VSL Sklep I Kp 22775/2017

Jedro

Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi oškodovanec kot tožilec tudi položaj stranke v postopku in iz tega izhajajoče pravice. Oškodovanec z vstopom ali prevzemom kazenskega pregona pridobi vse (oziroma iste) procesne pravice, ki jih ima sicer državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Tako v okviru izvajanja funkcije kazenskega pregona oškodovanec kot tožilec, enako kot državni tožilec pridobi pravico podajati predloge v zvezi z odreditvijo omejevalnih ukrepov, ki se po določbi člena 192/1 ZKP lahko uporabljajo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za uspešno izvedbo kazenskega postopka ali za odpravo ponovitvene nevarnosti. Tako ima pravico predlagati tudi ukrep prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev subsidiarne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog pooblaščencev subsidiarne tožilke za odreditev ukrepa prepovedi približanja zoper obdolženega A. A.

2. Zoper sklep se zaradi kršitve 14. člena Ustave RS pritožujejo pooblaščenci subsidiarne tožilke in predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je v predmetni zadevi oškodovanka kot tožilka B. B. pri Okrajnem sodišču v Ljubljani najprej (dne 25. 5. 2017) vložila obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1 in napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po prvem in tretjem odstavku 284. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1; nato pa je dne 30. 5. 2017 (z identičnim dejstvenim opisom) vložila obtožnico zoper obdolženega A. A., ki je bila odstopljena v obravnavo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Skupaj s subsidiarnim obtožnim aktom je bil vložen tudi predlog za izrek „prepovedi približanja“ po določbi 195. a člena ZKP. In sicer z vsebino, da se obdolženi A. A. ne sme približati mld. hčerki B. B., naslovu Ulica X, kjer imenovana živi in O. Š. na naslovu Ulica Y, ki jo hčerka obiskuje - na razdaljo, ki znaša najmanj 100 metrov; izrečeni ukrep pa naj zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom navedeni predlog zavrnilo kot neutemeljen in sicer iz (procesnega) razloga, ker je bil predlog za odreditev ukrepa prepovedi približanja podan s strani pooblaščencev subsidiarne tožilke, ki pa glede na zakonsko določbo četrtega odstavka 195. a člena ZKP, v povezavi z določbo prvega odstavka 202. člena ZKP, ni upravičena predlagateljica.

6. Zgolj na jezikovni razlagi temelječe stališče, da sme ukrep prepovedi približanja predlagati samo državni tožilec, ne pa tudi subsidiarni tožilec, utemeljeno grajajo pritožniki, ki v zvezi s tem upravičeno izpostavljajo (s strani prvostopenjskega sodišča spregledano) določbo prvega odstavka 63. člena ZKP. Po tej določbi ima oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.

7. Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi oškodovanec tudi položaj stranke v postopku in iz tega položaja izhajajoče pravice. Oškodovanec z vstopom ali s prevzemom kazenskega pregona pridobi vse (oziroma iste) procesne pravice, ki jih ima sicer državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Tako za oškodovanca kot tožilca na primer ne veljata načelo legalitete in dolžnostno ravnanje iz drugega odstavka 17. člena ZKP; prav tako nima pravice vlagati pravnih sredstev v korist obdolžencev v javnem interesu (tretji odstavek 367. člena ZKP) in tudi ne more, enako kot državni tožilec zahtevati, naj se mu dostavi na vpogled spis (četrti odstavek 128. člena in tretji odstavek 59. člena ZKP (tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-119/02 z dne 8. 4. 2004). Pač pa subsidiarni tožilec pridobi vse tiste procesne pravice, na podlagi katerih se (lahko) udejanja temeljna funkcija državnega tožilca, to pa je pregon storilcev kaznivih dejanj (prvi odstavek 45. člena ZKP).

8. V okviru izvajanja funkcije kazenskega pregona tako oškodovanec kot tožilec - enako kot državni tožilec - pridobi (tudi) pravico podajati predloge v zvezi z odreditvijo omejevalnih ukrepov, ki se (po določbi prvega odstavka 192. člena ZKP) lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za uspešno izvedbo kazenskega postopka ali za odpravo ponovitvene nevarnosti. Iz navedenega sledi, kot pravilno navajajo pritožniki, da pravica predlagati ukrep prepovedi približanja po 195. a členu ZKP, ne predstavlja pravice, ki bi jo imel državni tožilec kot organ, pač pa to pravico lahko uveljavlja tudi subsidiarni tožilec. To pa z drugimi besedami pomeni, da je bila z razlago, da gre pravica do vložitve predloga iz 195. a člena ZKP le državnemu tožilcu, oškodovanka kot tožilka postavljena v neenakopraven položaj z državnim tožilcem.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila s tem subsidiarni tožilki kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in ker je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče na predlog pritožnikov izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v okviru katerega se bo moralo do predloga oškodovanke kot tožilke vsebinsko opredeliti.

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 14381/2015
• VSL Sklep VII Kp 27887/2016
• VSM Sklep IV Kp 54139/2018