VSL Sodba VI Kp 10767/2019

Jedro

Ker je bila obtoženka v preteklosti že pravnomočno obsojena in ji je bila tedaj izrečena kazen zapora, ki se je izvršila z delom v splošno korist ter je obtoženka manj kot dve leti po izvršitvi ponovno izvršila kaznivo dejanje, v tem času pa ni napravila ničesar, da bi si uredila življenje in zase ter za sina poiskala primerno bivališče, obtoženka ni upravičila zaupanja sodišča, da bi bil z alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni pri njej dosežen namen kaznovanja.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženi A. A. izrečena kazen

2 (dve) leti zapora

ne izvrši z delom v splošno korist.

Sodba sodišča prve stopnje se v nespremenjenih delih potrdi.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 10767/2019 z dne 21. 3. 2019 obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogam, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 ter obtoženki izreklo kazen dve leti zapora, ki se izvrši tako, da obtoženka namesto kazni zapora opravi 1460 ur dela v splošno korist v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe, na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 pa se ji za čas opravljanja dela v splošno korist določi tudi varstveno nadzorstvo. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženki v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da mora obtoženka plačati strošek iz 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 59,98 EUR (strošek za vročanje pisanj).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah.

3. Pritožba državnega tožilca je utemeljena.

4. Državni tožilec upravičeno izpostavlja, da je bila obtoženka v preteklosti že pravnomočno obsojena zaradi več kaznivih dejanj goljufije, da ji je bila tedaj izrečena kazen dve leti zapora, ki se je izvršila z delom v splošno korist in da je obtoženka delo v splošno korist opravljala do 3. 9. 2015, manj kot dve leti po izvršitvi kazni pa je ponovno začela izvrševati kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku tudi, ko ugotavlja, da je obtoženka v obravnavani zadevi storila bistveno hujše kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen pet do petnajst let zapora, kar vsekakor kaže na to, da obtoženka ni opravičila zaupanja sodišča, da bo s takšnim načinom izvršitve zaporne kazni pri njej dosežen namen kaznovanja. Nekritično je sodišče prve stopnje sledilo obtoženkinemu zagovoru, da ni imela druge izbire kot živeti na ..., kjer se je nahajal laboratorij za gojenje konoplje. Sodišče druge stopnje tak neživljenjski zagovor zavrača in se pridružuje utemeljeni kritiki državnega tožilca, da obtoženka v tem času ni napravila ničesar, da bi zase in za sina poiskala drugo bivališče. Prav tako pa je tedaj na ..., kjer se je kaznivo dejanje tudi izvrševalo, z obtoženko bival njen mladoletni sin B. B., ki je bil, kot izhaja iz poslušanih prisluhov na predobravnavnem naroku, tudi po oceni pritožbenega sodišča vpet v proizvodnjo konoplje, v čemer pritožbeno sodišče prepozna obteževalno okoliščino, kar neutemeljeno zavrača prvostopenjsko sodišče in na kar utemeljeno opozarja državni tožilec v vloženi pritožbi. Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da mladoletnikovo bivanje v takšnem okolju ne more pozitivno vplivati na njegov razvoj, sploh še, če je sam aktivno udeležen pri izvrševanju tako hudega kaznivega dejanja zoper človekovo zdravje, kot je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1.

5. Zato pritožbeno sodišče kljub dejstvu, da se je obtoženka pripravljena zaposliti, da je mladoletnik vpisan v srednjo šolo in da obtoženka skrbi za ostarelo najemodajalko C. C., kar sicer kaže na težnjo obtoženke spremeniti svoj življenjski slog, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zgoraj izpostavljene okoliščine premalo kritično ovrednotilo, v posledici navedenega pa nato obtoženki izreklo dveletno zaporno kazen, ki se bo izvršila z delom v splošno korist. Ob vsem že obrazloženem pritožbeno sodišče ne prepozna pozitivne prognoze za obtoženko, saj je presodilo, da okoliščine, povezane z njeno osebnostjo in z njenim dejanjem, ne dopuščajo zaključka, da bi bil z alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni pri njej dosežen namen kaznovanja. Zato je višje sodišče glede na vse izpostavljene okoliščine in ker je nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pri obtoženki ob takšnem izvrševanju zaporne kazni visoka, ugodilo utemeljeni pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženki izrečena kazen dve leti zapora ne izvrši z delom v splošno korist.

6. Preizkus sodbe po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) ni pokazal nikakršnih napak, zato je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

7. Ker je obtoženka slabih premoženjskih razmer in skrbi za sina, jo je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, da bi ne bilo ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje njenega sina.

Datum zadnje spremembe:

24.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 28570/2014
• VSM Sklep IV Kp 27285/2015
• VSL Sklep I Kp 4920/2013