VSL Sklep V Kp 2093/2013

Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijanega sklepa, da je v konkretnem primeru vsebino komunikacije po svoji volji, oziroma zaradi zaščite svoje z Ustavo zagotovljene pravice do varnosti, razkril naslovnik SMS sporočil oziroma e-pošte. Komunikacijska zasebnost po 37. členu Ustave RS, ki je del pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, tako kot večina pravic, ni absolutna. Omejena je z ustavnim varstvom pravic in koristi drugih, v konkretnem primeru ustavne pravice do osebne varnosti oškodovanca. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ima ustavna pravica do varnosti prednost pred ustavno pravico do zasebnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017).

Izrek

Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom predlog obdolženca za izločitev dokazov pod točko I zavrgel (kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 je bil pravnomočno ustavljen), pod točko II pa zavrnil.

2. Zoper sklep (vsebinsko zoper točko II) se je pritožil obdolženec brez navedbe pritožbenega razloga ter smiselno predlagal ugoditev predlogu in izločitev predlaganih dokazov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zakonita in prepričljivo obrazložena.

5. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s pritožnikom, da so SMS sporočila in e-poštna sporočila enakovredna pisemskim pošiljkam, kar izhaja tudi iz določbe 2. točke drugega odstavka 139. člena KZ-1, iz katere je povzeti, da je inkriminirana neupravičena seznanitev s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim elektronskim komunikacijskim sredstvom. Napačna pa je razlaga pritožnika, da bi moral biti oškodovanec B. B. storilec kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1 zato, ker je ob podaji kazenske ovadbe policiji predložil sporna sporočila SMS in e-pošte. Predmet napada kaznivega dejanja tajnosti občil po prvem odstavku 139. člena KZ-1 je samo vsebina tujega pisma, brzojavke ali drugega zaprtega pisanja ali pošiljke, torej tistega, ki ni namenjen naslovniku. Tudi kaznivo dejanje nedovoljene objave zasebnih pisanj po 140. členu KZ-1 ne more storiti naslovnik pisanja s predložitvijo dokaza policiji ob podaji kazenske ovadbe in predloga za pregon, saj objava pomeni seznanitev javnosti z osebnim pisanjem preko kateregakoli medija (časopisa, televizije, radia, spletnega portala družbenega omrežja in podobno). Iz navedenega razloga pritožnikova primerjava s sporočili bank nepooblaščenim tretjim osebam (torej ne naslovniku), ni smiselna. Zakon o tajnih podatkih, na katerega se tudi sklicuje pritožba, pa določa osnove enotnega sistema določanja varovanja in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države ter prenehanje tajnosti takšnih podatkov, kamor razmerje med obdolžencem in oškodovancem B. B. nikakor ne sodi.

6. Sklicevanje pritožnika na sodno prakso rednih sodišč (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 117/2004 z dne 11. 11. 2004), Ustavnega sodišča (Up-106/05-27 z dne 2. 7. 2008, U I 246/14 iz julija 2017) in ESČP (zadeva Benedikt) ni utemeljeno, saj navedene odločbe, kot je že pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, obravnavajo povsem drug položaj, in sicer, ko je do posegov v komunikacijsko zasebnost prišlo s strani državnih organov. V obravnavani zadevi pa je SMS in e-sporočila predložil policiji oškodovanec ob podaji kazenske ovadbe in predlogu za pregon.

7. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijanega sklepa, da je v konkretnem primeru vsebino komunikacije po svoji volji, oziroma zaradi zaščite svoje z Ustavo zagotovljene pravice do varnosti, razkril naslovnik SMS sporočil oziroma e-pošte. Komunikacijska zasebnost po 37. členu Ustave RS, ki je del pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, tako kot večina pravic, ni absolutna. Omejena je z ustavnim varstvom pravic in koristi drugih, v konkretnem primeru ustavne pravice do osebne varnosti oškodovanca. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ima ustavna pravica do varnosti prednost pred ustavno pravico do zasebnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017).

8. Glede preostalih pritožbenih navedb obdolženca pa sodišče druge stopnje zaključuje, da (v obliki žaljivk) izražajo zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča, ki pa nikakor ne morejo omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

9. Glede na navedeno je bilo pritožbo obdolžena potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 3155/2014
• VSRS Sodba I Ips 65218/2010
• UPRS Sodba I U 395/2020-27