VSL Sodba I Cpg 553/2019

Jedro

Namen izvedbe dokaza je ugotavljanje resničnosti trditev o dejstvih. Če teh ni oziroma so nekonkretizirane, je dopolnjevanje trditvene podlage na tak način nedopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 428,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 28.610,11 EUR s pripadki in ji plača stroške pravdnega postopka v znesku 2.183,42 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozorila je na toženkino pomanjkljivo trditveno podlago in na nedopustnost izvajanja dokazov v informativne namene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Ker so ti jasni, pravilni, logično zaključeni in popolni, jih po nepotrebnem ne ponavlja in se v nadaljevanju omejuje izključno na neposredne odgovore na pritožbene navedbe.

6. Pritožnica (toženka) navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje (v vlogah in na obravnavi) opozorila na okoliščine, zaradi katerih je po njenem stališču tožbeni zahtevek neutemeljen. Dobavljeno blago je imelo skrite napake, ki so se pokazale šele, ko je toženka že proizvedla vložene šampinjone, zato je bila primorana proizvedeno blago zavreči in ga odpoklicati. S tem ji je nastala precejšnja škoda, kar je tožnici znano. Med direktorjema pravdnih strank so večkrat potekali razgovori o možnih rešitvah nastale situacije.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile toženkine trditve o stvarnih napakah na predmetu pogodbe pavšalne, v ničemer konkretizirane. Ko pritožnica zatrjuje, da je dala o tem konkretne trditve, ne pove katere in kje jih je dala. Sicer pa je tožnica v vlogi z dne 7. 12. 2018 na toženkino trditev, da jo je obvestila o napakah na blagu, odgovorila, da trditev ni resnična, gre za sprenevedanje, če je dana v tem postopku, je prepozna, ker je rok iz prvega odstavka 462. člena Obligacijskega zakonika – OZ potekel. Kljub temu toženka svojih trditev kasneje ni v ničemer konkretizirala.

8. Enako velja za pritožničino trditev, da sta se stranki dogovorili o odlogu plačila, dokler ne razrešita nastale situacije. Tej povsem nekonkretizirani trditvi je tožnica nasprotovala, toženka pa je kasneje ni v ničemer dopolnila. V pritožbi sicer navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker bi moralo o ugotavljanju resničnosti te trditve izvesti predlagano zaslišanje obeh strank in priče. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Če bi, bi storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Namen izvedbe dokaza je ugotavljanje resničnosti trditev o dejstvih (212. člen ZPP). Če teh ni oziroma so nekonkretizirane, je dopolnjevanje trditvene podlage na tak način nedopustno.

9. Pritožbena trditev, da celo tožnica v vlogah navaja, da sta se stranki večkrat dogovarjali glede plačila in obročnega plačevanja, je protispisna. Tožnica je v vlogah večkrat jasno povedala, da je toženka take predloge dajala (preko družbe, ki je skrbela za izvensodno izterjavo), da pa ni bil dogovorjen nikakršen odlog plačila, ker se tožnica s tem ni strinjala. Tudi razlog, zaradi katerega naj bi prišlo do odloga plačila, ni bil ta, ki ga v tem postopku zatrjuje toženka – v zatrjevanih nerazrešenih vprašanjih, temveč v toženkinih finančnih težavah. Stvarnih napak pa toženka ni nikoli grajala. Tožnica se s ponujenim predlogom ni strinjala, ker se toženka že svojih prejšnjih obljub o plačilu ni držala (prim. tožničino pripravljalno vlogo z dne 7. 12. 2018, str. 3, v tem spisu list. št. 45). Da to drži, po prepričanju višjega sodišča izhaja tudi iz navedenega v naslednji točki obrazložitve.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo tudi na dejstvo, da je toženkina direktorica celo pisala tožnici (A24) in jo obvestila, da imajo finančne probleme, sicer pa obljubila plačilo celotnega dolga (takrat 33.510,11 EUR) in prosila za odobritev obročnega plačila. V dopisu toženka kakšnih stvarnih napak ne omenja. Še več, obveznost je kasneje delno celo plačala. Te ugotovitve pritožnica v ničemer ne izpodbija.

11. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške, mora pa nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni po priglašenem stroškovniku, ki je skladen z Odvetniško tarifo – OT, zato obširnejša obrazložitev ni potrebna.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1161/2011
• VSL sodba I Cp 4040/2010
• VDSS Sodba Pdp 29/2018