VSL Sklep II Ip 1999/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v preostalem delu (glede izvršilnih stroškov), torej v delu, v katerem dolžnik sploh ni ugovarjal, njegov ugovor zavrnilo, prekoračilo meje dolžnikovega ugovora.

Ne glede na to, kdaj je dolžnik vložil ugovor, so upniki tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko so deveti dan po dolžnikovi izpolnitvi nedenarne obveznosti vložili delni umik, to še vedno storili znotraj razumnega roka, ki spada pod zakonsko določen pravni standard »takojšnega umika«.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu točke I. izreka, v katerem je bil ugovor dolžnika v preostalem delu zavrnjen, razveljavi, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v točki II. izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugovoru dolžnika z dne 22. 1. 2019 delno ugodilo in izvršbo ustavilo glede uveljavitve nedenarne terjatve, to je odstranitve dveh betonskih blokov z dostopne poti, ki poteka po delu nepremičnine ID znak: parcela X 1/0 med novozgrajenim objektom na Cesti 267 in objektom Y na Cesti 269, v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo. V točki II. izreka je sklenilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora.

2. Proti zavrnilnemu delu točke I. izreka in zoper točko II. izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da v točki I. izreka briše zadnji stavek, ki se glasi, da se v preostalem delu ugovor zavrne, točko II. izreka pa spremeni tako, da dolžniku prizna stroške ugovornega postopka. Upnikom naj naloži, da dolžniku povrnejo tudi nastale stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Upniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu (zavrnilni del točke I. izreka in točka II. izreka) preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. V točki I. izreka je ugovoru delno ugodilo in izvršbo ustavilo glede uveljavitve nedenarne terjatve (to je odstranitve dveh betonskih blokov z dostopne poti, ki poteka po delu nepremičnine ID znak: parcela X 1/0 med novozgrajenim objektom na Cesti 267 in objektom Y na Cesti 269, ker je dolžnik na dan prejema sklepa o izvršbi izpolnil svojo nedenarno obveznost iz izvršilnega naslova, upniki pa so glede tega dela dolžnikove obveznosti v vlogi z dne 23. 1. 2019 tudi že predlagali ustavitev postopka. V preostalem delu, glede izvršilnih stroškov upnikov, ki so bili v točki V. izreka sklepa o izvršbi naloženi dolžniku v plačilo, pa je ugovor zavrnilo. Pojasnilo je, da je bil sklep o izvršbi izdan utemeljeno, zato so bili upnikom priznani izvršilni stroški potrebni za izvršbo in ugovornim navedbam glede izvršilnih stroškov ni sledilo.

7. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da odmerjenim izvršilnim stroškom ni ugovarjal in da ugovornih navedb, razen tega, da stroške priznava, ni. Iz ugovora je namreč razvidno, da je v njem izrecno navedel, da stroškom izvršbe ne nasprotuje in bodo poplačani oziroma jih bo pobotal s svojimi stroški, ki so mu nastali z ugovorom. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s tem, ko je v preostalem delu (glede izvršilnih stroškov), torej v delu, v katerem dolžnik sploh ni ugovarjal, njegov ugovor zavrnilo, prekoračilo meje dolžnikovega ugovora (primerjaj 2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnika v tem delu ugodilo in razveljavilo izpodbijani del točke I. izreka, v katerem je bil ugovor dolžnika v preostalem delu zavrnjen (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. V točki II. izreka je sodišče prve stopnje odločilo o dolžnikovih stroških ugovora. Sklenilo je, da jih dolžnik krije sam, saj stroški takšnega ugovora niso stroški, ki bi jih upniki dolžniku povzročili neutemeljeno. Dolžnik je sedaj zgolj izpolnil svojo obveznost, ki je ni izpolnil niti v paricijskem roku iz izvršilnega naslova, niti do izdaje sklepa o izvršbi. V zvezi z dolžnikovim očitkom, da upniki predloga glede nedenarne terjatve niso umaknili takoj, ko je dolžnik izpolnil svojo obveznost, pa je ugotovilo, da so upniki že 23. 1. 2019 sami podali delni umik glede tega dela terjatve, kar je le en dan po vložitvi ugovora, to pa še ne pomeni, da predloga za umik niso podali pravočasno. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo in razlogi zanjo v celoti strinja.

9. Po določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Prvi odstavek 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru ni sporno, da so upniki z vlogo z dne 23. 1. 2019 predlog za izvršbo delno (glede nedenarne terjatve odstranitve dveh betonskih blokov z dostopne poti) umaknili zato, ker je dolžnik po izdaji sklepa o izvršbi izpolnil to nedenarno obveznost. Kot sporno dolžnik izpostavlja in uveljavlja v pritožbi, da upniki predloga za ustavitev izvršbe niso vložili takoj, ko so se seznanili z izpolnitvijo obveznosti - ta je bila izpolnjena 14. 1. 2019, za izpolnitev obveznosti so izvedeli še isti dan, svojo vlogo pa so na sodišče naslovili šele devet dni po tem, čeprav vejo, da ima dolžnik za ugovor na voljo samo 8 dni, sodišče pa mora v postopkih izvršbe postopati hitro. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Pravni standard „takojšnjega umika“ je treba namreč interpretirati širše in vselej glede na okoliščine primera. V konkretnem primeru ne gre prezreti, da je dolžnik svojo nedenarno obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil šele med samim postopkom izvršbe. Dejstvo, da je nato zadnji dan ugovornega roka vložil ugovor, kar je (samo) en dan pred vložitvijo delnega umika upnikov, pa ni odločilno, saj zgolj zaradi časovnega poteka v predmetni zadevi upnikom ni mogoče naložiti plačila dolžnikovih stroškov ugovora. Ne glede na to, kdaj je dolžnik vložil ugovor, so upniki tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko so deveti dan po dolžnikovi izpolnitvi nedenarne obveznosti vložili delni umik, to še vedno storili znotraj razumnega roka, ki spada pod zakonsko določen pravni standard »takojšnega umika«. Ob pojasnjenem je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj citiranih določb pravilno zaključilo, da dolžnikovih ugovornih stroškov ni mogoče naložiti upnikom v plačilo, ampak jih mora dolžnik kriti sam. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v točki II. izreka pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v točki II. izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Čeprav je dolžnik s pritožbo delno uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške, ki bi mu jih upnik povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbi je bilo namreč delno ugodeno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje prekoračilo meje dolžnikovega ugovora.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep III Ip 1262/2018
• VSL sklep I Ip 2052/2014
• VSL sklep I Cpg 578/2013