VSL Sodba I Cp 1088/2019

Jedro

Izvedenec je podal mnenje, da je bila novogradnja tožencev zaradi neustreznega odvodnjavanja gradbišča odločilen dejavnik, ki je povzročil plazenje. Odločilen dejavnik in s tem edini pravno relevanten vzrok za plaz in nastalo škodo je torej izviral iz sfere tožencev oziroma njune gradnje, zaradi česar o deljeni vzročnosti ni mogoče govoriti.

Že okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe v skladu s 183. členom OZ pomeni pravno priznano nepremoženjsko škodo. Dodatno konkretizirane posledice, ki jih kršitev povzroči, lahko vplivajo le na višino odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. in III. točki izreka tako, da se glasita:

„I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 15.702,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2013 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 15.702,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2013 dalje do plačila.“;

- v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 945,29 EUR zniža na 620,37 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 135,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 17.329,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2013 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, (II) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožencev v višini 27.600,00 EUR, (III) po medsebojnem pobotu je odločilo, da toženca dolgujeta tožniku 17.329,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2013 dalje do plačila, (IV) tožencema je tudi naložilo, naj tožniku plačata 945,29 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, v obeh primerih pa naj tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške tožencev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodba je neizvršljiva, ker izrek sodbe ne vsebuje roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Izrek sodbe je tudi v nasprotju z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP, saj je tretji del tričlenskega izreka ugotovitveni namesto pravilno dajatveni. Zaradi pomanjkljive in neustrezne formulacije izreka sodbe, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča, da je podana aktivna legitimacija tožnika. Vsa plačila iz naslova zatrjevane škode je poravnal P. Č. in ne tožnik. Tožnik je izpovedal, da je bila gradnja zidu sinova investicija in da pri izvedbi plačila ni bil prisoten. Navedeno, pa tudi dejstvo, da tožnik ni nikoli vrnil sinu plačanega zneska za sporno investicijo, kaže, da aktivna legitimacija tožnika ni podana. Ker se sodišče o vsem navedenem ni opredelilo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju z izpovedbo tožnika je obrazložitev sodišča, da je tožnik na zaslišanju potrdil, da si je sredstva za sanacijo izposodil pri sinu, ker zadostnih sredstev ni imel, ter da mu bo sposojena sredstva vrnil takoj, ko mu bo uspelo izterjati odškodnino. Tožnikovi odgovori v zvezi z vrnitvijo denarja potrjujejo, da dogovor o posojilu ni obstajal. To potrjujeta tudi izpovedbi P. Č. in E. Č. Izpovedba B. K. ni verodostojna, ker se ni mogel spomniti, kdo je bil prisoten pri plačilu, oziroma je njegova izpovedba v nasprotju s tožnikovo izpovedbo. Sodišče je napačno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije drugega toženca kot prepozen. Do prenosa podjetja na novo kapitalsko družbo je prišlo dne 25. 8. 2016, kar izhaja iz Akta o ustanovitvi družbe I. d. o. o., in ne že v letu 2015. Toženca sta zato to dejstvo pravočasno zatrjevala na prvem naslednjem naroku, ki je bil opravljen po prenosu podjetja. Neutemeljen je tudi nadaljnji zaključek sodišča, da je bil S. K. vselej tožen kot fizična oseba in ne kot samostojni podjetnik. Da je bilo vedno govora o investitorju kot samostojnem podjetniku, izhaja že iz prilog k odgovoru na tožbo. Na to ne more vplivati podatek iz zemljiške knjige, saj je jasno, da se lastništvo nepremičnin ne vpisuje v svojstvu samostojnega podjetnika, temveč fizične osebe. Zmoten je zaključek sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti tožencev za vtoževano škodo. Že ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik že dva dni pred dogodkom opazil, da so odprtine po celi koroni, bi moral tožnik izvesti ustrezne ukrepe, s katerimi bi preprečil nastanek škode zaradi morebitnega zemeljskega plazu. Ker tako očitno ni ravnal, bi moralo sodišče v skladu z 243. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodnino ustrezno zmanjšati. Da izgradnja zidu ni bila edini mogoč in nujen ukrep za preprečitev morebitnega plazu, izhaja iz obrazložitve sodišča, da je bilo tožniku s strani civilne zaščite predlagano, da naj skoplje dva ali več kanalov poševno preko vrta, da bo na ta način voda odtekala. Do tega, da bi tožnik že z navedenim predlaganim ukrepom lahko dosegel želeni učinek in s tem ravnal v skladu z 243. členom OZ, se sodišče ni opredelilo. Zmoten je zaključek sodišča, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožencev. Sodišče navedeni zaključek utemelji z navedbo, da je bila gradnja stanovanjskih objektov tožencev skladna z gradbenim dovoljenjem in s pravili stroke. V tem delu so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče je kljub številnim pripombam tožencev na izvedensko mnenje in njegove dopolnitve slepo sledilo mnenju, ne da bi se opredelilo do pripomb niti ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožencev po postavitvi novega izvedenca. Zaključki izvedenca so v nasprotju s pravili stroke, arbitrarni in pristranski. Izvedenec ni sledil postavljeni nalogi, saj ni pri UE ... vpogledal v projektno dokumentacijo, kar sta predlagala toženca. Ne glede na to pa je izvedenec zaključil, da gradnja spornih objektov ni bila skladna s PGD projektom in gradbenim dovoljenjem oziroma s pravili stroke, pri čemer tega tudi ni obrazložil. Razen mejnega zidu so bili vsi objekti tožencev izvedeni skladno s pravili stroke in z gradbenim dovoljenjem. Izvedenec ne loči med tožnikovim podpornim betonskim zidom ter mejnim zidom, ki sta ga izvedla toženca. Izvedenec je navedel, da sporni zid, ki ga je izdelal tožnik, tako kot je bil izveden, ni mogel preprečiti odtekanja vod iz zgornjih nepremičnin na tožnikove nepremičnine, kar pomeni, da ni bil nujno potreben za zaščito tožnikove hiše, posledično pa je tožbeni zahtevek neutemeljen. Izvedenec je nenazadnje samovoljno, brez razloga in predloga pravdnih strank pridobival podatke o padavinah pri ARSO, medtem ko je zanj predlagani vpogled v projektno dokumentacijo nesmisel in izguba časa. S tem je izvedenec presegel zaupano mu nalogo. Glede na njegove odgovore na pripombe tožencev, ki jih je dal z očitnim negativnim tonusom, je tudi očitno, da ni nepristranski. Glede na pomanjkljivo in nepopolno izvedensko mnenje, ki je tudi samo s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa niso bile odpravljene, predlagata postavitev novega izvedenca. Iz ugotovitev izvedenca sicer izhaja, da je prišlo do spornega dogodka dne 29. 7. 2010 zaradi kombinacije več povodov in da dogodek nikakor ni izviral iz sfere tožencev niti slednja nista odločilno prispevala k nastanku dogodka, zaradi česar ni podana njuna odškodninska odgovornost oziroma bi moralo sodišče presojati, ali je šlo za deljeno odgovornost. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo višino nastale škode. Izvedenec je v strošek izdelave zidu vključil tudi postavke za dela, ki jih tožnik ni izvedel, in mu zato škoda iz tega naslova ni mogla nastati, in sicer za organizacijo gradbišča ter za ograjo. Potreben strošek za sanacijo zidu je zato manjši za vsaj 2.670,00 EUR + DDV. Poleg tega je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je tožnik naročil in plačal geodetski načrt in izdelavo projektne dokumentacije. Toženca sta podala zadostno trditveno podlago v zvezi s pobotnim ugovorom v delu, ki se nanaša na njuno terjatev do tožnika iz naslova stroškov izgradnje mejnega zidu, na podlagi katere je mogoče zaključiti prikrajšanje tožencev za znesek stroškov do ½ mejnega zidu ter neupravičeno obogatitev tožnika za isti znesek. Sodišče je zato zmotno uporabilo določbo 190. člena OZ. Za presojo tega dela pobotnega ugovora sicer ni pomembno, ali bi lahko mejni zid preprečil odtekanje vode ali ne. Neutemeljena je tudi zavrnitev pobotnega ugovora v delu, ki se nanaša na škodo iz naslova okrnitve ugleda in dobrega imena. Neresnične trditve o nespoštovanju gradbenega dovoljenja, o neodvodnjavanju meteornih vod na gradbišču tožencev ter o stvarnih in pravnih napakah gradnje, ki jih je tožnik posredoval nepremičninskim agencijam in tiskanim medijem, pomenijo nedopusten poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Za takšen poseg je potrebno, da so trditve neresnične, za kar gre v tem primeru. Sporne izjave tožnika so neresnične in izražajo negativno vrednostno sodbo o tožencema, zato objektivno posegajo v ugled in dobro ime pravne osebe. Že sama kršitev ugleda in dobrega imena je v skladu s 183. členom OZ pravno priznana nepremoženjska škoda pravne osebe, zaradi česar je slednja upravičena do vsaj določene denarne odškodnine. Dodatne konkretizirane posledice lahko vplivajo le na višino odškodnine (primerjaj zadevi II Ips 274/2013 in II Ips 304/2013). Zmoten je tako zaključek sodišča, da toženca nista izkazala nikakršne prizadetosti na nepremoženjskem področju in zato tudi nepremoženjske škode ne. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi zahteva od tožencev povrnitev premoženjske škode, ki mu je po njegovih trditvah nastala, ker sta toženca s posegom v podtalne vode in z opustitvijo izvedbe primernega odtekanja meteorne vode na svojem gradbišču, v nasprotju s stroko in z gradbenim dovoljenjem, povzročila udor zemeljskega plazu, zaradi česar je bil tožnik na svoji parceli primoran za to, da je zavaroval svojo stanovanjsko hišo, zgraditi podporne zidove. Strošek izgradnje teh zidov predstavlja vtoževano škodo. Toženca sta odškodninskemu zahtevku nasprotovala tako po temelju kot po višini, postavila pa sta tudi procesni pobotni ugovor. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožencev kot investitorjev za nastalo škodo v višini 17.329,50 EUR ter da terjatvi, ki sta ju toženca uveljavljala v pobot, ne obstojita, zaradi česar je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek ugotovljene škode.

6. Toženca v pritožbi utemeljeno navajata, da izpodbijana sodba ne vsebuje roka, v katerem morata toženca izpolniti tožniku naloženo obveznost, določitev tega roka pa je (pred)pogoj za izvršljivost odločbe (primerjaj 19. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ¹). Pritožbeno sodišču je lahko to napako samo odpravilo, in sicer je v skladu s prvim in drugim odstavkom 313. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka dopolnilo tako, da je določilo petnajst dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

7. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je III. točka izreka sodbe v nasprotju z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP, ki določa, kakšen mora biti izrek v primeru, ko tožena stranka poda ugovor procesnega pobota. Tretji del tričlenskega izreka je sicer res v primeru (delne) utemeljenosti tožbenega zahtevka dajatveni in ne ugotovitveni, vendar pa je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe to tudi upoštevalo, saj je odločilo, da toženca dolgujeta tožniku 17.329,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ni tega le ugotovilo. Kljub temu je pritožbeno sodišče zaradi večje jasnosti obravnavano točko izreka oblikovalo tako, da je tožencema naložilo, da tožniku plačata ustrezen znesek².

8. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Pritožbeni očitki, da je zaradi neobrazloženosti sodbe podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato niso utemeljeni.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija tožnika in da je on oseba, ki ji je nastala vtoževana škoda, kljub temu, da je znesek, potreben za sanacijo plazu, poravnal njegov sin P. Č. Navedeni zaključek temelji na ugotovitvah, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, kjer je nastala škoda (plaz), da je on naročil izdelavo zidov in da si je denar za sanacijo, ki je bila nujna, sposodil pri sinu. Toženca temu nasprotujeta in vztrajata, da so bili izdelani podporni zidovi investicija tožnikovega sina, kar naj bi izhajalo iz izvedenih dokazov, vendar s pritožbenimi navedbami ne uspeta omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestna in skrbna, kot to določa 8. člen ZPP, pa tudi vsebinsko prepričljiva. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da iz tožnikove izpovedbe izhaja, da so bili zidovi sinova investicija in ne njegova. Tožnik je sicer res izpovedal, da je bila to sinova investicija praktično, vendar pa je to povedal v povezavi s predhodnim vprašanjem, kdo je plačal stroške zidu, v nadaljevanju pa je izpovedal, da bo sinu denar vrnil in da je sin plačal zato, ker sam takrat ni imel denarja, kar logično pomeni, da si je tožnik denar od sina izposodil in da je torej strošek zidov, za katere je tožnik govoril, da so njegovi, sin poravnal v njegovem imenu in za njegov račun. Tožnik res ni izpovedal, da bo denar sinu vrnil takoj, ko mu bo od tožencev uspelo izterjati odškodnino, vendar pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni navedlo, da je tožnik to izpovedal. Iz obrazložitve sodbe izhaja le, da je tožnik to trdil ter da je med drugim tožnik potrdil zatrjevani način plačila, to je, da je stroške zidu plačal tožnikov sin, pri katerem si je tožnik denar izposodil. Je pa o tem, da bo tožnik denar vrnil sinu takoj, ko mu bo od tožencev uspelo izterjati odškodnino, izpovedal tožnikov sin. Slednji je res izpovedal, da s tožnikom roka vračila posojila nista določila, vendar pa rok vračila posojila v skladu z drugim odstavkom 574. člena OZ ni bistvena sestavina posojilne pogodbe. Prepričljiv je sicer tudi argument sodišča prve stopnje, da je glede na družinsko povezanost razumljivo, da dogovora o posojilu tožnik in njegov sin nista posebej formalizirala. Ker je bilo vračilo posojila odloženo do plačila vtoževane odškodnine, toženca pa odškodnine tožniku še nista plačala, toženca tudi ne moreta uspeti s pritožbeno navedbo, da okoliščina, da tožnik denarja sinu ni vrnil, kaže na to, da gradnja zidu ni bila tožnikova investicija. Tožnikova žena E. Č. je res izpovedala, da je zidake financiral njen sin, vendar pa iz njene izpovedbe kot celote povsem jasno izhaja, da je to storil v imenu in za račun tožnika oziroma da si je tožnik od njega denar sposodil. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo B. K., ki je izpovedal, da mu je izdelavo zidu naročil tožnik, plačali pa so vsi skupaj - družinsko. Njegovi izpovedbi zgolj zato, ker se ni mogel spomniti, kdo vse je bil prisoten pri plačilu, ni mogoče odreči verodostojnosti. Nasprotno, prav to, da je izpovedal, da se tega točno ne spomni, kaže na njegovo resnicoljubnost. Okoliščina, kdo je bil prisoten pri izvedbi plačila oziroma da tožnik pri tem ni bil navzoč, sicer glede na ostale ugotovljene okoliščine primera niti ni ključna za presojo aktivne legitimacije tožnika. Poleg tega je tožnik tudi izpovedal, da pri plačilu ni bil prisoten, ker ga takrat ni bilo doma.

10. Toženca nadalje neutemeljeno izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da je bil ugovor pasivne legitimacije drugega toženca upoštevajoč 286. člen ZPP podan prepozno. Sodišče prve stopnje je na podlagi Akta o ustanovitvi družbe I. d. o. o. (priloga B31) in izpiska AJPES (priloga A44) pravilno ugotovilo, da je prišlo do prenosa podjetja Z. s. p. že v letu 2015 in ne šele 25. 8. 2016, kot sta trdila toženca. Navedenega dne je bil sprejet zgolj Akt o ustanovitvi družbe I. d. o. o. v prečiščenem besedilu (glej njegovo prvo stran), pri čemer iz 5. člena tega akta jasno izhaja, da je prišlo že dne 12. 10. 2015 do prenosa podjetja Z. s. p. na novo kapitalsko družbo, kar izhaja tudi iz priloženega Sklepa o prenosu podjetja na novo kapitalsko družbo in Akta o ustanovitvi družbe I. d. o. o z dne 12. 10. 2015 (oba se nahajata pod prilogo B31). Iz podatkov AJPES je prav tako razvidno, da je bila družba I. d. o. o. ustanovljena že v oktobru 2015 ter da je bila 25. 8. 2016 zgolj spremenjena njena družbena pogodba. Okoliščina, na kateri je drugi toženec gradil ugovor pasivne legitimacije, je torej nastala že v letu 2015, kar je pred prvim narokom (ta je bil opravljen 25. 3. 2016). Ker toženec ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel zatrjevati na prvem naroku (primerjaj četrti odstavek 286. člena ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno štelo ugovor pasivne legitimacije kot prepozen. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da je S. K. tožen kot fizična oseba in ne kot samostojni podjetnik, saj tožnik uveljavlja odgovornost investitorja, to pa je bil S. K. kot fizična oseba, kar jasno izhaja iz gradbenega dovoljenja kot tudi njegove spremembe (priloga B26 in A4). Iz zasebnih listin, na katere se sklicujeta toženca (gre za pogodbo in dopise - priloge B12, B15 in B16-B17), sicer izhaja, da je Z. s. p. samo sebe štelo za investitorja, vendar pa tem listinam, ki so nastale po tem, ko sta bila že izdana gradbeno dovoljenje in njegova sprememba, ter ne predstavljajo uradnih dokumentov, ni mogoče dati želene teže. V skladu s 54. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja, je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja moral podati investitor in njemu je bilo dovoljenje tudi izdano. Čim je tako, je ključen dokaz o tem, kdo je investitor gradnje, gotovo gradbeno dovoljenje in njegove spremembe.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost tožencev kot investitorjev za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi z zemeljskim plazom, do katerega je prišlo 29. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke B. P. z dopolnitvami ugotovilo, da je bila novogradnja tožencev zaradi neustreznega odvodnjavanja gradbišča odločilen dejavnik, ki je povzročil plazenje. Odvodnjavanje je bilo v času gradnje neustrezno, saj sta toženca izvedla „primitivno ponikovalnico“, zaradi katere so se zaledne površinske vode združile in koncentrirano preusmerile iz površja v tla. Združeni tok vode se je nekontrolirano in z večjo močjo stekel v nižje ležečo hribino, tako da je samo na videz prišlo do zmanjšanja vpliva meteorne vode, v resnici pa je ta voda kot podzemna voda dodatno prepojila in notranje erodirala spodaj ležeči teren. Ponikovalnica je bila namenjena vsem vodam zaledja, ki so bile vanjo speljane in so proti njej gravitirale. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da je bilo v gradbenem dovoljenju določeno, da se morajo dela izvajati tako, da ne pride do škode na okoliških objektih, zemljiščih in napravah, je sodišče prve stopnje tako kot izvedenec zaključilo, da gradnja tožencev ni bila izvedena skladno z gradbenim dovoljenjem in s pravili stroke, s čimer je utemeljijo obstoj nedopustnega ravnanja in obstoj odgovornosti tožencev za škodo, ki je tožniku nastala zaradi plazu (187. člen OZ). Navedeno presojo toženca neutemeljeno grajata. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe res izhaja stavek „gradnja objektov bila izvedena skladno z gradbenim dovoljenjem in s pravili stroke“, vendar je iz obrazložitve kot celote moč razbrati, da je bilo mišljeno, da gradnja ni bila izvedena skladno z gradbenim dovoljenjem in s pravili stroke in da je bila torej beseda ni izpuščena po pomoti, to pa lahko sodišče kadarkoli popravi (328. člen ZPP). Posledično ni utemeljen na tej pisni pomoti grajen pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v zvezi z nedopustnim ravnanjem tožencev sami s seboj v nasprotju.

12. Toženca ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi nasprotujeta upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca B. P. in se zavzemata za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti sprejelo izvedensko mnenje izvedenca B. P. z dopolnitvami in z njegovim zaslišanjem, saj je bilo strokovno in objektivno. Izvedenec je v pisnih dopolnitvah in na zaslišanju prepričljivo in jasno odgovoril tudi na vse relevantne pripombe pravdnih strank, zaradi česar potrebe za postavitev novega izvedenca ni bilo (primerjaj tretji odstavek 254. člena ZPP). Toženca sodišču prve stopnje očitata, da se ni opredelilo do podanih pripomb tožencev na izvedensko mnenje, vendar pa nista navedla, do katerih pripomb konkretno se ni opredelilo. Gre torej za pavšalno pritožbeno navedbo, ki ne terja odgovora. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, zakaj je sprejelo izvedensko mnenje izvedenca B. P. z dopolnitvami, kar logično pomeni, da ga je ocenilo in mu torej ni zgolj slepo sledilo, kot neutemeljeno navajata toženca, je v zadostni meri obrazložilo, zakaj ni postavilo novega izvedenca gradbene stroke. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu brez razlogov, zato ni utemeljen.

13. Toženca v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da izvedenec ni opravil svoje naloge, ker ni pri UE Izola vpogledal v projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov tožencev, kar sta predlagala toženca. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni vztrajalo, da izvedenec vpogleda v navedeno dokumentacijo, po tem, ko je izvedenec pojasnil, da bi bilo to nesmiselno, če se mu ne predloži tudi vsa dokumentacija o izvedenih delih, ki pa je toženca nista predložila, ker z njo še ne razpolagata. Izvedenec je tudi navedel, da vpogled v projekte samih stanovanjskih objektov ne bi ponudil odgovorov glede obravnavane problematike, saj ne vsebuje oziroma obravnava gradbenih del, ki so vzrok poslabšanja razmer na terenu in splazitve. Gre za logična in prepričljiva pojasnila izvedenca, katerim toženca v pritožbi konkretizirano ne oporekata oziroma nista navedla, katero konkretno relevantno dejstvo bi izvedenec na podlagi vpogleda v projekte ugotovil. Ob tem velja dodati, da je izvedenec vpogledal v gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano na podlagi predložene projektne dokumentacije, toženca pa ne navajata, da bi izvedenec na podlagi vpogleda v projektno dokumentacijo podal drugačne ugotovitve, kot jih je podal na podlagi gradbenega dovoljenja. Drži pritožbena navedba, da je izvedenec, ne da bi mu sodišče prve stopnje to naložilo ali da bi to predlagali pravdni stranki, pri ARSO pridobil podatke o padavinah v obdobju od 1. 5. 1988 do 30. 7. 2010, vendar pa toženca nista pojasnila, glede česa in zakaj bi lahko kršitev 252. člena ZPP³, ki jo toženca z navedenimi trditvami smiselno uveljavljata, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar pa bi bila dolžna navesti za uspešno uveljavljanje te relativne bistvene kršitve določb postopka (primerjaj prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Toženca prav tako ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da izvedenec ni bil nepristranski. Pristranskost izvedenca je lahko razlog za njegovo izločitev, vendar pa bi morala toženca njegovo izločitev predlagati v pripombah na izvedensko mnenje (primerjaj šesti odstavek 247. člena ZPP). Da sta toženca to storila oziroma da sodišče prve stopnje ni odločilo o njuni zahtevi, pa toženca ne trdita.

14. Toženca tudi neutemeljeno navajata, da izvedenec ne loči med spornim podpornim betonskim zidom, ki ga je postavil tožnik, in med mejnim zidom med nepremičninami pravdnih strank, ki sta ga izvedla toženca. Izvedenec je sicer res v izvedenskem mnenju mejni zid tožencev imenoval tudi sporni betonski zid, zaradi česar morda v povezavi z dejstvom, da so tudi tožnikovi podporni zidovi betonski, ni bilo povsem jasno, kateri zid je imel izvedenec v mislih. Vendar pa je nato izvedenec na pripombe tožencev v tej smeri v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 18. 4. 2017 pojasnil, kateri zid je bil v izvedenskem mnenju mišljen pri posameznem odgovoru (torej tožnikov ali toženčev). Med drugim je tudi pojasnil, da je bil v odgovoru Ad 4.1j), iz katerega izhaja, da sporni betonski zid, tak kot je bil izveden, ni mogel preprečiti odtekanja vod iz zgoraj ležečih nepremičnin na tožnikove nepremičnine, kot sporni zid mišljen mejni zid (glej peto stran prve dopolnitve izvedenskega mnenja), torej zid tožencev in ne tožnikov, kot neutemeljeno navajata toženca v pritožbi. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe o nepotrebnosti tožnikovih podpornih zidov, ki jih toženca gradita na napačnem izhodišču, da se odgovor izvedenca pod točko 4.1j nanaša na tožnikove zidove.

15. Toženca prav tako ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da so bili vsi objekti tožencev, razen mejnega zidu, izvedeni skladno s pravili stroke in v skladu z gradbenim dovoljenjem. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve (točka 11), sodišče prve stopnje zaključka o protipravnosti ravnanja ni utemeljilo z ugotovitvijo, da sedaj obstoječi objekti tožencev niso zgrajeni skladno s pravili stroke in z gradbenim dovoljenjem, temveč z ugotovitvijo, da gradnja ni bila izvedena v skladu s pravili stroke in z gradbenim dovoljenjem, ker odvodnjavanje gradbišča ni bilo ustrezno, v posledici česar je prišlo do zemeljskega plazu. Ključno je bilo torej ravnanje izvajalcev gradnje v času gradnje objektov oziroma v času, ko dela na gradbišču še niso bila končana, v tej zvezi pa toženca konkretizirano ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje oziroma ne trdita, da je bila primitivna ponikovalnica, v zvezi s katero je bilo ugotovljeno, da ni predstavljala ustreznega odvodnjavanja, izvedena skladno s pravili stroke in z gradbenim dovoljenjem.

16. Ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec zaključil, da je prišlo do spornega dogodka dne 29. 7. 2010 zaradi kombinacije več povodov in da dogodek nikakor ni izviral iz sfere tožencev niti slednja nista odločilno prispevala k nastanku dogodka. Izvedenec je namreč podal mnenje, da je bila novogradnja tožencev zaradi neustreznega odvodnjavanja gradbišča odločilen dejavnik, ki je povzročil plazenje - glej odgovor izvedenca pod točko 4.2p v izvedenskem mnenju. Odločilen dejavnik in s tem edini pravno relevanten vzrok za plaz in nastalo škodo je torej izviral iz sfere tožencev oziroma njune gradnje, zaradi česar o deljeni vzročnosti ni mogoče govoriti.

17. Toženca v pritožbi prvič navajata, da bi moral tožnik izvesti ustrezne ukrepe, s katerimi bi preprečil nastanek škode zaradi morebitnega plazu, glede na to, da je že dva dni pred plazom opazil, da so odprtine po celi koroni. Ker nista izkazala, da tega dejstva nista mogla brez svoje krivde zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP), ki so sicer tudi pavšalne, saj toženca nista navedla, kakšne ukrepe konkretno bi moral tožnik izvesti. Poleg tega se toženca v tej zvezi neutemeljeno sklicujeta na določbo 243. člena OZ, po kateri mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Ta določba namreč velja v primeru poslovne in ne neposlovne odškodninske odgovornosti, za kar gre v tem primeru. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o deljeni odgovornosti v smislu 171. člena OZ, saj tožnik ni z nobenim aktivnim ravnanjem prispeval k nastanku škode (toženca tega niti ne trdita), prav tako pa tudi ni izkazano, da je opustil dolžnostno ravnanje oziroma da je neskrbno ravnal⁴. Toženca neutemeljeno izpostavljata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku s strani civilne zaščite predlagano, da naj skoplje dva ali več kanalov poševno preko vrta, da bo na ta način voda odtekala. Toženca kot prvo sploh nista navedla, da tožnik teh kanalov ni izvedel, poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bilo to tožniku predlagano po tem, ko je že prišlo do plazu dne 29. 7. 2010, kar pomeni, da s predlagano izvedbo kanalov tožnik plazu ni mogel preprečiti. Teza tožencev, da gradnja podpornih zidov ni bila nujna, ker bi lahko tožnik že z navedenim ukrepom dosegel želeni učinek, pa tudi ni utemeljena, saj je izvedenec podal strokovno in obrazloženo mnenje, da so bili za preprečitev nadaljnjega plazenja podporni zidovi, sicer v manjšem obsegu, kot jih je zgradil tožnik, potrebni in nujni.

18. Delno utemeljeno pa toženca izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o višini nastale škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnik upravičen zgolj do tiste škode, ki je v vzročni zvezi z gradnjo tožencev, torej ne do povračila zneska, ki ga je tožnik plačal za izgradnjo zidov, temveč do stroška gradnje zidov v obsegu, potrebnem za sanacijo plazu. Višino te škode je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca B. P., ki je strošek gradnje zidu v potrebnem obsegu, brez upoštevanja stroška projektne dokumentacije, ocenil na 14.700,00 EUR, brez DDV. V tem strošku je, kot izhaja iz druge dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 25. 4. 2017, zajeta tudi postavka 1.0 - organizacija gradbišča v višini 1.170,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo, saj je, kot je pojasnil izvedenec, za vsako gradnjo treba organizirati gradbišče in je zato treba šteti, da je v skupnem znesku 25.000,00 EUR, ki ga je tožnik plačal izvajalcu gradnje zidu, ki je tudi moral organizirati gradbišče, zajeta tudi ta postavka in je torej ta strošek tožniku nastal. Pritožbena navedba, da tožniku v tej zvezi ni nastala škoda, tako ne drži. Utemeljeno pa toženca navajata, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov ograje v znesku 1.500,00 EUR (postavka 2.0-12 v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja). Izvedenec je sicer navedel, da mora imeti vsak objekt, s katerega je možen padec z višine enega metra, varnostno ograjo, vendar pa tožnik na pripombo tožencev, da ograja ni bila postavljena, ni navedel, da je ograjo postavil niti da jo bo postavil, zaradi česar je treba šteti, da tožnik vtožuje zgolj plačilo škode iz naslova gradnje zidov brez ograje oziroma stroškov ograje, ki mu tudi niso nastali, niti ne zatrjuje niti ne zahteva njihovega plačila. Glede na pojasnjeno mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova neutemeljeno priznalo znesek 1.500,00 EUR, povišan za 8,5 % DDV (skupaj 1.627,50 EUR).

19. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da so tožniku, ne glede na potreben obseg zidu, v vsakem primeru nastali tudi stroški, ki jih je imel s projektno dokumentacijo, v višini 1.380,00 EUR, zaradi česar sta mu toženca dolžna te stroške plačati. Toženca v tej zvezi neutemeljeno izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik naročil geodetski načrt in zanj plačal 420,00 EUR. Drži sicer, da iz priloženega potrdila o plačilu z dne 13. 9. 2010 (priloga A24) izhaja, da je plačilo v znesku 420,00 EUR izvršil tožnikov sin, vendar pa, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je tožnikov sin plačila v zvezi z gradnjo podpornih zidov po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe izvedel v tožnikovem imenu in za njegov račun. Glede stroškov za izdelavo projektne dokumentacije v višini 960,00 EUR pa toženca neutemeljeno navajata, da ni izkazano, da je bil predloženi račun v višini 960,00 EUR podjetju P. d. o. o. poravnan. Sam račun (priloga A26) sicer še ne dokazuje, da je bil sporni znesek tudi plačan, vendar pa iz izpovedbe P. Č., ki mu je sodišče prve stopnje verjelo, izhaja, da je bil obravnavani strošek za izdelavo projektne dokumentacije poravnan.

20. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da terjatvi, ki sta jih toženca uveljavljala v pobot, ne obstojita. Toženca sta v pobot najprej uveljavljala polovico stroškov za izgradnjo mejnega zidu, glede katerega sta, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, trdila, da se je zgradil 20-30 cm od meje na parceli tožencev. Glede na takšno lego zidu ni mogoče trditi, da gre za mejni zid, ki bi predstavljal skupno lastnino pravdnih strank (kot lastnikov sosednjih nepremičnin) v smislu prvega odstavka 80. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in da bi bil zato tudi tožnik dolžan prispevati za njegovo izgradnjo in rekonstrukcijo. Poleg tega sta se toženca, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, sklicevala na dogovor, po katerem bi stroške izdelave zidu nosila sama, takšen dogovor pa izključuje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Glede na navedeno se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da sta toženca podala zadostno trditveno podlago, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti obstoj prikrajšanja tožencev za znesek stroškov do ½ mejnega zidu in neupravičeno obogatitev tožnika za isti znesek. Sodišče prve stopnje je kot dodaten razlog, zakaj terjatev tožencev iz naslova neupravičene obogatitve ne obstoji, pravilno navedlo, da navedeni zid ni mogel preprečiti odtekanja vode iz zgoraj ležečega zemljišča in da ne služi kot dodatna zaščita pred iztekanjem vode iz nepremičnin tožencev. Pojasnjeno pomeni, da mejni zid ni koristil/ne koristi tožniku, zaradi česar ni mogoče trditi, da je bil tožnik na račun tožencev, ki sta zid postavila na svoje stroške, z njegovo zgraditvijo kakorkoli obogaten.

21. Zaključek, da terjatev tožencev iz naslova nepremoženjske škode zaradi okrnitve njunega ugleda in dobrega imena, ki sta jo toženca prav tako uveljavljala v pobot, ne obstoji, je sodišče prve stopnje utemeljilo z dvema argumentoma: 1.) da toženca nista izkazala nikakršne prizadetosti na nepremoženjskem področju zaradi tožnikovega razširjanja informacij o nespoštovanju gradbenega dovoljenja, o neodvodnjavanju meteornih vod na gradbišču tožencev ter o stvarnih in pravnih napakah nepremičnin tožencev, in 2.) da je tožnik o gradnji tožencev razširjal resnične informacije. Prvi razlog je glede drugega toženca pravilen. Drugi toženec namreč zaslišan kot stranka ni izpovedal, da je zaradi posega v ugled in dobro ime trpel duševne bolečine, ki so predpostavka za pravico fizične osebe do denarne odškodnine po 179. členu OZ,⁵ temveč je omenjal le premoženjsko škodo. Glede prve toženke pa je utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da že okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe v skladu s 183. členom OZ pomeni pravno priznano nepremoženjsko škodo in da dodatno konkretizirane posledice, ki jih kršitev povzroči, lahko vplivajo le na višino odškodnine⁶. Ob upoštevanju navedenega prvi toženki, ki je trdila, da je z razširjanjem neresničnih informacij o nespoštovanju gradbenega dovoljenja, o neodvodnjavanju meteornih vod na gradbišču tožencev in o stvarnih in pravnih napakah nepremičnin tožencev⁷ prišlo do posega v njen ugled in dobro ime, ni bilo treba zatrjevati in dokazovati dodatnih posledic, ki jih je povzročilo tožnikovo razširjenje spornih informacij, saj že navedeni očitki, v kolikor niso resnični, nedvomno predstavljajo poseg v ugled in dobro ime pravne osebe, ki se, tako kot prva toženka, ukvarja z gradnjo objektov za trg. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Je pa pravilen drugo navedeni razlog sodišča prve stopnje, in sicer glede obeh tožencev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi moralo biti za priznanje denarne odškodnine iz tega naslova izkazano tudi, da so bile informacije, ki jih je tožnik razširjal, neresnične (le v tem primeru bi lahko šlo za nedopusten poseg v ugled⁸), kar pa niso bile. Kot izhaja že iz predhodne obrazložitve v zvezi s protipravnim ravnanjem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gradnja tožencev ni potekala v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma da odvodnjavanje meteornih vod med gradnjo ni bilo ustrezno.

22. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v I. točki izreka tako, da je znesek 17.329,50 EUR znižalo na 15.702,00 EUR, v III. točki izreka pa tako, da sta toženca dolžna plačati tožniku znesek 15.702,00 EUR, v roku 15 dni, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu glede glavne stvari, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

23. Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjeni uspeh tožnika znaša 60 %, tožencev pa 40 %. Glede na takšen uspeh je tožnik ob upoštevanju neizpodbijane prvostopenjske odmere njegovih pravdnih stroškov (priznani so mu bili stroški v skupnem znesku 2.900,55 EUR) upravičen do povračila 1.740,33 EUR pravdnih stroškov, toženca pa ob upoštevanju njunega uspeha in neizpodbijane prvostopenjske odmere stroškov (priznani so jima bili stroški v skupnem znesku 2.799,91 EUR) do povračila 1.119,96 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP sta po medsebojnem pobotanju toženca dolžna tožniku plačati 620,37 EUR pravdnih stroškov.

24. Ker sta toženca s pritožbo delno uspela (9 %),⁹ sta upravičena do povračila dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jima je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo 628,80 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210), 117,90 EUR nagrade za zastopanje več strank (tar. št. 1200), 20,00 EUR materialnih stroškov, vse zvišano za 22 % DDV, ter strošek sodne takse za pritožbo v višini 567,00 EUR, kar skupaj znaša 1.502,37 EUR. Ob upoštevanju njunega pritožbenega uspeha jima je tožnik dolžan povrniti 135,21 EUR pritožbenih stroškov. Priznane stroške jima mora plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------
¹ V skladu s tem členom ZIZ je pogoj za izvršljivost odločbe, da je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti.
² O tem, kakšen je ta znesek, več v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.
³ V skladu z drugim odstavkom 252. člena ZPP se lahko na zahtevo izvedenca izvedejo v skladu s 7. členom tega zakona tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje, kar pomeni, da izvedenec brez ustreznega predloga ne more pridobivati dodatnih dokazov.
⁴ Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je tožnik v okoliščinah konkretnega primera ravnal neskrbno.
⁵ Za priznanje pravične denarne odškodnine po 179. členu OZ ne zadošča razžalitev dobrega imena in časti, temveč mora ta kršitev fizični osebi povzročiti tudi duševne bolečine.
⁶ Primerjaj odločbi VS RS II Ips 274/2013 in II Ips 304/2013.
⁷ Kot je moč razbrati iz trditev tožencev, so se te napake nanašale ravno na neustrezno odvodnjavanje in nespoštovanje gradbenega dovoljenja - primerjaj prvo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 12. 4. 2016 - točka 19.
⁸ Glej npr. odločbo VS RS II Ips 304/2013.
⁹ S pritožbo sta uspela glede 1.627,50 EUR od skupno izpodbijanih 17.329,50 EUR.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 443/2004
• Sodba II Ips 269/2010
• Sodba II Ips 519/2001