VSL Sodba III Kp 49965/2017

Jedro

Grozovit način kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora je podan, ko storilec muči žrtev s tem, da ji povzroči hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti presega običajno trpljenje, ki nastane pri umoru. Objektivna sestavina se kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna sestavina pa v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje, ali v zavesti z možnostjo povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja brezobzirnega maščevanja v izpodbijani sodbi ni mogoče omejiti zgolj na tekst, da "se ji tako maščuje zaradi prijave nasilja ter posledično izselitve od doma", temveč je potrebno upoštevati celoten opis konkretnega dela obtožbe, iz katerega je razbrati tudi, da se je "začel nad njo izživljati, tako da jo je večkrat brezčutno zabodel v predel prsnega koša in hrbta, s čimer ni prenehal niti, ko sta ga Š. Š. in T. T., ki sta prihitela tja, prosila, naj jo pusti in ga vlekla stran", ko pa je "na kraj prišla soseda U. U., ki je kot zdravnica nameravala N. N. nuditi prvo pomoč in je ob otipu njenega pulza glasno povedala, da je še živa ... vrnil do nje, jo obrnil na trebuh in vsaj dvakrat z nožem zabodel v hrbet ... prizadejal skupno 18 vbodnih ran ... ob tem pa tudi hudo trpljenje, zaradi strahu in bolečin kot posledice vztrajnega zasledovanja ter številnih vbodov...". Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje pojem brezobzirnosti kot dejstvo, da kdo ne upošteva mnenja, potreb, pravic drugega, brezobzirno dejanje pa kot dejanje, ki vključuje to dejstvo. Opisane okoliščine, na podlagi katerih sodišče pravilno zaključuje, da je dejanje storjeno iz brezobzirnega maščevanja, se kažejo kot pogled iz zornega kota storilca, torej obtoženca v ravnanju do oškodovanke.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v višini 1.050,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obtožencu je določilo kazni, in sicer za kaznivo dejanje nasilja v družini 1 leto in 5 mesecev zapora, za kaznivo dejanje umora 24 let zapora ter mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 25 let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 24. 12. 2017 dalje. Odvzelo je zasežen kovinski kuhinjski nož z napisom ... Sklenilo je še, da je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in sodno takso ter potrebne stroške oškodovanca in potrebne stroške in nagrado njegovega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev pravil kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazni. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izreče oprostilno sodbo glede kaznivega dejanja nasilja v družini, sodbo glede kaznivega dejanja umora pa spremeni v pravni kvalifikaciji tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in ga primerno kaznuje, podrejeno pa so glede obeh kaznivih dejanj predlagali spremembo odločbe o kazni. Pritožbo je vložila tudi okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in mu za to dejanje določi najmanj 29 let zapora ter uporabi določil o steku, ob upoštevanju določene kazni 1 leto in 5 mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilja v družini, izreče enotno kazen 30 let zapora.

3. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb zagovornikov obtoženca in okrožne državne tožilke ter preučitvi podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo ter na njihovi podlagi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter sprejelo utemeljene dokazne zaključke, da sta obtožencu dokazani kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka.

K pritožbi obtoženčevih zagovornikov:

4. Pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo obtožencu ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič B. B. in C. C., saj je zaslišalo predvsem priče iz kroga družine oškodovanke, ki so bile z njeno smrtjo razumljivo prizadete in s tem nenaklonjene obtožencu. Zavrnilo je tudi imenovanje izvedenca nevrologije, ki bi primarno opravil diagnostiko možganske morfologije z magnetno resonanco, ki bi lahko potrdila možgansko etiologijo osebnostne patologije pri obtožencu in nato v nadaljevanju s svojimi ugotovitvami dopolnil vsa tri že izdelana izvedenska mnenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Glede zavrnitve dokaznih predlogov pritožbeno sodišče opozarja na uveljavljano sodno prakso, da glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, temveč mora biti predlagan dokaz materialnopravno relevanten, stranke pa morajo pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

5. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženčevi zagovorniki s podajo dokaznih predlogov niso zadostili zahtevanim kriterijem. Prvostopenjsko sodišče je zato v točki 8 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bilo z izvedenimi dokazi, torej z zaslišanjem številnih prič in izvedencev družinsko življenje obtoženca in njegove osebnostne lastnosti dovolj natančno raziskano in ugotovljeno, zaradi česar zaslišanje drugih prič, bodisi sorodnikov bodisi vaščanov, ni potrebno, seveda ob upoštevanju, da priči o obravnavanih dogodkih ne bi vedeli povedati ničesar, saj pri le-teh nista bili navzoči. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom zavrnitve dokaznega predloga za odreditev izvedenca nevrološke stroke, ki bi opravil ponovno diagnostiko možganske morfologije z magnetno resonanco, ki bi lahko potrdila možgansko etiologijo osebnostne patologije pri obtožencu, opisanim v točki 9. izpodbijane sodbe. Res se, kot pravilno izpostavlja pritožba, razlogi nanašajo na ugotavljanje obtoženčeve prištevnosti pri kaznivem dejanju umora, vendar je potrebno upoštevati, da dokazni predlog, ki so podali zagovorniki obtoženca na zapisniku o glavni obravnavi z dne 15. 5. 2019, zajema imenovanje izvedenca nevrologije, ki bi opravil ponovno diagnostiko možganske morfologije z magnetno resonanco, ki bi potrdila možgansko etiologijo osebnostne patologije, v nadaljevanju pa dopolnitev vseh treh psihiatričnih izvedenskih mnenj, ker gre za okoliščino oziroma izvid preiskave, ki lahko bistveno vpliva na ključna vprašanja tega kazenskega postopka. Glede na navedeno obramba ni podrobneje opredelila, katera naj bi bila ključna vprašanja tega kazenskega postopka. Upoštevaje še izpovedbo sodnega izvedenca D. D. na glavni obravnavi dne 30. 5. 2019, in sicer v delu, da morebiti opravljena magnetna resonanca in morebitna organska možganska okvara zaradi odmrtja posameznih možganskih celic, ne predstavlja dokaza, da osebna ne more funkcionirati. Funkcioniranje žilja in možganskih celic, povezave med posameznimi centri in celicami, lahko ocenimo samo s pregledom pri kliničnem psihologu, kar je bilo tudi opravljeno. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, ki bi vplivali ali bi mogli vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, bila prekršena t. i. pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ki predstavlja relativno kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da izvedba predlaganih dokazov ni vplivala niti ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

6. Pritožniki nimajo prav s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ker naj se ne bi opredelilo do razlik v izvedenskih mnenjih, predvsem za kaznivo dejanje nasilja v družini pomembnih izvedencev E. E. in F. F. Dejansko stanje, ki je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, izhaja predvsem iz izpovedb otrok G. G. in H. H., ki sta živela z obtožencem in oškodovanko v skupnem gospodinjstvu in sta podrobno opisala odnose med zakoncema oziroma v družini, izpovedb obtoženčeve svakinje I. I., oškodovankine sestre J. J., oškodovankinega brata K. K., snahe L. L. in sosede M. M. Nenazadnje je sama oškodovanka N. N. v ovadbi z dne 17. 11. 2017, ki jo je podala zoper obtoženca, opisala nekaj konkretnih dogodkov, pa tudi socialna delavka O. O., ki je z oškodovanko opravila razgovore 8. 11. 2017 in 22. 12. 2017 je izpovedala o vsebini pogovorov z oškodovanko. Pri tem ni mogoče prezreti, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo tudi izpovedbo P. P., kot obtožencu naklonjene priče, medtem ko preostale zaslišane priče o zasebnem življenju obtoženca in oškodovanke niso vedele kaj dosti povedati. Pritožba nima prav, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izvedenskih mnenj. V točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe je tako povzelo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, katerega sta izdelala sodni izvedenec psihiater R. R. in klinični psiholog dr. F. F. Glede na oceno prvostopenjskega sodišča, da to izvedensko mnenje v celoti sprejema, ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da izpodbijana sodba ne sprejema mnenja Komisije v delu, da ni mogoče ugotoviti, da bi bil obtoženec v odnosu do oškodovanke vseskozi dominanten in je tudi malo verjetno, da bi uspel tak status ohranjati glede na lastne kapacitete. Na mnenje klinične psihologinje dr. E. E. se prvostopenjska sodba opre glede obtoženčevih osebnostnih lastnosti, da se izogiba reševanju problemov, da je čustveno nestabilen ter da slabo obvladuje impulse, pri čemer je bila izrazita impulzivnost pri njem prisotna tudi v zakonski zvezi, kjer je nadvladal v partnerskem odnosu. Dokler je žena delala, kot je on hotel je bilo vse v redu, če pa je uveljavljala svojo voljo, je prišlo do izpadov in besa. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da navedeni izvedenski mnenji nista v nasprotju, ki bi terjalo podrobnejšo obrazložitev, temveč se dopolnjujeta.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi višini kazni, določeni za kaznivo dejanje nasilja v družini, 1 leto in 5 mesecev zapora. Pri tem je sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo dosedanjo nekaznovanost obtoženca. Prav ima pritožba, da bi v primeru, če ne bi bilo hkrati obravnavano tudi kaznivo dejanje umora, bila obtožencu lahko izrečena tudi pogojna obsodba, kljub trajanju in intenzivnosti nasilja kot obteževalni okoliščini, pri čemer oškodovanka ni zadobila kakršnih koli telesnih poškodb, zaradi katerih bi potrebovala zdravniško pomoč. Upoštevaje dejstvo, da je obtoženec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj z elementi nasilja, zoper isto oškodovanko, pri čemer je kaznivo dejanje nasilja v družini preraslo v kaznivo dejanje umora oškodovanke na grozovit način in iz brezobzirnega maščevanja, je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo vse okoliščine, ki so relevantne za izrek določene zaporne kazni, primerna pa je tudi višina le-te, glede na težo storjenega kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilnim zaključkom izpodbijane sodbe, da je obtoženec kaznivo dejanje umora storil na grozovit način in iz brezobzirnega maščevanja, ne pa tudi iz drugih nizkotnih nagibov, kot je bil prvoten očitek v izreku obtožbe. Grozovit način kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora je podan, ko storilec muči žrtev s tem, da ji povzroči hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti presega običajno trpljenje, ki nastane pri umoru. Objektivna sestavina se kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna sestavina pa v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje, ali v zavesti z možnostjo povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj. Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je bilo nasilje obtoženca kratkotrajno in da se ni stopnjevalo, prav tako naj ne bi bilo zaznati izživljanja nad oškodovanko. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe, da je oškodovanka utrpela 18 vbodnih ran, oziroma 24 vbodnih rovov, saj je bil v šestih primerih nož delno izvlečen in ponovno zaboden v drugi smeri tako, da je imela vbodna rana dva vbodna kanala, in sicer v petih serijah. Ko je obtoženec že mislil, da je oškodovanka mrtva in izvedel, da je še pri življenju, se je vrnil, oškodovanko obrnil ter jo še najmanj dvakrat zabodel v predel hrbta. Oškodovanka je bila po oceni izvedenca S. S. vsaj polovico časa umiranja pri zavesti in je v času od 3 do 8 minut čutila hude bolečine. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi prepričanju prvostopenjskega sodišča, da obtoženčev namen ni bil le odvzeti življenje oškodovanke, temveč se je nad njo tudi po nepotrebnem izživljal, saj ji je zadajal tudi rane, ki niso bile smrtne, so pa oškodovanki povzročale le dodatno trpljenje, bolečino in šok. Pritrditi je tudi razlogom izpodbijane sodbe, da se je obtoženec zavedal, da oškodovanki povzroča hudo trpljenje in je to tudi hotel, saj bi lahko oškodovanko pokončal že s prvimi vbodi, vendar se je začel nad njo izživljati in ji v večjih presledkih zadajal hude rane. Na koncu pa se je še vrnil, jo obrnil in jo še najmanj dvakrat zabodel v predel hrbta.

9. Prav ima pritožba, da vsako maščevanje še ne predstavlja brezobzirnega maščevanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja brezobzirnega maščevanja v izpodbijani sodbi ni mogoče omejiti zgolj na tekst, da „se ji tako maščuje zaradi prijave nasilja ter posledično izselitve od doma“, temveč je potrebno upoštevati celoten opis konkretnega dela obtožbe, iz katerega je razbrati tudi, da se je „začel nad njo izživljati, tako da jo je večkrat brezčutno zabodel v predel prsnega koša in hrbta, s čimer ni prenehal niti, ko sta ga Š. Š. in T. T., ki sta prihitela tja, prosila, naj jo pusti in ga vlekla stran“, ko pa je „na kraj prišla soseda U. U., ki je kot zdravnica nameravala N. N. nuditi prvo pomoč in je ob otipu njenega pulza glasno povedala, da je še živa ... vrnil do nje, jo obrnil na trebuh in vsaj dvakrat z nožem zabodel v hrbet ... prizadejal skupno 18 vbodnih ran ... ob tem pa tudi hudo trpljenje, zaradi strahu in bolečin kot posledice vztrajnega zasledovanja ter številnih vbodov...“. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje pojem brezobzirnosti kot dejstvo, da kdo ne upošteva mnenja, potreb, pravic drugega, brezobzirno dejanje pa kot dejanje, ki vključuje to dejstvo. Opisane okoliščine, na podlagi katerih sodišče pravilno zaključuje, da je dejanje storjeno iz brezobzirnega maščevanja, se kažejo kot pogled iz zornega kota storilca, torej obtoženca v ravnanju do oškodovanke. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na ugotovitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da se je obtoženec znašel v življenjski stiski, ker je bil izseljen iz lastnega doma, odtujen od družine in ga je k dejanju kvečjemu vodila življenjska stiska in strah pred negotovo prihodnostjo, izselitev od doma pa je bila tudi dejavnik, ki je pri obtožencu vplival na pojavljanje občutkov krivice, nemoči in prevaranosti, saj taka ugotovitev ni v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, da je šlo na obtoženčevi strani za brezobzirno maščevanje svoji ženi, ker naj bi ga ponižala, razvrednotila in mu po njegovem pojmovanju povzročila krivico, saj je bil izgnan iz hiše, ki je bila njegov ponos. Pritrditi je tudi nadaljnjim razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženec vedel, da se bo vrnil domov 6. 1. 2018, ko bo ukrep prepovedi približevanja iztekel, hkrati pa je vedel, da se bo vrnil v prazno hišo, saj je izvedel (o tem je izpovedala priča V. V.), da ga žena nima namena čakati doma in da si je iskala stanovanje, v katerega se je nameravala pred njim umakniti in glede na navedeno obtoženec ni imel nobenega racionalnega (utemeljenega, razumskega) razloga za kakršnokoli maščevanje.

10. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je obtoženec kaznivo dejanje umora storil z direktnim naklepom kot obliko krivde. Ravnanje obtoženca, ki je dejanje predhodno načrtoval, saj se je pripeljal v domačo hišo, kljub izrečenemu ukrepu prepovedi približevanja, iz vikenda prinesel s seboj nož, vlomil v hišo, po dejanju pa obrisal nož in se preoblekel, ne potrjuje pritožbene navedbe, da so bila dejanja skrajno enostavna, nepremišljena, hipna.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse okoliščine, relevantne za določitev zaporne kazni v višini 24 let. Kot olajševalne okoliščine je vsekakor upoštevalo obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost in okoliščino, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Prav gotovo pa pretehtajo pravilno ovrednotene obteževalne okoliščine, in sicer, da je obtoženec izvršil kaznivo dejanje umora po dveh kvalificikatornih okoliščinah, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja, da kvalifikatorni znak kaznivega dejanja ne šteje kot obteževalna okoliščina, zgolj število kvalifikatornih okoliščin oziroma znakov, predvsem pa obtoženčeva vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja umora, ki je pokazal s številom vbodov v večih serijah, zlasti pa s tem, ko se je vrnil do oškodovanke, ki je na kraju umirala ter jo še najmanj dvakrat zabodel.

K pritožbi državne tožilke:

12. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prvostopenjsko sodišče v abstraktnem delu dodalo opisu iz obtožbe besedilo „pri čemer je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje“, v konkretnem opisu dejanja pa ni navedlo, katere so te duševne motnje, zaradi česar naj bi bil izrek sodbe v tem delu nerazumljiv oziroma v nasprotju z razlogi sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe popolnoma razumljiv. Bistveno zmanjšano prišteven je storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v svoji oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti (tretji odstavek 29. člena KZ-1). Izrek izpodbijane sodbe ima vse sestavine, kot jih zahteva 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Poleg okoliščin, ki konkretizirajo zakonske znake kaznivega dejanja, tudi tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, torej, da je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje. Katere duševne motnje pa so ugotovljene pri obtožencu, podrobno izhaja iz 47. točke izpodbijane sodbe, kar pa ne pomeni, da bi bilo podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Nasprotno, razlogi sodbe jih le podrobneje opredeljujejo. Na tem mestu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je pri odločanju uporabilo načelo in dubio pro reo. Pritožba državne tožilke tako ne more izpodbiti pravilnega zaključka prvostopenjskega sodbe, da je v dvomu v korist obtoženca potrebno zaključiti, da so bile obtoženčeve sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja v času kaznivega dejanja umora bistveno zmanjšane, kot izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, katerega sta izdelala R. R. in F. F. in ne samo nebistveno kot menita izvedenca Z. Z. in D. D. Mnenja izvedencev pa tudi strokovne priče obrambe, Ž. Ž., so bila namreč deljena glede vprašanja, ali je bila obtoženčeva sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje kritičnega dne ohranjena. Pritožbene navedbe okrožne državne tožilke predstavljajo nestrinjanje pritožnice z zaključki sodišča in povzema ugotovitve posameznih izvedenskih mnenj, ne navaja pa nobenih okoliščin, s katerimi bi omajala pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi izvedensko mnenje, ki ga poda Komisija za fakultetna izvedenska mnenja moralo biti zgornji mejnik pri izdelavi izvedenskih mnenj s področja medicine.

13. Glede višine kazni, določene za kaznivo dejanje umora, je pritožbeno sodišče že odgovorilo na pritožbo obtoženčevih zagovornikov.

14. Po ugotovitvi, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni.

15. Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Odločba o stroških temelji na določbi 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, določeno v tar. št. 7118 in 7122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 49965/2017
• VSRS Sodba I Ips 41847/2020
• VSC Sklep I Kp 6800/2020