<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1711/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1711.2019
Evidenčna številka:VSL00029345
Datum odločbe:27.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:pasivna legitimacija - splošni skupni del - tuja stvar - uporabnina - prikrajšanje - nepremoženjska škoda - prekluzija dokazov

Jedro

Duševne bolečine so v našem pravu pravno priznana škoda le, če so posledica posegov, ki so našteti v prvem odstavku 179. člena OZ: zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega. Zatrjevana toženkina nespečnost, tesnoba in občutek strahu pa ni posledica nobenega od navedenih posegov, pač pa domnevno zgolj nezakonite postavitve drvarnice.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ker ni podana toženkina pasivna legitimacija za odstranitev drvarnice in prepoved vznemirjanja, saj toženka že ob vložitvi tožbe ni bila več zemljiškoknjižna (so)lastnica sporne nepremičnine, na kateri stoji drvarnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odstranitev drvarnice, prenehanje vznemirjanja in za plačilo 5.000,00 EUR, in sicer 1.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in 4.000,00 EUR iz naslova uporabnine.

2. Tožnica je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče navkljub njenemu sklicevanju na prekluzijo dopustilo vpogled v sodbo VSL I Cp 1935/2018, s čimer je zagrešilo ne le bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč tudi kršitev ustavnih jamstev opredeljenih v 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije. Tožnica ugovarja tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija toženke. Trdi, da je bila drvarnica zgrajena brez soglasja solastnikov in ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot pripadajoče zemljišče, zato je toženka D. K. lahko prodala le stanovanje, ne pa tudi drvarnice, kar pomeni, da je toženka še vedno lastnica sporne drvarnice in kot taka pasivno legitimirana v predmetni pravdi. Tožnica je zaradi postavitve drvarnice omejena pri uporabi svoje drvarnice in pri njenem vzdrževanju, zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazala svojega prikrajšanja, materialnopravno zmoten. Tožnica sicer res ni predlagala izvedenca za ugotovitev višine uporabnine, vendar zato, ker toženka ni podala substanciranega nestrinjanja na tožničin izračun uporabnine. Prav tako trdi, da je napačna ocena prvostopenjskega sodišča, da so bile njene navedbe o duševnih bolečinah zgolj pavšalne. Konkretno je izkazala, da zaradi toženkinega poseganja v njeno lastnino slabo spi, čuti tesnobo in nemoč. Materialnopravno napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke ni protipravno. Toženka je zgradila drvarnico na skupnem zemljišču brez soglasja vseh solastnikov, zato je bilo njeno ravnanje v nasprotju z 19. in 115. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in torej protipravno. Brez soglasja vseh solastnikov bi namreč toženka lahko zahtevala ureditev solastninskega razmerja le v nepravdnem postopku.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka in ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostnem obsegu pa je ugotovilo tudi sporna dejstva primera.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ker ni podana toženkina pasivna legitimacija za odstranitev drvarnice in prepoved vznemirjanja, saj toženka že ob vložitvi tožbe ni bila več zemljiškoknjižna (so)lastnica sporne nepremičnine, na kateri stoji drvarnica.1 Toženka je sporno drvarnico, skupaj s stanovanjem ID znak 000, ki mu v deležu 836/10000 pripada tudi splošni skupni del nepremičnine 241/1, prodala 11. 11. 2016. V zemljiški knjigi je nova lastnica vpisana od 2. 12. 2016, vpis pa je bil izveden 21. 12. 2016, kar je oboje pred vložitvijo tožbe 22. 12. 2016. Toženka torej dejansko ne more več upravljati ali razpolagati s sporno drvarnico, zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pasivna (stvarna) legitimacija glede zahtevka za odstranitev drvarnice in prepoved vznemirjanj ni podana, pravilna.

7. Nadalje je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede denarnega zahtevka. Ne glede na to, ali je bilo ravnanje toženke dopustno ali ne, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme glede nastanka škode, te ni izkazala (131. čl. in 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)). Duševne bolečine so v našem pravu pravno priznana škoda le, če so posledica posegov, ki so našteti v 1. odst. 179. čl. OZ: zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega. Zatrjevana toženkina nespečnost, tesnoba in občutek strahu pa ni posledica nobenega od navedenih posegov, pač pa domnevno zgolj nezakonite postavitve drvarnice. Njen zahtevek je bil tako že na ravni trditev nesklepčen in dokaz z izvedencem v tem smislu nepotreben. Tudi če bi z njim dokazala obstoj svojih duševnih neugodij, je to ne bi vodilo do odškodnine, kot pravkar pojasnjeno.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o materialnopravnem zmotnem zaključku prvostopenjskega sodišča glede neutemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega pravila o neupravičeni pridobitvi - 190. čl. OZ, v povezavi s 198. čl. OZ, ki določa, da lahko imetnik stvari od drugega, ki je stvar uporabljal v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pri zatrjevanju upravičenosti do uporabnine mora tožnica dokazati, da je bila – ob toženkini uporabi tožničine stvari sama prikrajšana. Tožničine navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in njene pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča o pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča glede neobstoja njenega prikrajšanja. Tožnici, kot pravilno ocenjuje prvostopenjsko sodišče, ni bil v ničemer omejen dostop do njene drvarnice, saj vanjo lahko vstopa neovirano. Nadalje so tudi navedbe tožnice, da je toženka s postavitvijo drvarnice tožnico prikrajšala za prostor za druženje pred stavbo in drvarnicami, popolnoma nelogične in neutemeljene, kar je, med drugim, ugotovilo sodišče prve stopnje že na ogledu. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine neutemeljen, saj ni dokazala bistvenega elementa, tj. svojega prikrajšanja. Posledično se sodišču ni treba opredeljevati do pritožbenih navedb o nedopustnosti postavitve drvarnice in toženkini domnevni obogatitvi brez pravnega temelja.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Skladno s 1. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) morajo pravdne stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Izjemo od navedenega pravila pa predstavlja okoliščina, opredeljena v 3. odst. 286. čl. ZPP, skladno s katerim lahko pravdne stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Drži sicer navedba tožnice, da je toženka šele na obravnavi 4. 4. 2019, torej po prvem naroku, predlagala, da se dopusti vpogled v sodbo VSL I Cp 1935/2018, vendar je bila ta sodba izdana 30. 1. 2019, toženka pa jo je prejela šele 18. 2. 2019, zato je ni mogla predložiti prej. Je pa že s pripravljalno vlogo 14. 6. 2018 kot dokaz predložila izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah P 62/2017 z dne 16. 5. 2018, ki je bila predmet pritožbenega postopka VSL I Cp 1935/2018. Očitek o kršitvah predpisanih prekluzij zato ni utemeljen. Ob tem ni odveč dodati, da iz sodbe ne izhaja nič bistvenega za odločitev v obravnavani zadevi, gre bolj za osvetlitev siceršnjih razmerij med strankami.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik mora sam kriti svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel. Toženec stroškov ni priglasil.

-------------------------------
1 To pritožbeno sodišče enako že v zadevi VSL I Cp 1020/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/1, 286/3
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179, 179/1, 190, 198

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0ODIx