VSL Sodba II Cp 2058/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je obenem razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.109,32 EUR z obrestmi, čeprav plačilo navedenega zneska tožencu že nalaga izdani sklep o izvršbi v prvem odstavku svojega izreka. Sodišče prve stopnje je torej dvakrat odločalo o isti stvari, kar ni dopustno.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57338/2017 z dne 26. 6. 2017 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi."

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka potrdi .

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57338/2017 z dne 26. 6. 2017 in je toženec dolžan plačati tožnici 1.109,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila ter ji povrniti 596,05 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi. S popravnim sklepom je nato besedilo "od poteka paricijskega roka" v sodbi nadomestilo z besedilom "od dne 16. 7. 2014".

2. Tožnica primarno predlaga izdajo popravnega in dopolnilnega sklepa. Navaja, da sodišče prve stopnje ni razveljavilo nobenega dela sklepa o izvršbi, kljub temu pa je tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od poteka paricijskega roka dalje in ne že od 16. 7. 2014. Spregledalo je tudi 100,00 EUR izvršilnih stroškov, ki so bili tožnici priznani s sklepom o izvršbi. Podrejeno predlaga, naj sodišče njen predlog za popravo in dopolnitev sodbe šteje kot pritožbo.

3. Pritožil se je tudi toženec, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi tožnica morala izkazati, katere telefonske razgovore je opravil toženec za zasebne namene. Namesto tega se je tožnica sklicevala na predloženo specifikacijo računov in seštevek podčrtanih klicev. Šele na poziv sodišča je dopolnila svoje navedbe o tem, kateri klici naj bi bili zasebne narave. V nasprotju s tožbenimi navedbami je kot sporne navajala tudi klice, ki so bili opravljeni pred 20.00 uro. Ker gre za spor majhne vrednosti, je bila tožnica z novimi navedbami prekludirana. Sicer pa tožnica ni predlagala poizvedb o imetnikih klicanih telefonskih številk. Tudi ni navajala, da po 20.00 uri toženec ni imel razlogov za službene klice. V resnici tožencu nihče ni jasno povedal, da telefona ne sme uporabljati za zasebne namene. Pred obravnavanim sporom je namreč to lahko počel. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnica ni podala ustreznih navedb in tožbeni zahtevek zavrniti, a je brez dokazov verjelo tožnici. Svojo odločitev je oprlo na napačno pravno podlago, saj se sodba sklicuje na 190. člen ZPP namesto na 190. člen OZ.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da je svoje navedbe konkretizirala na poziv sodišča. Sicer pa se toženec spreneveda, saj se dobro zaveda, da službenega telefona ne bi smel uporabljati za zasebne namene.

5. Toženec ni odgovoril na tožničino pritožbo, je pa vložil repliko na njen odgovor na pritožbo. Ker zakon tega pravnega sredstva ne predvideva, sodišče replike pri odločanju ni upoštevalo.

6. Tožničina pritožba ni utemeljena, toženčeva pritožba pa je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec v zvezi s svojim delom pri projektu dobil v uporabo sporni mobilni telefon. Uporabljati bi ga smel le za službene namene, vendar ne po 20.00 uri in ne za zasebne pogovore. Ker toženec navedene omejitve ni upošteval, se je neupravičeno okoristil na račun tožnice, ki je poravnala stroške telefonskih storitev.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mora toženec neupravičeno pridobljeno korist vrniti. Res se izpodbijana sodba pri tem sklicuje na 190. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namesto na 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ), vendar gre za očitno pisno pomoto, zato pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

9. Pritožbena trditev, da toženec ni bil posebej opozorjen, da telefona ne sme uporabljati za zasebne pogovore, ni upoštevna. Gre za dejansko trditev, sodbe v sporu majhne vrednosti pa ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Za povrh je takšna trditev v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sicer pa, kot je tožencu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, izrecna prepoved uporabe za zasebne namene niti ni bila potrebna. Ker je šlo za službeni telefon, je bil toženec tisti, ki bi moral izposlovati dovoljenje za njegovo zasebno uporabo.

10. Pretežni del svoje pritožbe je toženec namenil utemeljevanju teze, da tožnica v pravdi ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena ter posledično pritožbeni graji sodišča prve stopnje, ki naj bi uporabilo prenizek dokazni standard in tožnici v nasprotju s predpisano prekluzijo dopustilo dopolnjevanje njenih navedb. Tudi te pritožbene trditve so neupoštevne, ker merijo na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. V sporu majhne vrednosti tovrstne kršitve niso dopusten pritožbeni razlog, saj je sodbo mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal toženec, torej niso utemeljeni. Pač pa je uradni pritožbeni preizkus pokazal, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana, kadar je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je namreč sklep o izvršbi z dne 26. 6. 2017 ohranilo v veljavi, čeprav ga je izvršilno sodišče v drugem in četrtem odstavku izreka, kjer je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, po toženčevem ugovoru že pravnomočno razveljavilo. Obenem je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.109,32 EUR z obrestmi, čeprav plačilo navedenega zneska tožencu že nalaga izdani sklep o izvršbi v prvem odstavku svojega izreka. Sodišče prve stopnje je torej dvakrat odločalo o isti stvari, kar ni dopustno. Pritožbeno sodišče je navedeno procesno kršitev odpravilo tako, da je izrek izpodbijane sodbe v prvem odstavku nadomestilo z novim pravilnim izrekom. Ker se toženec sicer neutemeljeno upira plačilu, ki ga je terjala tožnica, je sklep o izvršbi v preostalem delu ohranilo v veljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP¹ v zvezi z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

12. Toženec po sklepu o izvršbi poleg glavnice in zahtevanih zamudnih obresti (od 16. 7. 2014) tožnici dolguje tudi izvršilne stroške, ki so bili v sklepu odmerjeni na 100,00 EUR. To pomeni, da izdaja dopolnilnega sklepa, ki jo je predlagala tožnica, ni potrebna. Tudi tožničina pritožba iz tega razloga ni utemeljena, saj so bili priglašeni izvršilni stroški tožnici priznani s sklepom o izvršbi, ki je v tem delu ostal v veljavi.

13. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo samo toženčevi pritožbi. Izpodbijano sodbo je delno spremenilo (šesta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in 442. členom ZPP). V preostalem delu je toženčevo pritožbo in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo.

14. Delna sprememba izpodbijane sodbe glede na svojo naravo nima nobenega vpliva na odločitev o nadaljnjih pravdnih stroških, saj je tožnica v pravdi dejansko uspela, zato ji toženec dolguje tudi povračilo teh stroškov. Tožnica pa glede na izid pritožbenega postopka ni upravičena do priglašenih pritožbenih stroškov. Tudi toženec mora svoje pritožbene stroške kriti sam, saj je kljub delni spremembi prve sodbe odločitev ostala vsebinsko enaka.

-------------------------------
¹ Postopek v tej zadevi se je začel pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), zato je bilo treba pri odločanju uporabiti prejšnje besedilo tretjega odstavka 436. člena zakona (prvi odstavek 125. člena ZPP-E).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 409/2020
• UPRS sodba I U 493/2012
• UPRS Sodba IV U 76/2018-7