VSL Sodba V Cpg 278/2019

Jedro

Tožena stranka je trdila, da je bilo (vsaj določeno) z znamkami ZP označeno blago dano na trg katere od članic EU s soglasjem tamkajšnjega imetnika pravic do dovoljevanja tamkajšnje prodaje blaga. To blago je potem prodajala v Sloveniji. Tožena stranka tem trditvam ni nasprotovala, zato so te trditve veljale za dokazane, dokazovanje pa ni bilo potrebno (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). S takšnim ravnanjem je bila znamka izčrpana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi označevanja blaga z znamko.

2. Tožeča stranka je trdila, da je izključna imetnica licence za podeljevanje podlicenc za uporabo šestih znamk. Te znamke so registrirane tudi za področje Republike Slovenije pri WIPO. Te znamke je tožeča stranka skupaj označevala z poimenovanjem "Zelena pika" (v nadaljevanju: ZP), ki ga je potem uporabljalo tudi prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi.

3. Tožeča stranka je trdila, da naj bi tožena stranka brez njenega soglasja uporabljala z znamkami varovane znake na ovojnini izdelkov. Te izdelke naj bi tožena stranka dajala na slovenski trg.

4. Tožena stranka je trgovec z različnimi izdelki. Te prodaja v prodajnih centrih.

5. Tožeča stranka je zahtevala prepoved proizvajanja, prodajanja, distribucije ali dajanja v gospodarski promet blaga v embalaži, na kateri je natisnjena katera od šestih registriranih znamk, odpoklic in odstranitev iz gospodarskih tokov blaga v takšni embalaži, uničenje predmetov kršitve in objavo sodbe. Poleg tega je zahtevala še plačilo odškodnine v višini 4.370,38 € in zakonske zamudne obresti.

6. Prvostopenjsko sodišče je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

7. Presodilo je, da tožena stranka ni kršila prava znamk. Najprej je obrazložilo, da je tožeča stranka zahtevala tudi prepoved tistih ravnanj, za katere ni niti sama trdila, da naj bi jih tožena stranka opravljala. V nadaljevanju pa je navedlo še dva glavna razloga za zavrnitev tožbenih zahtevkov. Prvi je bil, da so pravice iz znamk izčrpane. Imetnice znamk ZP v drugih državah članicah EU so dovolile izdelovati izdelke tako, da so opremljeni z znakom ZP. Drugi razlog je bil, da tožeča stranka sploh ni konkretno navedla, s katerimi izdelki naj bi tožena stranka sploh kršila znamke. Ob tem pa ima tožeča stranka prost dostop do prodajnih polic prodajnih centrov tožene stranke. Tožena stranka tudi ni nelojalno konkurirala, ker sme uporabljati znake ZP.

8. Prvostopenjsko sodišče je še obrazložilo, da tožena stranka svoje obveznosti ravnanja z odpadno ovojnino izvršuje preko družbe za ravnanje z odpadki I. d. o. o. Toženi stranki ni mogoče očitati, da bi z znamkami ZP zavajala glede izvrševanja javnopravnih obveznosti.

9. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da ni bil nikoli dogovorjen "tovrsten dogovor ... tožena stranka pa tudi ni predložila nobene verodostojne listine iz katere bi izhajalo, da v kolikor je na embalaži izdelka na kateri je natisnjen znak ZP ... ni treba plačati licenčnine". Tožena stranka naj ne bi predložila soglasja imetnika znamke. Pritožba še navaja, da naj bi tožena stranke ne predložila dokazila, s katerim bi izkazala, da je inozemski proizvajalec plačal licenčnino za uporabo znaka ZP družbi za ravnanje z odpadki v državi proizvajalca. Takšne listine pa naj tožena stranka niti ne mogla predložiti iz pravnih razlogov. Proizvajalec iz tujine naj ne bi plačal licenčnine za ovojnino izdelkov, na katerih je znak ZP, ki jih da na trge drugih držav, temveč samo za embalažo izdelkov, ki jih daje na trg domače države. Če je bilo blago, ki nosi znak ZP uvoženo v druge države, naj bi bil zavezanec za plačilo licenčnine uvoznik takšnega blaga v posamezni državi. Tožena stranka bi zato morala plačati licenčnino tožeči stranki za uvoz izdelkov, ker je ni plačal proizvajalec svoji nacionalni družbi za ravnanje z odpadno embalažo.

10. Tožena stranka bi morala po mnenju pritožnice ne le trditi, ampak tudi dokazati, da je imela soglasje tožeče stranke za uporabo znaka ZP na ovojnini izdelkov, ki jih prva daje na trg RS ali soglasje imetnika licence v katere državi so bili izdelani proizvodi.

11. Nepravilna naj bi bila navedba v prvostopenjski sodbi, da naj bi tožeča stranka ne navedla blaga, za katerega tožena stranka uporablja znak ZP. To naj bi tožeča stranka storila tako, da je sodišču predložila fotografije kršečih izdelkov. Ker tožeča stranka nima podatkov o količini z znakom ZP označenih izdelkov, je tožeča stranka predlagala prvostopenjskemu sodišču, naj naloži toženi stranki, da sporoči podatke v skladu s 124.b členom ZIL-1.

12. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam. Menila je, da tožeča stranka ni opredelila kršečega blaga in storitev, kar po njenem mnenju samo po sebi zadošča za zavrnitev zahtevkov. Ker tožeča stranka ni konkretizirala niti enega izdelka z domnevno kršečo ovojnino, tožena stranka tudi zato ni mogla predložiti dokaza o plačilu licenčnine v drugi državi članici. Licenčnina tudi ni istovrstna dajatev kot embalažnina; zadnja se naj bi plačevala slovenski DROE. Navedbe tožeče stranke o povezanosti uporabe znakov ZP s pravili ravnanja z embalažo in odpadno embalažo naj bi bile nejasne. Znak ZP naj bi zgolj nakazoval, da so v zvezi z ovojnino spoštovani predpisi. Ne glede na to, ali se uporablja znak ZP na ovojnini, morajo vsi proizvajalci upoštevati pravna pravila o ravnanju z odpadno embalažo.

13. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno zavrnilo zahtevke tožeče stranke na temelju znamke iz dveh medsebojno neodvisnih razlogov. Vsak zase zadošča za zavrnitev zahtevka.

14. Tožeča stranka je trdila, da je imetnica izključne licence za uporabo šestih znamk po pravu Republike Slovenije. Uveljavljala je torej pravico, ki naj bi jo imela na temelju črke c) 120.a člen ZIL-1. Znamke same so bile registrirane na temelju 4. člena Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk.

15. Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe. Obseg te pravice je opredeljen v 1. odstavku 47. člena ZIL-1. Na temelju te pravice je mogoče zahtevati prepoved znaka, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve. Prepove se tudi lahko uporaba enakega znaka za (zgolj) podobno blago in storitve, če obstaja verjetnost zmede v javnosti. (črki a) in b) 1. odstavka 47. člena ZIL-1). Če imetnik pravice iz znamke zahteva varstvo, mora v vsakem primeru navesti blago ali storitve, s katerimi naj bi kršitelj kršil znamko. To so trditve, na katere se opira morebitni zahtevek zoper kršilca.

16. Ker je uveljavljala zahtevek zaradi kršitve znamke tožeča stranka, je bila ona tista, ki je morala navesti prej navedena dejstva (212. člen ZPP) in predložiti dokaze. Tega pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila. Že prvostopenjsko sodišče je namreč presodilo, da tožeča stranka ni navedla blaga, s katerimi naj bi tožeča stranka kršila njene pravice iz znamk. Pritožbeno sodišče še dodaja, da jo je na to opozorila celo sama tožena stranka že v odgovoru na tožbo (str.13), vendar pa tudi potem še v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2018 (pod 10, l. št. 54) in v pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2018 (pod 16, l. št. 79 in 80). Tožeča stranka tega ni storila. Predložila pa je nekaj fotografij. Te bi sicer nemara lahko služile kot dokaz, toda predložitev dokaza ne more nadomestiti trditev. Pri tem pa tožeča stranka ni bila v dokazni stiski: do prodajnih polic tožene stranke je imela prost dostop.

17. Pravilna pa je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo zahtevke tožeče stranke zaradi tega, ker so bile izčrpane pravice iz znamke (3. odstavek 50. člena ZIL-1). Pravila iz 3. odstavka 50. člena ZIL-1 ni mogoče razumeti brez 1. odstavka istega člena. Ta določa, da znamka ne daje imetniku pravice prepovedati uporabo znamke na blagu, če je tega sam dal na slovenski trga ali pa se je to dogodilo z njegovim soglasjem. Če je imetnik znamke ravnal tako, potem je uporaba znamke v Republiki Sloveniji dopustna. Izčrpanje pravic iz znamke pa se lahko razširi še na ozemlje Republike Slovenije, če je to v skladu z mednarodno pogodbo. Takšna pogodba pa je nedvomno Pogodba o delovanju EU. Ta v členu 34 prepoveduje količinske omejitve pri uvoz in vse ukrepe z enakim učinkom.

18. Člen 34 PDEU je dobesedno enak nekdanjemu členu 30 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (t. i. Rimske pogodbe v prvotnem besedilu) z dne 25. 3. 1957.

19. Že z odločbo Sodišča C-16/74 (odločba Centrafarm) je bilo odločeno o pomenu navedenega člena za pravo znamk. Če je dal imetnik znamke blago na trg v eni državi državi članici sam ali se je to dogodilo z njegovim soglasjem, je s tem njegova pravica iz znamke izčrpana tudi v vseh ostalih državah članicah (navedena sodba, r. št. 10). Takšno odločitev je Sodišče utemeljilo s tem, da bi sicer lahko prišlo do nedopustna delitve trga (navedena sodba, r. št. 11). Na takšno utemeljitev je izrecno opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi. Glede na to, da je besedilo člena 34 PDEU enako besedilu člena 30 Rimske pogodbe v prvotnem besedilu, navedeno pravilo velja še sedaj.

20. Do povsem enakega sklepa glede pravne ureditve je mogoče priti tudi na temelju člen 7 odstavek 1 Direktive 208/95/ES št. o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. Ta ureja pravico izčrpanja z enako vsebino, kot je bila opisana v prejšnjem odstavku te obrazložitve. Republika Slovenija tega pravila ni izrecno prenesla v slovensko zakonodajo. Zaradi načela zvestobe pravu EU pa je treba pravilo upoštevati in uporabiti, saj mu samo besedilo ZIL-1 ne nasprotuje.

21. Tudi če generalna licenčna pogodba ne daje pravice do podeljevanja podlicenc v korist licencojemalcev in drugi držav članici, je takšna določba glede na pravila o izčrpanju pravice brez pravnega učinka.

22. Tožena stranka je trdila, da je bilo (vsaj določeno) z znamkami ZP označeno blago dano na trg katere od članic EU s soglasjem tamkajšnjega imetnika pravic do dovoljevanja tamkajšnje prodaje blaga. To blago je potem prodajala v Sloveniji. Tožena stranka tem trditvam ni nasprotovala, zato so te trditve veljale za dokazane, dokazovanje pa ni bilo potrebno (1. in 2. odstavek 214. člena ZPP). Drugače kot meni tožeča stranka (pritožba, str. 3), ni bilo treba toženi stranki prav zato predložiti nobenega dokazila o plačilu licenčnine. Sicer pa ga ni niti mogla, saj tožeča stranka ni navedla kršečega blaga in storitev.

23. Tožeča stranka v pritožbi omenja "dogovor", ki ga naj ne bi bilo, in da bi morala zato tožena stranka plačati licenčnino (pritožba, str. 3). Takšna pritožbena navedba je sama po sebi nejasna. Če pa pritožnica meri na dogovor o plačilu licenčnine, potem pa je odgovora na takšno navedbo že bil podan v prejšnjem odstavku obrazložitve.

24. Nejasne so pritožbene navedbe glede domnevne neločljive povezanosti pravil ravnanja z ovojnino. Pravila o ravnanju z ovojnino in odpadno ovojnino urejajo javnopravni predpisi, znamko pa zasebnopravni predpisi. Pritožbeno sodišče ne najde pravne povezave med dolžnostjo plačevanja odmene za ravnanje z ovojnino ("embalažnine", gl. 1. odstavek 25. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo") in plačilom odmene za uporabo z znamko varovanega znaka. Zadnja se imenuje tudi licenčnina.

25. Republika Slovenija mora sprejeti predpise o ravnanju z ovojnino, pri čemer se mora držati med drugim tudi Direktive 94/62/ES. V okviru svoje pravodajne pristojnosti je sprejela tudi Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Niti ta uredba niti kakšen drug predpis upravičencu iz znamk, ki se v tej sodbi označujejo s skupnim poimenovanjem Zelena pika, ne podeljuje nobenih posebnih pravic. Prav tako ne določa izjem od načela izčrpanja znamke znotraj EU v prej opisanem obsegu. Pravni temelj za pravice je torej lahko izključno pravo znamk. Kako bo torej posamezni zavezanec za ravnanje z odpadno embalažo zadovoljil svoje javnopravne obveznosti v razmerju do Republike Slovenije, če ta nastane kot takšna v Republiki Sloveniji, je povsem njegova stvar. Tožeča stranka glede tega nima nobenih posebnih pravic. Nesporno pa je celo bilo, da tožena stranka uresničuje svoje javnopravne obveznosti preko DROE I., d. o. o. Kako so dobavitelji iz drugih držav članic EU zadovoljili svojim javnopravnim obveznostim, pa prav tako ni nekaj, kar bi dajalo tožeči stranki kakršnekoli pravice znotraj Republike Slovenije. Četudi postane ovojnina odpadek šele v Republiki Sloveniji, zato upravičenec iz katere od znamk ZP od zavezanca ne more zahtevati nobenega plačila na temelju katerega od javnopravnih predpisov. Zahteval bi ga lahko kvečjemu na temelju pravic, ki jih daje znamka.

26. S tem je bilo odločeno o pritožbi zoper odločitev o zahtevku tožeče stranke na prepoved kršitvenih dejanj (črka a) 1. odstavka 121. člena ZIL-1). Zahtevek je neutemeljen. Hkrati je bilo odločeno tudi zahtevku, kolikor je temeljil na prepovedi nelojalne konkurence (2. odstavek 63.b člena ZPOmK-1). Uporaba znamke po toženi stranki ne nasprotuje pravu znamk, tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala ničesar, kar bi kazalo na nelojalno konkurenco.

27. Tožeča stranka pa je poleg prepovednega tega postavila še več zahtevkov. Zahtevala odpoklic in odstranitev izdelkov, uničenje ovojnine, objavo sodbe in plačilo odškodnine (črke b), č), d), g) 1. odstavka 121. člena in 1. odstavek 121.a člena ZIL-1). Nekateri od teh zahtevkom so dopustni tudi na temelju 63.b člena ZIL-1. Noben od teh zahtevkov pa ni utemeljen že zato, ker tožena stranka ni kršila pravice tožeče stranke iz znamke. Tožeča stranka iz istega razloga ne more zahtevati od sodišča, naj toženi stranki naloži predložitev dokazov na temelju 122.a člena ZIL-1 in pa sporočitev podatkov na temelju 124.b člena ZIL-1.

28. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pač pa je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Ti so znašali 500 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT), do povrnitve materialnih stroškov v višini 10 OT in do DDV. Tožena stranka je upravičena do povrnitve skupaj 373,32 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

29. Tožena stranka ni upravičena do posebne nagrade za pregled spisa pred tožbo, ker je opravljala povsem drugo opravilo, namreč odgovor na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 937/2011
• Sodba X Ips 615/2008
• Sodba X Ips 142/2013