VSL Sodba II Kp 4980/2011

Jedro

Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011).

Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi.

Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik možnih zlorab, ki jih ima storilec lahko v zavesti in so tudi dejansko mogoče. Po drugi strani pa novota nedvomno pomeni tudi uskladitev z ratificirano Konvencijo združenih narodov proti korupciji, Kazenskopravno konvencijo o korupciji in modelom Kodeksa ravnanja za javne uslužbence Sveta Evrope, kot to v uvodnih pojasnilih h kazenskemu zakoniku poudarjajo komentatorji Bele, Deisinger in Jakulin.

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju zadošča, da je le eno kaznivo dejanje storjeno na območju naše države, da je podana jurisdikcija Republike Slovenije.

Sama sprememba izjave obtoženca iz "da bo uredil" v "poskušal urediti" v tenorju sodbe glede predodelitve spisa, ne pomeni prekoračitve obtožbe v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni kršena objektivna identiteta med obtožbo ni sodbo, le opis je natančnejši glede na izpovedbo B. B., s tem opisom pa obtoženi v nobenem primeru ni bolj obremenjen.

S tem, ko je sodišče prve stopnje izločilo postopek zoper takrat soobtožena C. C. in D. D., ki sta ob koncu dokaznega postopka kaznivo dejanje priznala in ga dokončalo posebej, je s stališča možnosti, da se v postopku, ki je tekel zoper A. A., zaslišita kot priči, res prišlo do povsem novega procesnega položaja. V kolikor bi še naprej tekel enoten postopek zoper vse tri ni sporno, da do konca postopka in do pravnomočnosti sodbe, ne moreta biti zaslišana kot priči. Sodišče je pravilno kazenski postopek zoper soobtoženca izločilo in je sodba na osnovi njunega priznanja z dne 11. 12. 2013 postala pravnomočna 25. 12. 2013, sodišče pa je zadnjo glavno obravnavo v postopku zoper obtoženega A. A. opravilo dne 20. 12. 2013 in sodbo razglasilo dne 23. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je potrebno predlagana dokaza zavrniti tudi iz drugih razlogov in sicer, ker ne bi mogla odločilno vplivati na odločitev sodišča. Torej je ocenilo, da je dejansko stanje v tolikšni meri razjasnjeno in da so izvedeni vsi potrebni dokazi, da je lahko odločilo o obtožbi zoper obtoženega A. A. Zato po presoji pritožbenega sodišča niti iz procesnega vodstva predsednice senata v tem kazenskem postopku, še posebej pa ne iz datuma nastopa pravnomočnosti sodbe, izrečene v izločenem kazenskem postopku, ni mogoče izpeljevati teze o kršitvi pravice obtoženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje D. D. in C. C. kot prič.

Stranke so po določbi 7. člena ZKP dolžne pisanja sodišču predložiti v slovenskem jeziku.

ZKP ne prepoveduje predsedniku senata, da bi izdal odredbo o preklicu tiralice. V kolikor sta oba akta tako sklep kot odredba pripravljena skupaj, je celo logično, da ju podpiše predsednik senata. V takih zadevah je namreč potrebno postopati hitro, kar izhaja tudi iz 550. člena ZKP, kjer je tudi določeno, da mora tiralico preklicati organ, ki jo je izdal. Organ v našem primeru pomeni sodišče, ne pa razpravljajoča sodnica, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

ZKP ne omejuje tajnih delavcev, ki niso policisti, le na oškodovance.

Sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah S-293/12 in S-594/12 z dne 8. 4. 2014 Direktivi 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES, ne odreka utemeljenosti in potrebnosti njenega osnovnega namena, to pa je v zagotovitvi dostopnosti podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic. Sodba direktivi očita preohlapnost in pomanjkanje objektivnih meril glede obdobja hrambe, zagotovitev učinkovitega varstva podatkov pred nevarnostmi zlorabe ter odsotnost materialnih in procesnih pogojev, pod katerimi lahko pristojni nacionalni organi dostopajo do podatkov in jih naknadno uporabljajo.

Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, je razvidno, da je zakonodajalec upravičen določiti obvezno hrambo prometnih podatkov za namene zaščite državne varnosti, obrambe, javne varnosti ter za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj. Po oceni Ustavnega sodišča RS pa bi bilo potrebno obdelavo prometnih podatkov zamejiti zgolj na določena, huda kazniva dejanja, za katera bi zakonodajalec ocenil, da zaradi njihove teže hramba podatkov oziroma dostop do njih upravičujeta poseg v zasebnost posameznika.

Ob takih izhodiščih, ko Ustavno sodišče RS ocenjuje, da je hramba podatkov primerna za dosego cilja, ko ni poseglo v določbe ZKP, niti v že pridobljene podatke, je pritožbeno sodišče moralo odločati, ali so bile ustavne pravice obtoženca kakorkoli prizadete z uporabo omenjenih podatkov o njegovi komunikaciji. Ob tem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil pri obtoženemu A. A. že od vsega začetka, torej od prijave B. B. dalje, nedvomno izpolnjen pogoj, torej določena stopnja suma, da je udeležen pri kaznivem dejanju, za pridobitev tovrstnih podatkov, kot to določa 149.b člen ZKP. Sum pa se je tekom predkazenskega postopka in tudi tekom preiskovalne faze kazenskega postopka le še krepil. Pridobljeni podatki so se torej nanašali na točno določene osebe, zoper katere je bil že osredotočen sum in tudi na določeno komunikacijsko sredstvo, mobilne telefone, ali pa so se nanašali na osebo, ki je kaznivo dejanje prijavila, in sicer zaradi preverbe njegove prijave, torej v kontrolni funkciji.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega A. A. in obeh zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se:

1. v prvi vrstici šeste alinee datum „24.1.2011“ pravilno glasi „12.11.2010“;

2. od osme do desete vrstice iste alinee izpusti besedilo: „ki jo je v neskladju z določili ZKP izdal A. A. in ne sodnica razpravljajočega senata“;

3. v petnajsti in šestnajsti vrstici iste alinee izpusti besedilo: „senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen“;

4. v sedmi vrstici zadnjega odstavka datum „24.1.2010“ pravilno glasi „24.1.2011“;

5. izrečena zaporna kazen se obtoženemu A. A. zniža na

5 (pet) let zapora.

V preostalem delu se pritožbe obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov, v celoti pa pritožba okrožne državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, razen sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in mu izreklo kazen petih let in šestih mesecev zapora. Sodišče mu je izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov, kar znese 19.662,00 EUR ter odločilo, da je dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo denarna kazen prisilno izterjala, v primeru neizterljivosti pa izvršila tako, da se bo za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V izrečeno zaporno kazen mu je sodišče vštelo pripor oziroma čas odvzema prostosti od 26.1.2011 od 07.10 ure do 16.2.2011 do 18.20 ure. V plačilo mu je sodišče naložilo znesek 12.000,00 EUR, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi ter tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper tako sodbo sodišča prve stopnje so pravočasne pritožbe vložili obtoženi A. A., oba njegova zagovornika in tudi okrožna državna tožilka. Obtoženi A. A. je pritožbo dopolnil z vlogo z dne 5.5.2014, njegov zagovornik T. B. pa z vlogo z dne 28.4.2014, pri čemer je zagovornik sodišču posredoval tudi dodatno obrazložitev pritožbe z vlogo z dne 2.9.2014.

3. Obtoženi A. A. in oba njegova zagovornika pritožbo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka, torej iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo in podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim predsednikom senata.

4. Okrožna državna tožilka je pritožbo vložila zaradi odločbe o kazenski sankciji, tedaj iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter predlagala, naj pritožbeno sodišče obtožencu izrečeno zaporno kazen zviša na osem let zapora.

5. Obtoženi in oba njegova zagovornika so odgovorili na pritožbo okrožne državne tožilke in predlagali, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

6. Državna tožilka je pritožbenemu sodišču posredovala odgovor na dodatno obrazložitev pritožbe zagovornika T. B. in predlagala, naj se pritožbe obtoženega in njegovih zagovornikov zavrnejo kot neutemeljene. Odgovor državne tožilke je bil posredovan obrambi.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo vse stranke, kot so to zahtevali obtoženi in oba njegova zagovornika. Seje senata pritožbenega sodišča so se udeležili obtoženi A. A. in njegova zagovornika, ne pa tudi pravilno obveščena državna tožilka, kar ni bilo ovira, da se seja opravi.

8. Po presoji pritožbenih navedb vseh pritožnikov in razlogov izpodbijane sodbe ter dokazov in podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je le v manjši meri potrebno ugoditi pritožbam obrambe in tudi po uradni dolžnosti, glede datumov, poseči v tenor izpodbijane sodbe in obtožencu izreči tudi nekoliko nižjo kazen, sicer pa je presodilo, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da ni kršilo kazenskega zakona, niti določb kazenskega postopka in so se tako pritožbene navedbe obrambe v pretežni meri, v celoti pa pritožba okrožne državne tožilke pokazale kot neutemeljene.

9. Obramba v svojih pritožbah ponovno problematizira nekatera vprašanja glede zakonitosti pridobljenih dokazov, ki so bila v tem postopku že pretresana, tudi po pritožbenem sodišču in celo Vrhovnem sodišču RS in so bili pomisleki obrambe pravnomočno zavrnjeni.

10. Tako zagovornika obtoženca vztrajata pri svojem stališču, da je dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1.2.2011, da se sodniku A. A. ne prizna imunitete ter se dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka, nično. Dovoljenje državnega zbora je bilo po stališču obrambe dano brez zahteve upravičenega državnega organa, saj je bilo dano na podlagi zahteve Vrhovnega državnega tožilstva RS, ki ni pristojno in je zato pravno neučinkovito. V prvem odstavku 99. člena Zakona o sodniški službi je jasno določeno, da pristojno sodišče o tem, da je vložilo zahtevo za dovoljenje obvesti Sodni svet in ministrstvo, pristojno za pravosodje. Iz te določbe je po mnenju zagovornikov povsem jasno razvidno, da gre za pristojnost sodišča in so bili vsi dokazi v tem kazenskem postopku pridobljeni brez dovoljenja Državnega zbora RS, zato so nezakoniti in se sodna odločba na njih ne sme opirati in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. S takimi naziranji obrambe se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Zagovornika nista predstavila nobene novote, o tem vprašanju pa je že odločalo Vrhovno sodišče RS, ki je pri svojem odločanju upoštevalo tudi, v pritožbah citirano, spremenjeno določbo prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi ter presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011). S tako presojo in razlogi te sodbe pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

12. Ureditev, kdo je pristojen zahtevati dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika je materija ZKP. Po določbi 136. člena ZKP v primerih, ko je v zakonu določeno, da je za pregon posameznih kaznivih dejanj potreben predlog oškodovanca, oziroma, da je potrebno poprejšnje dovoljenje pristojnega državnega organa, državni tožilec ne more zahtevati preiskave in ne neposredno vložiti obtožnice oziroma obtoženega predloga, če ne predloži dokaza, da je tak predlog podan oziroma, da je dovoljenje dano. Izrecne zahteve, da lahko le sodišče oziroma preiskovalni sodnik državni zbor zaprosi za dovoljenje za odreditev pripora, veljavna ureditev v ZKP in Zakonu o sodniški službi, torej ne vsebuje. Izhajati pa je treba tudi iz namena določbe prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi, ki ga je opredelilo že ustavno sodišče v odločbi U-I-319/97 z dne 2.4.1998 v zvezi z razlago takratnega prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi, ki je po vsebini enak sedaj veljavni določbi prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi. Ustavno sodišče je v citirani odločbi obrazložilo, da je namen določbe prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi v tem, da postavlja obveznost obveščanja pristojnih organov o tem, da se zahteva dovoljenje, ne pa v tem, da bi določala, kdo je tisti, ki ga je pristojen zahtevati. Enak namen izhaja tudi iz določbe sedaj veljavnega prvega odstavka 99. člena ZSS. V kolikor pa v kazenskem postopku kot upravičeni tožilec nastopa oškodovanec, ki z vidika pridobitve zahteve dovoljenja za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika ni izenačen z državnim tožilcem pa je v takem primeru lahko le sodišče tisto, ki je dolžno pridobiti dovoljenje za pregon, kar izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Up-15/93 in U-I-319/97. Tako je zaključiti, da je bil v konkretnem primeru državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja državnega zbora za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper obtoženca.

13. Ob navedenem je še pripomniti, da je za kazenski postopek bistveno, da je bilo dovoljenje Državnega zbora za pripor in začetek kazenskega postopka zoper obtoženca dano in da je tudi Državni zbor očitno državnega tožilca štel za upravičenega predlagatelja, saj je njegovo zahtevo obravnaval in dovoljenje tudi dal. Sodišče v kazenskem postopku ravnanj Državnega zbora niti ne more presojati, dovoljenje je bilo dano, vse do sedaj pa ni bilo preklicano ali razveljavljeno in tako ni mogoče sprejeti obrambnih stališč, da je dovoljenje Državnega zbora nično in so izvedeni dokazi nezakoniti.

14. V povezavi z gornjim vprašanjem pa obramba, tako oba zagovornika kot tudi obtoženi A. A. v svojih pritožbah, ponovno izpostavlja vprašanje začetka kazenskega postopka, čeprav je pritožbeno sodišče v tem kazenskem postopku o tem vprašanju že večkrat presojalo in pomisleke obrambe pravnomočno zavrnilo. Obramba iz določbe drugega odstavka 134. člena Ustave RS, ki med drugim določa, da zoper sodnika brez dovoljenja državnega zbora ne sme biti začet kazenski postopek, zaključuje, da procesno pravna imuniteta varuje sodnika tudi pred ukrepi, ki jih lahko v predkazenskem postopku odrejajo oziroma izvajajo zoper osumljenega preiskovalni sodnik, državni tožilec ali policija in se pri tem sklicuje tudi na komentar ZKP, mag. Štefana Horvata, zagovornik T. B. pa tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Šubinski proti Sloveniji št. 19611/04 z dne 18.1.2007 in na katero naj bi se skliceval tudi Sodni svet RS glede opredelitve "začetka kazenskega postopka" pri vprašanju obligatornosti izreka suspenza. Po mnenju obrambe se je kazenski postopek zoper obtoženega A. A. začel najkasneje s sprejemom kazenske ovadbe B. B. dne 14.12.2010. Ker je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije pridobljeno šele 1.2.2011, do tega časa pa so bili izvedeni vsi prikriti preiskovalni ukrepi, izpodbijana sodba pa se opira na dokaze pridobljene s temi ukrepi, gre za nezakonite dokaze, pridobljene z nezakonitim in protiustavnim delovanjem policije, državnega tožilstva in sodišča, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je bilo že pojasnjeno, je pritožbeno sodišče te navedbe že pravnomočno zavrnilo in sicer s sklepi z dne 6.6.2012, 2.10.2012 in 7.2.2013, vse pa v zvezi s presojo pravilnosti odločitve prvega sodišča glede zahtev obrambe za izločitev dokazov, zato je na tem mestu omeniti glavne poudarke stališč pritožbenega sodišča.

15. Predkazenski postopek, v katerem je vodstvo procesne dejavnosti prepuščeno policiji, je namenjen ukrepom izsleditve storilca kaznivega dejanja, s katerimi se ob dovoljenju državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika lahko izvajajo tudi t.i. prikriti ukrepi iz 149.a do 156.a člena ZKP, ki so smiselni le, če je zagotovljena tajnost poteka operativnih policijskih metod, zaradi česar je potrebno zagotoviti, da osumljenec o teku postopka ni seznanjen. Predkazenski postopek je nadalje namenjen tudi zavarovanju sledov, pridržanju storilca in zbiranju dokazov za koncentracijo suma artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila konkretno kaznivo dejanje, na podlagi katerega šele lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca uvede preiskavo. Preiskavo vodi sodišče, v njej pa se raziščejo vse okoliščine in izvedejo vsi potrebni dokazi v takem obsegu, da se državni tožilec po opravljeni preiskavi lahko odloči za vložitev obtožnice oziroma za odstop od pregona. Da je predkazenski postopek ločen od kazenskega postopka je razvidno iz določb ZKP-ja, ki v 15. poglavju obravnava predkazenski, v 16. poglavju pa kazenski postopek. ZKP v 144. členu določa pomen izrazov in sicer je osumljenec oseba, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storil kaznivo dejanje, obdolženec je tisti zoper katerega teče preiskava, ali je zoper njega vložen obtožni akt, obsojenec pa tisti, za katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren za kaznivo dejanje. Tudi Ustava RS loči med osumljencem, obdolžencem in obsojencem, kar je razvidno iz različnih uporabljenih izrazov. Tako je povsem logičen zaključek, da Ustava govori o različnih fazah kazenskega postopka, čeprav sicer formalno ne govori o predkazenskem oziroma kazenskem postopku, dejansko pa ju razločuje.

16. Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi. V konkretnem primeru je državna tožilka vložila zahtevo, da se uvede kazenski postopek zoper obdolženega dne 31.1.2011, sklep o opravi preiskave, ki pomeni začetek kazenskega postopka pa je bil izdan 3.2.2011. Že pred uvedbo preiskave pa je bilo dano tudi dovoljenje državnega zbora, da se zoper obtoženega A. A. lahko začne kazenski postopek in sicer je bilo dovoljenje dano na 24. seji državnega zbora, dne 1.2.2011.

17. Kot je bilo tudi že pojasnjeno, različni komentarji zakonov niso pravni vir za odločanje sodišča, temveč so lahko dobrodošel pripomoček pri odločanju, mnenja njihovih avtorjev pa seveda za sodišča niso obvezna. Avtor komentarja ZKP se v zvezi s 136. členom zavzema, da bi bilo potrebno pridobiti dovoljenje državnega zbora že za opravo kakršnegakoli dejanja, ki bi že pomenil začetek kazenskega postopka in da to ne pomeni samo začetka formalnega kazenskega postopka. V komentarju k 22. členu ZKP pa isti avtor navaja, da je ZKP zgrajen na konceptu ločenosti neformalnega policijskega predkazenskega postopka in formalnega sodnega kazenskega postopka in se po zakonski ureditvi šteje za kazenski postopek samo sodni postopek. Iz več določb ZKP izhaja, da se kazenski postopek ne začne z dejanji policije ali tožilca, temveč s sklepom o preiskavi ali z nekim drugim procesnim dejanjem sodišča. S tem komentarjem pa avtor potrjuje pravilnost stališč pritožbenega sodišča.

18. Iz zadeve Sodnega sveta Republike Slovenije št. 2/11-63 je iz razlogov odločbe razvidno, da se kazenski postopek uvede z izdajo sklepa o preiskavi, da pa naj bi bil v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice opazen trend pomikanja začetka kazenskega postopka v še zgodnejše faze postopka, pri čemer se navaja, da naj bi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Šubinski proti Sloveniji, opredelilo začetek kazenskega postopka s trenutkom, ko je tožilec zoper obdolženca vložil zahtevo za preiskavo.

19. V obravnavani zadevi je sicer Sodni svet RS obravnaval pritožbo pooblaščenca sodnika, ki mu je predsednik Vrhovnega sodišča RS izrekel začasno odstranitev iz sodniške službe. Iz pritožbe pa je, drugače kot v tej zadevi, razvidno zavzemanje pritožnika, da mora biti sklep o uvedbi preiskave, s katero se začne kazenski postopek, pravnomočen. Pritožba je bila sicer zavrnjena.

20. V zadevi Šubinski VS. Slovenija (sodba 19611/04 z dne 18.1.2007, Strasbourg, objavljeno na spletni strani Državnega pravobranilstva), je Evropsko sodišče za človekove pravice presodilo, da je v enem primeru prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer glede dolžine trajanja postopka. Predvsem je sodišče zmotilo dvoje obdobij nedejavnosti v postopku in za kateri je v bistvu odgovorna država, posebej zamudo dveh let in sedmih mesecev med vložitvijo obtožnice in prvo obravnavo. Sodišče je presodilo, da zamude in trajanja postopka več kot osem let na štirih stopnjah sojenja v okoliščinah zadeve niso opravičljive ali razumne in Goranu Šubinskemu priznalo 1.200,00 EUR odškodnine. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče ocenilo, da je zaradi dela policije v predkazenskem postopku in stigme, ki spremlja kaznivo dejanje, postopek že v tej fazi vplival na pritožnikovo situacijo in je, ker pritožniku ni uspelo določiti časovne točke vplivanja, kot začetno točko, določilo vložitev zahteve za preiskavo državnega sodišča. Sodišče je tudi citiralo ustrezne določbe našega postopkovnega zakona ter poudarilo, da njegova funkcija ni ocenjevanje notranje zakonodaje, razen, če ne posega v pravice in svoboščine, ki jih ščiti navedena konvencija. Ob navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je Evropsko sodišče za človekove pravice pri presoji razumnosti trajanja sodnega postopka v zadevi, ki jo je obravnavalo, štelo dolžino postopka od časa, ko je bil pritožnik s postopkom obremenjen, ni pa ugotovilo nikakršne neskladnosti in to tudi ni namen sodišča, naše zakonodaje s Konvencijo o človekovih pravicah. Navedena odločitev sodišča tako v ničemer ne vpliva na gornje ugotovitve o tem, da se kazenski postopek začne s sklepom o preiskavi, kot je to določeno v naši zakonodaji, saj Evropsko sodišče za človekove pravice ni ugotovilo, da bi bile človekove pravice kršene zaradi koncepta naše zakonodaje, ko le ta določa kdaj se kazenski postopek zoper določeno osebo začne.

21. Zagovornik T. B. meni, smiselno pa enako v svoji pritožbi zatrjuje tudi zagovornik B. T. in v dopolnitvi pritožbe tudi obtoženi A. A., da je inkriminacija z zakonskima znakoma "drugače zlorabi svoj položaj" (ali v drugem odstavku "drugače uporabi svoj položaj"), poleg znakov o opravi oziroma neopravi uradnega dejanja v prvem odstavku 261. člena KZ-1 v nasprotju z 28. členom Ustave RS in z 2. členom KZ-1, saj tako zapisanemu znaku kaznivega dejanja manjka določnost. V zakonu namreč ne sme biti dvoumnosti, pomensko praznih besed, negotovosti in podobno. Vsebina načela zakonitosti v kazenskem pravu se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa). Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni. Kazenskopravne določbe morajo biti zato oblikovane tako, da so ljudem razumljive ter, da ne puščajo dvoma o tem, kaj je kaznivo in kakšna sankcija je predpisana za kršitev. Posameznik tako ve, kje je meja med prepovedanim in dovoljenim, le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved pa lahko učinkovito odvrne od kršenja. Zagovornik B. T. še navaja, da gre pri zakonskem opisu, da je nekdo "drugače zlorabil položaj" za sojenje po analogiji, torej za sojenje za nekaj, kar je prvima dvema izvršitvenima oblikama podobno, pa to ni. Analogije v kazenskem pravu pa niso dovoljene, kar izhaja iz kazenskopravne teorije, 2. člena KZ-1 in 28. člena Ustave RS. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje z obsodilno sodbo prekršilo kazenski zakon in tudi Ustavo RS.

22. Pritožbeno sodišče se s takimi pogledi obrambe ne more strinjati. Pritožbeno sodišče, ki v zvezi z vloženimi pritožbami zoper sodbo sodišča prve stopnje presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ni pooblaščeno za presojo skladnosti kazenskega zakonika z Ustavo, pa tudi sicer meni, da je zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1 (Ur. list RS, št. 55 z dne 4.6.2008), ki velja od 1.11.2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Zakon torej določa oziroma zapoveduje, da mora imeti storilec v zavesti, da podkupnino dobiva, terja ali sprejema le obljubo, za dejanje, ki pomeni zlorabo njegovega položaja. Izvršitveno dejanje pa je v storilčevem terjanju ali sprejemu nagrade (darila ali druge koristi), ali obljube take koristi. Kaznivo dejanje je torej dokončano že s terjanjem ali sprejemom podkupnine, ali samo sprejemom obljube le-te. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, pa je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik možnih zlorab, ki jih ima storilec lahko v zavesti in so tudi dejansko mogoče. Po drugi strani pa novota nedvomno pomeni tudi uskladitev z ratificirano Konvencijo združenih narodov proti korupciji, s Kazenskopravno konvencijo o korupciji in z modelom Kodeksa ravnanja za javne uslužbence Sveta Evrope, kot to v uvodnih pojasnilih h kazenskemu zakoniku poudarjajo komentatorji Bele, Deisinger in Jakulin.

23. Na tak način opisano dejanje pa tudi ne pomeni kakšne novote glede na zakonske opise nekaterih drugih kaznivih ravnanj, ki jih sankcionira kazenski zakonik, ko se z besednimi zvezami "kako drugače", ali "na drug način", opredeljujejo tudi izvršitvena ravnanja, npr. pri kaznivih dejanjih protipravnega odvzema prostosti, neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja, omogočanja uživanja prepovedanih drog, spremembe rodbinskega stanja, nasilja v družini, oškodovanja upnikov, davčne zatajitve, če omenimo le nekatere.

24. Na obravnavano vprašanje se navezujejo tudi pomisleki obrambe, predvsem obtoženega A. A. in zagovornika B. T. glede opisa kaznivega dejanja, kot je to opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zaključuje, da zagotovo ni podana kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki govori o prekoračitvi obtožbe, ko je sodišče prve stopnje opredelilo obtoženčev namen, kot zlorabo njegovega položaja, torej drugače od državnega tožilca. Sodišče prve stopnje namreč ni vezano niti na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, niti na njegovo posamezno izvršitveno obliko ali namen obtoženca ob sicer enaki dejanski podlagi. S tem, ko je sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja sklep o preklicu odredbe poimenovalo odredbo za preklic odredbe, pa tudi ni zagrešilo nobene nepravilnosti, saj gre za povsem nepomembno spremembo, ki v ničemer ne spreminja niti opisa kaznivega dejanja (odločilnih dejstev), še najmanj pa pomeni prekoračitev obtožbe, kot to zatrjuje obtoženi.

25. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka sodbe ni najboljši, saj obsega tudi dejstva in podatke, ki ne konkretizirajo znakov kaznivega dejanja. Opis dejanja mora biti namreč jasen, kratek, vendar popoln, vsebovati pa mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje (tako npr. mag. Štefan Horvat). Kljub temu pa so v opisu kaznivega dejanja povsem zadovoljivo konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja in so drugačna stališča navedenih pritožnikov zmotna. Tako iz opisa kaznivega dejanja povsem določno izhaja, da je obtoženi B. B. izjavil, da bo preveril, kakšna je situacija z njegovim spisom, mu dalje obljubil, da bo poskušal urediti predodelitev spisa in bo v tem primeru kazenski postopek ustavil, da bo poskušal urediti preklic tiralice, z neaktualno odredbo sodišča dosegel izpustitev B. B., ki je bil zadržan na meji, mu sestavil nekaj listin in sodeloval na seji senata, ki je odločal o odpravi pripora, vedoč, da je državni tožilec soglašal z odpravo pripora na osnovi njegovega zatrjevanja, da gre za bolezen B. B. partnerke, čeprav je vedel, da temu ni tako, in v zmoti pustil tako državnega tožilca kot članici senata, za navedeno pa je od vsega začetka in tudi kasneje od B. B. sam in tudi preko C. C. ter D. D. terjal in tudi dobil denarno nagrado. Vse to pa je obtoženi storil kot sodnik Okrožnega sodišča v A. in to v zadevi, ki mu ni bila dodeljena in je torej na drugačen način zlorabil svoj položaj, kot je to v sodbi pravilno zaključilo že prvo sodišče. Pritožbeno sodišče se torej glede tega vprašanja strinja z zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz 45. točke razlogov sodbe. Zato zavrača kot neutemeljeno trditev obtoženca, da srečanja s B. B. v tujini in sestave določenih pravnih pisanj zanj v obtoženčevem prostem času, ne sodijo v okvir opravljanja sodniške službe, ki se lahko opravlja samo na sodniškem mestu, na sodišču. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje tudi ta obtoženčeva ravnanja ocenjevalo skozi namen oziroma cilj vseh teh in drugih, s sodbo ugotovljenih aktivnosti obtoženca, ki sta ga zasledovala on in B. B., to je izboljšati pravni položaj B. B. v kazenskem postopku. Sicer pa je sodišče prve stopnje v sodbi pojasnilo, da sestava pisanj sama zase ne pomeni uresničevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja.

26. Oba zagovornika obtoženca v svojih pritožbah ponovno izpostavljata vprašanje kraja storitve dejanja in s tem povezano vprašanje veljavnosti slovenske kazenske zakonodaje. Po njunem mnenju naj bi bilo kaznivo dejanje po opisu kaznivega dejanja storjeno v Republiki Hrvaški, zato bi morali biti izpolnjeni pogoji iz 14. člena KZ-1. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, ali je kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe kaznivo tudi v Republiki Hrvaški. Ker tega preizkusa ni storilo, je kršilo kazenski zakon. Pri tem zagovornik B. T. še navaja, da je določena stopnja suma, ki je potrebna za odreditev posebnih preiskovalnih ukrepov, lahko podana le, če obstoji pristojnost slovenskega sodišča. Ker je sodišče kazenski postopek zoper obtoženca začelo, ne da bi preverilo dopustnost kazenskega pregona, je po njegovem mnenju potrebno pritožbi ugoditi, saj obstojijo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, prav tako pa so nezakoniti tudi vsi posebni preiskovalni ukrepi. Ker se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, je po mnenju zagovornika T. B. zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnem.

27. Z navedenimi naziranji obrambe se pritožbeno sodišče ne more strinjati.

O izpostavljenem vprašanju je bilo že pravnomočno odločeno, saj je pritožbeno sodišče s svojim sklepom opr. št. V Kp 4980/2011 z dne 7.2.2013 zavrnilo pritožbe obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov zoper sklep predsednice senata sodišča prve stopnje, s katerim je le-ta zavrnila predloge obrambe za izločitev dokazov. Zato tudi ni potrebno, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ponovno presojalo ta vprašanja in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zagovornik. Z razlogi navedenega pravnomočnega sklepa se strinja tudi pritožbeno sodišče, dodaja pa še, da pri nadaljevanem kaznivem dejanju zadošča, da je le eno kaznivo dejanje storjeno na območju naše države, da je podana jurisdikcija Republike Slovenije. Že pred odreditvijo t.i. posebnih preiskovalnih ukrepov je bilo znano, da je izvrševanje kaznivega dejanja v teku, da je obtoženi A. A. že zahteval in tudi prejel delno denar in sicer preko C. C. v naši državi, pa tudi, da kot sodnik Okrožnega sodišča v A. lahko zlorabi svoj položaj le v naši državi. Zato so zakoniti tudi vsi t.i. posebni preiskovalni ukrepi in dokazi, ki so bili z njimi pridobljeni.

28. Obtoženi A. A. in zagovornik B. T. v pritožbah uveljavljata kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje nedopustno opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obtoženca. Obtoženi je imel nesrečo pri jadranju in ni mogel pravočasno priti na glavno obravnavo, kjer se je poslušal posnetek pogovora v hotelu H. v Laškem dne 24.1.2011 in obtoženi ne ve, ali je posnetek pristen in ali je na posnetku sploh njegov glas. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da so bili podani vsi pogoji za opravo glavne obravnave. Sodišče obtožencu že prej ni ugodilo s preložitvijo glavne obravnave, saj ni izkazal, da je plačal jadranje. O posledicah izostanka je bil poučen, na obravnavi pa je bil prisoten tudi njegov zagovornik, prav tako pa so mu bili dostopni prepisi pogovorov, ki jih je sodišče poslušalo na tej glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče temu še dodaja, da obtoženi A. A. niti naknadno ni predložil dokazil, ki bi opravičevala njegovo odsotnost ter potrdila njegove navedbe, niti obramba ni predlagala ponovne izvedbe tega dokaza.

29. Obramba je tekom kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje precej naporov vložila v to, da bi iz sojenja izločila razpravljajočo predsednico senata. Zahteve za izločitev sodnice in tudi državne tožilke so bile zavrnjene oziroma zavržene. Zagovornik T. B. v svoji pritožbi izpodbija tri sklepe predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerimi je le-ta zavrnil zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice in meni, da so ti sklepi nepravilni in nezakoniti in da gre za bistvene kršitve 39. člena ZKP in 23. člena Ustave RS, saj je bila obtožencu odvzeta pravica, da o obtožbah zoper njega odloča nepristransko sodišče. Obtoženi A. A. najprej kritizira vročitev sodbe, ko je bil prisilno priveden v Ljubljano, kjer mu je bila sodba vročena ter zatrjuje, da mu sodišče sodbe nikoli ni poskušalo vročiti na pravilen način. Ker že sam ugotavlja, da zoper odredbo ni pravnega varstva in napoveduje ustavno pritožbo, se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo, čeprav je imelo tudi samo težave z vročitvijo vabila na javno sejo in obtožencu vabilo ni bilo vročeno po pošti, zato se je moralo tudi poslužiti detektiva, neuspešno, in sodnega vročevalca. Za ugotovitev, da se obtoženi sicer izmika pošti sodišča, pa je v spisu dovolj podatkov, predvsem poročilo detektivov o neuspelih vročitvah.

Glede izločitve pa obtoženi meni, da bi morala biti razpravljajoča sodnica izločena iz sojenja, prav tako pa tudi državna tožilka in da prvo predstavlja bistveno, drugo pa relativno kršitev določb ZKP, oboje pa kršitev 39. člena ZKP in 23. člena Ustave RS.

30. Navedeni pomisleki obeh pritožnikov niso utemeljeni. Glede sklepa predsednika sodišča z dne 20.3.2012 (zagovornik napačno navaja datum 27.11.2012), je ugotoviti, da zagovornik ponovno navaja, da je sodnica, katere izločitev je bila zahtevana, sodelovala v senatu, ki je sprejel odločitev v nasprotju z Ustavo RS, kar je bilo ugotovljeno tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS in je bila obtožencu omejena osebna svoboda z nezakonitim in protiustavnim priporom, pri tem pa opozarja tudi na kaznivo dejanje iz 288. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da je sodnica glede zavrženja zahteve za izločitev ravnala v skladu s procesnimi pooblastili, glede sodelovanja v senatu pa imajo stranke na voljo ustrezno pravno sredstvo, katerih se je obramba v tem konkretnem primeru tudi uspešno poslužila. Pritožbeno sodišče še zaključuje, da zgolj različno tolmačenje pravnih norm ne more biti razlog za izločitev sodnika oziroma za zaključek, da je sodnik pristranski, tudi, če se kasneje izkaže, da je bila njegova odločitev napačna. Kar pa se tiče 288. člena KZ-1 (kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja), na kar namiguje zagovornik, pa je pojasniti, da gre za naklepno kaznivo dejanje, ko sodnik zavestno krši zakon in to z namenom, da bi stranki škodoval, za tak zaključek po podatkih spisa ni nikakršnih dokazov niti indicev.

31. Za sklep predsednika sodišča z dne 27.11.2012 zagovornik navaja, da je odločitev predsednika zmotna, saj iz uradnega zaznamka priviligirane priče izhajajo odločilne krajevne in časovne okoliščine, ki obtoženemu C. C. dokazujejo storitev očitanega kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča te navedbe zagovornika preprosto niso resnične, saj iz razlogov izpodbijanega sklepa povsem jasno izhaja, da privilegirana priča ni povedala nič novega, še najmanj pa kaj takega, kar bi kogarkoli na kakršenkoli način obremenjevalo in so razlogi izpodbijanega sklepa povsem na mestu. Glede sklepa predsednika sodišča z dne 11.12.2013 zagovornik meni, da je stališče izpodbijanega sklepa, da sprejem priznanja soobtožencev ne pomeni takega prejudica, ki bi narekovalo izločitev sodnika, zmotno. Tudi v tem primeru se z zagovornikom ni mogoče strinjati, saj ZKP za tak procesni položaj, ki tudi ni redek, ne predvideva absolutnega izločitvenega razloga, saj tudi v takem primeru, ko sodišče priznanje npr. sprejme, presodi ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z zbranimi dokazi (3. točka prvega odstavka 285. c člena ZKP). Zato pritožbeno sodišče tudi ne deli mnenja z zagovornikom, da so zadevne določbe ZKP v nasprotju z 28. členom Ustave RS.

32. Kar se tiče pritožbe obtoženega A. A. glede zavrženja njegove zahteve za izločitev predsednice senata, najprej netočno navaja, da je zoper tak sklep dovoljena pritožba, kar pa ne drži, saj je pritožba v takem primeru izključena (peti odstavek 42. člena ZKP). Nobene nepravilnosti ni v tem, ko je predsednica senata na glavni obravnavi obtoženčevo zahtevo za izločitev zavrgla, na kratko pojasnila razloge za zavrženje, nato pa v razlogih sodbe obrazložila svojo odločitev. S takim postopanjem obrambi niso bile kršene nobene pravice. Na nekatere pomisleke obtoženca je bilo že odgovorjeno v zvezi s pritožbo zagovornika T. B., zavrnitev dokaznih predlogov obrambe pa ne more biti razlog za izločitev, saj to ni okoliščina, ki bi kazala na pristranskost sodnika in lahko stranke uveljavljajo zatrjevano napačno odločitev s pravnimi sredstvi. Glede presoje ravnanja obtoženca, ki je pri Sodnem svetu RS vložil predlog za razrešitev razpravljajoče predsednice senata sodniške funkcije, pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, ko se navaja, da se od sodnika zahteva in pričakuje visoka toleranca na neugodna ali tudi nedopustna ravnanja obtoženca. Po zaključku pritožbenega sodišča ravnanja obtožencev sploh ne morejo pomeniti okoliščine, ki bi lahko vzbudile dvom v nepristranskost sodnika, saj ne gre za njegova ravnanja, kot že rečeno, pa morajo biti sodniki odporni tudi na neugodne poteze obtožencev. Glede izločitve okrožne državne tožilke sploh ni jasno, katero odločitev s svojimi navedbami obtoženi A. A. izpodbija. Nikakršne kršitve ni zaznati v ravnanju sodišča, ki je državni tožilki dopustilo prisostvovati sojenju, čeprav je bila s strani obrambe predlagana za pričo, šele v primeru, če bi sodišče tak dokazni predlog sprejelo, bi se lahko presojalo, ali je imela prisotnost državne tožilke na glavni obravnavi lahko vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Očitno je potrebno ponovno pojasniti, da se pristojnosti in pooblastila sodnika in državnega tožilca razlikujejo in da za državnega tožilca ne morejo veljati enaka pravila glede izločitve kot za sodnika. Državni tožilec ima sicer nekatere, pomembne pristojnosti, predvsem v predkazenskem postopku, ko zbira dokaze, vendar v končni posledici o njegovem delu odloča sodišče, ko odloča tako o zakonitosti dokazov, ki jih je državni tožilec zbral in predložil sodišču, kot tudi o usodi obtožnega akta. Zahteva za izločitev državne tožilke je bila s strani vodje specializiranega državnega tožilstva zavrnjena, obtoženi ne navaja nobenih tehtnih razlogov za njeno izločitev, še manj pa kako je prisotnost državne tožilke v postopku lahko vplivala ali vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

33. Sodišče prve stopnje je na osnovi izvedenih dokazov in njih ocene sprejelo pravilne dokazne zaključke, razen dveh in pomot glede datumov, kar je pritožbeno sodišče saniralo s spremembo sodbe in o čemer bo govora v nadaljevanju, ter obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Pritožbene navedbe obrambe, tedaj obtoženca in obeh zagovornikov, ne morejo vnesti nikakršnega dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in se tako pritožbe, razen v manjšem delu, ko je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, pokažejo kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje pri sojenju tudi ni kršilo kazenskega zakona, niti zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in se tudi v tem delu pritožbena razlogovanja obrambe pokažejo kot neutemeljena.

34. Pritožbe, tako obtoženca, kot tudi obeh zagovornikov so precej obsežne, vendar nesistematične, niso torej postavljene v nekem logičnem redu, npr. po časovnem sosledju dogajanja ali po vrstah zatrjevanih kršitev, delno so pritožbene navedbe tudi precej nejasne ali težko razumljive ali se tičejo docela nepomembnih vprašanj, zato pritožbenih navedb posameznih pritožnikov ni mogoče obravnavati skupaj in bo pritožbeno sodišče, kar se tiče dejanskega stanja in zatrjevanih kršitev pravil postopka, pa tudi glede vprašanj o zakonitosti izvedenih dokazov, kar pritožniki ponovno izpostavljajo, pritožbene navedbe in svoje zaključke podalo ločeno po vloženih pritožbah. V kolikor se pritožbene navedbe različnih pritožnikov podvajajo in kar ni redko, pritožbeno sodišče svoja stališča pojasnjuje le pri enem pritožniku.

O pritožbi obtoženega A. A.

35. Obtoženi A. A. uvodoma poudarja, da se v celoti sklicuje na pritožbi obeh svojih zagovornikov in naj njune pritožbene navedbe sodišče šteje kot njegove. Po ustaljeni sodni praksi se ni mogoče sklicevati na prejšnje vloge pritožnika in tudi ne na vloge drugih, zato se šteje pritožba obtoženca v tem delu neobrazložena, bodo pa pritožbene navedbe zagovornikov obravnavane v nadaljevanju.

Na nekaj vprašanj, ki jih izpostavlja obtoženčeva pritožba, je že bilo odgovorjeno, ugotoviti pa je tudi, da obtoženi mestoma pritožbenemu sodišču predstavlja svojo dokazno oceno in ponavlja svoj zagovor, ki ga je sodišče prve stopnje že ocenilo. Ker se s temi navedbami v ničemer ne izpodbijajo, sicer pravilni, dokazni zaključki prvega sodišča, jih pritožbeni senat ocenjuje kot neutemeljene.

36. Obtoženi navaja, da sodišče prve stopnje nima razlogov glede spremenjenega pričanja B. B., da je zapis v ovadbi lažen in plod P., kar je B. B. tudi potrdil na glavni obravnavi in da sodišče ni zavzelo stališča, niti poiskalo motiva za spremenjeno izpovedbo. Po zaključku pritožbenega sodišča to seveda ne drži, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zelo natančno in prepričljivo pojasnilo razloge za zaključek, da spremenjenemu pričanju B. B. ne gre verjeti, kar se tiče namena denarja in tudi, da bi kriminalist P. vršil nanj pritisk. Tej precizni, natančni in prepričljivi analizi iz razlogov sodbe (točka 7 do 18) v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče in teh zaključkov obtoženi s pavšalnimi navedbami ne more omajati. Možen motiv za spremembo izpovedbe pa je sodišče prve stopnje našlo tudi v grožnjah, ki jih je bil deležen B. B. oziroma njegovi bližnji in ki so kulminirale vse do detonacije eksploziva v elektro omarici.

37. Vsebino komunikacije med obtoženim in B. B. je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo že na osnovi izpovedb B. B., pa tudi izsledkov posebnih preiskovalnih ukrepov, posnetih pogovorov, iz česar izhaja, da je obtoženi na prvem sestanku v Samoborju povsem jasno izpovedal, da bo poizkušal doseči predodelitev spisa, v tem primeru pa bo kazenski postopek ustavil in da bo poizkušal to rešiti v času počitnic, spis pa bi lahko od sodnice dobil le v primeru, če bi šla ona za dalj časa v bolniški stalež. V zvezi s tem so zaključki sodišča prve stopnje povsem pravilni. Sama sprememba izjave obtoženca iz "da bo uredil" v "poskušal urediti" v tenorju sodbe glede predodelitve spisa, seveda ne pomeni prekoračitve obtožbe v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar tudi zatrjujejo pritožniki, saj ni kršena objektivna identiteta med obtožbo ni sodbo, le opis je natančnejši glede na izpovedbo B. B., s tem opisom pa obtoženi v nobenem primeru ni bolj obremenjen. Pravilna je tudi ocena prvega sodišča o tem, da v začetku ni bilo jasno, na kakšen način bo mogoče izboljšati pravni položaj B. B., da pa je bil tudi obtoženi prepričan o možnosti ustavitve kazenskega postopka, pa nedvomno izkazujejo tudi listine, ki jih je spisal za B. B. (zahteva za ustavitev postopka). Obtoženi zatrjuje, da gre za neumnost zapisanega teksta in da je sodišče smešno, saj mu predpisi preprečujejo sojenje v tej zadevi, kar pa naj bi sodišče spregledalo. Po zaključku pritožbenega sodišča, tega prvo sodišče ni spregledalo in se je tudi dokaj na široko ukvarjalo s tem vprašanjem. Če namreč obstajajo predpisi o dodeljevanju zadev, predvsem pa o izločitvenih razlogih iz sojenja, to še ne pomeni, da jih ni mogoče kršiti. Navedeno je razvidno tudi iz zatrjevanja obtoženca, da bo poskušal to rešiti v času počitnic. Povsem možno je, da bi lahko prišlo do predodelitve spisa, če bi šlo za npr. tako predstavljen nujni primer in če pravice obtoženca (B. B.) v takem primeru ne bi bile kršene. Tako bi lahko prišlo do spregleda veljavne zakonodaje, ne glede na to, da obtoženi ni bil v funkciji podpredsednika sodišča, kar pomotno navaja sodišče prve stopnje, bil pa je vodja kazenskega oddelka in bi morebiti zadoščal že prepričljiv predlog. Ker se v sodbi navaja obljuba obtoženca, da bo poizkusil urediti predodelitev spisa, je torej taka možnost povsem odprta, čeprav kasneje do tega ni prišlo in so tako zaključki sodišča prve stopnje v tem delu povsem utemeljeni. Ob navedenem pa ni sprejemljiva trditev pritožnika, da je vseskozi trdil, da bo B. B. obsojen, kar naj bi izhajalo tudi iz posnetih pogovorov z dne 24.1.2014 v hotelu H. v Laškem. To je bilo namreč kasneje, iz besed obtoženca pa je razvidno, da bo B. B. obsojen in da bo zelo verjetno kaznovan z zaporom, če se nekako ne dogovorijo za pogojno obsodbo.

38. Obtoženi navaja, da je izmišljeno, da bi obljubil B. B., da bo poskušal urediti preklic tiralice in da sodišče izpade neresno, kot da ne pozna postopka preklica tiralice. S temi navedbami se ne izpodbija dokaznih zaključkov, jasno pa je, da je odprava pripora pogoj za preklic tiralice, kar se je kasneje, tudi z izdatno udeležbo obtoženca, tudi zgodilo. Glede trditev pritožnika, da ni naravni sodnik, ni odveč pojasniti, da ravno delovanje obtoženca v taki zadevi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pomeni v pravnem smislu drugačno zlorabo sodniške funkcije. Listine, ki jih je B. B. dobil od obtoženca, same po sebi ne dokazujejo ničesar, kažejo pa na angažiranost obtoženca v B. B. zadevi, z listinami pa B. B., kot izhaja iz razlogov sodbe, do tedaj ni razpolagal. Enako velja tudi za pisanja, ki jih je obtoženi sestavil za B. B., očitno misleč, da bi lahko že na ta način prišlo do ustavitve kazenskega postopka.

39. Glede posredovanja obtoženca ob prijetju B. B. ob mejnem prehodu Gunja, le-ta v svoji pritožbi zatrjuje, da ni imel v tem primeru nobenih pristojnosti in da ni jasno, komu naj bi posredoval odredbo za preklic tiralice in katero odredbo, da nobena komunikacija ni izkazana, da gre za neresno hvaljenje in da sta si to izmislila bodisi C. C. bodisi D. D. S temi navedbami se ne izpodbija dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo vsa odločilna dejstva in svoje zaključke tudi izčrpno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Prvo sodišče je tako ravnanje obtoženca lahko ugotovilo na podlagi izpovedb B. B. in B. P. o dogajanju na meji, iz snemanega pogovora v hotelu H., ko obtoženi sam pove, kako je ravnal, ko so ga klicali iz Interpola (slovenskega), pri čemer je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da si obtoženi svoje udeležbe, glede na to, da je vedel za podrobnosti dogajanja, ni mogel izmisliti. Pomemben je tudi sneman pogovor med B. B., D. D. in C. C., ko teče pogovor o tem, da je imel B. B. srečo, da je bil obtoženi dežuren, kar pove D. D. in pojasni še komunikacijo obtoženca z Interpolom in da je on, torej D. D. klical obtoženca, ki je rekel, da bo zadevo uredil. Navedeno je potrjeno tudi s komunikacijo med C. C. in D. D. ter nato A. A., nakar je bil B. B. izpuščen. Tako je sodišče lahko z gotovostjo sklepalo na udeležbo obtoženca pri izpustitvi B. B., s svojim ravnanjem pa je zavedel Interpol, tako ljubljanski kot posledično zagrebški in tako tudi dejansko zlorabil svoj položaj. Navedenih zaključkov ne more omajati dejstvo, da pri obeh Interpolih ni bila najdena ustrezna dokumentacija o komunikacijah. Tako je nedvomno dokazano, da je obtoženi posredoval odredbo o preklicu tiralice, čeprav je vedel, da ni aktualna, očitno po telefaksu do Interpola Ljubljana, nato pa je komunikacija naprej tekla telefonično, kar tudi izhaja iz dokumentacije hrvaške policije. Iz te dokumentacije je tudi razvidno, da je policija na mejnem prehodu obvestila o prijetju B. B. Policijsko postajo Drenovci, le-ta operativno komunikacijski center Policijske uprave Vukovarsko - Sremske, od katere so tudi dobili povratno informacijo, da iskanje B. B. ni več v veljavi, kar jim je bilo sporočeno telefonično iz Interpola Zagreb. Glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje ter dejstvo, da je policija na mejnem prehodu obvestila višje policijske organe, vse do Interpola in da je ravno od tega prišla informacija o tem, da B. B. ni več iskan, odpade tudi možnost, da bi B. B. izpustili zato, ker je C. C. podkupil policiste na meji, kot to v pritožbi tudi zatrjuje obtoženi. Ob navedenem tako ni mogoče sprejeti trditve pritožnika, da ni zadoščeno ustreznim dokaznim standardom.

40. Sodišče prve stopnje je res svoje zaključke podkrepilo tudi z zagovorom D. D., pri katerega podaji obtoženi A. A. ni mogel sodelovati, vendar po zaključku pritožbenega sodišča, ob zgoraj izpostavljenih dokazih in njih pravilni oceni, ni mogoče zaključiti, da je zagovor soobtoženega D. D. iz preiskave edini ali odločilen dokaz za ravnanje obtoženca v tem konkretnem primeru. Zato tudi niso bile kršene pravice obrambe, kot to izpostavljajo pritožniki v svojih pritožbah.

41. Katero odredbo za preklic tiralice je posredoval obtoženi A. A. sodišče prve stopnje ni moglo z zanesljivostjo ugotoviti, čeprav je skrbno analiziralo vso razpoložljivo dokumentacijo in na strani 42 sodbe tudi pojasnilo, katere tiralice oziroma preklici tiralic so bil izdani in kdaj. Po zaključku pritožbenega sodišča tudi ni izključena možnost, da je obtoženi posredoval preklic tiralice iz IKZ spisa, torej tisto, s katero je B. B. neuspešno mahal policistom na mejnem prehodu, glede na to, da je A. A. v hotelu v Laškem to sam povedal, ter predvsem nato, da je bila policistom na meji posredovana samo telefonična informacija o tem, da se B. B. ne išče več.

42. Glede senatne seje Okrožnega sodišča v A., na kateri je bil pripor B. B. odpravljen, obtoženi A. A. najprej zatrjuje prekoračitev obtožbe, tedaj kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je po oceni pritožbenega sodišča tako stališče zmotno. S tem, ko je prvo sodišče v opisu dejanja namesto "sklep" zapisalo "odredba" je le natančneje oziroma pravilneje označilo sodni akt (priloga C115), v posledici odprave pripora in v ničemer ni prekoračilo obtožbe.

43. Vprašanje o tem, kdo je vložil predlog za odpravo pripora in obljubo obdolženca (B. B.) po 195. členu ZKP v spis, sicer ne pomeni ugotavljanja odločilnega dejstva, vendar je sodišče prve stopnje tudi to dejstvo, da je namreč te listine v spis vložil prav obtoženi A. A., lahko ugotovilo na osnovi SMS sporočila C. C. obtoženemu A. A., ko najprej sprašuje, ali lahko pusti pri vratarju in kdaj, nekaj kasneje pa sporoča, da je kuverta pri vratarju. Tako je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sklepalo in zaključilo, da je zadevno dokumentacijo C. C. pustil pri vratarju za A. A., ta pa jo je 8.11.2010 sam ali preko drugih vložil pri sodišču, da pa je bila dokumentacija vložena neposredno pri sodišču, pa izhaja iz podatkov sodišča in niti ni sporno. Trditev zagovornika B. T., da sodba o tem nima razlogov, je neutemeljena. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bila obtoženčeva ideja za vložitev teh listin v spis. V obtožbi je tožilstvo zatrjevalo napačen datum vložitve teh listin v spis, 8.11.2011, kar je prvo sodišče smelo samo popraviti v pravilen datum 8.11.2010 in s tem posegom v opis ni prekoračilo obtožbe. Logično je, da so bile te listine vložene v spis pred sejo izvenobravnavnega senata (dne 12.11.2010) in ne kasneje.

44. Ne držijo pritožbene navedbe obtoženca, da mu sodišče podtika, da naj bi šlo za njegove vloge in predloge, saj iz izreka sodbe prav jasno izhaja, da je vloge oziroma predloge sestavil za B. B. oziroma, da je bil predlagatelj odprave pripora prav B. B., torej stranka v postopku. Kot je ugotovilo že prvo sodišče, pa dejstvo, da Višje sodišče v A. pri pregledu zadeve ni ugotovilo nepravilnosti ali strokovnih napak, pri odpravi pripora nima nobenega vpliva na ugotovljeno nezakonito ravnanje obtoženca in njegovo kazensko odgovornost.

45. V nadaljevanju pritožbe obtoženi ponavlja svoj zagovor in ga dodatno utemeljuje, s čimer ne izpodbija dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe. Ponovno zatrjuje, da ni vedel, da pri medicinski dokumentaciji ne gre za partnerko B. B., temveč za bivšo ženo oziroma partnerko. To vprašanje je bilo tudi osrednje vprašanje tega dela postopanja obtoženca (odprava pripora). Sodišče prve stopnje je lahko zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi vedel, da se medicinska dokumentacija ne nanaša na partnerko obtoženca in to na osnovi izpovedbe B. B., ki je opisal komunikacijo z C. C. Ko je bila zahtevana medicinska dokumentacija, je namreč C. C. pojasnil, da partnerka (B. P.) ni bolna, da pa bi lahko dobil medicinsko dokumentacijo od bivše partnerke oziroma žene (B. G.), na kar je C. C. rekel, da bo morda to problem in da bo to preveril pri sodniku. Čez nekaj časa se mu je C. C. ponovno javil in rekel, da ni nobenega problema. Iz navedenega izhaja, da se je C. C. pri obtoženemu A. A. pozanimal, če bi lahko predložili medicinsko dokumentacijo, ki se ne nanaša na sedanjo partnerko B. B., temveč na bivšo in je to obtoženi A. A. potrdil. Komunikacija med C. C. in A. A. je potrjena tudi s podatki analitične informacije, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi A. A. vedel, da se zdravstvena dokumentacija, ki je bila predložena sodišču ne nanaša na partnerko B. B., temveč na bivšo partnerko B. G., ki je izpovedala, da imata s B. B. več otrok in da že 20 let ne živita več skupaj. S to medicinsko dokumentacijo, lažno v tem smislu, da se ne nanaša na osebo, na katero se sklicuje predlog za odpravo pripora, temveč na drugo osebo, pa je bil zaveden državni tožilec E. E., ki je podal soglasje k odpravi pripora in posledično članici senata, ki je pripor odpravil. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ne sledi izpovedbi državnega tožilca E. E., ki je zatrjeval, da bi soglasje za odpravo pripora podal tudi v primeru, če predlogu ne bi bila predložena medicinska dokumentacija, saj je bil prav on tisti, ki je obtoženemu A. A. predlagal, da bi bilo dobro predložiti medicinsko dokumentacijo, ki bi podprla navedbe B. B. v zvezi z odpravo pripora.

46. Obtoženi še zatrjuje, da gre za "nonsens brez primere", da nihče, niti državni tožilec E. E., niti sodnica poročevalka, niti senat, ne bi vedel, na koga se nanaša zdravniška dokumentacija, ki je bila originalna in se je nanašala na točno določeno osebo. Pojasniti je, da se ne očita, da je bila medicinska dokumentacija ponarejena, da pa niti državni tožilec niti članici senata, ne moreta vedeti, kdo je v resnici partnerka takrat obtoženega B. B., državni tožilec pa je soglašal z odpravo pripora, prav na osnovi zatrjevanja obtoženca, da je B. B. partnerka hudo bolna.

47. Državni tožilec je imel v rokah vse potrebne informacije, da je lahko izrazil strinjanje z odpravo pripora, imel je predlog, obljubo obtoženega B. B., zagotovila obtoženega A. A. o težki situaciji B. B., vključno s težko boleznijo njegove partnerice, medicinsko dokumentacijo, ki naj bi se nanašala na to partnerko, zato zagotovo ni imel nobenih pomislekov za svoje soglasje k predlogu za odpravo pripora. Povsem razumljiv pa je bil tudi njegov interes za rešitev stare zadeve, o kateri je moral poročati tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Iz izpovedb E. E. pa tudi nedvoumno izhaja, da sta se z obtožencem pogovarjala tudi o tem, da bo B. B. dejanje priznal, se strinjal z branjem zapisnikov prej zaslišanih prič, da pride v poštev pogojna kazenska sankcija in podobno.

48. Glede denarja obtoženi A. A. v svoji pritožbi ponavlja zagovor, da nikoli in nikdar za svoje svetovanje in pravna pisanja ni od B. B. dobil niti zahteval niti centa in da zato ni niti pooblastil niti se z C. C. ali D. D. to dogovoril. Vse v zvezi z denarjem je izmišljeno oziroma prirejeno njemu v škodo. Pritožbeno sodišče tega mnenja pritožnika ne more deliti, saj je sodišče prve stopnje natančno analiziralo izvedene dokaze in sprejelo pravilne dokazne zaključke ter svoje ugotovitve tudi zelo podrobno predstavilo v razlogih izpodbijane sodbe. Tako je nesporno ugotovilo, da je obtoženi A. A. na sestanku v Umagu, kot izhaja iz izpovedbe B. B., rekel, da bo to nekaj stalo, namreč njegovo angažiranje v zadevi, da je B. B. nato izročil, enkrat 5.000,00 EUR, enkrat 4.000,00 EUR C. C., ki mu je potrdil, da je denar izročil sodniku (obtožencu). Navedeno je potrjeno tudi s posnetkom pogovora v hotelu H., ko je B. B. jasno povedal, da je dal nekaj takrat v Zagrebu C.-su (C. C.), v prisotnosti obtoženca, ki temu ni nasprotoval, iz tega posnetka pa je razbrati tudi opravičevanje B. B., ko je govoril o denarju, da ga grize vest, da ni mogel, nakar je obtoženi A. A. odvrnil "da ni problema". Tako B. B. povsem določno navaja, da je nekaj (denarja) dal v Zagrebu C. C., nekaj danes, ostalo pa bo dal v torek. Da je najprej izročil C. C. skupaj 9.000,00 EUR, izhaja tudi iz izpovedbe B. P., partnerice B. B. Glede zahtevanih 50.000,00 EUR, kar sta C. C. in D. D. znižala na 40.000,00 EUR, prav tako izhaja iz pričevanja B. B. in B. P., sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo vse številne prisluškovane pogovore med D. D. in C. C. ter posnete pogovore, ki jih je posnel na sestankih B. B. in bil tudi prisoten, ko se je govorilo o denarju. Tako je sodišče prve stopnje lahko nedvomno ugotovilo, da je B. B. najprej izročil 9.000,00 EUR C. C. in sicer v dveh delih, da je bilo od njega terjano še 40.000,00 EUR (prvotno 50.000,00 EUR), in sicer za obtoženčevo posredovanje na meji in odpravo pripora ter, da bi razplet kazenskega postopka s pogojno obsodbo stal še nadaljnjih 50.000,00 EUR in so nasprotna razlogovanja pritožnikov neutemeljena. Nobenega dvoma ni, da je B. B. dne 24.1.2011 D. D. in C. C. izročil 18.000,00 EUR v označenih bankovcih. To izhaja iz posnetka pogovora, tajnega opazovanja in pričanja B. B., denar je vzel D. D. in ga razdelil med obtoženca, C. C. in sebe, v razmerju 8 : 5 : 5, kar je izkazano s telefonskim pogovorom med C. C. in D. D. C. C. in D. D. je bil označeni denar v tem znesku zasežen, del označenega denarja pa je obtoženi A. A. položil na svoj račun pri banki.

49. Nikakršnega nasprotja ni v sodbi, ko je sodišče zapisalo, da znesek 9.000,00 EUR ni bil terjan. V sklepnih dokaznih zaključkih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila nagrada terjana vnaprej z besedami, da bo to (nekaj stalo), njena višina pa določena po fazah, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da v začetku ni bilo jasno, koliko bo možno storiti za izboljšanje pravnega položaja B. B. in tako tudi ni bila znana cena angažiranja obtoženega A. A. Znesek 40.000,00 EUR je bil terjan za odpravo pripora, sodišče pa ni moglo ugotoviti, ali je bila v začetku terjana nagrada prav v v višini 9.000,00 EUR; je pa dejstvo, da je bila v tem znesku dana in prejeta.

50. Sodišče tudi ni spregledalo, da D. D. in C. C. nista imela statusa uradnih oseb, saj se tako svojstvo posrednikov po 261. členu KZ-1 ne zahteva, naveden pomislek obtoženca pa nima nobene zveze z obravnavano zadevo, saj podkupnina ni bila zahtevana in dana za ravnanja D. D. in C. C., temveč za nezakonito ravnanje oziroma zlorabo položaja obtoženega A. A. kot okrožnega sodnika. Nagrada tudi ni bila zahtevana in dana za postopanje obtoženca na Hrvaškem, temveč za njegovo ravnanje kot sodnika na Okrožnem sodišču v A.

51. Za sprenevedanje pritožnika gre pri navedbah, da C. C. in D. D. dne 24.1.2010 nista dobila nobenega denarja od B. B., ker je bila takrat še v veljavi tiralica. Po zaključku pritožbenega sodišča gre za napako sodišča prve stopnje in sicer v datumu v zadnjem odstavku opisa kaznivega dejanja, ki se je prvemu sodišču prikradla v sodbo. Navedeno napako je saniralo pritožbeno sodišče, ko je po uradni dolžnosti spremenilo izrek v tem delu tako, da se pravilno datum glasi 24.1.2011, kot izhaja tudi iz izreka te sodbe. Da gre za pomoten zapis letnice je razvidno že iz opisa dejanja, v isti alineji izreka sodbe, pa tudi iz številnih izvedenih dokazov glede sestanka z dne 24.1.2011 je nedvomno razvidno, da je bil znesek 18.000,00 EUR izročen dne 24.1.2011.

52. Obtoženi A. A. v svoji pritožbi tudi ponavlja zagovor, da naj bi mu D. D. vrnil posojilo v znesku 8.000,00 EUR, kar naj bi mu posodil v juliju 2010 in v ničemer ne izpodbija dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je potem, ko je ugotovilo obtoženčevo nezakonito ravnanje in da 8.000,00 EUR, ki jih je dobil izvira iz podkupnine B. B., tak zagovor utemeljeno zavrnilo, tudi ob pravilni ugotovitvi, da je obtoženi svoj zagovor skušal prilagoditi prometu na svojem bančnem računu, pri čemer se niti zneski ne ujemajo.

53. Obtoženi A. A. v svoji pritožbi tudi zatrjuje, da je določena dokumentacija v spisu ponarejena in sicer s strani policije. Tako meni, da gre za ponarejen seznam bankovcev, saj nihče od policistov ni znal pojasniti, katerih 15.000,00 EUR s seznama bankovcev je dne 8.1.2011 v hotelu Š. ponujal B. B., saj je 3.000,00 EUR preprosto viška. Navedeno po oceni pritožnika pomeni, da seznam ni bil narejen 6.1.2011 in ga ni delal policist P., ampak je bil narejen kasneje, saj je bilo 18.000,00 EUR po tem seznamu uporabljenih šele 24.1.2011, ko pa takšen seznam ni bil narejen. Obtoženi tudi meni, da je ponarejena tudi privolitev oškodovanca v izvajanje ukrepa tajnega delovanja z dne 21.12.2010, saj takih obrazcev policija takrat ni uporabljala in tudi P. ni imel funkcije kot je navedeno v tem dokumentu. Po zaključku pritožbenega sodišča gre za povsem neutemeljene insinuacije obtoženca, ki v podatkih spisa nimajo prav nobene opore. Zaslišani policisti so pojasnili, da so pridobili 18.000,00 EUR, kriminalistični inšpektor P. pa je tudi zapisal seznam bankovcev, ki se sicer nahaja na list. št. 291 in sicer dne 6.1.2011. Tudi, če je imel B. B. dne 8.1.2011 v hotelu Š. v Celju s seboj 15.000,00 EUR, je povsem irelevantno vprašanje, katere bankovce s tega seznama je imel s seboj in ni jasno, zakaj obtoženi meni, da bi morali policisti za dne 24.1.2011 izdelati poseben seznam. Od Generalne policijske uprave so namreč pridobili bankovce za načrtovano navidezno podkupovanje, jih ustrezno dokumentirali in je seznam z dne 6.1.2011 popolnoma zadoščal, tudi, če bi B. B. večkrat iste bankovce prenašal okoli. Pomembno pa je in kar je sodišče prve stopnje tudi nesporno ugotovilo, da so bili ti bankovci zaseženi tako C. C. kot D. D., obtoženi A. A. pa jih je položil na svoj račun v banki. Glede obsežne policijske dokumentacije in različnih obrazcev v spisu tudi ni nobenih razlogov za sum, da bi bil kateri od dokumentov policije ponarejen, kot to skuša prikazati obtoženi s pavšalnimi navedbami, da policija takih obrazcev takrat ni uporabljala in, da tudi kriminalist P. ni imel naziva, s katerim je naveden na teh obrazcih. Prav tako sta zaslišani P. in B. B. potrdila, da je B. B. privolil v sodelovanje in dne 21.12.2010 tudi podpisal ustrezno privolitev, ki se nahaja v prilogi spisa (priloga C278) in tudi glede tega dokumenta ni prav nobenih nejasnosti.

54. Obtoženi v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokaz z zaslišanjem C. C. in D. D. ter ocenjuje, da je sodišče s tem kršilo 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in sicer pravice iz d. točke šestega odstavka navedenega člena, pa tudi 29. člen Ustave RS. S tem, ko sodišče prve stopnje ni preložilo obravnave, pa je tudi bistveno kršilo določbe 310. in 329. člena ZKP. Obtoženi še poudarja, da je sodišče prve stopnje s preložitvijo naroka za izrek kazni D. D. in C. C., ki sta po koncu dokaznega postopka kaznivo dejanje priznala, samo in evidentno načrtno ustvarilo takšno situacijo, da sodba za oba ne bi postala pravnomočna do sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga o njunem zaslišanju. Poudarja še, da glede na zatrjevano procesno oviro nepravnomočnosti sodbe zoper C. C. in D. D., bi moralo sodišče prve stopnje obravnavo preložiti le za nekaj dni, kar pa je minimalno v primerjavi z devetimi meseci, kolikor je sodišče potrebovalo za rešitev ugovora zoper obtožbo ali štirih mesecev, kar je tožilka porabila po zaključeni preiskavi za vložitev obtožbe. C. C. in D. D. bi vedela povedati o očitkih domnevnega skupnega delovanja, o očitkih, da se obtoženi ni izpostavljal ter o izsledkih tajnega delovanja in vsebini prestreženih telefonskih pogovorov, preizkusila bi lahko tudi njegov zagovor in sicer v smeri, da z denarjem nima nič in da ni terjal ali zahteval kakšnega denarja, tudi o posojilu D. D. ter o dolgovih B. B. do C. C. Ocenjuje tudi, da je sodišče nezakonito oprlo svojo dokazno oceno na D. D. zagovor.

55. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče zagovor D. D. v razlogih sodbe omenjalo, vendar le v podkrepitev svojih dokaznih zaključkov, že sprejetih na osnovi drugih izvedenih dokazov, zato se ne more sprejeti pritožbenih trditev, da obsodba temelji na zagovoru D. D., kot to skušajo prikazati pritožniki. To vprašanje pa je izpostavljeno zaradi dejstva, da obramba ni mogla prisostvovati zagovoru D. D., ki ga je le-ta podal v preiskavi. S tem, ko sodišče takrat obtoženega C. C. na glavni obravnavi ni pozvalo k zagovoru, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, saj zadošča, da se obtožencu ta pravica predstavi enkrat, kar pa se je zgodilo v preiskovalni fazi tega kazenskega postopka, kjer pa je C. C. zagovor odklonil.

56. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic v d. točki tretjega odstavka 6. člena kot minimalno pravico obdolženca določa pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče, Ustava Republike Slovenije pa med drugim v 29. členu določa, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.

Po zaključku pritožbenega sodišča obtoženemu A. A. s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem D. D. in C. C., citirane pravice niso bile kršene.

Kot je razvidno iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje zaslišanje obeh navedenih udeležencev kaznivega dejanja zavrnilo iz dveh razlogov in sicer zaradi procesnih ovir, saj sodba zoper C. C. in D. D. še ni postala pravnomočna in zaradi tega, ker njuno pričanje ne bi moglo odločilno vplivati na oceno že izvedenih dokazov.

57. S tem, ko je sodišče prve stopnje izločilo postopek zoper takrat soobtožena C. C. in D. D., ki sta ob koncu dokaznega postopka kaznivo dejanje priznala in ga dokončalo posebej, je s stališča možnosti, da se v postopku, ki je tekel zoper A. A., zaslišita kot priči, res prišlo do povsem novega procesnega položaja. V kolikor bi še naprej tekel enoten postopek zoper vse tri ni sporno, da do konca postopka in do pravnomočnosti sodbe, ne moreta biti zaslišana kot priči. Sodišče je pravilno kazenski postopek zoper soobtoženca izločilo in je sodba na osnovi njunega priznanja z dne 11.12.2013 postala pravnomočna 25.12.2013, sodišče pa je zadnjo glavno obravnavo v postopku zoper obtoženega A. A. opravilo dne 20.12.2013 in sodbo razglasilo dne 23.12.2013. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je potrebno predlagana dokaza zavrniti tudi iz drugih razlogov in sicer, ker ne bi mogla odločilno vplivati na odločitev sodišča. Torej je ocenilo, da je dejansko stanje v tolikšni meri razjasnjeno in da so izvedeni vsi potrebni dokazi, da je lahko odločilo o obtožbi zoper obtoženega A. A. Zato po presoji pritožbenega sodišča niti iz procesnega vodstva predsednice senata v tem kazenskem postopku, še posebej pa ne iz datuma nastopa pravnomočnosti sodbe, izrečene v izločenem kazenskem postopku, ni mogoče izpeljevati teze o kršitvi pravice obtoženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje D. D. in C. C. kot prič. V konkretnem primeru sta oba soobtoženca D. D. in C. C. kaznivo dejanje in krivdo priznala, sodišče ju je obsodilo, zato je neutemeljeno obtoženčevo zatrjevanje, da sta D. D. in C. C. domnevna posrednika pri njemu očitanem domnevnem podkupovanju. Ker je sodišče prve stopnje z vso zanesljivostjo, predvsem na osnovi trdnih in prepričljivih dokazov kot so predvsem posnetki telefonskih pogovorov, analitične informacije, materialni dokazi (denar), izpovedba B. B. v preiskavi, in drugi personalni in listinski dokazi, ugotovilo v ravnanju obtoženega A. A. vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja ter svoje zaključke podrobno in prepričljivo obrazložilo v razlogih sodbe, je dokazni predlog za zaslišanje obeh predlaganih prič utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Nenazadnje ostaja obtoženi v pritožbenem utemeljevanju pravne relevantnosti predlaganih prič le v pavšalnih okvirih, saj zatrjuje le, da bi priči potrdili njegov zagovor, da kaznivega dejanja ni storil. Na ta način pa po presoji pritožbenega sodišča sploh ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljil pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Torej, da bi obsojena sostorilca, ki sta priznala krivdo po obtožbi, s svojim pričevanjem lahko omajala trdne in dokazno podprte zaključke v izpodbijani sodbi. Ti namreč po presoji pritožbenega sodišča s prepričljivostjo, ki se zahteva za obsodbo, kažejo, da je kaznivo dejanje obtožencu dokazano v objektivnem in subjektivnem smislu. Strinjati se je torej, da zaslišanje C. C. in D. D. ne bi moglo spremeniti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker je potrebno izvajati le relevantne dokaze, sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni zagrešilo zatrjevanih kršitev. Pritožbeno sodišče poudarja, da tudi pri njegovi odločitvi ne gre za nikakršno prejudiciranje možne izpovedbe prič, torej tega, kar bi lahko predlagani priči izpovedali, temveč za ugotovitev, da izpovedbi prič dejansko ne bi mogli vplivati na sprejete dokazne zaključke prvega sodišča.

58. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva je tudi utemeljeno zavrnilo zaslišanje prič D. in Z., ki naj bi potrdila posojilo A. A. D. D., saj je zanesljivo ugotovilo, da ni moglo iti za vrnitev posojila.

59. Obtoženi A. A. je v pritožbi v podkrepitev svojih navedb citiral tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Duško Ivanovski proti Republiki Makedoniji in sicer v angleškem jeziku, zato pritožbeno sodišče o njej ni zavzelo stališča. Stranke so po določbi 7. člena ZKP namreč dolžne pisanja sodišču predložiti v slovenskem jeziku. Sodišče ni zavezano k temu, da bi po uradni dolžnosti poznalo vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, je pa pritožbeno sodišče po dostopnih bazah sodnih odločb (npr. tudi pri državnem pravobranilstvu) poizkušalo pridobiti navedeno odločbo v slovenskem jeziku, vendar je ugotovilo, da ni prevedena. Obtoženi bi tako moral sodišču predložiti prevod odločbe, na katero se sklicuje, je namreč na prostosti, do datuma seje pritožbenega senata pa je imel na voljo nedvomno dovolj časa, da bi si prevod zagotovil.

60. O problematiki, ki jo obravnava sodba sodišča Evropske unije v združenih zadevah S-293/12 in S-594/12 z dne 8.4.2014 in odločbi Ustavnega sodišča RS, ki obravnava enako problematiko ter o kazenskih sankcijah bo govora v nadaljevanju.

61. V dopolnitvi svoje pritožbe, ki je bila sodišču predložena v časovnem okviru za vložitev pritožbe, obtoženi A. A. ponavlja svoj zagovor in zatrjuje, da je bila prioriteta, motiv in smisel njegovega delovanja, zgolj in samo v tem, da se takrat obtoženega B. B. pripelje na sodišče in se na ta način reši enega najstarejših spisov na kazenskem oddelku. Kazenski postopek se je ob spoštovanju obljube B. B., da se bo postopka udeleževal, tudi uspešno zaključil z obsodilno sodbo, s pogojno kazensko sankcijo, kar je sam ves čas napovedoval, nazadnje 24.1.2010 (pravilno 2011), kar naj bi bilo razvidno tudi iz zvočnega posnetka, katerega poslušanje mu je bilo onemogočeno. Kot je že bilo pojasnjeno, ni prav nobenega dvoma v to, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano in seveda gornjih trditev ni mogoče sprejeti. Na vpletenost A. A. kaže že prijava B. B., ko govori o podkupnini zanj, o tem je v preiskavi izpovedoval B. B., dalje predvsem posneti pogovori, skrb za konspirativnost sestankov, pa tudi pogovori o denarju, dejanski sprejem denarja, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo na osnovi ocene dokazov in svoje zaključke podrobno obrazložilo v razlogih sodbe. Kar se tiče navedbe obtoženca, da niti ne ve, če je na posnetku z dne 24.1.2011 njegov glas, pa to nedvomno izhaja tako iz vsebine posnetega pogovora, kot tudi pričanja B. B., prav tako pa so njegovo navzočnost zaznali tudi policisti s tajnim opazovanjem.

62. Res je, kot trdi obtoženi, da je tudi na sestanku v hotelu H. v Laškem dne 24.1.2011 B. B. zatrjeval, da bo obsojen, vendar mu je zatrjeval tudi, da se bo kazenski postopek končal z zaporno kaznijo, razen, če se dogovorijo za pogojno obsodbo, kar nedvomno kaže na vpletenost A. A. in njegovo prizadevanje prikazati B. B., da je od njihovega dogovora, seveda za plačilo, odvisna kazenska sankcija, ki B. B. sledi. Na tem mestu je ponovno omeniti, da je iz prepisa pogovora jasno razvidno, da se B. B. opravičuje A. A., ker ni mogel dati denarja, da je nekaj dal C.-su v Zagrebu, nekaj danes, ostalo pa bo dal v torek in da mora denar spraviti do konca, A. A. pa odgovarja, da razume in da je v redu in da to sploh ni problem (priloga C 227 in naslednje). Iz pogovora v hotelu Š. pa je razvidno, da je A. A. že na prvem sestanku rekel, da bo to nekaj stalo (priloga C 213 in naslednje).

63. Ob ugotovljeni vlogi obtoženega A. A. pa se kot neutemeljena pokažejo njegova pritožbena zatrjevanja, da je očitanje podkupnine delo akterjev iz ozadja, ki jih je motil njegov način izredno uspešnega dela, življenja in njegov svetovni nazor. Z ničemer podkrepljena ostajajo zatrjevanja obtoženca, kaj vse bi lahko B. B. povedal na ponovnem zaslišanju in sicer o nezakonitem delu policije, pa tudi tožilstva. B. B. je na glavni obravnavi že poizkusil do neke mere razbremeniti obtoženca, vendar mu to ni uspelo, dokaznih zaključkov v tej smeri pa obtoženi v tem delu ne izpodbija.

64. Nobenih nejasnosti ni v zvezi s prijavo B. B., ki jo je poslal, med drugim, tudi na policijo preko elektronske pošte. Gre za dokument, ki ga je sestavil B. B. ob pomoči partnerke B. P., kar sta oba potrdila. Gre za dokument, ki ga je sestavil B. B. in je kot tak lahko dokaz v kazenskem postopku, samo vsebino pa sodišče presoja z drugimi dokazi (npr. zaslišanjem avtorja). Ne drži, kot trdi obtoženi, da naj bi ovadbo pisal tudi L. P., saj je on B. B. le svetoval naj poda kazensko ovadbo ter mu priskrbel naslove inštitucij in medijev, kamor naj jo pošlje, kot to izhaja iz izpovedbe B. B., A. B. pa je ob prisotnosti B. B. iz Zagreba, tehnično, to pisanje poslal na različne naslove. Ker prijave ni poslal B. B., temveč A. B., ni na mestu ugovor obtoženca, da B. B. sploh ni razpolagal s skenerjem. Okoliščine glede pošiljanja prijave so povsem obrobne in v ničemer odločilne za presojo v tej kazenski zadevi, zato predlog za zaslišanje L. P. in A. B. (kar je sodišče prve stopnje zavrnilo), ni na mestu.

65. Nikakršnih nejasnosti tudi ni glede zapisnika o sprejemu ustne ovadbe (list. št. 22 z dne 14.12.2010). Prijavitelj B. B. je bil opozorjen glede posledic podaje krive ovadbe, glede opozorila o privilegiju zoper samoobtožbo pa to vprašanje za predmetni kazenski postopek ni pomembno, bi pa utegnilo postati, če bi bil zoper B. B. sprožen kazenski postopek. P. je tudi sprejemljivo pojasnil razloge za ponovno sestavo ovadbe, katero je B. B. tudi podpisal, ti razlogi pa ležijo v napakah ter prilagoditvi dokumentaciji B. B., saj se priloge poslane po elektronski pošti policistom niso odprle. Ker obrambo moti tudi navedba v podani kazenski ovadbi, da bo B. B. dosegljiv od 1.12.2010 dalje, je pojasniti, da je taka navedba, sicer v ovadbi očitno potrebna zaradi navedenih telefonskih številk B. B., skupaj z datumom očitno prepis z njegove elektronske prijave in da gre za lapsus, kot je to pojasnil P. Soočenje med B. B. in P. na glavni obravnavi dne 7.5.2013 je bilo opravljeno povsem korektno, vsekakor brez pomanjkljivosti ali kršitev, ki bi lahko kakorkoli vplivale na sodbo, obramba je bila navzoča, obema pričama pa je bilo omogočeno, da sta povedali svojo plat dogajanja.

66. Obtoženi A. A. v dopolnitvi pritožbe sicer dokaj nekonkretizirano in nejasno navaja, da sodišče prve stopnje v izreku odloča o tem, kaj bi naredilo oziroma kako bi presodilo sodišče in si na ta način jemlje nezakonito pravico, ki je nima, kar je kršitev vsega kar je sploh mogoče. Očitno obtoženi s temi pritožbenimi navedbami meri na zapis v šesti alineji dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ko se navaja, da "brez teh listin tožilec ne bi podal soglasja za odpravo pripora, senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen". Že je bilo govora o soglasju državnega tožilca za odpravo pripora in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da brez medicinske dokumentacije državni tožilec E. E. ne bi podal soglasja za odpravo pripora, saj je bil on tisti, ki je zahteval podkrepitev navedb o bolezni B. B. partnerke tudi z ustrezno medicinsko dokumentacijo. Prav pa ima obtoženi, ko smiselno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne more vedeti, kako bi drugo sodišče v takem primeru odločilo, torej kakšna bi bila odločitev sodišča ob podanem predlogu za odpravo pripora, brez predložene medicinske dokumentacije. Po zaključku pritožbenega sodišča sklep v izreku izpodbijane sodbe, da senat predlogu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen, ni mogoč že na načelni teoretični ravni, posebej pa tudi ne v konkretnem primeru. Ob izkazani volji (takrat obtoženega B. B.) ter obljubi, da bo prihajal na sodišče, ob dejstvu, da gre za starejšo, nerešeno kazensko zadevo, bi senat kaj lahko sprejel sklep o odpravi pripora, tudi brez vsake medicinske dokumentacije ter preizkusil obljubo B. B., posebej še, ker ob njegovem neodzivu na vabila sodišča ni prav nobenih zadržkov za ponovno odreditev pripora in razpis njegovega iskanja oziroma tiralice. V nobenem primeru pa sodišče ne more z gotovostjo sklepati o tem, kakšna bi bila odločitev drugega sodišča v nekem primeru. Zato je pritožbeno sodišče navedbe izreka izpodbijane sodbe "senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen", izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

O napaki pri zapisu datuma 24.1.2010 je bilo že govora in je pritožbeno sodišče to napako v datumu odpravilo.

O pritožbi zagovornika odvetnika B. T.

67. Zagovornik v pritožbi ponovno zatrjuje, da je bil B. B. ozvočen in je snemal pogovore že pred izdano odredbo, čeprav je sodišče prve stopnje tak ugovor zavrnilo, odločitev pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Odredba preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani za dovolitev ukrepa po četrtem odstavku 155.a člena ZKP, torej za tajno delovanje, pri katerem tajni policijski delavec uporabi tehnične naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje, je bila izdana dne 30.12.2010 in sicer z veljavnostjo od navedenega dne pa do 18.2.2011 (list. št. 240 spisa Pp 27/2010). V spisu ni nikakršnih podatkov o tem, da bi B. B. opremljen z napravo za snemanje snemal pogovore že prej in je sodišče prve stopnje take pomisleke obrambe utemeljeno zavrnilo. Uradna zaznamka policista P. z dne 21.12.2010 in 22.12.2010, na katera se sklicuje obramba, sta napisana opisno, le v manjših delih gre za zapis pogovora in nista sestavljena v obliki prepisov posnetkov, v obliki, kot se sicer nahajajo v spisu. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo izpovedbi P., ki je zanikal, da bi bil B. B. ozvočen že pred odredbo, pri čemer je tudi pojasnil, da se take oblike zapisov uradnih zaznamkov poslužuje, kot tudi drugi, če se mu zdi pomembno, da točno zabeleži kaj je kdo rekel, predvsem pa pri korupcijskih kaznivih dejanjih. Ker je tudi B. B. zavrnil možnost, da bi pogovore snemal že pred izdano odredbo, ki mu je to dovoljevala, je tak pomislek obrambe neutemeljen.

68. Navedba zagovornika, da naj bi B. P. izjavila, da je bil B. B. tajni delavec že takrat, ko sta bila skupaj pri P., ne drži. Iz zapisnika o glavni obravnavi (prepisa zvočnega posnetka) na list. št. 2195 je razvidno, da priča ne ve, da je bil B. B. tajni delavec, nato je izjavila, da je vedela, samo ne ve, kakšna je kvalifikacija in tudi povedala, da je B. B. sodeloval, za vse ostalo pa ne ve kaj se je dogajalo. Takrat so ji povedali, da bo B. B. na tej komisiji in da bo z njimi sodeloval. Dejstvo, da je B. B. sodeloval s policijo za nikogar ni sporno in je njegovo sodelovanje potrjeno že s poslano prijavo policiji zoper obtoženega A. A. Iz izpovedbe priče pa je zaključiti, da niti ne ve, kaj v pravnem smislu pomeni tajni delavec, nikakor pa ni mogoče zaključiti, kot to počne zagovornik, da njene besede dokazujejo, da je bilo že ob prvem srečanju s policistom P. dogovorjeno, da se B. B. vključi kot tajni delavec in ne šele kasneje, še manj pa, da je dejansko snemal pogovore še pred izdano odredbo. Po mnenju zagovornika iz spisa opr. št. 164/99, kjer je B. B. nastopal kot obdolženec, izhaja oziroma kar je v zagovoru povedal B. B., da naj bi se snemalo že v novembru 2010 in da je tudi predsednik sodišča v A. že v novembru vedel za kazensko ovadbo zoper A. A. Navedeno seveda ne more držati, saj ni mogoče izpodbiti preverljivih podatkov o tem, kdaj je bila prijava B. B. poslana in kdaj jo je policija prejela, kot je to ugotovilo pravilno sodišče prve stopnje. Prijava B. B. je bila namreč poslana po elektronski pošti dne 29.11.2010, pri čemer so bile priložene datoteke ustvarjene 28.11.2010 po 22.00 uri, vložišče Generalne policijske uprave pa je prijavo sprejelo 29.11.2010 ob 09.48 uri.

69. Pravnomočno so bili zavrnjeni ugovori, povezani s subjektivnimi občutki E. E. in D. M., da naj bi B. B. snemal že pred izdano odredbo. D. M. je to možnost, da je sneman, povezoval s tem, ko se je B. B. igral z mobilnim telefonom ter pojasnjeval, da je bil B. B. povezan z ženo, ki mora vedeti, kje se nahaja. E. E. se ta sum ni pojavil ob srečanju s B. B. na sodišču, temveč kasneje, ko je od vodje Okrožnega državnega tožilstva v A. F. F. izvedel za kazensko ovadbo zoper A. A., kar je slednji pojasnil, da gre za strokovnjaka, ki je lahko računal s tem, da so bili morebiti odrejeni že kakšni posebni ukrepi. Ob navedenem je sodišče prve stopnje, pravilno, vse pomisleke obrambe, da je B. B. tajno deloval tudi s snemanjem pogovorov in to že pred izdano odredbo, zavrnilo.

70. O napaki v zapisu datuma v zapisniku o sprejemu kazenske ovadbe, da bo B. B. na telefonih dosegljiv od 1.12.2010, kjer se je datum prenesel iz B. B. prijave pa je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče.

71. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede zaključka prvega sodišča, da ni izkazano, da bi B. B. kot tajni policijski delavec kakorkoli izzival kriminalno dejavnost. Iz konteksta iztrgani deli pogovorov, ki jih prikazuje zagovornik in s čimer utemeljuje svoje prepričanje, v ničemer ne more vnesti dvoma v stališče izpodbijane sodbe. Dejstvo je, da je bilo od B. B. zahtevano plačilo in sicer za že opravljeno delo sodnika A. A. 40.000,0 EUR in da bo 50.000,00 EUR stal še zaključek kazenske zadeve z izrečeno pogojno kazensko sankcijo. S posnetimi pogovori, poročili o tajnem delovanju, pričanjem B. B. in tudi drugimi dokazi so izkazane zahteve, predvsem C. C. po plačilu, delov posnetkov, ko se B. B. opravičuje, da ni mogel preskrbeti denarja že prej in sprašuje, kako bi zadevo speljali do konca, pa ni mogoče šteti za izzivanje kriminalne aktivnosti, pri čemer je dejstvo, da je bila celotna kriminalna aktivnost in denar že zahtevan v času, ko se je B. B. vključil kot tajni delavec.

72. Zagovornik glede prve alineje izreka sodbe ponavlja zagovor obtoženca ter navaja svojo verzijo poteka dogodkov ter zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. S takimi navedbami se v ničemer ne izpodbijajo zaključki izpodbijane sodbe prvega sodišča, ki je lahko na osnovi prijave B. B., njegove izpovedbe, predvsem pa na podlagi posnetih pogovorov, ki jih je B. B. pridobil kot tajni delavec, nedvomno ugotovilo vsebino pogovorov med udeleženci sestanka v Umagu, svoje ugotovitve pa je prvo sodišče tudi izčrpno in prepričljivo obrazložilo v razlogih sodbe.

73. Glede predodelitve spisa je pritožbeno sodišče že pojasnilo svoja stališča, zagovornik pa v svoji pritožbi poudarja zvočni posnetek pogovora z dne 8.1.2011, ko B. B. v pogovoru z C. C. in D. D. v hotelu Š. v Celju povzema dosedanje dogajanje, spregleda oziroma zamolči pa samo pričanje B. B. (npr. list. št. 1201), iz katerega nedvomno izhaja, da je obtoženi A. A. obljubil, da bo poskušal doseči predodelitev spisa.

74. Ker se B. B. ob zaslišanju ni več spomnil datumov in to tudi izrazil z besedami "naj se ga na datume ne lovi", saj se je glede časa, ko mu je A. A. izročil listine, skliceval na podatke iz svoje prijave, je sodišče prve stopnje povsem zadovoljivo pojasnilo razloge za odločitev o tem, kdaj so bile listine s strani A. A. izročene B. B., pri tem pa ni zagrešilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zatrjuje zagovornik. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je imel obtoženi dostop do spisa, kar je tudi sam povedal in da B. B. listin ni mogel pridobiti sam, saj je bila odredba o preklicu tiralice v zadevi IKZ 1/2008 poslana le Policijski postaji A., iz odredbe za razpis tiralice opr. št. K 164/99 z dne 18.12.2003 pa je razvidno, da je kopirana iz spisa. Ob navedenem pa je tudi potrebno pojasniti, da niti iz izpovedbe B. B. niti iz morebitnih drugih podatkov ni razvidno, da bi si B. B. bodisi sam ali preko drugega ogledal spis na sodišču in iz spisa kopiral posamezne listine.

75. Celo za zavajanje zagovornika gre v delu njegove pritožbe, ko govori o listinah, ki jih je sestavil obtoženi A. A. in so bile vložene v spis. Zagovornik zatrjuje, da sodišče prve stopnje način vložitve listin iz aprila 2010 (predlog za takojšnjo izločitev listin in predlog za takojšnjo ustavitev kazenskega postopka) na sodišče, dokazuje z SMS sporočili iz oktobra 2010, kar pa ne drži. Da je listine sestavil obtoženi A. A. ne more biti dvoma, prav tako pa tudi ne, na kakšen način so bile listine vložene pri sodišču, čeprav slednje niti ne pomeni ugotavljanja odločilnih dejstev, saj vse navedeno izhaja iz dejstva, da so bile te listine oziroma ustrezne datoteke najdene v obtoženčevih računalnikih oziroma na USB spominskem ključu, dalje iz izpovedbe B. B. ter tudi posnetih pogovorov, ko B. B. povzema celotno dogajanje, delno pa celo iz zagovora obtoženca. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe podrobno pojasnilo. Iz sodbe prvega sodišča je jasno razvidno, da se SMS sporočila C. C. obtoženemu A. A. nanašajo na listine, ki jih je obtoženi vložil v spis dne 8.11.2010 (predlog za odpravo pripora in preklic tiralice in obljubo po 195. členu ZKP) in ne na zgoraj navedene listine iz aprila 2010.

76. Glede dogajanja na mejnem prehodu Gunja, ko je bil B. B. izpuščen je pritožbeno sodišče že podalo svoje zaključke, glede vprašanja veljavnosti tiralice pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje. Zagovornik opozarja, da je Okrožno sodišče v A. v dopisu policiji navedlo, da naj se B. B. vodi v evidenci tiralic do 30.3.2009, kar po mnenju zagovornika pomeni, da se B. B. ni več vodil v evidenci tiralic, ko je bil ustavljen na mejnem prehodu Gunja, to pa je bil tudi edini razlog, da je bil izpuščen. Že na tem mestu zagovornik prihaja v nasprotje, saj ni jasno, zakaj bi bil B. B. na mejnem prehodu ustavljen, če se ni več vodil v evidenci kot iskana oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Okrožno sodišče v A. na poziv policije za dopolnitev podatkov v zvezi s tiralico zoper B. B. dne 29.6.2009 navedlo, da kaznivo dejanje absolutno zastara 30.3.2019 in pri tem tudi obrazložilo zastaralne roke. V nadaljevanju pa se je sodišču pomotoma zapisalo, kar je potrdila zaslišana sodnica in avtorica pisanja H. H., da je potrebno B. B. voditi v evidenci tiralic do 30.3.2009. Ta dostavek glede vodenja v evidenci je bil tudi nepotreben, saj je K. pojasnil, da je za policijo merodajen absolutni zastaralni rok, ki pa ga je sodišče pravilno navedlo, oziroma preklic tiralice. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dopis ne pomeni, da takrat obtoženega B. B. ni bilo potrebno voditi kot iskane osebe. Gre za očitno pomoto v datumu, potem, ko je sodišče pravilno navedlo datum absolutnega zastaranja kazenskega pregona, upoštevajoč pri tem tudi datum dopisa - 29.6.2009, saj bi bil sicer dopis nesmiseln, če bi zastaranje že poteklo. Da je bila tiralica v veljavi, pa seveda dokazuje samo dejstvo, da je bil B. B. zaradi razpisane tiralice na mejnem prehodu sploh zadržan.

77. Prav ima zagovornik, ki opozarja na napako v datumu, ki se je sodišču prve stopnje prikradla v izrečeno sodbo in nadaljevala svojo pot tudi v pismenem odpravku sodbe. Gre za napačen datum seje (24.1.2011), ki bi se moral pravilno glasiti 12.11.2010. Strinjati se je tudi z zagovornikom, da te napake sodišče prve stopnje ne more odpraviti s popravnim sklepom, zato je pritožbeno sodišče samo poseglo v opis dejanja in spremenilo datum, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Gre za očitno pomoto, saj je že iz nadaljevanja zapisa v izreku sodbe razvidno, da je bil pripor B. B. odpravljen dne 12.11.2010, kar pa nedvomno izhaja tudi iz izvedenih dokazov npr. sklepa o priporu. Z napačno navedbo datuma pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zatrjuje zagovornik. Mimogrede, zagovornik tudi sam zagreši podobno napako, ko navaja, da iz izreka sodbe izhaja, da naj bi obtoženi senatu predsedoval dne 24.11.2011.

78. O senatni seji je pritožbeno sodišče že pojasnilo svoje zaključke, tudi glede predvidevanja sodišča, kako bi lahko odločil senat brez medicinske dokumentacije in v tem delu tudi delno spremenilo sodbo. Seveda ni potrebno, kot to zmotno meni pritožnik, da bi moral državni tožilec določno navesti, kateri je bil tisti podatek v predlogu za odpravo pripora, ki ga je prepričal, da k predlogu poda svoje soglasje.

79. Zagovornik zatrjuje, da medicinska dokumentacija ni bila lažna, da je izkazovala bolezensko stanje B. G., s katero je bil B. B. še v odnosih v smislu pomoči, pri čemer pa tudi sodba sodišča prve stopnje ne pojasni, kaj sploh pomeni - bivša partnerka. Z navedenim zatrjevanjem očitno zagovornik meri na to, da je bila tudi B. G. na nek način partnerka B. B. in je bil predlog za odpravo pripora podkrepljen z ustrezno medicinsko dokumentacijo. Takemu razlogovanju seveda ni moč slediti. Predlog za odpravo pripora povsem jasno zatrjuje hudo bolezen partnerice B. B., to pa je B. P., kot izhaja tudi iz njene izpovedbe in s katero je B. B. tudi živel. Iz izpovedbe B. G. pa izhaja, da sta se s B. B. razšla pred dvajsetimi leti in da je z njim le malo komunicirala, ter da resno (hudo) bolna ni bila. Sicer pa je še ugotoviti, da prebiva v ... Tako so popolnoma neutemeljene navedbe zagovornika, ko skuša B. G. prikazati kot partnerko B. B.

80. Pritožnikom je potrebno pritrditi, ko smiselno zatrjujejo, da ZKP ne prepoveduje predsedniku senata, da bi izdal odredbo o preklicu tiralice. V kolikor sta oba akta tako sklep kot odredba pripravljena skupaj, je celo logično, da ju podpiše predsednik senata. V takih zadevah je namreč potrebno postopati hitro, kar izhaja tudi iz 550. člena ZKP, kjer je tudi določeno, da mora tiralico preklicati organ, ki jo je izdal. Organ v našem primeru pomeni sodišče, ne pa razpravljajoča sodnica, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Zato je bilo potrebno ta očitek o nezakonitem ravnanju obtoženca, da je odredbo o preklicu odredbe "v neskladju z določili ZKP izdal A. A. in ne sodnica razpravljajočega senata" izpustiti iz opisa kaznivega dejanja, kot je to razvidno izreka te sodbe.

81. Tudi zagovornik B. T. je v svoji pritožbi precej pozornosti namenil zatrjevanju, da obtoženi A. A. nikoli ni terjal denarja od B. B. in da sta celo igro vodila zgolj C. C. in D. D., posebej pa je bil aktiven C. C. Kot že rečeno, je brez sence dvoma dokazano, da je A. A. že na prvem sestanku rekel, da bo njegovo angažiranje nekaj stalo, kar je potrjeno s posnetimi pogovori, kar pa se tiče 9.000,00 EUR, ki jih je B. B. izročil C. C., pa mu je le-ta povedal, da jih je izročil A. A. Iz posnetih pogovorov je tudi jasno razvidno, kot je že bilo pojasnjeno, da je B. B. A. A. razlagal, da prej ni mogel dati denarja, da je nekaj dal C. C. v Zagrebu, nekaj je dal danes, ostalo pa bo plačal v nekaj dneh, nakar je A. A. odvrnil, da to razume. Da je bil glavni posrednik C. C., pa je jasno razvidno iz njegovih ugotovljenih ravnanj in tudi citiranih delov pogovorov, ki jih navaja zagovornik. Iz navedenih citatov izhaja le skrb C. C. in D. D., da bi A. A. B. B. preveč povedal in bi lahko odpadel razlog za nadaljnje terjanje podkupnine. Da je bil obtoženi A. A. še kako vpleten v terjanje nagrade, pa seveda izkazuje tudi dejstvo, da je dobil denar in sicer 8.000,00 EUR, kar po drugi strani izpodbije tezo zagovornika, da sta C. C. in D. D. ravnala na svojo roko, saj so si denar razdelili vsi trije. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi prepričljivo pojasnilo svoje zaključke v razlogih sodbe. Sicer pa zagovornik obširno obrazlaga svoje dokazne zaključke in jih ponuja sodišču, ki pa so bili z izvedenimi dokazi ovrženi.

82. Pri zatrjevanju absolutne bistvene kršitve pravil postopka, je zagovornik spregledal, da iz izreka sodbe povsem določno izhaja, da je obtoženi A. A. zahteval podkupnino s posredovanjem C. C. in D. D. in to skupaj z njima, ter skupaj z njima tudi prejel najprej 9.000,00 EUR, nato pa še 18.000,00 EUR, ter da je bila v drugem delu najprej terjana nagrada v znesku 50.000,00 EUR, nato pa sta jo C. C. in D. D. znižala na 40.000,00 EUR, tako da ne drži zagovornikova navedba, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje razlogom sodbe.

83. V svoji pritožbi zagovornik kritiko usmerja tudi na odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je vpogledalo določene listine iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v A. opr. št. K 164/99 (priloge C60 do C123), pa tudi sicer ni sporno, da je v tej zadevi obtoženi A. A. opravljal preiskovalna dejanja. Pomisleki zagovornika, da naj bi B. B. snemal pogovore že pred odredbo, ki bi mu to dovoljevala, so bili že zavrnjeni. Kar pa se tiče navedenega spisa pa je potrebno poudariti, da je v tej zadevi obtoženi B. B. nastopal v funkciji obtoženca in v tem svojstvu ni zavezan k resnici. Bistveno je, da je bil v obravnavani zadevi večkrat zaslišan, njegove izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, na to oceno pa ne more vplivati njegov zagovor v drugi zadevi, ko poleg ostalega navrže, da je snemal tudi nekega državnega tožilca, medtem ko je kot priča povsem določno izpovedal, da je s snemanjem pogovorov pričel po izdani odredbi, kar potrjujejo tudi drugi dokazi v spisu in kar je tudi pravilno ugotovilo prvo sodišče.

84. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje državnih tožilk ... in ..., ker v okviru svojega dela lahko dajeta navodila policiji oziroma usmerjata njeno delo, kolikor pa se pritožba zagovornika tiče zatrjevane nezakonite odredbe, pa je o tej odredbi sodišče prve stopnje že zavzelo stališče v predhodnih fazah kazenskega postopka in sicer, da je le-ta zakonita, naveden zaključek pa je bil potrjen tudi s sklepi pritožbenega sodišča (najprej s sklepom II Kp 4980/2011 z dne 6.6.2012, nato pa tudi s sklepom V Kp 4980/2011 z dne 7.2.2013), ko je bilo tudi pojasnjeno in s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišča, da uporaba enakih besed v odredbi državnega tožilstva glede na odredbo preiskovalnega sodnika v ničemer ne vpliva na zakonitost odredbe, niti ne pomeni, da tožilska presoja ni bila opravljena, in je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča zaslišanje državnih tožilk nepotrebno.

85. Popolnoma nepotrebno je zaslišanje policijskega delavca M., saj je njegovo delo razvidno iz poročil in posnetega pogovora z C. C., zagovornik pa tudi ne pove nič konkretnega, razen da je bil v lokalu Š. v Laškem.

86. Zagovornik, ki terja zaslišanje A. B. navaja, da je B. B. v preiskavi povedal, da je le-ta sestavljal ovadbo, kar pa ne drži, saj je B. B. povedal, da je A. B. sam diktiral, zato je predlog za zaslišanje priče neutemeljen, tehnična izvedba pošiljanja B. B. prijave pa ni pomembna, saj ne gre za ugotavljanje odločilnih dejstev, datum in čas pošiljanja, kot tudi prejema B. B. prijave pa je tehnično dokumentirano, zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog.

87. Zaslišanje bančnih uslužbenk zagovornik povezuje z zatrjevanjem nezakonitega dela policije v banki, kar pa je bilo že ovrženo z odločitvijo sodišča, tudi pritožbenega (sklep V Kp 4980/2011 z dne 7.2.2013). Pri tem preizkusu je bilo ugotovljeno, da je bilo delo policije v banki zakonito. Policija ni opravljala nikakršne hišne preiskave, temveč ogled in tudi upravičeno zasegla video posnetke nadzorne kamere in označene bankovce. Vsi ukrepi, ki so jih delavci policije izvedli v banki, pa poleg rednih pooblastil policije, nedvomno sodijo tudi v okvir predhodno dobljenih dovoljenj za posebne preiskovalne ukrepe, tajnega delovanja in navideznega dajanja podkupnine.

88. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge glede poizvedb o pridržanju B. B. na mejnem prehodu Obrežje ter pribavo podatkov o telefonu B. B. po baznih postajah in razloge tudi navedlo v sodbi, teh razlogov pa s splošnimi trditvami zagovornik ne izpodbija. Razrešitev kriminalistov P. in T. varovanja tajnih podatkov, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi v ničemer doprinesla k ugotavljanju odločilnih dejstev. Ukrepi policije in njihova zakonitost so se preverjali tekom celotnega postopka, tehnikalije prisluškovalnih naprav pa so docela nepomembne za razsojo v tej zadevi. Glede listine o privolitvi B. B. v izvajanje ukrepa tajnega delovanja ni nobenih pomislekov, niti zagovornik ne pojasni, v čem naj ta listina ne bi bila pristna, o tem, da B. B. ni bil ozvočen in ni snemal pogovorov pred pridobljeno odredbo, pa je bilo že govora. B. B. pa je tudi sam povedal, da je listino podpisal.

89. Za golo, pa z ničemer podkrepljeno sklepanje obrambe gre, ko terja pridobitev vseh podatkov operacije KIT-KAT, saj ni nikakršnega suma, da sodišču ni bila predložena vsa dokumentacija, ki jo je zbrala policija, izostal je le posnetek pogovora z dne 12.1.2011, čeprav je bil dokumentaciji priložen prepis pogovora, ta posnetek pa je sodišče naknadno pribavilo. O pravilnosti odločitve, da ni potrebno zaslišati C. C., D. D., D. in Z., je bilo že pojasnjeno, saj je sodišče prve stopnje na osnovi drugih izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa odločilna dejstva, na katera pa izvedba teh predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati. Kar se tiče zaslišanja policistov glede dogodka na mejnem prehodu Gunja, je sodišče prve stopnje pribavilo vso razpoložljivo dokumentacijo, prvo sodišče pa tudi pravilno zaključuje, da je iz te dokumentacije razvidno, da kakršnakoli nadaljnja izvedba dokazov ne bi mogla bolj natančno razjasniti vprašanja, od koga natančno in na kakšen način so hrvaške oblasti dobile podatek o tem, da iskanje B. B. ni več v veljavi.

O pritožbi zagovornika odvetnika T. B.

90. V tem delu pritožbeno sodišče odgovarja na tiste pomisleke zagovornika, ki še niso bili predmet presoje v zvezi s pritožbami ostalih dveh pritožnikov obrambe, torej obtoženca in zagovornika B. T.

91. Nikakršnih nejasnosti ni pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja in razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da bi obtoženi zlorabil svoj položaj kot uradna oseba s tem, da bi dosegel predodelitev kazenskega spisa in izboljšal pravni položaj takrat obtoženega B. B. z ustavitvijo kazenskega postopka in z odpravo ali vsaj odpravo pripora in tiralice. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje kaznivo dejanje opredelilo z namenom zlorabe položaja, ko je presodilo, da je obtoženi A. A. tudi dejansko zlorabil svoj položaj. V tem delu namreč prvo sodišče razloguje zakaj meni, da je podan zakonski znak drugačne zlorabe položaja. Kaznivo dejanje je dokončano s terjanjem nagrade in sprejetjem le-te. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je namreč obtoženi A. A. tudi dejansko zlorabil svoj položaj, pa z zakonskimi znaki nimajo ničesar skupnega, temveč gre le za končno posledico, ko je obtoženi tudi delno uresničil svoje obljube, te ugotovljene okoliščine pa znatno povečujejo težo kaznivega dejanja. Tako ni mogoče sprejeti zatrjevanja zagovornika, da je sodišče kršilo kazenski zakon in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni in pomanjkljivi.

92. Sodba sodišča prve stopnje ima tudi vse potrebne razloge za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje, dejanja pa so v izreku sodbe tudi v zadostni meri časovno in krajevno opredeljena.

93. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nikakršnih dejstev izven historičnega dogodka, opisanega v izreku obtoženega akta, kot to zmotno meni pritožnik, temveč le dejstva pomembna za presojo ravnanja obtoženca, zatrjevana v obtožnem aktu. O pomotni navedbi sodišča prve stopnje, da naj bi bil obtoženi v obravnavanem času tudi podpredsednik sodišča je pritožbeni senat že zavzel stališče, taka navedba pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, niti na pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

94. Nobenega nasprotja v sodbi tudi ni, ko zagovornik zatrjuje, da iz izreka sodbe izhaja, da je obtoženi B. B. izročil fotokopije dela spisa opr. št. K 164/99 in da se odredba za preklic tiralice opr. št. IKZ 1/2008 ne nanaša na ta spis. Te navedbe so celo nejasne, saj iz izreka sodbe natančno izhaja, da je A. A. izročil B. B. odredbo za razpis tiralice opr. št. K 144/99 in odredbo za preklic tiralice v zadevi opr. št. IKZ 1/2008. Iz sodbe tudi ne izhaja, kot skuša prikazati zagovornik, da sodišče ni moglo ugotoviti, kako je do listin iz spisa prišel obtoženi A. A., saj je iz sodbe jasno razvidno, da sodišče zgolj ni moglo ugotoviti, ali je listine tudi sam kopiral. Brez podlage so zatrjevanja, da je bil spis ves čas dostopen B. B. in zagovorniku. Te teze namreč ni potrdil nihče in tudi ne izhaja iz drugih izvedenih razlogov. B. B. je sam določno povedal, da mu je listine izročil A. A., sodišče pa je tudi ugotovilo, da mu niso bile poslane, nahajal se je v tujini, listine, ki mu jih je izročil obtoženi, pa je v podkrepitev svojih navedb tudi priložil prijavi.

95. Sodišče se glede odločilnih dejstev ni oprlo na kazensko ovadbo oziroma prijavo B. B., temveč na njegovo izpovedbo, da so časovni okviri oziroma datumi v ovadbi točni.

Zagovornik v pritožbi zmotno navaja, da sodišče prve stopnje osnutke predlogov obtoženca prepoznava "kot zlorabo položaja", kar pa naj bi bilo v nasprotju z razlogi sodbe, ko sodišče prve stopnje meni, da sodniku ni mogoče odrekati pravice, da komu ne bi dal pravnega nasveta in podobno, pri čemer zagovornik zaključuje, da sestavljanje osnutkov pisanj lahko pomeni le disciplinsko odgovornost po določbah Zakona o sodniški službi. Po zaključku pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje sestavo pisanj obtoženca za B. B. v ničemer ne prepoznava kot "zlorabo položaja", kot to trdi zagovornik, saj iz razlogov sodbe izhaja prav nasprotno, ko prvo sodišče pojasnjuje, da sestava pisanj sama zase ne pomeni uresničevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja (stran 57 sodbe).

96. O dogajanju na mejnem prehodu Gunja je bilo že govora, ponovno pa je poudariti, da B. B. ne bi mogel biti zaustavljen na mejnem prehodu, če bi policija sledila napačnemu datumu v dopisu predsednice senata, pri čemer je le-ta povsem določno z istim dopisom policijo obvestila, da zastaranje kazenskega pregona poteče leta 2019.

97. Glede dogajanja na mejnem prehodu Gunja zagovornik tudi poudarja pravila poslovanja Interpola oziroma policije, vendar je na mestu zaključek, da so bila pravila kršena in dogodek ni bil ustrezno dokumentiran, čeprav bi moral biti. Ni bilo mogoče ugotoviti, kako je tekla komunikacija med obtožencem in Interpolom Ljubljana, od Interpola Zagreb do mejnega prehoda Gunja pa nedvomno le telefonično, kar izhaja iz dokumentov hrvaške policije in kar je sodišče prve stopnje tudi nedvomno ugotovilo. Kar se tiče vprašanja, katero odredbo je posredoval obtoženi in predlaganega zaslišanja vseh vpletenih delavcev policije obeh držav, je pritožbeno sodišče že pojasnilo svoja stališča.

98. Zagovornik T. B. je v svoji pritožbi precej pozornosti ponovno namenil zatrjevanju, da so določeni dokazi nezakoniti ter meni, da je bila njegova zahteva za izločitev dokazov pravnomočno zavrnjena in to kar z nezakonitim in nepravilnim sklepom pritožbenega sodišča. Nasprotno takemu stališču pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge za zavrnitev predlogov obrambe za izločitev dokazov, kot izhajajo iz sklepa sodišča prve stopnje opr. št. X K 4980/2011 z dne 2.1.2013, ki je bil potrjen tudi z odločitvijo pritožbenega sodišča opr. št. V Kp 4980/2011 z dne 7.2.2013. Tako ni nobenega dvoma, da je bilo v tem postopku pravnomočno ugotovljeno, da so bili vsi dokazi, katerih izločitev je obramba zahtevala, pridobljeni zakonito in jih je lahko sodišče prve stopnje uporabilo ter na njihovi osnovi sprejelo dokazne zaključke. Pritožnik s ponavljanjem trditev, da gre za nezakonite dokaze ter z istim izpodbojnim temeljem ne more omajati navedene odločitve. Ne glede na navedeno, pa je pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe obrambe, tudi samo preizkušalo zakonitost dokazov, pa pri tem preizkusu ni ugotovilo nikakršnih nepravilnosti. Tako je že pojasnilo svoja stališča glede trditev obrambe, da je bil B. B. nezakonito ozvočen že pred izdano odredbo, o njegovem zagovoru v lastni zadevi pred Okrožnim sodiščem v A., o zatrjevani prepisani odredbi okrožne državne tožilke in drugo.

99. Ponovno zatrjevanje zagovornika, da naj bi B. B. tajno deloval že pred odredbo o tajnem delovanju, je neutemeljeno. Zagovornik tudi ne pojasni v čem naj bi bilo tajno delovanje, torej kakšna je njegova vsebina, vsekakor pa srečanja na sodišču, ko sta se na B. B. obrnila, najprej obtoženi A. A. in nato tožilec E. E., pri čemer se je B. B. na sodišču nahajal zaradi opravkov, ni mogoče šteti za tajno delovanje, prav tako pa tudi ne vabila na kavo, kot je to pravilno presodilo prvo sodišče.

100. Tajni delavec "M." je za konkretno zadevo popolnoma nepomemben, saj se mu ni uspelo srečati z C. C., ker je le-ta to odklonil. Pomembno je le v toliko, da je bil zaradi tega kot tajni delavec angažiran B. B., s čimer pa je zadoščeno tudi zakonski normi iz 155.a člena ZKP, da je lahko tajni delavec tudi druga oseba. Iz delovanja "M." ni razvidno, da bi se vključil s prirejenimi osebnimi dokumenti in osebnimi podatki, niti ni mogoče zakonsko ureditev razlagati na način, da je uporaba prirejenih dokumentov ali podatkov obvezna.

101. O zatrjevanem notranjem nasprotju odredbe državne tožilke glede časovnega okvira tajnega delovanja je z zgoraj navedenim sklepom okrožno sodišče že presodilo in gre zgolj za ponavljanje navedb zagovornika. Pri tem pa je sodišče utemeljeno zavrnilo zaslišanje "M.", saj izsledki njegovega delovanja niso pomembni in ne predstavljajo dokaza, na katerega je sodišče prve stopnje v odločilnem oprlo svojo sodbo.

102. Zakon o kazenskem postopku ne omejuje tajnih delavcev, ki niso policisti, le na oškodovance, zato so pritožbena zatrjevanja v tej smeri neutemeljena. Ker pa je šlo pri obravnavanem kaznivem dejanju za sostorilstvo, torej za delovanje obtoženca, C. C. in D. D., pa potem, ko "M." ni uspelo vzpostaviti stika z C. C., ni potrebno, da bi moral tajni policist pred vključitvijo B. B. delovati najprej proti vsakemu od sostorilcev.

103. Kolikor zagovornik še navaja izpovedbi prič P. in Ž. v preiskavi in to v podkrepitev svoje teze, da naj bi B. B. tajno deloval proti obtožencu že pred izdanimi odredbami za tajno delovanje, je pojasniti, da ni sporno, da je policija dajala navodila B. B. za tajno delovanje, kar pa se tiče navedbe Ž., da je B. B. zahteval A. A., ki je prišel v kazensko pisarno in dal pojasnila glede sodnih taks, nato pa odšel, pa je pojasniti, da se je to dogajalo 31.12.2010, ko je bila že izdana odredba za tajno delovanje, tudi zoper obtoženca.

104. Po oceni zagovornika je B. B. spodbujal kriminalno dejavnost, kar naj bi bilo razvidno tudi iz pogovora z dne 24.1.2011, ko je omenjal denar, ga obljubljal in z njim silil v obtoženca, čeprav je iz pogovora razvidno, da A. A. denarja ni zahteval, niti hotel, ne prejel in ga denar sploh ni zanimal. Taki pomisleki obrambe pritožbenega sodišča ne morejo prepričati. Nobene potrebe ni, da bi A. A. takrat zahteval denar, saj sta denar povsem določno od B. B. zahtevala D. D. in C. C. že prej, da A. A. denarja ni hotel, niti prejel in da ga denar ni zanimal, pa ne drži. Že pred navedenim pogovorom je D. D. obvestil A. A., da se je možakar "omehčal", v pogovoru pa B. B. povzema dogajanje, se opravičuje, da prej ni mogel dati denarja, da je nekaj dal v Zagrebu, nekaj danes, ostalo pa bo dal v torek, na kar A. A. pove, da to razume in da ni problema, kar je bilo že večkrat izpostavljeno. Navedeno je sodišče prve stopnje podrobno analiziralo in sprejelo pravilne dokazne zaključke, ki jih je, kar se tega dela tiče tudi podrobno obrazložilo v točki 44 izpodbijane sodbe. Takratne navedbe B. B., ko je povzemal dogajanje, pa nikakor ni moč šteti za spodbujanje kriminalne dejavnosti. Seveda tudi ne drži navedba zagovornika, da je B. B. na lastno pobudo plačal D. D. in C. C., saj jima je denar izročil na prejšnjo zahtevo, ki pa je bila jasna, in sicer, da 40.000,00 EUR stane, kar je sodnik naredil do sedaj in da bo 50.000,00 EUR stalo že vse v zvezi z dokončanjem kazenskega postopka zoper B. B.

105. Zagovornik tudi skuša prikazati, da je B. B. vztrajal, da denar izroči obtoženemu A. A., kar pa ni res, saj je B. B., kot izhaja iz posnetega razgovora dne 8.1.2011, na posebno vprašanje C. C., če želi dati (denar) A., odvrnil, da ne, da ga bo dal njemu (C. C.), z A. pa se želi le pogovoriti. Sicer pa je po zaključku pritožbenega sodišča prvo sodišče podrobno analiziralo vse pogovore glede denarja v točkah 41 do 44 sodbe in zanesljivo ugotovilo vpletenost obtoženca v obsegu, kot je razviden iz izreka sodbe, s temi dokaznimi zaključki pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

106. Sodišče prve stopnje glede ugotavljanja odločilnih dejstev svoje sodbe ni oprlo na kazensko ovadbo, kot to zmotno meni zagovornik, temveč na izpovedbo B. B. ter druge, predvsem materialne dokaze, pri tem pa je tudi v razlogih sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj ne more slediti spremenjeni izpovedbi B.B.

107. Zagovornik ponovno zatrjuje, da je B. B. 9.000,00 EUR dal C. C. in ne A. A. in kot je bilo že pojasnjeno spregleda, da iz izreka sodbe izhaja, da je bil C. C. posrednik in da je obtoženi s posredovanjem C. C. in D. D. in skupaj z njima zahteval in prejel podkupnino. Da je bil denar dan C. C. za A. A., jasno izhaja iz izpovedbe B. B., navedeno pa je potrdila tudi B. P., pri čemer je ponovno opozoriti na posnet pogovor z dne 24.1.2011, ko A. A. razume, da B. B. denarja ni mogel preskrbeti prej in da je nekaj dal C. C. v Zagrebu.

108. Nikakršnega nasprotja ni med izrekom in razlogi sodbe, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila podkupnina terjana vnaprej, njena višina pa je bila definirana po fazah, tako da je A. A. skupaj z C. C. in D. D., najprej prejel 9.000,00 EUR, nato pa 18.000,00 EUR, pri čemer je bila terjana nagrada po prejemu 9.000,00 EUR, še v znesku najprej 90.000,00 EUR, kar je bilo znižano na 40.000,00 EUR.

109. Ponovno je poudariti, da so obtoženi A. A. in oba posrednika, tako C. C. kot D. D. delovali skupaj in na ta način tudi terjali podkupnino in jo tudi skupaj sprejeli in da sta za svoje delo tudi posrednika pričakovala in tudi dobila nagrado. Navedeno povsem določno izhaja tako iz izreka sodbe in obširne obrazložitve. Zato so neutemeljene ponovne navedbe obrambe, ko zatrjuje kršitve pravil postopka, ko naj bi iz sodbe izhajajo, da je nagrado terjal, bodisi A. A., bodisi C. C. in podobno in ko zagovornik navaja, zakaj bi obtoženi potreboval posrednike, če je nagrado terjal zase. Odgovor na to vprašanje ne predstavlja ugotavljanja odločilnega dejstva. Odgovor pa leži v konspirativnosti, ko je bilo tudi B. B. npr. povedano, da se sodnik z obtoženci ne more sestajati.

110. Glede zavrnitve dokaznih predlogov je bilo že pojasnjeno, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravic obrambe, ko ni zaslišalo C. C. in D. D. Pravilen je zaključek sodišča, da zaslišanje obeh predlaganih prič ni potrebno, potem ko je sodišče na osnovi izvedenih dokazov že nedvomno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je bilo že pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo druge dokazne predloge obrambe in to iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi in ki ne bi mogli vplivati na ugotovljena odločilna dejstva, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa tudi, da je bilo delo policije v banki zakonito.

111. Prav tako je pritožbeno sodišče že sprejelo kritiko očitka sodbe, da je obtoženi A. A. odredbo o preklicu odredbe za razpis mednarodne tiralice izdal v neskladju z določbami ZKP in zato tudi v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo. Enako velja za sklepanje sodišča o tem, kako bi odločil senat, če predlogu za odpravo pripora medicinska dokumentacija ne bi bila priložena. Glede konkretnega primera pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izpovedbo državnega tožilca E. E. v delu, da bi svoje soglasje za odpravo pripora podal tudi brez ustrezne medicinske dokumentacije, saj je taka njegova izjava v nasprotju z njegovim postopanjem, ko je prav on zahteval ustrezno medicinsko dokumentacijo. Navedene zaključke je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo v razlogih sodbe, z njimi pa se pritožbeno sodišče strinja.

112. Glede časovne analize poteka dogodkov glede medicinske dokumentacije je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je C. C. obtožencu dne 3.11.2010 poslal SMS z vsebino "ali lahko in kdaj pustim pri vratarju, podpisano je" in slabo uro kasneje še "kuverta pri vratarju". Prvo sporočilo je obtoženi prejel ob 11.01 uri, drugo pa ob 11.46 uri, kar izhaja iz Zapisnika o preiskavi Instituta za forenziko informacijskih tehnologij (list. št. 1379 spisa). Navedeno tako ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz analitične informacije razvidna telefonska komunikacija med C. C. in A. A. dne 2.11.2010, ki poleg izpovedbe B. B. tudi potrjuje, da je bil obtoženi tisti, ki se je strinjal, da se sodišču predloži medicinska dokumentacija B. B. bivše partnerke B. G. C. C. je namreč B. B., ki mu je povedal, da partnerka ni bolna, da pa je bila bolna bivša partnerka, odvrnil, da bo preveril pri sodniku, če to ustreza. Ko sta se čez pol ure slišala, pa je C. C. B. B. rekel, da ni nobenega problema.

113. S tem, ko je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi vedel, da se medicinska dokumentacija ne nanaša na partnerko B. B., pa je vsekakor tudi izkazano, da obeh članic senata ni seznanil s tem dejstvom, kar sta tudi sami povedali, da torej nista vedeli, da se dokumentacija ne nanaša na partnerko takrat obtoženega B. B. Zamolčanje pomembnih dejstev pa nima v ničemer skupnega s tajnostjo odločanja sodišča, kot to skuša prikazati zagovornik.

114. Obtoženi A. A. v svoji pritožbi, zagovornik T. B. pa v dopolnitvi pritožbe in dodatni obrazložitvi le-te, zatrjujeta nezakonitost dokazov in sicer podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju obtoženih in B. B., ter s tem povezane listine in dokaze. S tem, ko se je sodišče prve stopnje v sodbi oprlo na hranjene podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, je po oceni obrambe zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ti dokazi so nedovoljeni in nezakoniti v luči sodbe sodišča Evropske unije v združenih zadevah S-293/12 in S-594/12 z dne 8.4.2014, ki je razsodilo, da je direktiva 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15.3.2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij in spremembi direktive 2002/58/ES, neveljavna. Hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju po nacionalnem pravu v relevantnem obdobju za to kazensko zadevo, ko so bili ti podatki hranjeni po odredbi sodišča, temelji za Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom oz. ZEKom-1), ki sta oba ne le v nasprotju z evropskim pravnim redom, temveč tudi v nasprotju z Ustavo RS ter 8. členom Evropske konvencije o varstvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zagovornik T. B. v dodatni obrazložitvi svoje pritožbe navaja tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/13 z dne 3.7.2014 (Ur. list RS, št. 54/2014 z dne 18.7.2014), ki je odločilo, da se členi 162-169 Zakona o elektronskih komunikacijah (Ur. list RS, št. 109/12 in 110/13) razveljavijo ter tudi, da morajo operaterji iz prvega odstavka 163. člena Zakona o elektronskih komunikacijah nemudoma uničiti vse podatke, ki jih hranijo na podlagi izpodbijanih določb. Zagovornik navaja, da je citirana odločba Ustavnega sodišča RS posledica navedene sodbe sodišča Evropske unije in da se s to odločitvijo potrjuje prvo njegovo dosedanje zatrjevanje o nezakonitih in nedovoljenih dokazih v tem kazenskem postopku.

Zagovornik T. B. in obtoženi še navajata (pritožba obtoženca je v tem delu identična zagovornikovi dopolnitvi pritožbe), da Zakon o elektronskih komunikacijah protiustavno nesorazmerno in brez vsakršnih meril zapoveduje in dopušča hrambo izjemnega števila podatkov celotnega prometa v elektronskem komunikacijskem omrežju, s čimer prekomerno in protiustavno posega v pravico do zasebnosti in pisemske tajnosti. Takšna zakonodaja protiustavno dopušča nadzor za vse subjekte, vse načine in vse vsebine elektronskih komunikcij, brez razlikovanja tudi glede časovne komponente hranjenja glede na posamezno vrsto podatkov, čeprav bi za vse navedeno morala obstajati ustrezna merila in omejitve, upoštevaje tudi cilj boja zoper hujša kazniva dejanja, pri čemer o tem, katera naj bi bila ta hujša kazniva dejanja niti ZEKom niti ZKP v 149. b členu, ki je podlaga pridobitve hranjenih podatkov, tudi v konkretni zadevi, ni določeno. Obvezna hramba podatkov je tako nesorazmeren ukrep, ki izničuje v 38. členu Ustave RS definirano pravico posameznikov do varstva osebnih podatkov in poseg v komunikacijsko in informacijsko zasebnost uporabnikov javne komunikacijske storitve, ki je izrecno v nasprotju s 37. členom Ustave RS. Ustavno sodišče RS je v svoji praksi že večkrat odločilo, da je poseg v ustavne pravice dopusten, če je v skladu s t.i. načelom sorazmernosti nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Zagovornik še navaja analitične informacije s pridobljenimi podatki, ki so bili analizirani v konkretnem primeru, na osnovi le-teh pa je bilo izdano večje število odredb, tako Okrožnega sodišča v Ljubljani kot tudi odredb Vrhovnega državnega tožilstva RS. Ker izdane odredbe tudi o drugih posebnih preiskovalnih ukrepih temeljijo na shranjenih in pridobljenih podatkih od mobilnih operaterjev, so po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa tudi ti drugi dokazi nezakoniti.

115. Državna tožilka v odgovoru na pritožbo zagovornika meni, da so bili vsi dokazi pridobljeni zakonito in da niso bile kršene ustavne pravice obtoženca.

116. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem zaključuje, da so bili podatki o telefonskih komunikacijah v tem konkretnem primeru zbrani zakonito in da obtožencu niso bile kršene njegove ustavne pravice niti pravice obrambe in je sodišče prve stopnje na tako pridobljene podatke lahko oprlo svoje sodbene zaključke, prav tako pa so ti podatki lahko pomenili ustrezno podlago za odreditev nadaljnjih preiskovalnih ukrepov.

Najprej je potrebno ugotoviti in kar izpostavlja tudi državna tožilka, da Ustavno sodišče RS ni poseglo v določbe ZKP, natančneje v 149.b člen, ki določa prikrito pridobivanje prometnih podatkov in prikrito pridobivanje osebnih podatkov o naročniku. Prav tako pa Ustavno sodišče ni odredilo izbrisa podatkov, s katerimi so organi pregona oziroma sodišča že razpolagali in so jih pridobili pred objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, to je pred 18.7.2014.

117. Kar se tiče sodbe Evropskega sodišča je potrebno poudariti, da sodba direktivi ne odreka utemeljenosti in potrebnosti njenega osnovnega namena, to pa je v zagotovitvi dostopnosti podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic. Stvarni cilj te direktive je torej prispevati k boju proti hudemu kriminalu in tako k javni varnosti. Sodišče tudi ugotavlja, da hramba podatkov, da se pristojnim nacionalnim organom omogoči možnost dostopa do teh podatkov, dejansko ustreza cilju v splošnem interesu (točka 44 sodbe). V sodbi se tudi ugotavlja, da glede na vedno večji pomen sredstev elektronske komunikacije podatki, ki jih je treba hraniti, nacionalnim organom, pristojnim za kazenski pregon, omogočajo dodatne možnosti za razkritje hudih kaznivih dejanj in so dragoceno sredstvo za kazenske preiskave. Sodba pa direktivi očita preohlapnost in pomanjkanje objektivnih meril glede obdobja hrambe, zagotovitev učinkovitega varstva podatkov pred nevarnostmi zlorabe ter odsotnost materialnih in procesnih pogojev, pod katerimi lahko pristojni nacionalni organi dostopajo do podatkov in jih naknadno uporabljajo. Tako se v sodbi tudi navaja, da direktiva določa hrambo vseh podatkov o prometu v zvezi s telefonijo v fiksnem omrežju, mobilno telefonijo, dostopom do interneta, internetno elektronsko pošto in internetno telefonijo in se tako nanaša na vsa sredstva elektronske komunikacije, katerih uporaba je zelo razširjena in postaja vedno pomembnejša v vsakdanjem življenju vseh. Poleg tega pa navedena direktiva vključuje vse naročnike in registrirane uporabnike in torej pomeni poseganje v temeljne pravice skoraj vsega evropskega prebivalstva. Direktiva torej meri na vse osebe, ki uporabljajo elektronske komunikacijske storitve, ne da bi bile osebe, katerih podatki se hranijo, v položaju, čeprav samo posredno, ki bi lahko privedel do kazenskega pregona. Uporablja se torej tudi za osebe, za katere ne obstaja noben indic, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da ima njihovo ravnanje povezavo, čeprav posredno ali daljno, s hudimi kaznivimi dejanji. Direktiva pri tem torej ni omejena na hrambo, bodisi podatkov v zvezi z obdobjem ali določenim geografskim območjem ali krogom danih oseb, ki so lahko tako ali drugače vpletene v hudo kaznivo dejanje.

118. Tudi iz sodbe Ustavnega sodišča RS je razvidno, da je zakonodajalec upravičen določiti obvezno hrambo prometnih podatkov za namene zaščite državne varnosti, obrambe, javne varnosti ter za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj. Z vnaprejšnjo in neselektivno hrambo podatkov se pri operaterjih ustvarjajo ogromne podatkovne zbirke, iz katerih je mogoče izluščiti zelo podrobna dejstva zasebnega življenja vsakega posameznika in v bistvu tak ukrep pomeni zelo invaziven poseg v informacijsko zasebnost celotne populacije. Po naravi stvari pa taka hramba nujno pomeni, da se posega v pretežni meri v pravice tistih, ki z nameni, zaradi katerih so bili v prvi vrsti ti podatki zbrani, nimajo oziroma ne bodo imeli niti posredne zveze. Hramba prometnih podatkov torej v prevladujočem delu posega v pravice tistega dela populacije, ki ni dala nikakršnega povoda za tak poseg. Po oceni Ustavnega sodišča RS bi bilo potrebno obdelavo prometnih podatkov zamejiti zgolj na določena, huda kazniva dejanja, za katera bi zakonodajalec ocenil, da zaradi njihove teže hramba podatkov oziroma dostop do njih upravičujeta poseg v zasebnost posameznika. Ustavno sodišče zaključuje, da je zakonodajalec z določitvijo obvezne hrambe prometnih podatkov izrazito posegel v pravico do varstva osebnih podatkov, hkrati pa ni skrbno opredelil okoliščin, na podlagi katerih bi ta poseg omejil le na tisto, kar je še nujno potrebno za dosego namena.

119. Ob takih izhodiščih, ko Ustavno sodišče RS ocenjuje, da je hramba podatkov primerna za dosego cilja, ko ni poseglo v določbe ZKP, niti v že pridobljene podatke, je pritožbeno sodišče moralo odločati, ali so bile ustavne pravice obtoženca kakorkoli prizadete z uporabo omenjenih podatkov o njegovi komunikaciji. Ob tem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil pri obtoženemu A. A. že od vsega začetka, torej od prijave B. B. dalje nedvomno izpolnjen pogoj, torej določena stopnja suma, da je udeležen pri kaznivem dejanju, za pridobitev tovrstnih podatkov, kot to določa 149. b člen ZKP. Sum pa se je tekom predkazenskega postopka in tudi tekom preiskovalne faze kazenskega postopka le še krepil. Pridobljeni podatki so se torej nanašali na točno določene osebe, zoper katere je bil že osredotočen sum in tudi na določeno komunikacijsko sredstvo, mobilne telefone, ali pa so se nanašali na osebo, ki je kaznivo dejanje prijavila in sicer zaradi preverbe njegove prijave, torej v kontrolni funkciji.

120. Zagovornik sicer navaja v svoji pritožbi štiri analitične informacije, izdelane na podlagi odredb sodišča za pridobitev podatkov mobilnih operaterjev, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se le ena in sicer analitična informacija z dne 17.1.2011 nanaša na obtoženega A. A., pa še to na pridobljene podatke službenega telefona Okrožnega sodišča v A., kar nedvomno tudi zmanjšuje težo zatrjevanega posega v njegovo zasebnost. Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus glede teže kaznivega dejanja, sorazmernosti in nujnosti posegov v telekomunikacijsko zasebnost obtoženca. Pri kaznivem dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 gre za korupcijsko kaznivo dejanje, ki ga storijo uradne osebe ali javni uslužbenci, v konkretnem primeru celo sodnik kot nosilec ene od vej oblasti, zato je nedvomno odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj še kako v javnem interesu in je bil obseg v obtoženčevo zasebnost upravičen. Gre torej za hudo kaznivo dejanje, pri katerem interes javnosti več kot odtehta invazivnost posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti. Kar se tiče nujnosti, je vsekakor na mestu zaključek, da je obtoženi deloval preko posrednikov, ki sta bila za svoje ravnanje tudi obsojena. Taka kazniva dejanja, korupcijska, ko se storilec posluži tudi posrednikov, je nedvomno težko odkrivati, zato so nujni posebni preiskovalni ukrepi, ki so bili uveljavljeni prav v ta namen, s tem pa je zadoščeno tudi kriteriju nujnosti, saj se na drugačen način ne bi moglo odkriti storilcev oziroma njihove medsebojne komunikacije in tako potrditi navedb prijavitelja B. B.

121. Glede izrečene kazni, odvzema premoženjske koristi, pa tudi vštetja pripora v izrečeno kazen ter stroškov kazenskega postopka so pritožbe vložili obtoženi A. A., oba njegova zagovornika in tudi okrožna državna tožilka. Obramba graja izrek nepogojne zaporne kazni ter tudi njeno višino, predvsem s stališča, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo težo kaznivega dejanja, da ni upoštevalo olajševalnih okoliščin ter ponuja v razmislek primerjavo z nekaterimi drugimi postopki, ko naj bi prišlo do milijonskih oškodovanj, pa tudi z izrečenimi kazenskimi sankcijami C. C. in D. D. Državna tožilka po drugi strani za obtoženca terja izrek maksimalne kazni, torej osem let zapora.

122. Po oceni vseh pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje primerno ocenilo tako težo dejanja, ko je obtoženi ne samo terjal in dobil podkupnino in to večkrat, temveč tudi dejansko udejanjal zlorabo svoje sodniške funkcije. Prav obtoženčeva funkcija sodnika daje kaznivemu dejanju še posebno težo in poseben pomen, kar je sodišče prve stopnje pravilno in primerno ovrednotilo ter tudi ustrezno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Res, da z ravnanjem obtoženca ni nastala posebna merljiva, premoženjska škoda, je pa zagotovo s svojim ravnanjem prizadel ugled sodstva, kot je to pravilno poudarilo že prvo sodišče. Primerjava z drugimi kazenskimi postopki ni na mestu, saj ima vsako kaznivo dejanje in tudi obtoženec svoje značilnosti in posebnosti, ki jih ni mogoče kar tako enačiti. Kar se tiče C. C. in D. D. ter kazenske sankcije, ki so jima bile izrečene, je zaradi priznanja sodišče omejeno s predlogom državnega tožilca, tudi ne gre za uradni osebi in sta pri kaznivem dejanju nastopala kot posrednika.

123. Niso tudi sprejemljive navedbe obtoženca, da gre v tem primeru za maščevanje sodišča enemu najboljših kazenskih sodnikov, kar jih je sistem sploh imel. Iz sodbe in postopka je razvidno, da ne gre za nikakršno maščevanje, saj je sodišče prve stopnje po obširno izvedenem dokaznem postopku obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega. Dolgoletno delo obtoženca kot sodnika, četudi dobro, pa je s predmetnim kazenskim postopkom in obsodilno sodbo izničeno. Nekaznovanost ne predstavlja olajševalne okoliščine, posebej ne pri sodniku, saj se pričakuje, da bo njegov kazenski list prazen. Pritožbeno sodišče je izrečeno kazen po prvem sodišču nekoliko znižalo, predvsem zaradi izbrisa neznatnega dela očitka iz izreka sodbe, da naj bi obtoženi kršil določbe ZKP, v manjši meri, ker gre za že odrasla otroka, pa tudi to okoliščino.

124. Neutemeljeno je zavzemanje državne tožilke za izrek maksimalne zaporne kazni, pri čemer se le-ta tudi sprašuje, kaj bi moral storiti obtoženi za izrek višje kazni. Odgovor sicer ni potreben, pa vendarle je oceniti, da bi višjo kazen lahko sodišče izreklo npr. visokemu državnemu funkcionarju, ki bi s svojim ravnanjem povzročil tudi milijonsko škodo ali prizadel npr. ugled države. Okoliščine, ki jih poudarja državna tožilka v svoji pritožbi, so po oceni pritožbenega sodišča dobile zadosten odraz v višini izrečene kazni.

125. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo tudi primerno denarno kazen, upoštevajoč vse znane okoliščine, predvsem premoženjske razmere, katere so nenazadnje razvidne tudi iz podatkov o sredstvih na računu obtoženca.

Kar se tiče odvzema premoženjske koristi je prvo sodišče pravilno presodilo, da je potrebno obtožencu naložiti v plačilo 12.000,00 EUR, saj je znesek 8.000,00 EUR prejel od D. D. iz zneska navidezne podkupnine, ki je bila dana v skupnem znesku 18.000,00 EUR, iz tega dejstva pa je prvo sodišče napravilo tudi pravilen sklep, da je od skupno 9.000,00 EUR prej dane podkupnine dobil enak delež, torej 4.000,00 EUR in so zatrjevanja obrambe, kolikor izpodbijajo te zaključke, neutemeljena. Vprašanje, kako natančno so si vsi trije udeleženci razdelili prvotno danih 9.000,00 EUR, glede na to, da je bilo enkrat dano 5.000,00 EUR in drugič 4.000,00 EUR, ne predstavljajo ugotavljanja odločilnih dejstev, za odvzem premoženjske koristi pa zadošča gornji sklep.

126. Sodišče prve stopnje je v izrečeno kazen vštelo tudi pripor, kar je dolžno storiti, ne glede na to, ali je bil le ta odrejen zakonito ali ne.

127. Izrek o stroških je posledica obsodilne sodbe in jih je obdolženi dolžan plačati, ker še niso bili odmerjeni, niso upoštevne pritožbene navedbe, da obtoženi ni dolžan sam plačati stroškov kazenskega postopka, pri čemer je upoštevna tudi določba tretjega odstavka 95. člena ZKP, ki določa, da sodišče za soobtožence določi nerazdelno plačilo stroškov, če so bili spoznani za krive z isto sodbo, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

128. Ker pritožbeno sodišče v sodbi in postopku sodišča prve stopnje ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in kar bi narekovalo drugačno odločitev, je bilo potrebno odločiti kot izhaja iz izreka te sodbe.

129. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi presplošne ali nejasne oziroma je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

130. Obtoženi A. A. je dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka in sicer na osnovi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, glede na delni uspeh pritožbe obrambe, pa je oproščen plačila sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

13.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 45/99
• Sodba XI Ips 4980/2011
• VSRS Sodba I Ips 32088/2011