VSL Sodba I Cp 1801/2019

Jedro

V konkretnem primeru tožnica terja plačilo vode, ki jo je na odjemno mesto dobavila v času po smrti lastnice A. A. in pred delitvijo njene zapuščine na oba dediča. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta bila v tem času dediča skupna lastnika nepremičnine in zato, ob upoštevanju drugega odstavka 72. člena SPZ, solidarno odgovorna za obveznosti nastale v zvezi s to nepremičnino, torej tudi za obveznost iz naslova dobave vode. Ker je odgovornost za dolg solidarna, vsak od dedičev odgovarja za celotno obveznost in upnik lahko izbira, ali bo tožil vse ali le nekatere dediče (glej prvi odstavek 395. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89389/2016 z dne 9. 9. 2016, obdržalo v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (točka I izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti 34,00 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Toženec zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve ter njeno nadomestitev z novo odločbo.

Navaja, da so subjekt dediščine vsi dediči kot enota. Vsem skupaj gredo pravice in obveznosti, ki predstavljajo zapuščino. Zapuščinske stvari niso v solastnini dedičev, ampak v njihovi skupni lasti, pri čemer deleži niso določeni. Dejanja upravljanja izvršujejo sodediči skupno in soglasno, njihovo soglasje pa je potrebno tudi za dejanja redne uprave. V teoriji prevladuje mnenje, da je skupnost dedičev po svoji naravi nedeljena kolektivna skupnost. Sodišče protispisno ugotavlja, da gre v tej zadevi za zapuščino, hkrati pa omenja solastnino. Iz tega razloga sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nasprotuje sama sebi. Sodišče je odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Tožnik bi lahko s tožbo zajel vse dediče, vendar je vložil zahtevek zgolj proti pritožniku in ga postavil v podrejen položaj v primerjavi z drugo dedinjo. Sodišču očita, da odgovornosti tožnika, ki je nestrokovno izvedel vodovodno inštalacijo, ni ugotavljalo. Na obravnavi 3. 7. 2019 tožeče stranke ni bilo mogoče zaslišati, saj jo na obravnavo sploh ni bilo. To dejansko pomeni, da ustnega obravnavanja ni bilo. Vztraja, da je tožnik dobavljal vodo zapuščini in ima zato obligacijski zahtevek izključno do sodedičev in nikakor ne do pritožnika osebno. Vse do začetka leta 2017 je bil zgolj sodedič, tožnik pa zoper dediče ni imel niti stvarnopravnega niti obligacijskega zahtevka in bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZPP zahtevek zavrniti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta (bila) toženec in sodedinja M. L., v času iz katerega izvira vtoževana terjatev, skupna lastnika nepremičnine na kateri se nahaja odjemno mesto za vodo in kamor je tožnica vodo dobavila (glej točko 10 razlogov). Drugačne, to je tej nasprotujoče ugotovitve, da gre za solastnino, pritožbeno sodišče v sodbi ni našlo. Očitanega nasprotja med razlogi zato ni. Ker je sodba sodišča prve stopnje tudi sicer sposobna za pritožbeni preizkus, je očitek, da je bila storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je storjena, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP (to je tretjim odstavkom 3. člena) svojo odločbo opre na nedovoljena razpolaganja strank. Do tega v konkretnem primeru ni prišlo, saj tega, da je tožnik tožbo vložil le zoper toženca kot enega od dedičev pok. A. A, pri čemer mu tako možnost daje prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni mogoče uvrstiti med nedopustno razpolaganje, ki bi ga bilo sodišče dolžno preprečiti.

8. Ne drži, da sodišče v tej zadevi ni opravilo ustne obravnave, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bila le-ta opravljena 3. 7. 2019. Ker pritožnik izvedbe dokaza z zaslišanjem tožeče stranke ni predlagal, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi neizvedbo tega zaslišanja in s tem vsaj smiselno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožnica na odjemno mesto št. 000, na naslovu S. v času med 1. 9. 2015 do 30. 9. 2015, dobavila vodo in za tako dobavljeno vodo izdala račun v znesku 472,33 EUR. Pri tem je bil znesek na računu višji kot običajno zato, ker je na interni napeljavi odjemnega mesta prišlo do izteka vode. Nepremičnina, na kateri je odjemno mesto in interna napeljava, je bila v obdobju, ko je tožnica vodo dobavila, predmet zapuščinskega postopka po pokojni A. A. Ta je umrla 21. 1. 2010, njena dediča po nepravnomočnem sklepu o dedovanju pa sta sta toženec in M. L. Ugotovljeno je še, da toženec vtoževane terjatve ni plačal in da je bil interni del vodovoda s strani tožnice saniran leta 1994 oziroma 1996.

10. Glede na povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

11. V konkretnem primeru tožnica terja plačilo vode, ki jo je na odjemno mesto na naslovu S., dobavila v času po smrti lastnice A. A. in pred delitvijo njene zapuščine na oba dediča. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta bila v tem času dediča skupna lastnika nepremičnine in zato, ob upoštevanju drugega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) solidarno odgovorna za obveznosti nastale v zvezi s to nepremičnino, torej tudi za obveznost iz naslova dobave vode.¹ In ker je odgovornost za dolg solidarna, vsak od dedičev odgovarja za celotno obveznost in upnik lahko izbira, ali bo tožil vse ali le nekatere dediče (glej prvi odstavek 395. člena OZ).

12. Iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje (glej točki 12 in 13) in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pa je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnika na po njegovih trditvah slabo izvedeno sanacijo interne vodovodne napeljave v letih 1994 in 1996. Ker je bilo v tem pogledu materialno pravo pravilno uporabljeno, je posledično brez podlage tudi očitek o tem, da sodišče prve stopnje odgovornosti tožnika ni ugotavljalo.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče glede na navedbe v pritožbi in ugotovitev v sodbi, da je bila voda dobavljena zapuščini, dodaja, da odgovornost ne bi bila drugačna niti v primeru, da bi terjatev uvrstili med dolgove zapuščine. Po istih pravilih, kot morajo izpolniti zapustnikove obveznosti, ki nanje preidejo po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti, so namreč dediči odgovorni tudi za dolgove zapuščine. To sicer niso obveznosti, ki bi nastale zapustniku in bi (ker so ostale nepoplačane) prešle na dediče, ampak so obveznosti, ki so nastale dedičem zaradi zapustnikove smrti ob in po uvedbi dedovanja. A to odgovornosti ne spreminja. Ker glede teh obveznosti Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nima posebnih določb, zanje veljajo določbe o odgovornosti za zapustnikove dolgove, ta pa je, če je dedičev več, solidarna (glej tretji odstavek 142. člena ZD).

Datum zadnje spremembe:

07.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1870/2017
• VSL Sodba II Cp 2300/2019
• VSL sodba I Cp 4271/2009