VSL Sodba I Cp 564/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožnik uspel dokazati zatrjevana vlaganja v toženkino nepremičnino, zato je na podlagi 48. člena SPZ odločilo, da je upravičen do povračila denarnega zneska v višini večvrednosti nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. tč. izreka).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.267,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 44.834 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 dalje (I. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 2.248,91 EUR (III. tč. izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Obrazloženo izpodbija I. in III. tč. sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Očita, da sodišče prve stopnje obstoja in trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in njeno hčerko S. B. ni ugotavljalo, ampak je zgolj zaključilo, da je ta prenehala, ko je tožnik izgubil posest nad spornim prizidkom. Prav tako naj ne bi ugotavljalo deležev tožnika in S. B. na skupnem premoženju. Trdi, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da sta deleža v razmerju 50:50 nesporna. V svojih vlogah je navedla, da je treba ugotoviti, kolikšni delež glede na vlaganja v nepremičnino odpade nanjo, na tožnika in na S. B. Pravi, da je s to trditvijo je nasprotovala enakim deležem tožnika in S. B. na skupnem premoženju. Pri ugotovitvi deležev je treba upoštevati tudi tožnikovo slabo finančno stanje ter da je za otroke in gospodinjstvo skrbela S. B. Sodišču prve stopnje očita, da je priče obravnavalo neenako in nekritično verjelo tožnikovim pričam. Navaja, da je tožnik za priče uporabil svoje prijatelje, ki naj bi izpovedovali prirejena dejstva. Tako se je za povsem neverodostojnega izkazal D. Č., kar nakazuje na to, da so tožnikove priče izpovedovale njemu v korist. V tem duhu bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice preveriti izjave ostalih prič. Izjavam tožnikovega brata in sestre je deloma poklonilo vero, deloma pa ne. Ker gre v obravnavani zadevi za družinsko problematiko, sta za ugotavljanje dogovorov med njo in S., najbolj merodajni sami. Da naj bi se prizidek gradil za tožnika in S. B., so priče le sklepale, ali jim je to povedal tožnik, zato je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s tem pavšalen. Očita, da njenega dela in soprispevka k izgradnji prizidka ni upoštevalo, niti tega, da so pri gradnji pomagali tudi njeni sorodniki. Temelji prizidka so bili narejeni že prej, kar kaže na to, da je bil namen za izdelavo prizidka podan še preden sta se tožnik in S. B. vanj vselila. Tudi S. je izpovedala, da je bil namen gradnje prizidka dolgoročen, da bi se potem to oddajalo. Načrt za prizidek je obstajal že pred gradnjo, pri čemer nihče ni zatrdil, da je bila idejna zasnova prizidka prepuščena S. prijateljici. Iz zaslišanja priče J. J. po mnenju pritožbe ne izhaja, da je načrt izdelala za S. B.in tožnika. Gradnjo prizidka je financirala sama. To je potrdila S. B., ko je izpovedala, da je vzela kredit, katerega ji toženka sedaj vrača. S tem je dokazan njun dogovor, da S. B. vzame kredit zanjo. Kaj so o tem izpovedale druge priče, ni pomembno, saj pri dogovoru niso sodelovale. Da je bil tožnik kljub bolniškemu staležu sposoben za fizično delo, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi zaslišanja M. Ž. To dejstvo bi moralo biti dokazano z več pričami. Izvedenec B. je na naroku povedal, da je nemogoče, da bi tožnik delal toliko časa, kot je izpovedal Ž. Ne drži, da je tožnik sam priskrbel ves material za gradnjo prizidka. Sodišču prve stopnje pritožba očita, da hkrati ugotovi, da je gradnjo plačevala S. s pomočjo kredita, ter da je tožnik priskrbel celoten material za gradnjo, kar je kontradiktorno. Sodišče prve stopnje naj bi izpodbijano sodbo nedopustno oprlo na pričo M. Ž. in izvedencu B. naložilo, da se opre zgolj na to pričo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožnik od toženke zahteva vračilo vlaganj v izgradnjo prizidka k njeni nepremičnini na naslovu ... Trdil je, da sta prizidek zgradila s partnerko, toženkino hčerjo S. B. s skupnimi sredstvi, pri čemer se je toženka z izgradnjo strinjala. Toženka je ugovarjala, da soglasja k izgradnji prizidka ni podala, tudi sicer pa je prizidek gradila oziroma financirala sama, z namenom kasnejšega oddajanja v najem. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožnik uspel dokazati zatrjevana vlaganja v toženkino nepremičnino, zato je na podlagi 48. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) odločilo, da je upravičen do povračila denarnega zneska v višini večvrednosti nepremičnine.

7. Toženka v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri pritožbenemu sodišču ne vzbudi pomislekov. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je preverljivo obrazložena ter je z izčrpno in razumno argumentacijo prepričala pritožbeno sodišče. Toženka v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je podala že v prvostopenjskem postopku. Nanje je celovito in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče opredeljuje le do nekaterih ključnih poudarkov pritožbe.

8. Relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno le na podlagi zaslišanj prič, temveč tudi listinskih dokazov in drugih okoliščin primera. Sodišče prve stopnje je v tem okviru ocenilo zaslišane priče in se pri odločitvi oprlo na tiste, ki so se izkazale za (bolj) verodostojne. Čeprav ni sledilo izpovedbi D. Č. to ne pomeni, da ne bi smelo upoštevati drugih tožnikovih prič. Neverodostojnost ene priče, ki jo je predlagala ena od strank, še ne pomeni neverodostojnosti vseh ostalih prič, ki jih je ta stranka predlagala.

9. Da sta prizidek k toženkini nepremičnini gradila tožnik in S. B., so poleg družinskih članov in prijateljev tožnika potrdili tudi sosedje in prijatelji družine B. Drugače je izpovedal zgolj B. S., kateremu sodišče prve stopnje iz razlogov, ki jih je navedlo v 17. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, ni sledilo. Toženka je v dokaz svoji trditvi, da je prizidek gradila sama oz. skupaj z možem, predlagala (le) zaslišanje svoje ožje družine, t.j. treh otrok in moža, ki pa njenih trditev niso potrdili v tolikšni meri, da bi jim sodišče prve stopnje lahko verjelo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bila razhajanja v njihovih izpovedbah prevelika. Toženkine priče prav tako niso potrdile njenih navedb, da je v prizidek vložila lastna denarna sredstva. To ne izhaja niti iz listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje argumentirani presoji sodišča prve stopnje iz 25. do 29. tč. izpodbijane sodbe, da je finančna sredstva za izgradnjo prizidka z najetjem kreditov priskrbela S. B. Ta finančna sredstva je pridobila v času trajanja zunajzakonske skupnosti s tožnikom in jih za potrebe njune družine vložila v izgradnjo prizidka.

10. Neutemeljena sta pritožbena očitka glede obstoja in trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in S. B. ter njunih deležev na skupnem premoženju. Da sta bila tožnik in S. B. v zunajzakonski zvezi, ki je trajala od 2006 do 2012, je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno. Tožnik je to konkretno navajal v tožbi in prvi pripravljalni vlogi. Obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnikom in S. B. je toženka potrdila¹, trajanja njune zveze pa ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno štelo za nesporno in ga v dokaznem postopku ni posebej ugotavljalo. Enako velja za deleža na skupnem premoženju. Tožnik je ves čas zatrjeval, da sta deleža enaka in se pri tem skliceval na 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Gre za zakonsko domnevo, ki je izpodbojna, vendar bi morala toženka za ugotovitev drugačnih deležev konkretno navesti in dokazati, kakšna naj bi deleža bila. Zgolj zavzemanje za to, da je treba glede na vlaganja v nepremičnino ugotoviti deleže, ki odpadejo nanjo, na njeno hči in na tožnika, pri tem ne zadostuje. Ker toženka sploh ni konkretno navedla, kolikšen delež na skupnem premoženju po njenem pripada tožniku in kolikšen njeni hčeri ter zakaj, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbam tožnika in jih štelo za priznane.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik k izgradnji prispeval s svojim fizičnim delom in gradbenim materialom, kar je potrdila večina zaslišanih prič. Da je bil tožnik sposoben opravljati fizična dela, sodišče prve stopnje ni ugotovilo le na podlagi izpovedbe priče M. Ž., temveč to izhaja tudi iz zaslišanj drugih tožnikovih prič in S. B., ki so vsi izpovedali, da je tožnik opravljal gradbena dela na prizidku. Priskrbel je tudi ves gradbeni material za prizidek, kar sta konkretno pojasnila M. Ž. in J. J., ki ju tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot nevtralni in verodostojni priči. Kaj je o tožnikovem fizičnem delu, s katerim naj bi ta odplačal gradbeni material M. Ž., povedal izvedenec B., ni relevantno, saj izvedenec ni bil postavljen z namenom ugotavljanja tožnikove fizične sposobnosti za delo. Tudi sicer je izvedenec pojasnil, da je v tem delu pripravil teoretičen izračun in ne konkretne ocene (list. št. 514 spisa). Pri oceni vrednosti prizidka oz. večvrednosti toženkine nepremičnine zaradi obravnavanih vlaganj, kar je bilo predmet izvedenskega mnenja, izvedenec B. ni uporabil podatkov o tožnikovem fizičnem delu, niti ni svojega mnenja oprl na izpovedbo M. Ž. Iz mnenja je razvidno, da je svoje delo opravil strokovno in celovito ter prizidek oz. vlaganja ocenil z metodama gradbene in tržne vrednosti. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v izdelano izvedensko mnenje glede večvrednosti nepremičnine.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženkinega prispevka k izgradnji prizidka ni upoštevalo. V 41. in 42. tč. izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je pri gradnji prizidka pomagala tudi toženka oz. njeni sorodniki ter sosedje in prijatelji družine B. Dokazni postopek pa je pokazal, da so pri gradnji pomagali na prošnjo in pobudo tožnika in S. B., kar dodatno potrjuje dejstvo, da sta gradnjo prizidka organizirala in vodila prav onadva.

13. Navedenega ne spremeni niti ugotovitev, da so bili temelji prizidka zgrajeni že prej. Gradnjo in dokončanje prizidka sta, sicer na že obstoječih temeljih, organizirala in financirala tožnik in toženkina hči z namenom, da si ustvarita dom za svojo družino. Tudi če je toženka kdaj nameravala sama graditi prizidek, se je v obravnavanem primeru izkazalo, da sta to naredila tožnik in njena hči, pri čemer toženka gradnji ni nikoli nasprotovala, temveč je z njo soglašala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženkina hči prispevala finančna sredstva k izgradnji prizidka, tožnik pa delo in celoten gradbeni material, ni kontradiktorna. Iz tožnikovih navedb in izpovedi M. Ž.² izhaja, da je tožnik priskrbel opeko, beton in železo za zidavo ter les za ohišje, medtem ko je toženkina hči denar od kredita porabila za plačilo delavcev in električarja, ureditev vodovoda in „knauf“³.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovoril, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Ker je v pritožbenem postopku sporna vrednost predmeta 44.834 EUR, za kolikor je tožnik v prvostopenjskem postopku uspel, je pritožbeno sodišče stroške odmerilo upoštevaje navedeno vrednost. Potrebni pritožbeni stroški tožnika v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) znašajo 1.019,20 EUR za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT) in 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT). Seštevek se poveča za DDV v višini 22 % seštevka, iz česar sledi, da stroški znašajo 1.267,82 EUR. Priznane stroške mora toženka plačati tožniku v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
¹ Npr. v V. tč. pripravljalne vloge s 17. 9. 2015 (list. št. 68 spisa).
² Prim. prepis zvočnega posnetka zaslišanja M. Ž. na list. št. 301 in 302 spisa.
³ Prim. prepis zvočnega posnetka zaslišanja S. B. na list. št. 270 spisa.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2483/2011
• VSL sklep III Cp 2625/2014
• VSL Sodba II Cp 675/2017