, v smeri proti jugovzhodu preko parcel 2310 in 3080/4, obe k.o. 000 X, do parcel 3080/3 in 3081/1, obe k.o. 000 X, kot je približni potek trase služnostne poti označen z roza barvo na aero posnetku, ki je priloga sodbe (III. točka izreka),

- ugotovilo, da obstoji (na podlagi priposestvovanja) v korist vsakokratnega lastnika parcel 2301/2, 2299/2 in 2299/3, vse k.o. 000 X, oziroma v korist parcel 2301/2, 2299/2 in 2299/3, vse k.o. 000 X, vseh kot gospodujočih zemljišč, služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili po parcelah 2310 in 3080/4, obe k.o. 000 X, obeh kot služečih zemljiščih, in sicer po 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti, od javne ceste parcela 3975/14, k.o. 000 X, v smeri proti jugovzhodu preko parcel 2310 in 3080/4, obe k.o. 000 X, do parcel 3080/3 in 3081/1, obe k.o. 000 X, kot je približni potek trase služnostne poti označen z roza barvo na aero posnetku, ki je priloga sodbe (IV. točka izreka),

- zavrnilo, kar so tožniki zahtevali več, in sicer glede vsebine služnosti v korist parcel 3081/1, 3080/3, 3080/2, 3079/1, 2299/1, 3081/2, 2301/1, 2301/2, 2299/2 in 2299/3, vse k.o. 000 X, služnost vožnje z gradbenimi stroji ter v korist parcel 2301/2, 2299/2 in 2299/3, k.o. 000 X, služnost vožnje s kmetijskimi stroji ter glede širine poti, kar presega širino 2,6 m (V. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna toženka tožnikom v 15-ih dneh plačati pravdne stroške v skupnem znesku 1.846,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve odločbe o stroških dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). V 7. točki obrazložitve naj bi se sodišče zgolj na splošno sklicevalo na določbe ODZ in ZTLR ter navajalo, da naj bi se vožnje izvajale od okoli leta 1960 dalje. Očitno je spregledalo, da je potrebno zahtevke posameznih tožnikov obravnavati ločeno in upoštevaje okoliščine konkretnega lastništva gospodujoče nepremičnine in zatrjevane uporabe poti. Ker je presodilo, da je tožnik J. B. služnost vožnje s traktorjem s prikolico v korist svojih nepremičnin priposestvoval šele leta 2007, in upoštevaje dejstvo, da je tožnica A. U. postala lastnica svojih gospodujočih nepremičnin šele leta 2003, bi moralo najmanj v tem delu odločitev opreti na določbe SPZ. Posledično je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V zvezi z zaključkom, da toženka ni uspela izkazati, da bi šlo pri vožnji tožnikov za vožnjo na skrivaj oziroma za vožnjo dovoljeno do preklica oziroma za vožnjo dovoljeno iz hvaležnosti oziroma za zlorabo zaupanja s strani tožnikov, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 54. člena ZTLR, tretjega odstavka 217. člena SPZ in 1464 paragrafa ODZ. Zmotno je zaključilo, da naj vožnje ne bi bile dovoljene le do preklica oziroma dokler tožniki z vožnjo ne bodo povzročali škode. O tem so izpovedali tako toženka kot tudi priča K. M. in S. M. Navajanje sodišča, da to razen iz izpovedbe toženke ne izhaja iz nobenega drugega izvedenega dokaza, ne vzdrži resne presoje. Tudi dejstva, da priče S. G., J. S., F. K. in D. U., katerih zaslišanje so predlagali tožnik, o morebitnem dogovoru niso vedeli izpovedati, ni mogoče razlagati kot potrditve tega, da takšen dogovor ni nikoli obstajal. Omenjenim pričam so bila namreč znana samo dejstva glede dejanske uporabe poti in niso vedele povedati nič o pravni podlagi za njeno uporabo. Pritožba v nadaljevanju omenja, kaj so izpovedali toženka in priči K. M. ter S. M. Sodišče je izpovedbi omenjenih prič v celoti spregledalo in se skoncentriralo na izpovedbo prič, ki so jih predlagali tožniki in ki o tem niso vedele ničesar povedati. Prav tako ni upoštevalo izpovedbe o tem, da je A. B. starejšemu že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preprečil dostop s traktorjem. O tem ni izpovedala le priča K. M., kot to zmotno navaja sodišče, ampak tudi priča S. M. Upoštevano torej ni bilo bistveno dejstvo, da je bil ravno ta „incident“ razlog za dosega dogovora o uporabi poti zgolj, dokler se ne povzroča škoda. Sodišče je povsem spregledalo tudi dejstvo, da M. M. (to je pred-lastnika tožnice) svojih nepremičnin nista želela obremeniti z nobeno služnostjo poti in nista pristala na podpis nobenega dokumenta. Pritožba pojasnjuje, katere izpovedbe oziroma dejstva (sklicuje se na listini v prilogah B13 in A8) naj bi to dokazovali. Zmotna je tudi ugotovitev, da M. M. na povzročeno škodo nista nikoli odreagirala in da tožnikom uporaba poti ni bila nikoli prepovedana. Dokazi, ki jih je sama vložila v spis, dokazujejo ravno nasprotno (pritožba omenja UZ narejen na občini v prilogi B15, dopise izvajalcem prekopov poti....). Sama je tudi navedla, da je bilo na skupnem sestanku tožnikom jasno povedano, da se jim vožnja po poti prepoveduje in da naj si v roku nekaj mesecev uredijo dostop drugje. Prvostopenjsko sodišče tega zmotno ni štelo kot prepoved. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje glede obstoja okoliščin, ki preprečujejo priposestvovanje, saj bi upoštevaje okoliščine, ki jih je predhodno izpostavila pritožba, ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da obstajajo ovire za priposestvovanje služnosti v korist nepremičnin tožnikov in da je posledično tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Bistveno kršitev določb 212. člena ZPP je storilo s tem, ko ni upoštevalo izpovedbe prič K. M. in S. M. glede tega, da je M. M. v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja J. B. starejšemu preprečil nadaljevanje poti s traktorjem. Štelo je, da naj toženka za takšno izpoved priče ne bi podala ustrezne trditvene podlage, kar pa ne drži, saj je vse skozi zatrjevala, da je bila uporaba poti dovoljena zaradi dobrososedskih odnosov le iz prijaznosti, dokler tožniki ne bodo povzročali škode. Ravno to pa potrjuje izpoved, ki je sodišče ni upoštevalo. Slednje tako ni upoštevalo bistvenega dela izpovedi prič, glede katerih so bile podane ustrezne navedbe. V kolikor je menilo drugače, bi moralo isti standard za presojo danih navedb uporabiti tudi za tožnike. Ti v postopku niso podali konkretnih navedb o tem, kako pogosto in točno s katerimi prevoznimi sredstvi ter kdaj so uporabljali pot, a je sodišče njihove izpovedbe v tej smeri upoštevalo. Tako je določbe 212. člena ZPP za toženko razlagalo bistveno strožje kot za tožnike, s čimer je prišlo tudi do posega v načelo enakosti strank v postopku. Pritožnica se ne more znebiti občutka, da sodišče v tem delu izpovedi K. M. ni upoštevalo zgolj iz razloga, ker v nasprotnem primeru tožbenemu zahtevku ne bi bilo moč ugoditi. Prav tako je v zvezi s tem spregledalo izpovedbo S. M. Sodišče je ugotovilo, da so vsi tožniki služnost poti priposestvovali v enaki širini, za kar pa ni podlage ne v izvedenem dokaznem postopku ne v materialnem pravu, saj tožniki niso enotni sosporniki, za katere bi sodišče lahko po materialnem pravu sprejelo le enako odločitev. Posledično sama širina prikolice, o kateri je izpovedal J. M. in na katero se pri utemeljitvi širine dosojene poti sklicuje sodišče, nima nobenega vpliva na tožbeni zahtevek J. B., V. U. in A. U. Ob ogledu sodišča je bilo ugotovljeno, da je bila izmerjena pot samo na enem delu široka 2,6 metra, vsepovsod drugje pa ožja. Sodišče tako glede na stanje v naravi ni imelo podlage, da tožnikom dosodi 2,6 m široko pot po celotni dolžini. Slednje navaja, da je tako storilo, ker se na pot ne zapelje vsakokrat enako in da je iz tega razloga potrebno dosoditi širšo pot, a je pri tem spregledalo, da je to dejstvo upoštevano že v širini izmerjene poti. Poleg tega je v celoti spregledalo toženkine navedbe o tem, da je bila pot v zadnjem obdobju razširjena kot posledica prekopavanj za potrebe elektrike in optičnega voda, kar je bilo oboje izvedeno v letu 2013. Teh prekopavanj tožniki niso zanikali in tudi za sodišče niso bila sporna, saj jih omenja v točkah 11 in 16 obrazložitve. Do teh navedb toženke in izpovedb, ki so za presojo širine poti priposestvovane s strani tožnikov bistvene, se ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je spregledalo fotografije, ki so jih v spis vložili sami tožniki. Sodišče ni upoštevalo, da lahko tožniki priposestvujejo pot le v takšni širini, kot so jo uporabljali celotno dvajsetletno priposestvovalno obdobje, in ne v širini, ki obstaja danes v posledici prekopanja poti v letu 2013. To je tudi v nasprotju z ugotovitvijo, da so posamezni tožniki služnost priposestvovali že v letih 1990, 1994, 1995 in 2007 - kar vse je bistveno pred razširitvijo poti v letu 2013. Ker bi moralo sodišče širino priposestvovane služnostne poti presojati za vsakega tožnika posebej oziroma za vsako gospodujočo parcelo posameznega tožnika posebej, bi moralo upoštevati izpoved posameznih tožnikov. Pritožba omenja, kaj v zvezi s tem izhaja (oziroma ne izhaja) iz izpovedb posameznih tožnikov. Sodišče je v celoti spregledalo eno temeljnih načel služnosti, to je najmanjše obremenjevanje lastnika služeče stvari. V konkretnem primeru je njeno lastninsko pravico obremenilo v celotni dolžini poti v širini, ki je večja od širine poti, izmerjene v naravi. Sama je res priznala dejstvo, da tožniki po poti vozijo z osebnimi vozili, a s tem nikakor ni deloma pripoznala tožbenega zahtevka, saj je ves čas nasprotovala obstoju služnostne pravice. Zgolj priznala je dejstvo, da tožniki pot trenutno res uporabljajo za vožnjo z osebnimi vozili. Zato je zmotno ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je glede tožbenega zahtevka A. U. zaključilo, da se zahtevku ugodi v delu, ki se nanaša na vožnjo z osebnimi vozili, ker da naj v tem delu toženka tožbenemu zahtevku ne bi nasprotovala. Ker je postala slednja lastnica teh parcel šele od leta 2003 dalje, se priposestvovalna doba v tem času sploh še ni mogla izteči, sodišče pa tudi ni navedlo, kdaj naj bi se pogoji priposestvovanja iztekli (zato naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje je vezano na tožbeni zahtevek četrto tožnice spregledalo, da je slednja izpovedala, da zaradi samega terena ona spodnjega dela nepremičnine (to je parcele št. 2299/3) sploh ne kosi sama, ampak da ga kosijo Š., ki do svoje in do tožničine parcele dostopajo od spodaj po javni poti. Sodišče ni upoštevalo, da se zaradi samega terena do parcele št. 2299/3 sploh ne da dostopati od zgoraj po vtoževani služnostni poti in da zato v tem delu služnost sploh ne more biti priposestvovana, ker se za potrebe dostopa do omenjene parcele ne izvršuje. Prav tako je spregledalo dejstvo, da je postal B. lastnik parcele št. 2299/1 bistveno kasneje, kot je postal lastnik parcel št. 3079/1 in 3081/2. Pritožba omenja, kaj naj bi v zvezi s tem izpovedala četrto tožnica. Tudi iz izpovedi samega J. B. izhaja, da se je en del vinograda sadil šele leta 2000. Glede parcele št. 2299/1 je tako sodišče zmotno presodilo, da je bila služnost v njeno korist priposestvovana že leta 1990 oziroma 2007. Od leta 2000 do dneva izdaje sodbe še ni preteklo 20 let. Povsem je spregledalo tudi dejstvo, da se izpolnjenost pogojev za priposestvovanje služnosti ugotavlja za vsako posamezno gospodujočo parcelo posebej. Pritožba v zvezi s tem kot bistveno izpostavlja, da sta parcela J. M. št. 3081/1 in parcela J. B. št. 3081/2 v naravi gozd in da ležita na drugi strani ceste kot parceli, na katerih ležita B. in M. zidanica ter vinograd. V dokaznem postopku ne J. B. in J. M. nista uspela izkazati okoliščin uporabe poti za potrebe teh dveh parcel v obsegu, ki bi utemeljeval priposestvovanje služnosti poti. Samo dejstvo, da sta do svojih vinogradov dostopala s traktorjem s prikolico, še ne pomeni avtomatično, da je bila služnost poti priposestvovana tudi v korist gozdnih parcel. O tem omenjena dva tudi sicer nista podala nobenih navedb. Podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni razvidno, zakaj je sodišče štelo, da je bila služnost poti priposestvovana tudi v korist gozdnih parcel J. B. in J. M. Nadalje naj bi sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. V njem so namreč tožniki zahtevali ugotovitev priposestvovanja služnosti vožnje s kmetijskimi stroji, sodišče pa je korist parcel v lasti J. B., J. M. in V. U. ugotovilo obstoj služnosti vožnje s traktorjem s prikolico. Ne gre za nekaj manj, ampak za nekaj več oziroma nekaj drugega. Sami nikoli niso zahtevali služnosti vožnje s kmetijskimi stroji s prikolico. Sodišče te svoje odločitve o „modifikaciji zahtevka“ tudi ni obrazložilo. Čeprav noben od tožnikov s svojim zahtevkom ni uspel v celoti, je sodišče stroške postopka v celoti naložilo v plačilo toženki. Podlaga je bil zmoten zaključek, da tožniki s svojim tožbenim zahtevkom niso uspeli zgolj v sorazmerno majhnem delu in da zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški, kar pa ne drži. Kot prvo so tožniki z izpodbijano sodbo uspeli le z bistveno ožjo širino služnostne poti, kot so jo zahtevali v tožbi. Prav tako so po vsebini služnosti uspeli zgolj deloma, in sicer noben od njih ni uspel dokazati obstoja služnosti vožnje z gradbenimi stroji, tožnica A. U. pa ni uspela izkazati niti obstoja služnosti vožnje s kmetijskimi stroji. Vezano na dejstvo uporabe poti z gradbenimi in delovnimi stroji so tožniki predlagali zaslišanje prič S. G., J. S., F. K., D. U. in J. B. , ki so bili vsi zaslišani na naroku dne 11. 10. 2018, zaradi česar ni mogoče reči, da glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka niso nastali nobeni stroški postopka. Prav tako je bil za ugotovitev širine poti, za katero so tožniki zatrjevali, naj bi bila široka 3 m, izveden ogled poti s strani sodišča, za kar so nastali stroški zunanjega poslovanja sodišča ter stroški in nagrade pooblaščenih odvetnikov ter kilometrine. Sodišče bi moralo ugotoviti, da so tožniki s svojim zahtevkom uspeli kvečjemu v deležu 65 % in da morajo posledično toženki povrniti njene stroške v deležu 45 %.

3. Tožniki so v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo, da je potrebno glede na s strani tožnikov zatrjevano dobo izvrševanja voženj (vsebine služnosti), ki naj bi znašala 60 let (oziroma trajala nekje od leta 1960), kot pravno podlago upoštevati pravna pravila paragrafov 1460 - 1464 in 1479 Občega državljanskega zakonika (ODZ)³ kot tudi 54. člena ZTLR.⁴ Pritožba neutemeljeno očita, da naj bi se sodišče prve stopnje na splošno sklicevalo na omenjena pravna vira ter da naj bi spregledalo, da je potrebno zahtevke posameznih tožnikov obravnavati ločeno in upoštevaje okoliščine vsakega od njih. Omenjeno sodišče je namreč za vsakega od tožnikov posebej presojalo trditve o priposestvovanju služnosti (glej 19. - 26. v zvezi s 7. in 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), upoštevaje uvodoma navedene trditve tožnikov o dobi njenega izvrševanja (ki se nanašajo na vse štiri) pa se tudi upravičeno sklicevalo na oba omenjena pravna vira. Ob tem, da pritožba jasno ne zatrjuje, da njuna uporaba za primer katerega od tožnikov ne pride v poštev, hkrati ni (po)jasn(jen)o, kako bi se lahko sodišče prve stopnje bolj konkretno sklicevalo na njune določbe. Pritožnica v tem okviru izpostavlja tudi ugotovitve omenjenega sodišča, da naj bi drugo tožnik služnost vožnje s traktorjem s prikolico priposestvoval najkasneje leta 2007 (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da je četrto tožnica lastnica svojih gospodujočih nepremičnin postala šele leta 2003 (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ter poudarja, da bi moralo najmanj v tem delu odločitev opreti na določbe SPZ.⁵ Pritožbeno izpostavljanje četrto tožničinega primera ni ustrezno že iz razloga, ker sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da je šele v letu 2003 (oziroma kasneje) prišlo do priposestvovanja služnosti z njene strani, ampak (kot je bilo poudarjeno) „zgolj“, da je nepremičnine takrat kupila od svojega pravnega prednika. Ker SPZ za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti postavlja enake pogoje (primerjaj npr. drugi odstavek 217. člena SPZ in prvi odstavek 54. člena ZTLR⁶), okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno omenjalo (uporabilo) določb omenjenega zakona, nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve⁷ (oziroma njenih zaključkov).

6. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da toženka ni uspela izkazati svojih trditev o tem, da je šlo v konkretnem primeru za vožnjo na skrivaj, da naj bi bilo izvrševanje služnosti dovoljeno le do preklica (pod pogojem, da se ne dela škoda) oziroma iz hvaležnosti ter da naj bi šlo za zlorabo zaupanja (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar vse je tudi prepričljivo obrazložilo (glej 9. - 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba, ki povsem posplošeno zatrjuje, da naj bi omenjeno sodišče v tem oziru zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 54. člena ZTLR, tretjega odstavka 217. člena SPZ in 1464 paragrafa ODZ, tudi v zvezi s temi zaključki sodišča prve stopnje ne poraja nobenega pomisleka.

7. V 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni sledilo tovrstnemu navajanju toženke. V tem okviru je navedlo tudi, zakaj ni sledilo njeni izpovedbi oziroma izpovedbi njenega moža K. M., o tem da naj bi bile vožnje s strani njenega pravnega prednika in njegove žene dovoljene, dokler se ne bo delala škoda⁸ (kar naj bi - kot je to omenjeno sodišče upravičeno izpostavilo - dokazovalo tudi dejstvo, da vožnje niso bile prepovedane, kljub temu da so po toženkinih navedbah tožniki večkrat povzročili škodo⁹). Kot je izpostavilo, njuna izpovedba (o tem, da sta od M. M./od strica slišala, da vožnjo dovolita, dokler se ne bo delala škoda, oziroma da bo ta v omenjenem primeru prepovedana), ne dokazuje, da je bil s tožniki (njihovimi pravnimi predniki) sklenjen dogovor o uporabi do preklica oziroma pod pogojem, da se ne dela škoda.¹⁰ Nadalje je v 10. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da obstoja morebitnega dogovora o dovoljenju voženj do preklica (oziroma iz hvaležnosti) razen izpovedbe toženkinega moža ni potrdil noben drug dokaz in da o tem nista izpovedala ne toženka niti njena hčerka. Toženka je namreč ob zaslišanju dne 9. 10. 2018 povedala „le“, da ji je stric rekel, da vožnjam (s teto) nista nasprotovala, a da jim bosta vožnje prepovedala, če se bo delala škoda. V zvezi s tem ni omenjala nobenega dogovora s tožniki oziroma njihovimi pravnimi predniki o dovoljenju voženj do preklica (kar velja tudi za njeno hčerko S. M.,¹¹ glede katere oziroma izpovedbe K. M. pritožba neupravičeno navaja, da ju je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo¹²). Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo tudi (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da zgolj osebno stališče toženkinih pravnih prednikom (zgolj neizražen subjektivni namen¹³), ne da bi bilo le-to tožnikom (njihovim pravnim prednikom) jasno izraženo, ne zadošča oziroma ga ni moč šteti za pravno relevantno nasprotovanje izvrševanju služnosti.

8. Sodišče prve stopnje je kot eno okoliščin, zaradi katerih ni bilo moč slediti toženkinemu sklicevanju na dogovor o uporabi do preklica, upravičeno izpostavilo tudi dejstvo, da ga ni potrdila nobena od ostalih prič (pri čemer je izpostavilo izpovedbe J. B.,¹⁴ D. U. in S. G.). Pritožba temu neprepričljivo nasprotuje z (nejasnim) zatrjevanjem, da so bila pričam S. G., J. S., F. K. in D. U. znana samo dejstva glede dejanske uporabe poti in da niso vedeli povedati ničesar o pravni podlagi za njeno uporabo. Dogovor, ki ga je omenjala toženka, bi bil (če bi obstajal oziroma bil izkazan) v prvi vrsti (pravno-relevantno) dejstvo in šele v drugi „pravna podlaga“. In če bi obstajal, ni videti prepričljivega razloga (tega ne ponudi niti pritožba), zakaj ne bi zanj vedele tudi omenjene priče. Ker toženka trditev o tem ni podala, sodišče prve stopnje (kot je to pojasnilo v 17. točki obrazložitve), ni smelo upoštevati izpovedbe K. M.¹⁵ (enako pa velja tudi za izpovedbo S. M.), da naj bi toženkin prednik v letu 1974/1975 predniku J. B. prepovedal vožnje. Pritožnica očita, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 212. člena ZPP, ker v tem delu ni upoštevalo izpovedb prič K. M. in S. M., in pojasnjuje, da ustrezno (potrebno) trditveno podlago predstavlja njeno navajanje, da je bila uporaba poti dovoljena zaradi dobrososedskih odnosov le iz prijaznosti, dokler tožniki ne bodo povzročali škode, s čimer pa se ni moč strinjati. Izpovedbi obeh omenjenih prič v delu, v katerem ju ni bilo moč upoštevati, se nanašata na dejanje prepovedi (preprečitev) izvrševanja voženj, ki naj bi bilo izvršeno v letu 1974/75 (kar pa, kot je bilo ugotovljeno, ni bilo zatrjevano), in ne na pogojevanje (omejevanje načina izvajanja)¹⁶ voženj (na kar se nanašajo trditve, ki jih pritožba izpostavlja). Zato ne drži pritožničina trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvenega dela izpovedi prič, glede katerih so bile podane ustrezne navedbe, medtem ko je njeno zatrjevanje, da je bil ravno ta „incident“ razlog za dosega dogovora o uporabi poti, zgolj dokler se ne povzroča škoda, ne le neizkazano, ampak prvenstveno predstavlja nedopustno (neupoštevno) pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP¹⁷). Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče prve stopnje določbe 212. člena ZPP ni na enako strog način uporabilo za tožnike (s čimer naj bi prišlo do posega v načelo enakosti strank v postopku), češ da je kljub temu, da ti v postopku niso podali konkretnih navedb o tem, kako pogosto in točno s katerimi prevoznimi sredstvi ter kdaj so uporabljali pot, upoštevalo njihove v tej smeri podane izpovedbe. Tožniki so namreč že v tožbi zatrjevali, da so se vožnje z vsemi vrstami vozil (ki so jih tudi konkretizirali) opravljale glede na vsakokratne potrebe (ki so jih prav tako konkretizirali). Te bi bili dolžni dodatno konkretizirati na način, kot to izpostavlja pritožba, šele če bi toženka v tem oziru karkoli ustrezno (pravočasno in konkretno) ugovarjala, pa ni. To je storila šele sedaj v pritožbi, torej prepozno.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno sodišču prve stopnje očita spregled dejstva, da M. M. (toženkina pravna prednika) svojih nepremičnin nista želela obremeniti z nobeno služnostjo poti in da nista pristala na podpis nobenega dokumenta. V tem oziru velja v prvi vrsti poudariti, da tožniki ne uveljavljajo pravno-poslovne pridobitve služnosti, ampak izvirno (na podlagi zakona), pri čemer je okoliščina, kaj (ni)sta M. M. želela (hotela), oziroma njuna volja glede obremenitve nepremičnine s služnostjo, za njen nastanek (in presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje) nebistvena. Služnost na njunih nepremičninah v korist nepremičnin tožnikov (njihovih pravnih prednikov) je nastala že iz razloga, ker njenemu izvrševanju v času, ki je bil za njeno priposestvovanje potreben, nista nasprotovala. Izjava J. M. z dne 16. 3. 2004 v prilogi B13, ki jo (oziroma dejstvo, da je M. M. nista želela podpisati ter se tako nista priklopila na javni vodovod) izpostavlja pritožba, ne izkazuje ne nasprotovanja (s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu) izvrševanja vsebine služnosti s strani tožnikov (njihovih pravnih prednikov), ne obstoja dogovora o uporabi poti do preklica (v zvezi z okoliščinama dovolitve uporabe poti zgolj do preklica in ne-dopustitve vpisa služnostne pravice v zemljiško knjigo se je na omenjeno izjavo toženka sklicevala v svoji prvi pripravljalni vlogi), niti tega, da naj bi toženkin pravni prednik odrekel vknjižbo služnosti, kar je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe omenilo že sodišče prve stopnje. Toženka v nasprotno ne prepriča. Pojasnjevanje, na kakšen prekop naj bi se omenjena izjava nanašala in kakšno oviro naj bi predstavljal, ter izpostavljanje, da tožniki niso pojasnili, zakaj je bila zgolj v izjavi, ki jo je M. M. v podpis dal J. M., podana takšna zahteva, tudi sicer vse predstavlja nedopustno (neupoštevno) pritožbeno novoto. Glede listine/dopisa z dne 10. 8. 2017 (v prilogi B8) je sodišče prve stopnje (ki jo sicer napačno označuje s prilogo A8) v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da iz nje ne izhaja, da bi toženkina prednika tožnikom vknjižbo služnosti v zemljiški knjigi v preteklosti kdaj odrekla. Prav tako del njenega besedila, ki ga je toženka izpostavljala tako v odgovoru na tožbo kot v predmetni pritožbi „….Prejšnja lastnika, pred vami, L. in A. M., sta nekajkrat sicer omenila, da pot ni vrisana….“, sam za sebe ne izkazuje ne njunega oporekanja izvrševanju služnosti oziroma prehodu (vožnji) čez njuno zemljišče (kot je to toženka navajala v odgovoru na tožbo), ne tega, da sta jim dala jasno vedeti, da na njunem zemljišču nimajo služnosti poti in da sta uporabo poti dovoljevala zgolj iz prijaznosti do preklica. Poleg tega so tožniki pred pritožbeno citiranim delom¹⁸ dopisa jasno zapisali (izjavili) tudi, da jim do tedaj nikoli nihče ni prepovedal uporabe predmetne poti.

10. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje okoliščini, da so tožniki služnost poti priposestvovali v enaki širini, z izpostavljanjem, da slednji niso enotni sosporniki, za katere bi bilo moč po materialnem pravu sprejeti enako odločitev. Omenjena okoliščina nima v konkretnem primeru nobene zveze z institutom enotnega sosporništva, ampak zgolj z dejstvom, da so vsi tožniki (oziroma njihovi pravni predniki) za enake potrebe¹⁹ uporabljali eno (in isto) pot ter glede njene uporabe (v korist gospodujočih zemljišč) priposestvovali služnost. Tožniki so od samega začetka zatrjevali in uveljavljali (vtoževali) „enotno“ širino poti, toženka pa ni temu nikoli ugovarjala na način kot sedaj (na novo) v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak „le“ širini kot taki.²⁰ Prvenstveno (neupoštevno) novo je zato pritožbeno izpostavljanje, da bi moralo sodišče širino priposestvovane služnostne poti presojati za vsako gospodujočo parcelo posameznega tožnika posebej, posledično pa brezpredmetno tudi omenjanje, kaj (ni)so posamezni tožniki izpovedali v zvezi s konkretno širino vozil (traktorjev), ki so jih uporabljali.²¹

11. Ni moč slediti pritožničinemu poudarjanju, da je zaradi prekopavanj (za potrebe elektrike in optičnega voda) v letu 2013²² prišlo do bistvene razširitve poti v naravi. Toženka je v postopku na prvi stopnji v tem oziru namreč podala presplošne trditve.²³ Tako je v 9. točki prve pripravljalne vloge z dne 14. 8. 2018 navedla, da naj bi tožniki ob položitvi infrastrukturnih vodov v letu 2013 pot samovoljno razširili, ne da bi kakorkoli pojasnila, ne kje točno in ne v kakšnem obsegu točno naj bi do tega prišlo. Tega ni storila niti potem, ko so tožniki v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2018 izrecno ugovarjali, da bi današnja širina poti nastala šele ob omenjenem dogajanju v letu 2013 (češ da so bili infrastrukturni vodi položeni po trasi poti), kot tudi da bi pri sami položitvi izkoristili kakršnekoli okoliščine na strani tedanjega lastnika zemljišča.²⁴ Prav tako ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju širine poti spregledalo fotografije, ki so jih v spis vložili tožniki. Iz teh fotografij (kar velja tudi za fotografijo št. 12, ki jo izpostavlja pritožba) je moč zgolj okvirno razbrati širino poti, kar pa še zdaleč ne zadostuje za ugotavljanje njene širine oziroma presojo glede nje podanih trditev tožnikov.

12. Pritožnica izpostavlja, da je res priznala dejstvo, da tožniki po poti vozijo z osebnimi vozili, a da s tem nikakor ni deloma pripoznala tožbenega zahtevka. Kje naj bi sodišče prve stopnje podalo ugotovitev o njeni delni pripoznavi tožbenega zahtevka, ni razvidno. Slednje je v 19. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo „le“, da vožnje z osebnimi vozili (pravilno trditvam o njih) toženka ne prereka (oziroma jih ni prerekala),²⁵ kar je bilo pomembno tudi za presojo utemeljenosti četrto tožničinega zahtevka v delu, ki se na takšne vožnje nanaša. Tudi glede četrto tožnice je namreč sodišče prve stopnje pravilno zgolj ugotovilo, da toženka vožnje z osebnimi vozili ni prerekala (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), in ne (kot to neutemeljeno navaja pritožba), da v tem delu tožbenemu zahtevku ni nasprotovala.²⁶ Nebistveno je nadalje izpostavljanje, da naj bi bila četrto tožnica lastnica gospodujočih parcel šele od leta 2003, saj je slednja že v tožbi jasno navedla, da je njena lastninska prednica²⁷ pred njihovo prodajo njej za potrebe teh nepremičnin ves čas hodila peš in izvajala vožnje po predmetni služnostni poti. Toženka ni temu nikoli ustrezno (pravočasno in konkretno) ugovarjala oziroma ni navajala, da se za četrto tožnico (njeno pravno prednico) priposestvovalna doba ni iztekla. Sodišče prve stopnje glede četrto tožnice (oziroma njene pravne prednice) sicer ni podalo izrecne ugotovitve, kdaj naj bi ta doba točno potekla, kar pa ni bistveno, saj je že v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izpostavilo (zatrjevano) dobo izvrševanja 60 let (oziroma od okoli 1960), ki se nanaša na vse tožnike.²⁸

13. Neprepričljiv je očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom četrto tožnice spregledalo njeno izpoved, da zaradi samega terena ona spodnjega dela nepremičnine (to je parcele št. 2299/3) ne kosi sama, ampak da ga kosijo Š., ki do svoje in do njene parcele prihajajo po javni poti. Ob tem, da iz same njene izpovedi z dne 9. 10. 2018 niti ni jasno razvidno, o kateri parceli točno je četrto tožnica govorila (saj ni uporabljala nobenih za to predvidenih/katastrskih označb), da nadalje niti ni bistveno, kako naj bi sedaj košnja njene parcele potekala, saj je bila služnost priposestvovana v preteklosti, je moč ugotoviti tudi, da toženka nobenih navedb (ugovorov) v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podala (prvi odstavek 337. člena ZPP).²⁹ Vsebina izvedenih dokazov pa manjkajočih trditev ne more nadomestiti.

14. Tudi pritožbeno pojasnjevanje (ob sklicevanju na izpovedbi četrto tožnice in drugo tožnika), da drugo tožnik služnosti v korist parcele št. 2299/1 (katere lastnik naj bi postal bistveno kasneje, kot je postal lastnik parcel št. 3079/1 in 3081/2) ni priposestvoval 1990 oziroma 2007³⁰ (kot naj bi to po pritožničinem mnenju zmotno presodilo sodišče prve stopnje), navajanje, da sta parceli prvo tožnika št. 3081/1 in drugo tožnika št. 3081/2 v naravi gozd ter da ležita na drugi strani ceste kot parceli, na katerih ležita njuna zidanica in vinograd, in izpostavljanje, da omenjena tožnika nista podala nobenih navedb v zvezi z uporabo poti za potrebe gozdnih parcel, vse prvenstveno predstavlja nedopustno (neupoštevno) pritožbeno novoto. Kot je bilo predhodno poudarjeno, vsebina (sklicevanje na vsebino) izvedenih dokazov potrebnih pravočasnih trditev (ugovorov) ne more nadomestiti. Omenjena tožnika bi bila dolžna tovrstne konkretnejše³¹ trditve podati šele, če bi toženka v tem pogledu ustrezno (pravočasno in konkretno) karkoli ugovarjala, vendar ni (kot tudi ni postavila nobenih trditev, ki jih podaja sedaj v pritožbi, v zvezi z uporabo/dostopom do zemljišča, ki naj bi bil v naravi gozd). Zaradi tega je (očitno) neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (češ da ni razvidno, zakaj je sodišče štelo, da je bila služnost poti priposestvovana tudi v korist gozdnih parcel prvo in drugo tožnika).

15. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o prekoračitvi tožbenega zahtevka oziroma o neobrazložitvi „modifikacije“ s strani sodišča prve stopnje. Tožniki so v tožbenem zahtevku uveljavljali ugotovitev (tudi) obstoja služnostne pravice vožnje s kmetijskimi stroji, v okvir katerih pa nedvomno sodi tudi traktor s prikolico, katere zato tožnikom ni bilo potrebno posebej omenjati,³² sodišče prve stopnje pa z ugotovitvijo obstoja služnosti v tem oziru ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

16. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da obstoječa pot le v svojem najširšem delu meri 2,6 m (drugje pa je torej ožja), ni imelo podlage, da tožnikom dosodi 2,6 m široko pot po njeni celotni dolžini. Omenjeno sodišče je navedlo, da je takšna širina potrebna zaradi varne vožnje, a ni upoštevalo, da v konkretnem primeru ne gre za ustanavljanje (določanje) služnosti, ampak „zgolj“ za ugotavljanje obsega (zaradi priposestvovanja) že nastale služnosti oziroma poti, na katero se nanaša.³³ Zato pritožnica pravilno navaja, da gre tožnikom pot (pravilno služnost) le v takšni širini, kot so jo uporabljali in je bila priposestvovana. To pa pomeni, da je njen obseg tak, kot ga izkazuje obstoječa pot, ki (kot je bilo poudarjeno) po ugotovitvah sodišča prve stopnje le v najširšem delu meri 2,6 m (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. - IV. točki izreka spremeniti tako (358. člen ZPP), da se besedilo „...., obeh kot služečih zemljiščih in sicer po 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti,....“ nadomesti z besedilom „...., obeh kot služečih zemljiščih in sicer po do največ 2,6 m široki trasi služnostne poti, ki poteka po v naravi obstoječi makadamski poti,....“, v V. točki izreka pa tako, da se besedilo v zadnji vrstici „...ter glede širine poti, kar presega širino 2,6 m, se zavrne.“ nadomesti z besedilom „...ter kar so zahtevali več glede širine poti, se zavrne.“ Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

17. Predhodno v celoti velja tudi za pritožbeno izpodbijano stroškovno odločitev (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (ta ugotovitev pa kljub toženkinemu delnemu uspehu s pritožbo še vedno drži³⁴), da tožniki s svojim tožbenim zahtevkom niso uspeli zgolj v sorazmerno majhnem delu³⁵ (zaradi katerega pa posebni stroški niso nastali) in stroškovno odločitev oprlo na določbo 4. odstavka 154. člena ZPP. Pritožba neprepričljivo navaja, da so tožniki uspeli le z bistveno ožjo širino služnostne poti, kot so jo zahtevali v tožbi. Uporaba pridevnika „bistveni“ glede primerjave tožbeno uveljavljane širine 3 metrov poti, ki naj bi bila predmet služnostne pravice, in ugotovljene (do (največ) 2,6 m) ni prepričljiva. Tudi glede vsebine služnosti je moč ugotoviti, da so tožniki v pretežnem delu uspeli (niso uspeli le glede gradbenih strojev, četrto tožnica pa tudi ne glede kmetijskih) oziroma da je del, v katerem niso, bistveno manj pomemben od tistega, v katerem so uspeli. Tudi četrto tožnica A. U. je uspela z ugotovitvijo, da služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili obstaja, kar je bil osrednji del spora, saj je toženka (kot sama poudarja) tožbenemu zahtevku nasprotovala v celoti. Priče S. G., J. S., F. K., D. U. in J. B., ki so bili vsi zaslišani na naroku dne 11. 10. 2018, s strani tožnikov nikakor niso bili predlagani samo glede okoliščine uporabe poti z gradbenimi in delovnimi stroji (kot to trdi pritožba), ampak predvsem glede samega obstoja služnosti.³⁶ Tudi sicer je pritožbeno izpostavljanje omenjenih prič z vidika nastalih stroškov brezpredmetno, saj jih niso priglasili oziroma ti v zvezi z njihovim zaslišanjem sploh niso nastali. Posledično neprepričljivo izzveni tudi pritožbeno oporekanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka posebni stroški niso nastali. Ker tudi ogled ni bil predlagan le zaradi širine poti,³⁷ ampak tudi samega obstoja služnostne pravice in poteka poti,³⁸ je nadalje neprepričljivo pritožbeno izpostavljanje zaradi njega nastalih stroškov.

18. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V zvezi s popravnim sklepom istega sodišča P 45/2017 z dne 17. 1. 2019.
² V zvezi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča SFRJ št. 3/60 z dne 4. 4. 1960.
³ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Glede pravnih pravil ODZ glej 10. točko obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012.
⁶ Da bi bila iz tega razloga odločitev nepravilna, pritožba niti ne trdi.
⁷ Toženkina hči S. M. česa takega ob svojem zaslišanju dne 11. 10. 2018 ni omenjala.
⁸ Pritožnica temu argumentu oporeka z navajanjem, da naj bi nasprotno izkazovali dokazi, ki naj bi jih predložila, kar pa ne drži. Pritožba se povsem pavšalno sklicuje na UZ narejen na Občini Š. v prilogi B15, iz katerega izhaja (glej tudi 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da se A. M. ni strinjal z žaganjem drevja na svojem vrtu, skozi katerega vodi pot, a je hkrati izjavil, da se s samo vožnjo avtomobilov strinja (kar z drugimi besedami pomeni, da je ni prepovedal oziroma da ni preklical s strani toženke zatrjevanega dovoljenja). Kaj naj bi imel dopis A. M. z dne 23. 7. 2013 v prilogi B3 (dopis Občini Š. oziroma izvajalcu prekopa parcele, ki ga pritožba prav tako izpostavlja), v katerem izraža nestrinjanje s prekopom parcel (in omenjeni občini/izvajalcu prepoveduje motenje posesti parcel št. 2310 in 3080/4), s prepovedjo voženj tožnikom (njihovim pravnim prednikom), ni (po)jasn(jen)o. Pritožnica nadalje izpostavlja, da je bilo na skupnem sestanku tožnikom jasno povedano, da se jim vožnja po poti prepoveduje in da naj si v roku nekaj mesecev uredijo dostop drugje. Če ima pri tem v mislih (tega namreč v pritožbi ne konkretizira) sestanek z dne 10. 7. 2017 (ki ga je omenjala v 4. točki odgovora na tožbo), je to navajanje nebistveno, saj je bila do takrat služnostna pravica že priposestvovana.
⁹ Tudi sicer dovoljevanje voženj s pogojevanjem, da se ne povzroča škoda, samo za sebe ne pomeni prekarija, ampak zgolj uveljavljanje ustreznega (pravilnega) načina izvrševanja vsebine služnosti (glej npr. 1. odst. 219. člena SPZ oziroma prvi odstavek 50. člena ZTLR).
¹⁰ Ta je ob zaslišanju dne 11. 10. 2018 povedala, da ji je stric dejal, da ga vožnje motijo, a da jim dovoli, da se pripeljejo do svojih parcel (ob predočenju toženkine izpovedbe, da ji je stric povedal, da vožnjam s teto nista nasprotovala, pa navedla, da temu verjame in pojasnila zakaj). Kot je bilo poudarjeno že v sprotni opombi št. 8 te sodbe, navedena priča ni omenjala nobenega dogovora (ali karkoli v zvezi s tem), da lahko tožniki pot uporabljajo, dokler ne povzročajo škode (kot to neutemeljeno navaja pritožba).
¹¹ V 10. točki obrazložitve je jasno izpostavilo, kaj sta slednja v zvezi s tem izpovedala, in se do pomena le-tega opredelilo.
¹² Kar enako velja tudi za pritožbeno izpostavljanje prijaznosti kot razloga za dovolitev uporabe.
¹³ Očeta drugo tožnika.
¹⁴ Ker v skladu z zakonom (212. člen ZPP) sodišče prve stopnje njegove izpovedbe ni smelo (moglo upoštevati), je pritožničino navajanje, da se ne more znebiti občutka, da izpovedbe K. M. ni upoštevalo zgolj iz razloga, ker v nasprotnem primeru tožbenemu zahtevku ne bi bilo moč ugoditi, neprepričljivo.
¹⁵ Pri čemer dogovora o uporabi, dokler tožniki (njihovi pravni predniki) ne bodo povzročali škode, oziroma do preklica, toženka (kakor je bilo predhodno izpostavljeno) ni izkazala.
¹⁶ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁷ Ki pa ga pritožnica ne omenja.
¹⁸ Samo pri četrto tožnici naj bi šlo „zgolj“ za uporabo v obliki hoje in vožnje z osebnimi vozili.
¹⁹ Glej 2. točko obrazložitve odgovora na tožbo oziroma 9. točko obrazložitve prve pripravljalne vloge z dne 14. 8. 2018.
²⁰ Za ugotavljanje širine poti, ki je predmet priposestvovane služnosti, je nebistveno tudi pritožbeno poudarjanje, da naj bi bila javna pot, po kateri se do nje dostopa, ožja.
²¹ Kar sodišče prve stopnje v 11. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe sicer omenja, a ne glede okoliščin v zvezi s širino poti.
²² Takšna (kar se tiče morebitnih proporcev/dimenzij) je bila tudi izpovedba tožnice na naroku dne 9. 10. 2018 (ko je povedala, da se je pot v letu 2013 ob prekopu tudi razširila), kar enako velja za izpovedbi K. M. (ki je povedal, da naj bi se pot spreminjala po letu 2013 najprej s prekopom GVO in nato še s prekopom E.) in S. M. z dne 11. 10. 2018 (ki je povedala, da je od prekopavanj v letu 2013 pot širša).
²³ Ker toženka niti v pritožbi ne uspe konkretno opredeliti, do kakšne razširitve naj bi prišlo v letu 2013 (torej kakšna dodatna širina naj bi takrat domnevno nastala), ni nobenega nasprotja (kot to navaja v pritožbi) med ugotovitvami sodišča prve stopnje, kdaj (v katerih letih) naj bi posamezni tožniki priposestvovali služnostno pravico, in upoštevanjem obstoječe širine poti.
²⁴ Njeno pritožbeno pojasnjevanje, da je s tem (zgolj) priznala dejstvo, da tožniki pot trenutno uporabljajo za vožnjo z osebnimi vozili, je neprepričljivo, pa tudi sicer (neupoštevno) novo.
²⁵ Zato ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da je omenjeno sodišče tožbenemu zahtevku četrto tožnice v delu, ki se nanaša na vožnjo z osebnimi vozili, ugodilo iz razloga, ker toženka temu delu tožbenega zahtevka ni nasprotovala in da ni presojalo pogojev za priposestvovanje služnosti v korist njenih parcel (glej predvsem 26. v zvezi s 7. in 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
²⁶ V zvezi z vštevanjem časa (v priposestvovalno dobo), ko so imeli stvar v (za priposestvovanje relevantni) posesti posestni predniki sedanjega posestnika, glej 1493 paragraf ODZ, drugi odstavek 30. člena ZTLR in drugi odstavek 45. člena SPZ.
²⁷ Tožniki so namreč v tožbi jasno navedli, da se služnost po predmetni služnostni poti izvaja že več kot 60 let (izvajala pa naj bi se tudi že pred tem), česar ni toženka nikoli ustrezno prerekala. V odgovoru na tožbo je (ne da bi prepričljivo pojasnila, zakaj naj bi bilo temu tako) takšno trditev označila za pavšalno. Kako naj bi tožniki (in posledično sodišče prve stopnje) bolj jasno izrazili to časovno trajanje (oziroma začetek izvajanja), ni (po)jasn(jen)o.
²⁸ Vse to velja tudi za nadaljnje (v zvezi s tem podane) pritožbene navedbe, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se zaradi samega terena do (četrto tožničine) parcele št. 2299/3 ne da dostopati od zgoraj po vtoževani služnostni poti in da zato v tem delu služnost sploh ne more biti priposestvovana (češ da se za potrebe dostopa do omenjene parcele ne izvršuje).
²⁹ Drugo tožnik je tudi sicer izpovedal, da se je vinograd sadil leta 1970, drugi pa 2000, pri čemer ni omenjal nobenega nakupa, četrto tožnica pa, da je bil na delu parcele, katere del je kupila ona (del pa naj bi bil prodan J. B.), včasih vinograd in da je šlo za enotno parcelo.
³⁰ Trditve, ki se nanašajo na uporabo vseh gospodujočih zemljišč (vseh zemljišč tožnikov), so bile v tožbi podane.
³¹ Tako traktor brez kot traktor s prikolico predstavljata kmetijski stroj.
³² Kar hkrati predstavlja odgovor tudi na pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje spregledalo eno temeljnih načel služnosti - t.j. najmanjšega obremenjevanja lastnika služeče stvari.
³³ Saj nima pomembnejšega vpliva na (celostno gledani) pravdni uspeh obeh strank.
³⁴ Zaradi česar pritožbeni trditvi (ki niti ni ustrezno obrazložena), da so tožniki uspeli kvečjemu v deležu 65%, ni moč pritrditi.
³⁵ Glej 4. - 7. stran prve pripravljalne vloge tožnikov z dne 22. 6. 2018.
³⁶ Tudi glede katere so tožniki v večji meri uspeli.
³⁷ Glej 2. točko obrazložitve tožbe in obe pripravljalni vlogi tožeče stranke.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2732/2017
• VSL sklep II Cp 3178/2012
• VSL sodba I Cp 3139/2010