<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep in sodba VII Kp 19826/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:VII.KP.19826.2015
Evidenčna številka:VSL00024971
Datum odločbe:23.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Boris G. Hrovat (preds.), Mateja Lužovec (poroč.), Silvana Vrebac Arifin
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - prekršek in kaznivo dejanje - vandalizem

Jedro

Objekt varstva pri kaznivem dejanju - poškodovanje tuje stvari je premoženje (lastninska pravica), v katerega pa v obravnavani zadevi ni bilo poseženo v obsegu in na način, da bi to terjalo kazenskopravno intervencijo. Sodišče je torej na podlagi velikosti zapisa grafita in uporabo trajnih (nepralnih) barv zmotno ocenilo, da je bil zunanji izgled stavbe trgovskega centra oškodovane družbe prizadet do te mere in na takšen način, da to ustreza zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari. To ne drži. Da je neka stvar poškodovana, mora biti okrnjen njen funkcionalni namen, kar pa v predmetni zadevi z ničemer ni izkazano.

Izrek

Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 14. 2. 2018 spremeni tako, da se ugodi prošnji za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba z dne 5. 4. 2016 spremeni tako, da se obdolženega A. A.

oprosti obtožbe

da je tujo stvar poškodoval

s tem, da je 5. 10. 2014 na Cesti X v Kranju na betonski zid podzemne garaže TC M., s sprejem napisal grafit „TITO REV“ v dolžini 3,10 m, s čimer je družbi M. d.d. povzročil za 220 EUR škode,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena ZKP.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom II K 19826/2015 z dne 14. 2. 2018 zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Le-tega je obdolženi A. A. podal v okviru pritožbe, katero je njegov zagovornik po Bpp vložil zoper sodbo istega sodišča II K 19826/2015 z dne 5. 4. 2016, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, odvzeti so mu zaseženi predmeti, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil obdolženec na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen.

2. Zoper sklep se je iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožil zagovornik obdolženca s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter spremeni tako, da prošnji za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, vrne zadevo v stanje „odprtega pritožbenega roka“ ter meritorno odloči o pritožbi zoper sodbo. Le-to pritožnik izpodbija iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe. Obdolženčev zagovornik je predlagal, da se ju obvesti o seji senata, vendar predloga z ničemer ni obrazložil in ker tudi senat ni ocenil, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, le-teh o seji ni obveščal.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep

4. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obdolženi A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 19826/2015 z dne 5. 4. 2016 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Obdolženi in njegov zagovornik sta zoper navedeno sodbo vložila pritožbi, ki ju je Okrajno sodišče v Kranju s sklepom II K 19826/2015 z dne 18. 8. 2016 zavrglo kot prepozni. Zoper navedeni sklep je zagovornik vložil pritožbo ter „podrejeno prošnjo obdolženca za vrnitev v prejšnje stanje“, laično pritožbo je vložil tudi obdolženec. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom VII Kp 19826/2015 z dne 27. 10. 2016 pritožbi zavrnil kot neutemeljeni. Zoper navedeni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 19826/2015 z dne 12. 10. 2017 ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Kranju v nadaljnji postopek. Z napotkom, da odloči o (že podanem) predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, katerega pa je kot rečeno prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

5. Pri tem je v točki 4 obrazložitve (kot ključna dejstva za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje) pravilno ugotovilo časovne mejnike, v katerih so bila opravljena posamezna procesna dejanja. V točki 5 je tudi pravilno ugotovilo, da teče rok za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v primeru ko obdolženec ob vročitvi sodbe nima zagovornika, od vročitve sodbe obdolžencu, kar pomeni, da se je rok za pritožbo v predmetni zadevi iztekel 2. 7. 2016, pritožbi pa sta bili vloženi 13. 7. 2016. Navedene okoliščine je nato sodišče prve stopnje presojalo v luči določbe prvega odstavka 89. člena ZKP, po kateri sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če obdolženec v osmih dneh po prenehanju vzroka zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oziroma odda tudi pritožbo.

6. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da sta v predmetni zadevi zatrjevana dva razloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma dva vzroka za zamudo. In sicer zmota obdolženca kot pravnega laika glede pravilne razlage določb ZKP o poteku pritožbenega roka, kar ne predstavlja opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Kot drugi razlog pa se izpostavlja (v tej zadevi problematiziran) potek odločanja službe za brezplačno pravno pomoč, saj je bila obdolžencu pozitivna odločba o tem vročena 27. 6. 2016 oziroma pet dni pred potekom 15 - dnevnega pritožbenega roka, pooblastilo pa je bilo zagovorniku dano dan po vročitvi, to je 28. 6. 2016. Glede na navedene časovne mejnike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zatrjevani vzrok za zamudo roka za pritožbo prenehal 27. 6. 2016, ko je obdolženec prejel odločbo o brezplačni pravni pomoči, kar pomeni, da se je 8 - dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iztekel v torek, 5. 7. 2016.

7. Se pa presoja pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil kot rečeno dne 13. 7. 2016 vložen skupaj s pritožbo zoper sodbo, v konkretni zadevi neposredno „veže“ na presojo opravičenosti obsojenčeve in zagovornikove zamude pritožbenega roka v zvezi s sprejemom odločbe o brezplačni pravni pomoči. Kot je v zgoraj citirani sodbi ugotovilo Vrhovno sodišče, sta (nižji) sodišči v predhodnem postopku izhajali iz stališča, da obsojenčeva pravica do obrambe (v tem postopku) ni prizadeta in nista dopustili sklicevanja na opravičene razloge iz prvega odstavka 89. člena ZKP, s čimer pa sta po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posegli v obsojenčevo pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave v zvezi s 25. členom Ustave.

8. Na podlagi 29. člena Ustave mora biti vsakomur ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da se brani sam ali z zagovornikom ter da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Navedena pravna jamstva poštenega postopka veljajo tudi v pritožbenem postopku in so del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz spisovnih podatkov in kronološkega pregleda kot ga je v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 14. 2. 2018 povzelo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je bila obsojencu (ki je že dne 20. 4. 2016 pri strokovni službi Okrožnega sodišča v Kranju vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč) odločba o brezplačni pravni pomoči vročena (šele) 26. 7. 2016, ko sta pretekli (že) dve tretjini petnajstdnevnega pritožbenega roka. Kot je v zgoraj citirani sodbi izpostavilo Vrhovno sodišče, so bile s tem obsojenčeve možnosti za pripravo učinkovite obrambe zoper očitke v obsodilni sodbi bistveno omejene. Navedena kršitev ustavnopravnih jamstev obsojenca, je relevantna v smislu presoje obstoja opravičenega razloga iz prvega odstavka 89. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje (po ugotovitvi, da je pritožba zagovornika utemeljena) predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo na način, kot izhaja iz izreka te odločbe.

K pritožbi zoper sodbo

9. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Obdolžencu se je očitalo, da je tujo stvar „poškodoval“ in sicer na način, da je na betonski zid podzemne garaže TC M., v dolžini 3,10 m, napisal grafit „TITO REV“, s čimer je družbi M. d.d. povzročil za 200,00 EUR škode.

10. Obdolženčev ugovor, da gre pri očitanem ravnanju kvečjemu za prekršek, ne pa za kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo (točka 8 obrazložitve), da obdolženec tega ugovora (kljub pozivu na glavni obravnavi v okviru procesnega vodstva) ni konkretiziral in ni določno pojasnil, zakonski znaki katerega prekrška naj bi bili izpolnjeni in zato sodišče tega ugovora ni moglo podrobneje presojati. Navedeno stališče, ki nasprotuje načelu „Iura novit curia“ (h kateremu je sodišče zavezano po uradni dolžnosti) graja pritožnik, ki v tej zvezi utemeljeno izpostavlja določbo 13. člena Zakona o varstvu javnega red in miru (ZJRM-1), po kateri prekršek (pisanje po objektih), ki se kaznuje z globo, stori - „Kdor piše ali riše po zidovih, ograjah ali drugih javno dostopnih krajih, razen na krajih, kjer je to dovoljeno“. Določba sankcionira pisanje po objektih (izgled), zgoraj citirana kazenskopravna določba pa sankcionira poškodovanje.

11. Sicer ni nobenega dvoma, da je objekt varstva pri obravnavanem kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari - premoženje (lastninska pravica), v katerega pa v predmetni zadevi ni bilo poseženo v obsegu in na način, da bi to terjalo kazenskopravno intervencijo, kot to ocenjuje sodišče prve stopnje, ki je v tej zvezi upoštevalo sledeči okoliščini: velikost zapisa (3,10 m) grafita in uporabo trajnih (nepralnih) barv. Torej na podlagi teh dveh dejstvenih okoliščin je podalo oceno, da je bil zunanji izgled stavbe trgovskega centra oškodovane družbe prizadet do te mere in na takšen način, da to ustreza zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari v smislu zgoraj citirane zakonske določbe. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da navedeno razlogovanje (upoštevajoč izvedene dokaze, ki jih navaja tudi izpodbijana sodba) ni utemeljeno in ne vzdrži kritične presoje.

12. Predstavnik oškodovane družbe M. d.d. B. B. je namreč na glavni obravnavi pojasnil, da zid ni bil poškodovan, da je šlo v obravnavanem primeru za zadnjega v vrsti takih dogodkov, da je šlo za vandalizem, da škode ni bilo saj niso ničesar sanirali, da ne uveljavljajo premoženjskopravnega zahtevka. Med drugim je še pojasnil, da je videl, da je v bistvu napis že kar lepo zbledel in da ta zid ni bil prepleskan, da je napis obstal in da tudi ni toliko moteč. Iz spisovnih podatkov, ki so tudi fotografsko dokumentirani, je torej razvidno, da je šlo v konkretnem primeru za betonsko škarpo, ki je bila od dežja in atmosferskih vplivov toliko načeta, da ji kakšne estetske funkcije zagotovo ni bilo moč pripisati, saj bi v nasprotnem primeru omenjeni „poseg“ oškodovana družba (s „pomočjo“ zavarovalnice) sanirala, pa do tega (kot je pojasnil B. B.) ni prišlo. Tudi ne gre prezreti, da je edina funkcija tega betonskega zidu oporna, da je in še vedno drži zemljino ob vhodu v podzemne garaže, v to funkcijo pa zapisani grafit v ničemer ni posegel. Če se ob tem upošteva, da je tudi očitek izpodbijane sodbe za 200,00 EUR povzročeni škodi družbi M. d.d., brez dokazne podlage, se sodišče druge stopnje glede na vse navedene okoliščine strinja s pritožnikom, da je ocena prvostopenjskega sodišča „o dovolj trajnih in obsežnih posledicah, ki pomenijo poškodbo stvari“, zmotna in v spisu nima potrebne dokazne osnove. Da je neka stvar poškodovana, mora biti okrnjen njen funkcionalni namen, kar pa v predmetni zadevi z ničemer ni izkazano.

13. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje pridružuje pritožbeni ugotovitvi, da obdolžencu ni moč očitati, da je z inkriminiranim ravnanjem (ki bi kvečjemu lahko imelo znake prekrška) betonski zid oškodovane družbe poškodoval v smislu očitanega kaznivega dejanja. Ker le-to obdolžencu ni dokazano, je pritožbi zagovornika ugodilo in skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te odločbe.

14. V posledici takšne odločitve stroški kazenskega postopka kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca, bremenijo proračun. Potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženca bremenijo proračun, vendar pa se izplačajo po določilih ZBPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 220, 220/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0MjE0