VSL Sodba II Cp 1256/2019

Jedro

Izvorna pridobitev lastninske pravice pomeni, da je ta pravica pridobljena neodvisno od volje pravnega prednika in ne glede na to, ali je on pravi lastnik ali ne, ne pomeni pa, da kupec pridobi lastninsko pravico v drugačnem obsegu oziroma njegovi vsebini, kot jo je imel dolžnik.

V konkretnem primeru je ob ugotovljenih okoliščinah pravilno zaključeno, da je bila stanovanjsko poslovna stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. im. dejanska etažna lastnina, ki se je v zemljiški knjigi izvedla z vpisom solastninskih idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji.

Kljub originarni pridobitvi solastninske pravice z odločbo državnega organa ni mogoče nuditi sodnega varstva, če je tožnik (kot zastavni upnik) pred nakupom vedel, da solastniški delež predstavlja (dolžniku) prodana poslovna prostora kot posamezni etažni del v stavbi in tako ni mogel pošteno zaupati, da gre v zemljiški knjigi za pravo solastnino in s tem nakup deleža na vsakem delu nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena občina dolžna plačati tožniku uporabnino za obdobje od decembra 2016 do novembra 2017 (dvanajst mesecev) znesku 3.000 EUR z obrestmi in povrniti pravdne stroške (I. in II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da povrne toženki 642,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti takšni odločitvi vlaga pritožbo tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi, glede višine pa naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi obsežnosti pritožbe, v kateri pritožnik večkrat ponavlja in pojasnjuje iste argumente, pritožbeno sodišče pritožbo povzema v bistvenem obsegu.

Navaja, da sodišče vsebinsko in konkretno ne pojasni, zakaj tožnik ni lastnik vsakega posameznega dela stavbe, ki je povezana s parc. št. 128/3, k.o. X, v deležu 213/10000, ki ga toženka brez tožnikovega soglasja oddaja v najem. V izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah In 39/2014, je bila izvršba vodena in dovoljena na delež 213/10000 nepremičnine z navedeno parcelno številko. V naravi predstavlja delež na celotnem stanovanjskem poslovnem objektu. S sklepom o izročitvi je kupec pridobil originarno lastninsko pravico na solastniškem deležu. Postopek je pravnomočno končan. Če toženka trdi, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, jo je s trenutkom sklepa o izročitvi izgubila, saj je njeno lastninsko pravico izpodrinila kupčeva. V izvršilnem postopku, v katerem je bila opravljena javna dražba, je bila identifikacija predmeta prodaje podana. Predmet prodaje je razviden iz odredbe o prodaji, iz sklepa o vrednosti nepremičnine, sklepa o domiku in izročitvi nepremičnine in drugih sklepov iz izvršilnega postopka, ki jih pritožba vse obširno povzema. Predmet prodaje je bil delež 213/10000 nepremičnine parc. št. 128/3, ki je bil tudi vrednostno ocenjen. Izvršilno sodišče je v sklepu o vrednosti deleža pojasnilo, da dokler ni vzpostavljena in v knjigo vpisana etažna lastnina, je predmet prodaje v izvršilnem postopku solastniški delež te nepremičnine. Zato je pravno nepomembno, ali je konkretna nepremičnina v naravi razdeljena med solastnike in kaj v naravi predstavlja solastniški delež vsakega od njih.

Pravni temelj je pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo. S pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine je tožnik dobil lastninsko pravico na solastniškem deležu. Ker ne gre za izvedeni način pridobitve lastninske pravice za nastanek kupčeve pravice niso pomembne pravice pravnega prednika.

Ker je izvršilni postopek končan je vsakršno vsebinsko spreminjanje sklepov nedopustno zaradi učinka pravnomočnosti. Toženka je izgubila vsa upravičenja na javni dražbi prodanem solastniškem deležu. S pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine je tožnik pridobil lastninsko pravico do 213/10000. Gre za veljaven pravni naslov, ki tožniku omogoča razpolaganje v skladu s solastniškim deležem. Toženka niti z eno listino, ki bi bila datirana po dnevu izdaje sklepa o izročitvi, ni dokazala, da tožnik ni lastnik solastniškega deleža. Sodišče pri odločitvi ne upošteva načela pravnomočnosti, ki zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. V pravdnem postopku ni mogoče spreminjati pravnomočnih sklepov. Če bi bilo to mogoče, bi tožnik kljub obstoju sklepa o izročitvi izgubil solastninsko pravico. Sklep o izročitvi veže stranke, udeležence v materialnem smislu in sodišče. Nakup nepremičnine na javni dražbi izključuje ugovor morebitne nedobrovernosti kupca. Kupec veljavno pridobi pravico, tudi če ni bil v dobri veri. Po podatkih zemljiške knjige so štirje solastniki parcele št. 128/3, kar pomeni, da so osebe, ki so vpisane v zemljiški knjigi, solastniki vsega, kar je na tem zemljišču.

Ustavno sodišče je v več odločbah, ki jih pritožba izpostavlja, zavzelo stališče, da kupec s pravnomočnim sklepom o izročitvi pridobi na originaren način lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo je kupil na dražbi, s čimer je prejšnji lastnik na njej izgubil vsa upravičenja. Tako je toženka z odločbo o izročitvi izgubila vsa upravičenja na tem deležu, tudi če bi obstajala dejanska etažna lastnina. S trenutkom izdaje sklepa o izročitvi, ostali izgubijo lastninsko pravico.

Za izvorni način pridobitve lastninske pravice je značilno, da le-ta nastane na novo, neodvisno od pravice prejšnjega imetnika. Ker novi lastnik svoje pravice ne izvaja iz položaja prejšnjega lastnika, ni pomembno, ali je nepremičnina dejansko pripadala nekomu tretjemu. Pritožnik je tako solastnik vseh stanovanj in vseh poslovnih prostorov na podlagi nakupa v izvršilnem postopku.

Stavba na sporni parceli ni etažirana, zato so navedbe sodišča glede lastništva posameznih delov stavbe napačne. Dokler ne bo vzpostavljena etažna lastnina imajo solastniki pravico drug od drugega zahtevati uporabo solastne stvari in posledično plačilo za uporabo stvari v večjem deležu. V tej pravdi ni mogoče uveljavljati nepravilnosti sodnih odločb, ki so bile izdane v izvršilnem postopku. Tretji lahko v izvršilnem postopku uveljavlja ugovor tretjega.

Pritožnik ne najde pravnega temelja za to, da bi lahko prvo sodišče, kar samo pretvorilo solastnino vpisano v zemljiško knjigo v dejansko etažno lastnino. Tožnik je v vlogah pojasnil, kaj je kupil na dražbi v izvršilnem postopku, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Pritožnik je na dražbi lahko kupil le tisto, kar je bilo predmet prodaje. Sodišče z ničemer ne ovrže trditve pritožnika, da je solastnik vseh stanovanj in poslovnih prostorov.

Sodba ni razumljiva, ker se sodišče sklicuje na listinske številke spisa, s katerimi pravdni stranki ne razpolagata. Sodišče se mora opredeliti do vseh izvedenih dokazov. Sodišče je sicer izvedlo vse predlaganje dokaze pritožnika, ni pa se argumentirano opredelilo niti do enega njegovega stališča. Sodišče bi se moralo do navedb in dokazov opredeliti. Ker se ni, je podana absolutna bistvena kršitev določba postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Morebitna sprememba ali razveljavitev sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na njegove pridobljene pravice.

Stroškovna odločitev je nepravilna, ker sodišče ni uporabilo tretjega odstavka 156. člena ZPP. Sodišče je izvedlo pripravljalni narok, ki se ga toženka osebno ni udeležila. Ker se ga ni, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ne ugotavlja niti uveljavljenih, niti tistih procesnih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je vse pravno relevantne okoliščine za odločitev v zadevi pravilno ugotovilo, in jih pri tem prepričljivo na podlagi vseh izvedenih dokazov (ki jih je pri tem tudi s številko spisa označilo) obrazložilo. Na tej dejanski podlagi sprejeta meritorna odločitev je hkrati tudi materialnopravno pravilna. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče ovrglo drugačno tožnikovo materialnopravno stališče oziroma ga ni sprejelo in pri tem v bistvenem podalo (ne)posredne odgovore. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podan.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno:

- da je bila stavba O., ki stoji na parceli 128/3, k. o. X, na naslovu H., in na kateri ima tožnik (po zemljiškoknjižnih podatkih) solastni delež 213/10000, zgrajena 1995, torej pred letom 2003, ko je začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je šele uveljavil pravila glede nastanka etažne lastnine,

- da sta objekt, ki sestoji iz stanovanjskega in poslovnega dela, gradila in financirala H. in toženka oz. njen pravni prednik,

- da je bila od same izgradnje volja investitorjev, da toženka (oz. njen pravni prednik) postane lastnik stanovanjskega dela objekta (49 stanovanj), H. pa poslovnih prostorov, pri čemer toženka že od takrat dalje vsa stanovanja daje v najem, lastnik poslovnih prostorov pa je prostore kot posamezne dele prodal,

- da je H. posamezne/določene poslovne prostore odsvojil A. Ž. in M. G., kot tudi dva poslovna prostora kupcu A., d.n.o., pri čemer so se (kot tudi občina) v zemljiško knjigo vknjižili kot solastniki nepremičnine, na kateri stoji poslovno stanovanjski objekt,

- da je tožnik z družbo A., d.n.o., sklenil sporazum o zavarovanju terjatve SV 1111/11 z dne 2. 3. 2011, s katerim sta bila kot predmet pogodbe opredeljena dva posamezna dela - poslovna prostora, ki predstavljata solastni delež 213/10000 celotne stavbe,

- da je tožnik na podlagi sporazuma pridobil hipoteko in prvi vrstni red pred ostalimi upniki,

- da je tožnik kot upnik v vodilnem izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Trbovljah In 39/2014 kupil delež lastnika A., d.n.o., pri čemer je bil v postopku sprva delež ocenjen v naravi kot poslovni prostor v stavbi, nato pa je bila opravljena cenitev deleža na celotni stavbi glede na stanje v zemljiški knjigi (kjer je bila vknjižena solastnina), ki je bila upoštevana pri prodaji,

- da se je toženec na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi vpisal kot solastnik do 312/10000,

- da je po zemljiškoknjižnih podatkih kot večinska lastnica do 9513/10000 vpisana toženka, poleg tožnika, čigar delež skupaj znaša 275/10000, pa sta kot solastnici vpisani še A. Ž. in M. G.,

- in da je v teku upravni postopek etažiranja oz. postopek evidentiranja delitve v javni knjigi.

7. Na podlagi navedenih ugotovitev sodba zaključuje, da je bila že ob gradnji stavbe med investitorjema volja za oblikovanje etažne lastnine, v zemljiško knjigo pa sta se vpisala - tako kot tudi nadaljnji pridobitelji posameznih (poslovnih) delov- kot solastnika in da zato z nakupom na javni dražbi tožnik ni postal solastnik nepremičnine, torej vseh stanovanj in poslovnih prostorov, čeprav je bil v zemljiški knjigi izveden vpis solastnine in je prodaja na javni dražbi potekala glede na podatke v zemljiški knjigi.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik z nakupom na dražbi postal lastnik celotnega poslovnega stanovanjskega objekta do deleža 213/10000 oziroma da je solastnik vsakega prostora v njej. Nobenega dvoma ni, da je bila v izvršilnem postopku In 39/2014 izvršba dovoljena na delež 213/10000 in da je tožnik kot upnik kupil na javni dražbi v izvršilnem postopku delež takratnega lastnika A., d.n.o., in se na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi tudi vpisal v zemljiško knjigo kot solastnik do 213/10000. Identifikacija predmeta prodaje je bila podana, šlo je za delež na celotni stavbi. To potrjujejo listine, ki jih pritožba izpostavlja in jih je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo.

9. Pritožnik je na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi pridobil lastninsko pravico s sodno odločbo, ki predstavlja originaren način pridobitve. Izvorna pridobitev lastninske pravice pomeni, da je ta pravica pridobljena neodvisno od volje pravnega prednika in ne glede na to, ali je on pravi lastnik ali ne, ne pomeni pa, da kupec pridobi lastninsko pravico v drugačnem obsegu oziroma njegovi vsebini, kot jo je imel dolžnik. Tožnik kot kupec je z nakupom vstopil v položaj svojega prednika, torej v položaj tistega, od katerega je kupil nepremičnino (ne glede na to, ali je lastnik ali ne) in se s tem ne posega v položaj drugih oziroma v lastninski režim preostalih lastnikov. V trenutku, ko je kupec postal lastnik, je lastninska pravica prejšnjega (v konkretnem primeru lastnika A., d.n.o.) prenehala, četudi morebiti on ne bi bil pravi lastnik in bi bila to tretja oseba, ne preneha pa pravica ostalih lastnikov. Toženka ob ugotovljenih okoliščinah primera ni bila tretja oseba, ki bi morebiti morala uveljavljati svojo lastninsko pravico v izvršilnem postopku z ugovorom tretjega, kot zmotno meni pritožba.

10. Dejstvo, da je izvršilno sodišče ocenilo delež celotne nepremičnine in prodalo solastninski delež, sklicujoč se, da je takšno zemljiškoknjižno stanje, saj je izvršilno sodišče skladno z načelom stroge formalne legalitete vezano na podatke zemljiške knjige, tudi po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ne vpliva na to, da je takrat ob prodaji že obstajala dejanska etažna lastnina. V primeru navidezne solastnine namreč ne gre za primer, ko nepremičnina ne bi bila vpisana v zemljiško knjigo. Takšna nepremičnina je v skladu s pogodbeno voljo strank vpisana v knjigo, in sicer kot solastniški delež na celotni nepremičnini. Razlogi izvršilnega sodišča v In zadevi sprejeti odločitvi, da vse dokler ni vzpostavljena in v zemljiško knjigo vpisana etažna lastnina, ni pomembno, kateri del nepremičnine predstavlja solastniški delež, spričo česar je kot vrednost predmeta prodaje upoštevalo delež glede na celotno nepremičnino, zato nimajo pomembnejše teže za razrešitev vprašanja, ali je šlo ob prodaji sicer v zemljiški knjigi vpisane solastnine za navidezno solastnino, kot eno izmed oblik dejanske etažne lastnine, ali za pravo solastnino.

11. V našem pravnem sistemu imajo pravni status nepremičnine: zemljiška parcela, stavba, če je zgrajena na zemljišču na podlagi stavbne pravice, za čas njenega trajanja, in posamezni del stavbe, če je zemljišče s stavbo v razmerju etažne lastnine, ki je oblikovana bodisi v skladu z določbami SPZ ali pred 1. 1. 2003 kot dejanska etažna lastnina.¹ Sodna praksa je že zavzela stališče, da je pred uveljavitvijo SPZ etažna lastnina lahko nastala in obstajala kljub temu, da razmerje ni bilo zemljiškoknjižno evidentirano, in da taka razmerja uživajo pravno varstvo.² V konkretnem primeru je ob ugotovljenih okoliščinah pravilno zaključeno, da je bila stanovanjsko poslovna stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. im dejanska etažna lastnine, ki se je v zemljiški knjigi izvedla z vpisom solastninskih idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji. Na ta način se je omogočal tudi nadaljnji zemljiškoknjižni promet s to nepremičnino. Tako je tudi potekal promet vse do prodaje na javni dražbi, ki pa s tem že obstoječe dejanske etažne lastnine ni ukinila. Nakup deleža nepremičnine, ki je bila v dejanski etažni lastnini, ob tem, da je tožnik že kot upnik nastopal v izvršilnem postopku, v katerem se je vzpostavila dilema o razdelitvi stavbe na posamezne dele, in da je vedel, v luči sklenjenega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, da je bil dolžniku (oz. poroku in zastavitelju A., d.n.o.) prodan posamezen etažni del, ki ni bil vpisan v zemljiško knjigo, se je pa etažna lastnina iz praktičnih razlogov raje zemljiškoknjižno vpisovala kot solastnina, ne pomeni prenehanja obstoječe dejanske etažne lastnine. V dani situaciji je tožnik vstopil v obstoječe lastninsko stanje, kupil je, kar je bilo na prodaj, to pa je bila nepremičnina v lasti dolžnika, ki je bila že pred izvršilnim postopkom navidezna solastnina, ne pa nerazdeljena solastna nepremičnina.

12. Tožnik se neutemeljeno sklicuje sodno prakso (odločbe Ustavnega sodišča Up 717/03 in druge ter VS RS III Ips 157/98), v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na originaren način na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju. V konkretnem primeru je šlo za navidezno solastnino, ki se je prenašala v zemljiški knjigi z izvedbo vpisa solastninske pravice, tako tudi pravica toženke, ki ni prejšnja lastnica, ki bi s prodajo na javni dražbi na sporni nepremičnini izgubila zatečena lastniška upravičenja.

13. V danih okoliščinah primera se ob tehtanju pravic zagotavlja pravno varstvo subjektov, ki imajo (oz. so jo imeli) dejansko lastninsko pravico na posameznih delih stavbe, kljub temu, da etažna lastnina, ki je dejansko in pravno obstajala, še ni (bila) zemljiškoknjižno vpisana, ampak kot solastnina. Kljub originarni pridobitvi solastninske pravice z odločbo državnega organa ni mogoče nuditi sodnega varstva, če je tožnik (kot zastavni upnik) pred nakupom vedel, da solastniški delež predstavlja (dolžniku) prodana poslovna prostora kot posamezni etažni del v stavbi in tako ni mogel pošteno zaupati, da gre v zemljiški knjigi za pravo solastnino in s tem nakup deleža na vsakem delu nepremičnine. Tožnik je pridobil lastninsko pravico, kot jo je imel pravni prednik, ki jo je izgubil, s tem pa ni v ničemer prikrajšan, sploh ne ob tem, ko je bila neprerekana toženkina trditev, da ne uporablja poslovnih prostorov (v lasti dolžnika), to pa tožnik upošteva pri zahtevku za uporabnino.

14. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Temeljno pravilo povrnitve pravdnih stroškov je uspeh stranke v pravdi. Odločitev, ki temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, je pravilna, saj za uporabo tudi tretjega odstavka 156. člena ZPP, ki predvideva kriterij krivde kot korektiv temeljnega pravila, v konkretnem primeru ni bilo podlage. Ker se je toženka udeležila poravnalnega oz. pripravljalnega naroka po svojem pooblaščencu, določba pa ne govori, da se zahteva osebna navzočnost stranke, toženki ni mogoče naložiti plačila separatnih stroškov, sploh ne ob upoštevanju, kako sodna praksa pojem krivde oziroma naključja razlaga.³

15. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP9.

16. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je dolžan toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 280 EUR, in sicer gre za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk) in za pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točk)⁴, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ V skladu z določbo prvega odstavka 266. člena SPZ stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon.
² Glej odločbe VS RS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013, II Ips 202/2012 z dne 23. 10. 2014 in II Ips 151/2014 z dne 17. 12. 2015, odločbe VSL I Cp 2496/2015, I Cp 1687/2015 in druge.
³ Glej N. Betteto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, UL RS in GV Založba, 2006, str. 41-43.
⁴ Upoštevaje vrednost točke ob izdaji sodbe v pritožbenem postopku (0,60 EUR).

Datum zadnje spremembe:

07.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1677/2011
• VSL Sodba I Cp 2348/2018
• VSL Sodba II Cpg 700/2017