VSL Sodba in sklep I Cp 750/2019

Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi s trditvijo sedaj pokojnega tožnika, da je (dne 3. 12. 2009) tožencu izročil tudi drugi del kupnine 170.000,00 EUR za (predvideni) nakup poslovnega deleža v beograjski družbi A. X. d.o.o., in da je toženec omenjeni znesek prejel, napačno uporabilo dokazno breme.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III/1 izreka razveljavi, nasprotna tožba pa glede zahtevka na ugotovitev izpolnitve dogovora med pravdnima strankama zavrže.

V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. 9. 2018:

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni plačati znesek 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka),

- višji tožbeni zahtevek po tožbi v obrestnem delu zavrnilo (II. točka izreka),

- zavrnilo (vse v III. točki izreka) tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, v skladu s katerim je toženec zahteval ugotovitev, da je v celoti izpolnil dogovor med pravdnima strankama glede prenosa poslovnega deleža 51 % družbe A. X d.o.o. iz Beograda, mat. št. 000, ki je bil ob sklenitvi dogovora med pravdnima strankama v njegovi lasti, in sicer da je dogovor med pravdnima strankama izpolnil tako, da je na podlagi dogovora med pravdnima strankama svoj poslovni delež v družbi A. X d.o.o. iz Beograda z izstopom na podlagi izstopne izjave družbenika iz družbe prenesel na družbo A. X d.o.o. iz Beograda, zato da bi se v nadaljevanju lahko opravil prenos tega poslovnega deleža na tožečo stranko (1. točka); prav tako je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo 170.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (2. točka) ter na plačilo pravdnih stroškov (3. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni plačati stroške v znesku 11.682,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kaj izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Poudarja, da je bilo dokazno breme, da je toženec prejel 170.000,00 EUR na strani tožnika in da tega dejstva slednji v postopku ni uspel dokazati. Sodba naj bi bila v direktnem nasprotju z uzakonjenimi pravili dokaznega bremena ter tudi v nasprotju z interpretacijo dokaznega bremena z vidika veljavne sodne prakse. Bila naj bi materialno pravno zmotna, delno pa so poglavitni zaključki s tem v zvezi tudi v direktnem nasprotju s procesnim gradivom, kar predstavlja bistveno procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa naj bi bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik bi moral dokazati, da mu je izročil predmetni denarni znesek. Tega ne le, da ni uspel, ampak se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh tudi ni opredelilo do bistvenih ugovorov in opozoril toženca. Ni upoštevalo materialno pravnih pravil o izpolnitvi denarnih obveznosti, ki jih določa veljavno obligacijsko pravo. Po veljavnem pravu je denarna obveznost prinosnina. Iz prav nobenega dokaza ne izhaja, da bi sam od tožnika prejel znesek 170.000,00 EUR. Način izpolnitve, kot jo zatrjuje tožnik, že sam po sebi nasprotuje pravilom obligacijskega prava, saj je potrebno denarno obveznost, če kraj izpolnitve ni določen ali določljiv, izpolniti v prebivališču upnika. Tudi, če bi tožnik vsoto v znesku 170.000,00 EUR prinesel v A. Y d.o.o., s tem toženec še zdaleč ni dobil pravne možnosti za razpolaganje z denarno vsoto. Pritožnik vztraja pri svojih v postopku izraženih pomislekih glede neprepričljivosti tožnikovih navedb. Sodišče nikjer ni obrazložilo, zakaj šteje, da naj bi ta znesek toženec tudi prejel. Ni moč šteti za materialno pravno pravilno izpolnitev zatrjevano s strani tožnika. Denar naj bi bil prinesen v poslovne prostore A. Y d.o.o., torej samostojne, od toženca različne pravne osebe, ki ni imela pooblastil za sprejem izpolnitve. Tudi M. M., na katerega naj bi se tožnik obrnil, ni bil s strani toženca pooblaščen, da bi karkoli urejal v zvezi s poslom prodaje poslovnega deleža. Računovodkinja A. B. prav tako ni imela nikakršnih pooblastil za sprejem denarja. Sef, v katerega naj bi bil denar dan, je bil last poslovnega subjekta A. Y d.o.o. in ne toženca. Denar ni bi bil prinesen v toženčevo pisarno (v kateri ni bilo sefa), ampak v M. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bilo nelogično tožnikovo postopanje, ki med strankama ni bilo dogovorjeno in ne more predstavljati veljavne izpolnitve denarne obveznosti, kot to terja in določa zakon. Ker veljavno pravo določa, kako je potrebno izpolniti denarne obveznosti, je nedopustno, da sodišče veljavnosti izpolnitve sploh ni presojalo. Z vidika materialnopravnih določil, ki urejajo izpolnitve denarne obveznosti, bi moralo upoštevati, da so, tudi če bi denar tožnik res prinesel v A. Y d.o.o., že zaradi odsotnosti toženca dostop do denarja imeli samo T. M. in A. B. (pritožba omenja, kaj naj bi slednja povedala). Dostop in možnost razpolagati z denarnim zneskom so imeli vsi razen toženca, kar pomeni, da za veljavno izpolnitev denarne obveznosti manjka poglavitni element, in sicer naj bi šlo najmanj za odsotnost pravne možnosti toženca kot upnika razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. Tega manjkajočega elementa sodišče ne more nadomestiti niti s sklicevanjem na priči A. B. in M. L. Zagovor toženca, ki prejem denar izpolnitve zanika, ni načet niti z izpovedbama teh dveh prič, saj v postopku sploh ni sporno, da nihče od navedenih prič ni bil neposredno prisoten pri kakršnikoli izročitvi denarja. Sodišče nadalje tudi materialnopravno zmotno presoja njegov sklic na tuje (srbsko) pravo. V 8. točki obrazložitve je materialnopravno zmotno presodilo toženčev sklic na srbsko pravo kot situacijo, v kateri ni izbranega prava v zadevi, zaradi česar naj bi bilo potrebno uporabiti pravo, s katerim je to razmerje najtesneje povezano. Zmotno presoja dejstvo, da se je dogovor pravdnih strank nanašal na A. X d.o.o. iz Beograda, torej na pravno osebo, ki je ustanovljena, registrirana ter deluje po predpisih Republike Srbije. Že to ne onemogoča nekakšnega „izbiranja prava“, ampak odkazuje izključno na uporabo prava Republike Srbije. O tem naj bi sam obširneje navajal v 4. pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2016. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, v nadaljevanju povzema bistveno za materialno pravno presojo glede uporabe prava. V tem okviru se sklicuje na 128. člen Zakona o privrednim društvima. Ne more biti sporno, da je prenos deleža v srbski družbi mogoče urediti edinole z uporabo srbskega prava. Omenja tudi vsebino 17. člena Zakona o reševanju sukoba. Ker se sodišče ni opredelilo do opozorila, da je uporabno srbsko pravo, ki ga je toženec v postopku tudi navedel, je že samo z vidika napačne uporabe prava razsodba v celoti materialno pravno zmotna in najmanj pomanjkljiva glede zahtevka po nasprotni tožbi. V zvezi s presojo zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče povsem zgrešilo pravila dokaznega bremena. Za presojo tega zahtevka je najbolj relevantna navedba, da je bil z izstopom poslovni delež prepuščen, da bi ga tožnik lahko prevzel, kar niti ni bilo sporno niti slednjemu, saj je navedel, da se za prevzem poslovnega deleža ni odločil, torej je potrdil, da mu je bil poslovni delež na voljo. Zato bi moralo sodišče s pravilno uporabo materialnega prava ugotoviti, da tožnik sam nosi posledice dejstva, da se za prevzem poslovnega deleža ni odločil. Obenem tožnik niti ni zatrjeval, da bi bila izpolnitev, kot jo je z izstopom tožnik omogočil toženec, kakorkoli nepravilna. Taki izpolnitvi ni v ničemer nasprotoval ali jo reklamiral. Sodišče bi moralo te bistvene navedbe v zvezi z izpolnitvijo dogovora v delu prepustitve poslovnega deleža presojati, a jih ni. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sklicuje samo na vprašanje, ali in kdo je predlagal tako rešitev, kar ni pomembno za presojo, ali je bila izpolnitev toženca tožniku opravljena in ali je bila opravljena pravilno. Nadalje sodišče sledi navedbam, kot jih je začel uveljavljati tožnik ob koncu postopka, češ da se je imel on možnost odločiti, ali bo formalno sklenil pogodbo o prenosu poslovnega deleža ali ne, pri čemer so te njegove navedbe v celoti neizkazane. Sodišče bi se moralo opredeliti do spremembe uvodnega dogovora, izkazanega z e-mailom M. M. tožniku z dne 14. 3. 2012. Toženec je dokazoval, da je izvedel skladno s srbskim pravnim redom vse potrebno, da bi lahko tožnik v nadaljevanju prevzel svoj poslovni delež, a se je sodišče tudi v tem delu izognilo presoji pravilnosti izpolnitve. V sodbi so nerešljiva nasprotja, saj sodišče po eni strani trdi, da ne dvomi, da je tožnik tožencu prinesel denarni znesek 170.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal ravno del kupnine za poslovni delež, katerega prenos je bil dogovorjen, po drugi strani pa pri presoji nasprotne tožbe zapiše, da tožnik, ker nepremičnina še ni bila prodana, z njim ni želel skleniti pogodbe o prenosu poslovnega deleža (kar naj bi tožnik tudi izpovedal). Sodišče bi se moralo opredeliti do pomena dejstva, da je tožnik, ko mu je to ustrezalo, navajal, da je prinesel denarni znesek 170.000,00 EUR kot izpolnitev plačila kupnine za prenos poslovnega deleže, ko pa je toženec navedel, da je in kako izpolnil svojo obveznost (torej kako je tožniku omogočil, da prevzame poslovni delež), je navedbo o dogovoru spremenil in začel navajati, da se ni odločil za prenos poslovnega deleža, ker nepremičnina ni bila prodana. Sodišče ne presoja izpolnitve toženca, ki je v tem, da je poskrbel za vse, kar je lahko, to je, da se je njegov izstop pravno formalno po predpisih Republike Srbije tudi evidentiral. Skladno s pravilno presojo materialnega prava bi moralo ugotoviti, da je dejstvo, da se enostransko ni odločil, da bi poslovni delež (kot je bilo dogovorjeno) dokončno prevzel in uredil vpise v svojo korist, popolnoma v sferi tožnika (ne pa več v domeni toženca) in da zaradi svoje upniške zamude ter tožnikove opustitve dolžnega postopanja toženec tudi ne more odgovarjati. Za lastninsko pravna vprašanja je potrebno uporabiti pravo, kjer se nahaja stvar, torej v predmetni zadevi poslovni delež. Zato ni mogoče najti nobenega tesnejšega naveznega momenta, ampak je zadeva izključno povezana s srbskim pravnim redom, ki ne zavrača zadeve nazaj na slovenski pravni sistem, ampak izhaja iz načela, da je potrebno uporabiti pravo države po vpisu pravne osebe. Sodišče bi moralo pri presoji, ali je toženec izpolnil dogovor, tudi če je izpolnitev dogovora presojalo z vidika slovenskega prava, upoštevati splošna pravna načela, ki so enaka v slovenskem in srbskem pravnem redu. Tovrstni obligacijski dogovori namreč temeljijo na dispozitivnosti in prostem urejanju medsebojnih razmeri, pa tudi na načelu vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče tožniku dopustilo ravno zlorabo pravic in njegovo nedopustno obogatitev, kar vse nasprotuje temeljnim načelom tudi slovenskega prava. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, pri čemer tožnik ni uspel dokazati, da bi tožencu dejansko pravno veljavno izročil denar v znesku 170.000,00 EUR. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, delno pa so ti razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Izostala naj bi opredelitev sodišča glede uporabe prava. Toženec je opozoril, da vprašanje prenosa poslovnih deležev v srbskem podjetju napotuje na obvezno uporabo srbskega prava, glede česar se sodišče ni opredelilo oziroma ni navedlo, zakaj ne sledi njegovi argumentaciji. Izpodbijana sodba predstavlja arbitrarno sodbo oziroma sodbo presenečenja. Sodišče je v celoti spregledalo toženčeve ugovore, da tožnik več kot tri leta ni zahteval nobenega potrdila in da nikjer ni obrazložil, zakaj je denar izročil. Pritožnik opozarja, da je opozoril tudi na vprašanje verodostojnosti notarsko overjenega potrdila o „denarnem prispevku“ M. D. Zastavljalo naj bi se vprašanje, zakaj bi tožnik, ki je očitno M. D. izdal potrdilo o prejemu denarja, katerega se je celo notarsko overilo, če bi dal tožencu bistveno večji znesek, tega izročil brez vsakega potrdila. Šlo naj bi za pomemben ugovor, ki se nanaša na tožnikov modus operandi. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov v zvezi s pričo M. M., v zvezi s katerim naj bi bilo nenavadno, da naj bi kar za tri leta nazaj izdal potrdilo o zatrjevani predaji denarja. Slednji naj bi poskušal za potrebe tega postopka predstaviti, da bi kuverto z denarjem A. B., ne da bi vedela, kaj je v kuverti, nesla v sef, s čimer je izkazan velik interes M. M., da bi na vsak način „pokril“ tožnikove navedbe. Tako prizadevanje in pomoč M. M. obrazloži povečevanje njegovega vpliva v ljubljanski in nato tudi v beograjski A. Pritožba pojasnjuje, kako naj bi M. M. postal lastnik beograjske A. X d.o.o. do celote. Sam je v postopku tudi opozarjal, da glede nepremičnine srbske A. X d.o.o., ki se ni prodajala, kot je bilo načrtovano, ni pojasnjeno, na kakšen način se je unovčevala in za kolikšen znesek je bila končno prodana. Zato je bil ključen dokazni predlog po pridobitvi listin in dokumentacije v zvezi z izvršilnim postopkom, ki ga je sodišče nepravilno zavrnilo, ne glede na to, da je sam s tem dokaznim predlogom dokazoval, da M. M.nikakor ni nepristranska priča, pač pa je za razplet postopka, ki bi bil v korist tožnika, izredno zainteresiran. To naj bi namreč pomenilo, da se lahko dokončno dokoplje do koristi, ki mu sicer ne gre. Z M. M. izpovedbo je izkazan njegov bistveno drugačen odnos do pravnega razmerja med pravdnima strankama. Sam se je v četrti pripravljalni vlogi skliceval na M. M. e-mail z dne 28. 2. 2013, v katerem naj bi slednji navajal, da dogovorov med pravdnima strankama sploh ne pozna. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi dokazoval tožnikov e-mail z dne 21. 3. 2013. S sklicevanjem na pisno korespondenco, ki je v spisu, je toženec podkrepil svoje ugovore, s katerimi je pod vprašaj postavljal verodostojnost izpovedi tožnika in priče M. M., a se do teh opozoril sodišče ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do navedb, da je toženec očitno žrtev zarote in dogovora med tožnikom in M. M., vsebina katerega je bila tudi, da bo M. M. tožniku pomagal pri njegovi „igri“, katere motiv je neutemeljeno dobiti vrtoglavih 20.000,00 EUR od toženca. Utemeljeno je navedel, da je očitno prilagojen (antidatiran) tudi datum na M. M. potrdilu, in sicer očitno zgolj za potrebe vložitve tožbe (pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Do vseh teh navedb, se sodišče ni opredelilo, kljub temu, da so pravno odločilne in jih je potrebno preveriti. Prav tako se ni opredelilo do dejstva, da je nedvomno možen motiv M. M. pridobitev položaja edinega družbenika v srbski A. d.o.o., pri čemer je bil prej družbenik beograjske družbe z 49 % in da bi moral biti tožnik družbenik z 51 %, to je odločilni družbenik. Tudi M. M. očitno ni sporno, da družba očitno ni vredna nič, kot se je sicer v postopku želelo predstavljati, oziroma da tudi ni prezadolžena. Tudi zato ni mogoče slediti navedbam tožnika in M. M., da naj bi toženec odločil za izstop iz družbe, ko je ugotovil, da je družba zašla v težave, v neplačevitost in blokade račune. Nihče, niti toženec ne bi izstopil iz družbe ter se s tem odrekel deležu, vrednem zagotovo vsaj 300.000,00 do 400.000,00 EUR, ne da bi karkoli dobil v zameno. Toženec je navedel in v nasprotni tožbi uveljavljal, da je s tem upošteval dogovor, ki ga je ravno s tem realiziral in za to ponudil tudi dokaze (sklicuje se na e-maile srbske odvetnice, ki naj bi kazali na tožnikovo postopanje). Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je toženec izgubil tako beograjsko firmo, kot tudi njeno nepremičnino in ostal celo brez plačila kupnine za firmo ter opozorilu, da nihče tako ne bi ravnal. Prav tako se ni izreklo do opozoril toženca, da so M. M. slabi nameni izkazani s tem, da je slednji očitno vršil pritisk na svoje sodelavce, ki so bili zaslišani v tem postopku v dokaz, da naj bi tožnik res prinesel denar na T. 1. Močan pritisk je bil izvršen predvsem na M. L., ki naj bi se v enem od svojih pričanj onesvestil in je bilo potrebno prekiniti postopek. Priča je bil v nadaljnji izpovedbi tako zmeden, da so bile njegove izjave resnično težko razumljive. Pritožba tudi omenja, kaj naj bi pojasnila A. B. Poleg tega je tožnik nanj vršil pritisk preko kazenske ovadbe. Ravno v zvezi z utemeljevanjem izpolnitve v delu, kjer izpodbijana sodba navaja, da sodišče verjame tožniku, da je v spornem obdobju razpolagal s takšno količino denarja, sodba zaide v protislovje sama s seboj. Pritožba navaja, kaj naj bi sodišče ugotovilo pri povzemanju stanja na tožnikovem računu. Že preprosti matematični izračun naj bi pokazal, da so v nasprotju s pisnimi bančnimi izpiski ugotovitve sodišča, da naj bi tožnik razpolagal s potrebno količino denarja. Na dan 3. 12. 2009 tožnik nikakor ni imel 170.000,00 EUR, tudi če bi se upoštevalo, da naj bi od M. D. prejel 50.000,00 EUR. Upoštevaje dvig z dne 2. 12. 2009 v znesku 70.500,00 EUR je lahko razpolagal samo z zneskom 120.000,00 EUR. Če bi tožnik resnično plačeval od stanovanja poslovni delež, bi nedvomno ob prejemu denarja iz naslova prodaje stanovanja le-tega z bančnim nakazilom posredoval tožencu. Sodišče prav tako nepravilno oceni prodaje hiše ter se ne opredeli do dejstva, da je tožnik šele kasneje v postopku pričel navajati, da naj bi si on zaradi tega, ker hiše ni bilo mogoče prodati, premislil glede izpolnitve dogovorjenega pravnega posla v obliki prenosa poslovnega deleža. Prav tako se ni opredelilo do sicer med pravdnima strankama nespornih in v sodnem spisu izkazanih dejstev, da je bilo po prejemu denarnega zneska 30.000,00 EUR tožniku prepuščeno celotno upravljanje srbskega podjetja. Enako velja glede zatrjevanih in z e-mail korespondenco izkazanih dejstev, da je bil namen prodaje hiše ta, da bi toženec in takratni partner M. M. ob prodaji predmetne hiše iz kupnine za hišo prejela dobiček, ki sta ga ob nakupu hiše sicer vezala v sredstva srbske A. To naj bi kazalo, da je bila vrednost hiše sama po sebi večja od finančnih obveznosti. Tudi v tem delu sodišče sledi drugačnim tožnikovim navedbam, do toženčevih nasprotnih navedb, ki so izkazane v spisnem gradivu, pa ne samo, da se ni opredeljevalo, ampak je tudi zavrnilo izvajanje dokazov, s katerim bi se te navedbe potrdile. Toženec je ne le zatrjeval, ampak tudi dokazoval, da je ureditev prodaje pomenila časovno opredelitev, kdaj se bo poslovni delež formalno in registrsko prenesel v korist tožnika, prav tako pa tudi, da je bila časovnica formalne ureditve registrskega prenosa poslovnega prenosa prilagojena njegovim interesom, ne pa da bi šlo za pogoj, ob katerem bi lahko tožnik sprejel ali zavrnil prevzem deleža, kot je želel naknadno v postopku to prikazati. Prav tako se sodišče ni opredelilo do e-korespondence iz leta 2012, iz katere naj bi izhajalo, da je bil glede na dejstvo, da hiša do tega trenutka ni bila prodana, sam tisti, ki je odstopil od varovalke, ki je bila dogovorjena v njegovo korist. Z izstopom iz srbske A. X d.o.o. je poslovni delež, ki je bil tako ali tako samo še formalno registrsko zaveden v njegovo korist, prepustil v celoti srbski A. X d.o.o, da bi ga lahko nadalje tožnik od nje prevzel. Dejansko naj bi bilo z e-mail korespondenco s srbsko odvetnico L. O. izkazana realizacija dogovora, ki jo toženec uveljavlja z nasprotno tožbo. Sodišče se je pri presoji zahtevka po nasprotno tožbi selektivno omejilo samo na del dokaznega gradiva in se ni izreklo o navedbah toženca, dokazanih preko e-korespondence, ki se nahaja v spisu. Tako se ni izreklo glede pomena e-maila, v katerem je toženec pisno potrdil, da za registrski prenos poslovnega deleža ni več potrebno čakati na dejansko prodajo nepremičnine, saj da se zadovolji z določenim zneskom (120.000,00 EUR, kar predstavlja zgolj 10 % vrednosti hiše), ki bo plačljiv, ko bo srbska družba to zmogla. Prav tako se ni izreklo glede pomena zatrjevanega dejstva, da so od tega trenutka akterji iskali način, preko katerega bi prenos poslovnega deleža, ki je dejansko že bil opravljen, uredili še formalno v registru. Sodišče je presojalo samo nerelevantno dejstvo, kdo je ta način predlagal, ne pa tudi samega obstoja dogovora, ki naj bi ga potrjevala e-korespondenca L. O. s pravdnimi strankami. Izpodbijana sodbe v bistvenem sloni na izhodišču, da sodišče tožniku „verjame“, da je izročil denar in tudi v spornem obdobju razpolagal z zadostno količino denarja. Izpovedbo tožnika naj bi izvotlilo že zaslišanje prič. Pritožba pojasnjuje, kaj naj bi izpovedal M. M. V resnici ni dokazano, da je, tudi če je bil prinesen, znesek dejansko prejel toženec, saj o tem priča sklepa, ne pa tudi ve. M. M. pa naj bi s svojo izpovedbo potrdil zahtevek po nasprotni tožbi. Pritožnik navaja, kaj so izpovedale priče A. B., M. L. in J. B. M. L. je tudi potrdil, da je bilo v sef potrebno in mogoče dostopati tekom delovnega časa. Priča J. B. pa je potrdil, da pri predaji denarja ni bil poleg, da niti ničesar ni videl. S pravilno in natančno izvedbo dokaznega postopka, vsakega dokaza posebej in vseh skupaj bi sodišče moralo ugotoviti, da ni izkazano, da bi bila izročena gotovina, še manj pa, da bi jo prejel toženec. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kaj naj bi kazalo na to, da je bila izročitev denarja dne 3. 12. 2009 v znesku 170.000,00 EUR popolnoma izmišljena. Omenja, kaj naj bi ob zaslišanju dne 29. 6. 2016 izpovedala A. B. Glede priče M. M. pa bi bilo potrebno ugotoviti, da je izredno nenavadno, da bi slednji kar tri leta izdajal potrdila o zatrjevani predaji denarja. M. M. naj bi imel kot edini družbenik sedaj tudi delež, ki je bil sicer predmet sporne prodaje med pravdnima strankama. Pritožba pojasnjuje, kakšen interes naj bi imel M. M., in zatrjuje, da se je slednji v svojem stališču popolnoma preobrnil. Tožnik in M. M. naj bi sklenila dogovor, da bosta toženca zavedla tako, da bo ostal brez poslovnega deleža in tudi brez kupnine zanj.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi s trditvijo sedaj pokojnega K. K. (v nadaljevanju tožnik), da je (dne 3. 12. 2009) tožencu izročil tudi drugi del kupnine 170.000,00 EUR za (predvideni) nakup poslovnega deleža v beograjski družbi A. X d.o.o., in da je toženec omenjeni znesek prejel, napačno uporabilo dokazno breme.¹ Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (glej predvsem 11. - 14. in 19 točko obrazložitve) je jasno razvidno, da je štelo, da je bil to (svojo) trditev dolžan dokazati tožnik, kot tudi, da je bil v njenem dokazovanju uspešen, zaradi česar je lahko ugotovilo, da je toženec poleg dne 7. 9. 2009 izročenih 30.000,00 EUR, prejel tudi znesek 170.000,00 EUR.² Posledično ni moč slediti niti v zvezi s tem povezanima posplošenima (neustrezno obrazloženima) pritožbenima očitkoma o tem, da je izpodbijana sodba materialno-pravno zmotna, poglavitni zaključki s tem v zvezi pa delno v direktnem nasprotju s procesnim gradivom.

6. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 - 14 obrazložitve izpostavile vse tiste okoliščine oziroma dokaze (tako izpovedbe kot pisne dokaze), ki (skupaj)³ tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogočajo zaključek, da je toženec znesek 170.000,00 EUR, ki ga je tožnik dne 3. 12. 2009 prinesel v prostore A. Y d.o.o.(katere lastnik je bil, kot to navaja tudi v pritožbi, toženec), prejel. Pritožbenemu navajanju, da to ne izhaja iz nobenega dokaza, ni moč pritrditi. Okoliščina, ali se je toženec takrat nahajal v omenjenih prostorih, za presojo, ali je denar prejel, ni ključna (bistvena), prav tako ne pritožbeno navajanje, da se v skladu s prvim odstavkom 295. člena OZ⁴ denarne obveznosti izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma prebivališče. Ta določba velja, če se stranki nista dogovorili drugače.⁵ V predmetni zadevi pa je tožnik že v tožbi (pritožbeno navajanje, da tega ni zatrjeval, ne drži) jasno trdil, da je denar prinesel tja po dogovoru s tožencem.⁶ A tudi, če ta njegova trditev ne bi držala, je za odločitev v predmetni zadevi bistveno edinole, da je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je toženec denar prejel.⁷ Tožnik je ob zaslišanju na naroku dne 29. 6. 2016 obrazložil, zakaj je kljub temu, da se mu toženec (s katerim je bil dogovorjen, da se dobita) po telefonu ni javljal, denar prinesel v prostore podjetja⁸ (kot sta bila dogovorjena), že v prvi pripravljalni vlogi pa pojasnil tudi, da je denar tam predal v posledici zaupanja (saj sta bila s tožencem dobra prijatelja in poslovna partnerja).⁹ Na drugi strani bi postalo vprašanje, ali je bila tožnikova izpolnitev z vidika materialnega-prava pravilna,¹⁰ relevantno šele v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da toženec denarja ni (dejansko) prejel (a ga, kot je to ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje,¹¹ je). Zato je tako brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje, da je bil denar prinesen v poslovne prostore A. Y d.o.o., torej samostojnega in od toženca različnega pravnega subjekta,¹² ki tako kot M. M. za sprejem izpolnitve (prejem denarja) ni bil pooblaščen,¹³ kot tudi, da je bil denar prinesen v M. M. (in ne toženčevo) pisarno. Iz istega razloga pritožba ne prepriča s sklicevanjem na (domnevno) nelogičnost s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega postopanje tožnika.¹⁴ Neutemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje, da naj bi imeli takrat dostop in možnost razpolagati z denarjem vsi razen toženca. Kot prvo, tožnik ni zatrjeval, niti tega ne ugotavlja sodišče prve stopnje, da naj bi toženec istega dne denar vzel iz sefa. Kar se tiče samega dostopa do sefa podjetja, pa je, sklicujoč se na izpovedbe v postopku zaslišanih prič, že sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta imela do njega dostop le toženec in A. B., medtem ko so morali ostali (če so kaj želeli vzeti iz sefa), do enega od njiju, da je sef odklenil. Pritožbeni trditvi o sefu „odprte narave“ zato ni moč slediti. Upoštevaje vse navedeno izzveni neprepričljivo (obenem posplošeno) navajanje o odsotnosti „pravne možnosti toženca kot upnika razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti“.¹⁵

7. Pritožnik ne prepriča niti z navajanjem, da naj bi tožnikovo izpoved izvotlila zaslišanja ostalih prič. M. M. res ni izpovedal, da bi videl, da je toženec denar prevzel, a je pojasnil, na podlagi česa je to sklepal. Pritožba, ki izpostavlja del njegove izpovedbe, in sicer, da naj bi tožnik poslovanje prevzel še preden naj bi prinesel zatrjevani znesek, ne upošteva, da je M. (ob zaslišanju dne 29. 6. 2016)¹⁶ pred tem jasno povedal, da je bil tožnik direktor že prej.¹⁷ M. M. tudi ni potrdil (kot to navaja pritožba), da so imeli dostop do sefa vsi, saj je povedal, da sta imela šifro od sefa (da sta ga lahko odklenila) od zaposlenih samo toženec in B. Da so imeli, ker se je nahajal v istem prostoru, do sefa kot takega (torej do njegove zunanjosti) dostop tudi ostali (zaposleni), pa ni bistveno. Neprepričljivo je v tem pogledu tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedbe A. B., saj je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno obrazložilo¹⁸ (pritožba pa tem razlogom konkretno niti ne oporeka), zakaj naj bi bila ta neverodostojna oziroma neprepričljiva.¹⁹ Prav tako ne drži, da je potrebno izjavo priče M. L., da je za prinesen denar izvedel od računovodkinje, razumeti „zgolj“ v kontekstu, da naj bi si prišel kasneje arhitekt R. K. izposodit denar. M. L. je namreč ob zaslišanju dne 29. 6. 2016 izrecno povedal, da mu je A. B. povedala, da je tožnik plačal podjetje (v kakšni priložnosti naj bi mu to povedala, pa ni bistveno). Prav tako ni moč slediti pritožnikovemu pojasnjevanju, da naj bi do omenjene izposoje denarja prišlo pred obdobjem, ko naj bi tožnik prinesel denar, v zvezi s čimer se sklicuje na pogodbo z dne 24. 8. 2009 (priloga B29). Ker pritožnik hkrati ne zatrjuje, da naj bi ta pogodba izkazovalo edini primer takšnega posojila, že iz tega razloga izpovedbi M. L. v ničemer ne nasprotuje. Poleg tega je predmet predložene pogodbe znesek 30.912,48 EUR, medtem ko je M. L. omenjal, da naj bi šlo za manjšo vsoto oziroma za „par tisoč EUR“. Slednji je nadalje povedal tudi, da so se v sefu nahajale diskete, varnostne kopije, lux meter, a je bolj pomembna njegova jasna izjava, da sta imela dostop do sefa le toženec in A. B., na katera se je bilo potrebno obrniti, če si iz njega kaj potreboval. Priča J. B. je res dejal, da pri predaji denarja ni bil poleg, a je na drugi strani prav tako povedal (potrdil), da je o tem (o kupnini) izvedel od A. B. Tudi izpovedbe prič M. M., M. L. in J. B. so zato nedvomno skupaj z ostalimi dokazi sodišče prve stopnje utemeljeno vodile k zaključkom, ki jih pritožba neuspešno izpodbija.

8. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi obrazložitvijo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotovitve, da je tožnik v spornem obdobju razpolagal z dovolj denarja, da je lahko tožencu decembra 2009 prinesel 170.000,00 EUR, prišlo v nasprotje s seboj. V tem okviru je ugotovilo, da je tožnik dne 4. 9. 2009 prodal stanovanje, za katerega je prejel kupnino v višini 220.000,00 EUR, ter da mu je M. D. izročil 50.000,00 EUR, izpostavilo pa tudi, kaj (kakšne transakcije) izkazuje izpisek prometa na njegovem računu, odprtem pri S. (priloga A11). Pritožnik izpostavlja v prvi vrsti dejstvo, da je tožnik dne 2. 12. 2009 z računa dvignil 70.500,00 EUR, kar naj bi pomenilo, da je z zneskom, ki naj bi ga prejel od M. D., razpolagal samo z vsoto 120.000,00 EUR (točno 120.500,00 EUR). Že sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da naj bi tožnik 16. 10. 2009 v tujino nakazal najprej 10.000,00 EUR, dne 16. 11. 2009 pa še 50.000,00 EUR. To ugotavlja tudi pritožnik, ki v zvezi s tem nakazovanjem denarja v tujino sam pojasnjuje, da je imel tožnik v Beogradu prebivališče, kar pa očitno kaže na to, da so tudi ti zneski ostali (v) njegovi (sferi).²⁰

9. V nasprotno pritožnik ne prepriča niti z izpostavljanjem okoliščine, da naj bi tožnik za razliko od notarsko overjenega potrdila, ki ga je za prejeti denar izdal M. D., v konkretnem primeru šele po treh letih zahteval potrdilo. Tožnik je, kot je bilo predhodno omenjeno, zatrjeval, da je tožencu zaupal. Pri tem je iz njune korespondence, ki se nahaja v prilogah A6 in A7, razvidno, da je očitno šele iz toženčevega dopisa (ki naj bi ga prejel 10. 8. 2012) lahko ugotovil, da toženec šteje, da mu je izročil le del denarnih sredstev. Potrdilo, ki mu ga je nato 25. 8. 2012 izdal M. M. (priloga A4), je bilo torej logična posledica tega (neprijetnega) spoznanja.²¹ Z ozirom na to je sklicevanje na domnevni tožnikov „modus operandi“ neprepričljiv. Enako velja za pritožbeno oporekanje verodostojnosti potrdila M. D. zgolj z izpostavljanjem, da tožnik slednjega kot tudi listine prej ni omenjal (oziroma o njem ni obvestil). Listina, ki jo pritožba označuje za potrdilo, ni le to, ampak prvenstveno dogovor (pogodba), ki sta jo dne 1. 12. 2009 sklenila tožnik in M. D. (priloga A12), kar pomeni, da tudi iz tega razloga pritožbi ni moč pritrditi.

10. Pritožba ni uspešna niti pri utemeljevanju trditve o izkazanosti velikega M. M. interesa, da bi na vsak način „pokril“ tožnikove navedbe. Tak končni zaključek namreč neprepričljivo naredi na podlagi M. M. izjave, ki jo je podal ob zaslišanju dne 29. 6. 2016, da naj bi bil denar v kuverti, ki jo je v sef nesla A. B., in s katero (izjavo) naj bi poskušal za potrebe tega postopka predstaviti, da bi slednja lahko kuverto nesla, ne da bi vedela, kaj je v njej. Gre za sklepanje, ki ne le, da ni povsem jasno, ampak je hkrati predvsem hipotetično (nedokazano). M. M. verodostojnosti pritožnik ne uspe načeti niti s pavšalnim in neizkazanim pojasnjevanjem o povečevanju njegovega vpliva v ljubljanski in beograjski A., njegovi „izredni“ zainteresiranosti za razplet postopka in dobičku, ki naj bi ga prejel zaradi prodaje nepremičnine srbske družbe, kot tudi, da naj bi se zaradi razpleta celotne zadeve dokopal do celotnega poslovnega deleža beograjske A. X d.o.o. in postal njen edini družbenik.²² Z nobenim dokazom (v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na dokumentacijo iz izvršilnega postopka, pridobitev katere je predlagal) ni moč nadomestiti izostalih jasnih in konkretnih trditev. Poleg tega tudi obstoj morebitnega prihodka (dobička) ustvarjenega s prodajo nepremičnine, ne more biti zadosten razlog za zaključek, da je M. M. v predmetni zadevi postopal pristransko oziroma da ni izpovedal po resnici.

11. Presplošno in neprepričljivo je nadalje pritožbeno navajanje, da naj bi bil z M. M. izpovedbo izkazan njegov bistveno drugačen odnos do pravnega razmerja pravdnih strank. Pritožnik izpostavlja, da naj bi iz M. M. e-maila z dne 28. 2. 2013,²³ izhajalo, da naj bi se omenjeni še takrat skliceval na to, da dogovorov med pravdnima strankama ne pozna oziroma da je še takrat zatrjeval, da o dogovoru ne ve nič (in celo da naj bi dokazoval, da je M. M. popolnoma spremenil svoje stališče²⁴). Takšnega zaključka na podlagi omenjenega sporočila ni moč narediti. M. M. zapis, da sta ga o odločitvi seznanila šele, ko je bilo že vse dogovorjeno, o (točnem) datumu te seznanitve ne pove ničesar. Na drugi strani pa je tudi zaključek, ki ga pritožba naredi na podlagi tožnikovega e-maila M. M. in tožencu z dne 21. 3. 2013²⁵ (v katerem je navedel, da naj bi šlo pri vprašanju njegovega nakupa deleža v beograjski A. za prevaro, ne pa tudi, kdo naj bi to storil oziroma kdo naj bi ga prevaral), in sicer da sta se kasneje tožnik in M. M. očitno dobila ter očitno sklenila dogovor, neizkazan (hipotetičen).²⁶ Za kakšen dogovor naj bi točno šlo, pritožba ustrezno (jasno/konkretizirano) niti ne obrazloži. Zato je brezpredmetno tudi njeno (prav tako neustrezno obrazloženo) sklicevanje na vsebino e-mailov z dne 17. 4. 2013 in 26. 4. 2013 (prilogi B45 in B46). Tožencu posledično s sklicevanjem na omenjeno korespondenco nikakor ni uspelo „pod vprašaj“ postaviti verodostojnosti izpovedb tožnik in M. M. (kot to zatrjuje v pritožbi). Ker iz M. M. e-maila iz februarja 2013 (glej prilogo B28), ne izhaja, da omenjeni takrat o dogovoru pravdnih strank ničesar ni vedel, kot to zatrjuje pritožnik, ni moč slediti niti zaključku o antidatiranosti M. M. potrdila, ki ga pritožba gradi na tej neutemeljeni trditvi. Na drugi strani je njeno pojasnjevanje, kako naj bi prav v tistem času tožnik M. M. zapletel v svojo „igro“ in kako je bilo vse dobro načrtovano, presplošno in nedokazano.²⁷

12. Nedokazane so nadalje pritožbene trditve o M. M. pritiskih na svoje delavce, ki so bili zaslišani v tej pravdi. Ker velja v našem civilnem pravu načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP²⁸), je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da naj bi bilo potrebno priči J. B. in M. L. že vnaprej opredeliti kot nerelevatni,²⁹ samo zato, ker predaje denarja nista neposredno zaznala, ampak sta o njej slišala.³⁰ Tudi t.i. posredne priče so ne le dopusten, ampak lahko hkrati tudi vsebinsko pomemben dokaz. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi močan pritisk na M. L., izkazovalo dejstvo, da se je v enem od svojih pričanj onesvestil in je bilo potrebno postopek prekiniti, ni izkazano. Iz zapisnika o zaslišanju M. L. z dne 29. 1. 2016 v kazenski zadevi I Kpr 25392/2018 Okrožnega sodišča Ljubljani (priloga A14) res izhaja, da se je slednjemu vrtelo, da mu je bilo slabo in da naj bi padel na tla, ne pa tudi, zakaj naj bi do tega prišlo. Poleg tega se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oprlo na izpovedbo, ki jo je slednji podal v tem postopku (v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno povzelo njen bistveni del) in glede katere se (prav tako) ni moč strinjati s pritožbeno trditvijo, da naj bi bil M. L. v izpovedbi tako zmeden, da so bile njegove izjave težko razumljive in da (v najboljšem primeru) ni izpovedal, da bi o denarju kaj vedel. Ker je omenjeni povedal, da je glede denarja slišal od A. B. (o tem, zakaj njeni izpovedbi v tej pravdi ni bilo moč slediti, je sodišče prve stopnje pojasnilo v isti točki obrazložitve), to pomeni, da ni šlo le za njegovo sklepanje zaradi posojanja denarja arhitektu R. K. Kot je bilo predhodno omenjeno, poskuša toženec s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 24. 8. 2009 (priloga B 29), torej iz drugega obdobja, prepričati, da do tega posojanja (posojila) ni moglo priti v decembru 2009, v čemer pa iz že pojasnjenih razlogov ni bil uspešen. Posledično pa tudi ne uspe izkazati trditve, da je M. L. dobil navodila o tem, kako mora pred sodišče izpovedati.

13. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je napačno „zavrnilo“ uporabo srbskega prava v predmetni zadevi.³¹ Vendar v zvezi s tem ne uspe (konkretno) pojasniti, zakaj naj bi bila zaradi neuporabe srbskega (in uporabe slovenskega prava) izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje³² napačna. V tem okviru ne zatrjuje (pa tudi sicer ni razvidno), da bi imelo srbsko pravo drugačna pravila od slovenskih,³³ kar se tiče za presojo v tej zadevi ključnih vprašanj, in sicer da zavezuje (učinkuje) lahko le dogovor oziroma pogodba, ki je veljavno sklenjena (veljavna),³⁴ in da je potrebno tisto, kar je bilo pridobljeno brez ustreznega pravnega naslova (oziroma neupravičeno), vrniti.³⁵ Pritožnik namreč povsem posplošeno zatrjuje, da naj bi bila že samo z vidika napačne uporabe prava materialno pravno v celoti zmotna in (tudi najmanj) pomanjkljiva odločitev glede zahtevka po nasprotni tožbi, kar pa ne prepriča. Okoliščina, da je (kot je zatrjeval v svoji vlogi četrti pripravljalni vlogi) poskrbel za vse, da se je njegov izstop iz družbe po predpisih Republike Srbije (pravno formalno) evidentiral (zato da bi lahko tožnik prevzel njegov poslovni delež), pa ni bistveno, saj (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ni izkazal, da je to storil po dogovoru s tožnikom.

14. Kot je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno in prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (sklicujoč se tudi na korespondenco pravdnih strank, kot je razvidna iz prilog A6 in A7³⁶), toženec svoje trditve, da je iz družbe A. X d.o.o. iz Beograda izstopil po dogovoru s tožnikom, zato da bi slednji lahko prevzel njegov poslovni delež v njej, ni uspel dokazati.³⁷ Pritožnikova trditev, da omenjeno sodišče ni presojalo obstoja (novega) dogovora,³⁸ kot ga je zatrjeval, ne drži. Prav tako ne drži (posplošen) očitek, da naj bi sodišče prve stopnje tudi v tem pogledu povsem zgrešilo pravila dokaznega prava. Ker (kakor je to sodišče prve stopnje ugotovilo) tožnik tega ni storil v dogovoru s tožencem³⁹ (ki je vztrajal pri sklenitvi dogovora o prenosu poslovnega deleža po prodaji nepremičnine omenjene družbe, kakor je bilo med njima tudi dogovorjeno), je pritožbeno izpostavljanje, da je bil delež tožniku na voljo, nebistveno, poudarjanje, da naj slednji sam nosi posledice, če se za njegov prevzem („enostransko“) ni odločil (češ da je bilo to popolnoma v njegovi in ne več toženčevi sferi), pa neutemeljeno. V tem pogledu ni zadostno pritožbeno izpostavljanje, da tožnik takšni izpolnitvi ni nasprotoval⁴⁰ in da je toženčevo odstopno izjavo celo poslal odvetnici, da je to izvedla v registru. To namreč še ne dokazuje obstoja dogovora med njima. Glede samega tožnikovega urejanja (posredovanja izstopne izjave odvetnici zaradi njene realizacije⁴¹) tudi ni moč spregledati dejstva, da je bil slednji direktor omenjene srbske družbe s sedežem v Beogradu (in da naj bi tam, kot je to razvidno že iz pritožbe, tudi živel) ter da se je na drugi strani toženec nahajal v Sloveniji. Glede na to, da ni izkazal dogovora s tožnikom, v skladu s katerim naj bi se njun dogovor (kot ga razkriva tudi vsebina potrdila z dne 7. 9. 2009 v prilogi A2) realiziral („izpolnil“) z njegovim izstopom iz družbe (podajo izstopne izjave), tudi ni moč govoriti o izpolnitvi dogovora oziroma prevzete obveznosti napram tožniku,⁴² na katero bi se moral slednji (kakor to navaja pritožba) odzvati; prav tako se ni bilo potrebno sodišču prve stopnje, ki je jasno ugotovilo, da takšnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo (kar pomeni, da obveznost takšne izpolnitve ni nastala), opredeljevati do pravilnosti toženčeve izpolnitve, kot to napačno meni pritožba.

15. Sodišče prve stopnje v okviru svoje obrazložitve ne izpostavlja zgolj okoliščine, kdo je predlagal izstop iz družbe (oziroma da ga ni predlagala odvetnica O.), prav tako ne drži, da naj bi neutemeljeno sledilo tožnikovim (domnevno prepoznim in nedokazanim) navedbam, da se je imel možnost odločiti, ali bo sklenil pogodbo o prenosu poslovnega deleža ali ne. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da tožnik ni želel podpisati takšne pogodbe, ker pogoj prodaje hiše ni bil izpolnjen. Da je bila omenjena prodaja pogoj za sklenitev takšne pogodbe, je tožnik jasno zatrjeval skozi cel postopek (in sicer že v tožbi),⁴³ potrdil pa to tudi sam toženec. Slednji je namreč v svoji 4. pripravljalni vlogi (glej prvi odstavek na 3. strani) izrecno zapisal, da je bila ravno od uresničenega pogoja prodaje nepremičnine vezana realizacija prenosa poslovnega deleža. Zatrjevanje, da je bil ta pogoj (varovanje) dogovorjen (le) v njegovo korist, ki da se mu je v zameno za plačilo 120.000,00 EUR odpovedal (zaradi česar prodaja nepremičnine ni bila več potrebna), pa je ne le nedokazano,⁴⁴ ampak je prvenstveno neprepričljivo. Ob tem, da pritožnik zatrjuje, da je bil dogovor o predhodni prodaji nepremičnine zgolj „varovalka“ v njegovo korist, ki (pa) se ji je odpovedal, namreč ne obrazloži, zakaj (če pa naj bi se „varovalki“ odpovedal) ni prišlo do prenosa deleža (neposredno) na tožnika (glede katerega tudi ne le da ni izkazano, da naj bi se strinjal s plačilom (še) 120.000,00 EUR, za katero naj bi se toženec odpovedal omenjeni „varovalki“, ampak v pritožbi jasnih/izrecnih trditev o tem niti ni),⁴⁵ kot je bilo to dogovorjeno, ampak naj bi (najprej) prišlo do njegovega izstopa iz družbe in prenosa deleža nanjo.⁴⁶ Toženec tega ni uspel prepričljivo obrazložiti niti ob svojem zaslišanju v tej pravdi dne 9. 1. 2017, ko se je na vprašanje tožnikovega odvetnika glede razlogov za takšno „rešitev“ nejasno skliceval na mnenje srbskega odvetnika K. S. V pritožbi zatrjuje, da naj bi iz mnenja omenjenega odvetnika (glej prilogo B77) izhajalo, da prenosa poslovnega deleža ni bilo moč urediti tako, da z njim na novega lastnika deleža ne bi prešlo tudi lastništvo hiše, ki je predstavljala sredstva podjetja. A glede na to, da zatrjuje, da se je varovalki v zvezi s hišo za plačilo zneska 120.000,00 EUR (tako ali tako) odpovedal, tudi s tem argumentom ne prepriča.⁴⁷

16. Na drugi strani je pritožbeno navajanje, ki gre v smeri, da je šlo zgolj za časovno (torej rokovno) odložitev prenosa deleža in da je ureditev prodaje pomenila samo časovno opredelitev, kdaj se bo poslovni delež formalno (registrsko) prenesel v korist tožnika (in da ni pomenila pogoja, zaradi katerega bi lahko tožnik sprejel ali celo zavrnil prevzem poslovnega deleža), novo⁴⁸ (prvi odstavek 337. člena ZPP), hkrati pa v očitnem nasprotju s prej omenjenimi trditvami, ki jih je toženec podal v svoji 4. pripravljalni vlogi (o pogoju prodaje nepremičnine, na uresničitev katerega naj bi bila vezana realizacija prenosa poslovnega deleža). Pritožnik se tudi v zvezi s svojim odstopom od „varovalke“ oziroma glede spremembe uvodnega dogovora (torej obstoja novega dogovora med njim in tožnikom) bolj ali manj posplošeno sklicuje na e-korespondenco iz leta 2012, ki naj bi to dokazovala. Konkretno omenja M. M. e-mail tožniku z dne 14. 3. 2012⁴⁹ (in pa e-mail odvetnice O.⁵⁰), v katerem je prvo navedeni tožniku posredoval toženčevo „ponudbo“, da ga ne zanima, za koliko naj bi se hiša prodala, ampak da želi samo garancijo za znesek 120.000,00 EUR, ki bi mu bil kasneje plačan. Vendar ta e-mail še ne dokazuje, da se je tožnik s tem strinjal (in da se je toženčev izstop iz družbe izvršil po dogovoru z njim). Tožnikov e-mail z dne 26. 3. 2012 ob 9:26 (v prilogi B76), v katerem odvetnici L. O. sporoča, da je videti, da prodaja hiše gre, in da naj bi toženec prepisal svoj delež v A. d.o.o. nanj, prav tako njegov e-mail z dne 26. 3. 2012 ob 22:06 (v prilogi B13), v katerem O. na njeno vprašanje odgovarja, da naj bi bilo potrebno pripraviti pogodbo o prenosu deleža, v katerem bi on nastopal kot kupec, njegov odgovor tožencu (na dopis, ki naj bi ga prejel dne 10. 8. 2012), v katerem prav tako omenja pravni posel, pa katerem bi on prevzel toženčev poslovni delež (priloga A7), kot tudi njegov dopis poslan tožencu in M. M., v katerem v zvezi s toženčevim izstopom poudarja, da je sam na prvo mesto postavil spoštovanje dogovora o pogojih svojega nakupa deleža v družbi (priloga B33), temu jasno nasprotujejo. To velja tudi za dopis, ki se nahaja v prilogi A6. V njem toženec tožnika poziva, da skleneta ustrezen pravni posel, na podlagi katerega bo tožnik prevzel njegov poslovni delež v družbi, hkrati ga opozarja, da bo v nasprotnem primeru iz družbe izstopil, sporoča pa mu tudi, da bo prejeta denarna sredstva zadržal kot odstopnino (odškodnino), saj naj bi bil tožnik odgovoren, da do sklenitve pravnega posla ni prišlo. Tudi to sporočilo torej ki ga je toženec napisal približno 14-dni, preden je podal izstopno izjavo (kot to izhaja iz ugotovljenih dejstev v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), ne omenja nobenega dogovora med pravdnima strankama o toženčevem izstopu iz družbe (to je dogovora, s katerim bi bil njun dogovor iz leta 2009 spremenjen glede načina svoje realizacije ali v kakršnemkoli drugem pogledu⁵¹).

17. Iz predhodno omenjenih razlogov ni moč slediti niti pritožnikovemu nadaljnjemu (nejasnemu in neizkazanemu) navajanju, da sta od tega trenutka pravdni stranki iskali samo še način, kako opraviti prenos, v tem okviru pa tudi način, kako bi lahko tožnik izpolnil svoje dogovore, ki naj bi jih imel z M. M. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zašlo v nerešljiva nasprotja, saj naj bi na eni strani trdilo, da je tožnik tožencu prinesel denarni znesek 170.000,00 EUR (ki naj bi predstavljal ravno del kupnine za poslovni delež, katerega prenos je bil dogovorjen), po drugi strani pa naj bi zapisalo, da tožnik, ker nepremičnina še ni bila prodana, s tožencem ni želel skleniti pogodbe o prenosu poslovnega deleža. Okoliščina, da je bila s strani tožnika tožencu izročena kupnina za poslovni delež, ki ga je želel pridobiti, ni v nobenem nasprotju z dejstvom, da je tožnik glede sklenitve pogodbe o njegovem prenosu vztrajal pri dogovoru pravdnih strank, ki sta prodajo nepremičnine skupaj postavili kot pogoj za sklenitev takšne pogodbe (v ta okvir pa sodi tudi višina obveznosti, ki jo je napram tožencu prevzel sam). Zato ni moč slediti niti pritožbenim trditvam, da je tožnik v tem pogledu spreminjal (prilagajal) trditve, do česar bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti. Ker (kot rečeno) toženec spremembe s tožnikom sklenjenega dogovora (kot ga razkriva tudi vsebina potrdila z dne 7. 9. 2009), ni izkazal, so neprepričljivi tudi očitki o tožnikovi zlorabi pravic in navajanje o njegovem (izključnem) namenu škodovati tožencu.

18. Prav tako za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe niso ključni toženčevi razlogi, da izstopi iz družbe. Če je zmotno menil, da bo na ta način izpolnil svojo obveznost napram tožniku po medsebojnem dogovoru (spremembe katerega ni izkazal), kot ga izkazuje (tudi) potrdilo z dne 7. 9. 2009, sodi ta napačna presoja v njegovo sfero in za odločitev v tej pravdi ne more biti relevantna. Posledično pa ne prepriča niti s posplošenim navajanjem, da ni moč pričakovati, da bi škodoval lastnim interesom in da nihče tako ne bi ravnal.

19. Toženec je v 1. točki izreka zahtevka po nasprotni tožbi uveljavljal ugotovitev, da je s svojim konkretno opisanim ravnanjem izpolnil dogovor med pravdnima strankama. V skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP je moč z ugotovitveno tožbo zahtevati le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, ne pa tudi obstoja (sicer pravno relevantnih) dejstev,⁵² kot je obstoj (pravilne pogodbene) izpolnitve. Takšna ugotovitvena tožba ni dopustna in bi jo malo zavreči že sodišče prve stopnje. Ker je zavrženje tožbe za toženca (tožnika po nasprotni tožbi) bolj ugodno kot zavrnitev zahtevka,⁵³ je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v točki III/1 izreka razveljavilo, nasprotno tožba pa glede zahtevka na ugotovitev izpolnitve dogovora med pravdnima strankama zavrglo.⁵⁴ A ker takšna odločitev za toženca prav tako pomeni neuspeh v postopku, to na pravilnost stroškovne odločitve (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) ne vpliva.

20. Ker siceršnji pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker v preostalem niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker je toženec s pritožbo uspel le v manjšem delu (v manj pomembnem oziru), sam trpi svoje z njo nastale stroške (1. in 2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi (1. in 2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Oziroma da naj bi bila izpodbijana sodba v direktnem nasprotju z uzakonjenimi pravili ter z interpretacijo dokaznega bremena z vidika veljavne sodne prakse.
² Zaradi česar je brezpredmetno (tega sodišče prve stopnje tudi ne pravi) pritožbeno pojasnjevanje, da ni prišlo do premeščanja dokaznega bremena.
³ Pritožbeni očitek, da tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ne drži.
⁴ Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Glej N. Plavšak, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 348 - 350.
⁶ Zato navajanje, da tožnik nikjer ni obrazložil, zakaj je denar izročil, ne drži.
⁷ Posledično je brezpredmetno (hkrati tudi sicer posplošeno in, kot bo v zvezi z dostopnostjo do sefa pojasnjeno v nadaljevanju, neprepričljivo) pritožnikovo navajanje, da s prinosom denarja v prostore družbe sam ni dobil pravne možnosti razpolaganja z denarjem (oziroma pritožbeno omenjanje „odsotnosti pravne možnosti toženca kot upnika, da bi razpolagal z denarno vsoto v višini denarne obveznosti“).
⁸ Češ da je imel denar v torbi, naslednji dan pa je odhajal v Beograd. Omenjeno kaže hkrati na neutemeljenost pritožnikovega očitka, češ da (tožnik) ni pojasnil, zakaj denarja ni prinesel ob drugi priliki in mu ga neposredno izročil.
⁹ V teh okoliščinah je moč najti tudi odgovor na pritožnikove pomisleke, da naj bi tožnik brez kakršnegakoli potrdila (danega s strani računovodkinje A. B.) tako visok znesek prinesel v gotovini, namesto da bi ga z računa enostavno prenakazal. Da sta se očitno tako dogovorila, pa potrjuje nadalje dejstvo, da je tudi prvi del kupnine v višini 30.000,00 EUR tožnik tožencu izročil v gotovini, česar pa pritožnik (z vidika (gotovinskega) načina izpolnitve) ne problematizira (češ da ni logično/razumljivo, zakaj mu tožnik tega zneska ni poravnal/posredoval z bančnim nakazilom).
¹⁰ V ta okvir sodi tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo veljavnosti izpolnitve.
¹¹ Pri čemer vsebina 11. - 14. točke obrazložitve očitno nasprotuje pritožbeni trditvi, da se je sodišče prve stopnje pri svojem zaključku zadovoljilo zgolj s tožnikovo navedbo, da je dne 3. 12. 2009 denarni znesek prinesel v A. Y d.o.o., kjer naj bi sam, v sejni sobi, skupaj z M. M. denar preštel in ga dal v kuverto, katero naj bi nadalje zaprto izročil A. B., da bi jo dala v sef. Pritožba izpostavlja, da naj bi tožnik pisno navajal, da naj bi (denar) štela tudi A. B. (kar naj bi kasneje prilagajal tako, da sta bila pri štetju denarja in vlaganju v kuverto z M. M. sama in celo dopustil možnost, da A. B. niti ni vedela, kaj je v kuverti). Ob tem, da okoliščina, ali je tudi slednja štela denar, za odločitev v tej zadevi ni bistvena (niti za presojo prepričljivosti/verodostojnosti tožnikovih trditev/izpovedbe), tudi sicer ni (po)jasn(jen)o, kdaj naj bi tožnik takšne trditve podal, kar enako velja za njegovo (domnevno) „dopuščanje možnosti“, da A. B. ni vedela, kaj je v kuverti. Da pa je slednja očitno vedela, da je tožnik denar prinesel, izhaja že iz izpovedb prič M. L. in J. B.
¹² Katerega last naj bi bil sef, v katerega naj bi bil dan denar.
¹³ Ti ugovori so tudi sicer pritožbeno novi in že zato neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP).
¹⁴ Glej tudi sprotno opombo št. 9 te odločbe.
¹⁵ Glej tudi sprotno opombo št. 7 te odločbe.
¹⁶ Ker toženec (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ni izkazal, da bi to storil v dogovoru v tožencem (kar pa je v tem pogledu bistveno), je izpostavljanje M. M. odgovora, da naj bi mu toženec povedal, da iz družbe izstopa, ker je podjetju prodal delež, brezpredmetno, navajanje, da naj bi M. M. s tem potrdil, da je takšen način predstavljal način izpolnitve prenosa prodanega poslovnega deleža, pa neprepričljivo (neizkazano).
¹⁷ In je torej že v tem svojstvu dobil poslovodna upravičenja.
¹⁸ Tudi sicer so predmeti, zaradi katerih naj bi bil (kar izpostavlja pritožba) po njenih besedah sef, ko so bili v službi, cel dan odprt (in sicer merilni instrumenti, štampiljke, papirji, pogodbe itd.), povsem druga „kategorija“ v primerjavi s kuverto z zneskom denarja, ki ga je tožnik prinesel (zaradi prisotnosti katerega v nobenem primeru ne bilo razumno, da bi bil takrat sef več čas odprt in dostopen vsem zaposlenim).
¹⁹ Glede na to ni moč slediti niti pritožbeni trditvi, da naj bi se A. B., če bi tožnik na zatrjevani način izročil in v sef deponiral 170.000,00 EUR, tega gotovo spomnila (in da se ni spomnila iz razloga, ker se to ni zgodilo).
²⁰ V zvezi z očitkom o nelogičnosti okoliščine, da je tožnik denar, ki naj bi ga imel na banki, gotovinsko dvignil, da bi ga izročil tožencu (namesto, da bi mu ga prenakazal), glej razloge podane v 6. točki obrazložitve in sprotni opombi št. 9 te odločbe.
²¹ V tem pa se skriva tudi odgovor na pritožbeno izpostavljanje nenavadnosti okoliščine, da je M. M. za tri leta nazaj izdal potrdilo o tožnikovi predaji denarja.
²² Da bi bilo temu res tako, ni izkazano. M. M. je ob zaslišanju dne 29. 6. 2016 povedal, da je toženčev delež prešel na družbo (oziroma da je sam lastnik 49%, ostalo pa naj bi imela družba).
²³ Točno 27. 2. 2013 (priloga B28).
²⁴ V kakšnem oziru točno, ni pojasnjeno.
²⁵ Glej prilogo B44.
²⁶ Kar vse velja tudi za pritožnikove trditve, da je postal žrtev zarote in dogovora med tožnikom in M. M. (oziroma dogovora o tem, kako ga bosta zavedla), da bo slednji prvo navedenemu pomagal pri njegovi „igri“, katere motiv je dobiti 200.000,00 EUR od toženca oziroma da sta imela slednja (ker sta vedela, da bo šel ves preostanek od prodaje M. M. kot edinemu družbeniku) interes, da se v postopku ne razkrije, kako se je nepremičnina prodajala in za koliko naj bi izkupiček presegal odprte kreditne obveznosti zanjo, kot tudi nejasno omenjanje manevra s fantomskim kupcem v letu 2013.
²⁷ Do takšnih neustreznih (neupoštevnih) trditev se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati. V ta sklop sodi tudi (hipotetično) pritožbeno zatrjevanje, češ da naj bi bil možen motiv M. M. (ki naj bi vedel, da družba predstavlja korist) pridobitev položaja edinega družbenika v srbski A. X d.o.o.
²⁸ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
²⁹ Ker da priča ne more pričati o tem, česar ni neposredno zaznala.
³⁰ Enako velja za (neobrazloženo) trditev, da v tem (pravdnem) postopku že po naravi stvari ni moč upoštevati listin (konkretno zapisnikov o zaslišanjih) iz kazenskega postopka.
³¹ Češ da je možno prenos deleža v srbski družbi urediti le z uporabo srbskega prava (na zakonske določbe katerega se konkretno sklicuje).
³² Ki je (ne glede na to, ali se je moč z njimi (v celoti) strinjati ali ne) za zaključek o nacionalnem pravu, ki ga je potrebno za konkretni primer uporabiti, v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo jasne (konkretne) razloge. Pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi bila (zaradi opustitve opredelitve sodišča prve stopnje do njegovih argumentov v zvezi z uporabo prava) izpodbijana sodba arbitrarna (in celo sodba presenečenja), zato ni utemeljeno.
³³ Celo sam pritožnik namreč omenja, da so splošna pravna načela enaka v slovenskem in srbskem pravnem redu.
³⁴ Kar velja tudi za vse njene spremembe.
³⁵ Glej npr. splošno pravilo o obveznosti vračanja brez pravnega temelja/naslova (oziroma neupravičeno) pridobljenega premoženja iz 210. člena (v Republiki Srbiji veljavnega) Zakona o obligacionim odnosima („Sl. list SFRJ“, br. 29/78, s kasnejšimi spremembami).
³⁶ Kot tudi na samo dejstvo, da je toženec podal izstopno izjavo, še preden je prejel tožnikov odgovor (priloga A7), v katerem slednji jasno opozarja na dogovor, da se pogodba sklene, ko se proda hiša.
³⁷ Zgolj z navajanjem, kaj naj bi bilo v tem pogledu logično (oziroma kaj ne), pritožba pomisleka v zaključke sodišča prve stopnje ne poraja.
³⁸ Sodišče prve stopnje se je (obrazloženo) opredelilo do bistva v tem okviru podanih toženčevih navedb, zaradi česar pritožbenemu navajanju, da tega ni storilo (in da je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni moč slediti. Prav tako ni moč pritrditi pavšalnemu (neutemeljenemu) sklicevanju na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba ne uspe pojasniti, vsebino katerih (listinskih) dokazov naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo (kar je bistvo očitka po omenjeni določbi ZPP).
³⁹ V smislu spremembe prvotnega dogovora.
⁴⁰ Kako bi lahko tožnik temu ustrezno nasprotoval oziroma preprečil, ni (po)jasn(jen)o (v zvezi s tem glej tudi izpovedbo M. O. T. z dne 16. 5. 2017, ki je povedala, da M. M. kot lastnik in tožnik kot direktor družbe tožencu izstopa iz družbe na način, kot ga je izvedel, nista mogla preprečiti oziroma da je bil to edini način, da se to stori z enostransko izjavo volje).
⁴¹ Kar je (to je realizacijo izstopa) kot edini razlog, zaradi katerega naj bi bilo potrebno šteti, da je tožnik soglašal z njegovim predlogom, da mu dasta onadva z M. M. 120.000,00 EUR, toženec pa izstopi iz družbe, na s strani tožnikovega odvetnika zastavljeno vprašanje omenil tudi ob svojem zaslišanju na naroku dne 9. 1. 2017.
⁴² Kar velja tudi za pritožbeno navajanje, da je ves čas postopka opozarjal, da je svoj del dogovora vestno in pošteno izpolnil.
⁴³ Pri čemer tudi ne drži pritožbenega trditev, da naj bi tožnik šele kasneje v postopku začel navajati, da naj bi si iz razloga, ker hiše ni bilo moč prodati, premislil glede izpolnitve dogovorjenega pravnega posla v obliki prenosa poslovnega deleža. Kdaj naj bi v postopku podal takšne trditve, ni (po)jasn(jen)o. A tudi če bi to dejansko zatrjeval (pa kot rečeno, ni razvidno), ne bi bilo bistveno, saj iz tega razloga od dogovora, ki je bil jasen, ni odstopil ali zatrjeval, da ne velja več (da je ostal dogovoru „zvest“, jasno dokazuje njegov dopis tožencu v prilogi A7).
⁴⁴ Trditvi, da je šlo za dogovor samo v njegovo korist, nasprotuje že samo dejstvo tožnikovega vztrajanja, da se pogodba o prenosu deleža sklene po prodaji nepremičnine (kar razkriva tudi njegov odgovor na toženčev dopis - glej prilogo A7). Tožnik je v svoji vlogi z dne 19. 1. 2017 nadalje tudi pojasnil, v čem je bil njegov interes, da se hiša proda. Pritožnik se na drugi strani posplošeno sklicuje na e-mail korespondenco, ki naj bi izkazovala, da je bil namen prodaje hiše ta, da bi onadva z M. iz kupnine prejela dobiček, ki sta ga ob nakupu vezala v sredstva srbske A. X d.o.o. (iz katerih e-mailov točno naj bi bilo vse navedeno (jasno) razvidno, ustrezno ne obrazloži).
⁴⁵ Ob svojem zaslišanju na naroku dne 9. 1. 2017 je na vprašanje, ali naj bi tožnik soglašal z njegovim predlogom, da mu dasta onadva z M. M. 120.000,00 EUR, sam pa izstopi iz družbe, kot razlog omenil zgolj tožnikovo realizacijo tega izpisa, kar ob prepričljivejših nasprotnih dokazih po mnenju tega sodišča ne izkazuje obstoja dogovora.
⁴⁶ Pritožnik navaja, da naj bi bil delež registrsko še vedno zaveden v njegovo korist, a da ga je v celoti prepustil srbski A. X d.o.o. Ali je do tega prenosa na družbo dejansko prišlo, tudi sicer ni bistveno, saj ni izkazano, da je bila to posledica dogovora s tožnikom. Ker kakršnakoli sprememba dogovora ni izkazana, je brezpredmetno tudi pojasnjevanje, da prenosa poslovnega deleža ni bilo moč urediti tako, da z njim na novega lastnika deleža ne bi prešlo tudi lastništvo hiše, ki je predstavljala sredstva podjetja (kar naj bi dokazovalo predloženo mnenje srbskega odvetnika K. S. z dne 6. 5. 2010 v prilogi B77). Prav tako za to presojo ni bistveno, da naj bi bilo tožniku že po prejemu zneska 30.000,00 EUR prepuščeno upravljanje srbskega podjetja.
⁴⁷ Oziroma ne pojasni, zakaj ni prišlo do prenosa deleža na tožnika (kot je bilo to (že) na začetku dogovorjeno). Zato je brezpredmetno tudi nadaljnje pritožbeno pojasnjevanje o tem, da naj bi bila vrednost hiše večja od finančnih obveznosti srbskega podjetja, kar velja tudi za očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagal (v zvezi s tem glej tudi zaključke podane v 10. točki obrazložitve te odločbe).
⁴⁸ Pritožnik sicer poudarja, da je to zatrjeval, a ni (po)jasn(jen)o kdaj.
⁴⁹ Priloga B36.
⁵⁰ V okviru katerega je odvetnica L. O. tožnika obvestila, da lahko po urejenem izstopu M. M. nanj prenese poslovni delež (kakor naj bi se M. M. in tožnik dogovorila). Vendar tudi ta e-mail L. O. z dne 30. 8. 2012 (priloga B13) ne dokazuje, da je do novega dogovora (oziroma dogovora, s katerim bi bil na drug način realiziran njun dogovor, kot ga izkazuje tudi potrdilo z dne 7. 9. 2009) med pravdnima dejansko prišlo. O. (ki je tudi pripravila pogodbo o prenosu deleža, ki naj bi bila sklenjena med pravdnima strankama - glej prilogo B76) je ob svojem zaslišanju v predmetni pravdi dne 16. 5. 2017 izpovedala, da ji je bilo znano, da se čaka na prodajo nepremičnine (ki je bil pogoj), da bi prišlo do prenosa deleža (za pripravo pogodbe o katerem jo je prosil tožnik) in da je tožnik zahteval, da se najprej opravi prenos deleža nanj, prav tako pa tudi, da ji ni znano, da bi tožnik tožencu dal navodila, da poda izjavo o izstopu iz družbe. Znano ji je sicer bilo, da naj bi obstajala tudi „ena zgodba, da bo M. M. po izstopu Z. iz družbe prenesel 50% delež na T.“ (da bi v zvezi s tem omenjala izjavo tožnika in M. M., ko naj bi se srečali jeseni leta 2012 v Beogradu, da v tem trenutku ne bosta urejala prevzema deležev, ni razvidno), kar pa (tako samo za sebe kot tudi upoštevaje njeno preostalo izpovedbo in druge dokaze) izkazuje zgolj to, da se je o tem očitno pogovarjalo, ne pa tudi, da je prišlo do takšnega dogovora med pravdnima strankama.
⁵¹ Npr. glede višine tožnikove obveznosti.
⁵² Glej A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 144 - 145.
⁵³ Glej tudi sklep tega sodišča VSL II Cp 2075/2016 z dne 21. 12. 2016.
⁵⁴ In sicer upoštevaje določbo 354. člena ZPP (v zvezi z uporabo te določbe glej J. Zobec, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 442 - 443).

Datum zadnje spremembe:

11.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1711/2018
• VSL Sodba II Cp 1879/2021
• VSL Sodba II Cp 2105/2022