VSL Sodba VI Kp 15949/2016

Jedro

Ali je bilo priznanje krivde prostovoljno, je dejansko vprašanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani na predobravnavnem naroku obtožene B. B., C. C. in A. A. spoznalo za krive kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženim je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojne obsodbe, v katerih je vsakemu določilo kazen po eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bodo izrečene, če v enakih preizkusnih dobah, v treh letih ne bodo storili novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku devetih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki solidarno vrnejo 52.000,00 EUR. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je sklenilo, da obtoženi oškodovanki plačajo 52.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je obtožene po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz, 1. in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženi A. A. iz pritožbenega razloga po prvem odstavku 370. člena ZKP in sodišču druge stopnje predlagal, naj pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožnik v pritožbi z dne 9.2.2019 pritožbenemu sodišču predlagal, da v zadevi razpiše „glavno“ obravnavo. Sodišče je ta predlog štelo kot zahtevo za obvestilo o pritožbeni seji¹, zato je pritožbeno sodišče stranki in zagovornika obtoženega obvestilo o seji in izvedlo sejo v navzočnosti strank po 378. členu ZKP.² Seje v navzočnosti strank dne 5.11.2019 sta se udeležila obtoženi in njegov zagovornik, na sejo pa ni pristopil državni tožilec, za katerega je bilo obvestilo o seji izkazano.

5. Pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbenih navedb ugotavlja, da obtoženi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, skladno z drugim odstavkom 371. člena ZKP, saj trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 2. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obtoženi namreč v pritožbi navaja, da priznanja, podanega na predobravnavnem naroku, ki je vodilo v njegovo obsodbo, ni podal prostovoljno, temveč iz strahu pred obsodilno sodbo in zaporno kaznijo ter zaradi pritiskov zagovornika.

6. Skladno s prvim odstavkom 285.c člena ZKP mora, če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata presoditi, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja; ali je bilo priznanje dano prostovoljno; ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. V danem primeru je glede na pritožbene navedbe ključno vprašanje svobodne volje obtoženega ob podaji priznanja, torej ali je bilo priznanje podano prostovoljno.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti na ravni suma ni mogoče zaključiti, da bi obstajal kakršenkoli pomislek glede prostovoljnosti obtoženčevega priznanja, saj niti podatki v spisu niti predstavitev pritožbe na pritožbeni seji ne vzbujajo nikakršnih dvomov v svobodno voljo obtoženega ob priznanju krivde.³

8. Navedbe pritožnika, da naj bi priznanje podal iz strahu pred ponovno obsodbo, so namreč očitno neživljenjske, saj je povsem nelogično, da bi obtoženi v strahu pred obsodilno sodbo dejanje priznal, ko pa je vendar vedel (kakor ga je jasno poučila predsednica senata sodišča prve stopnje na predobravnavnem naroku dne 25.1.2019, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju), da je posledica priznanja lahko obsodilna sodba. V kolikor bi se obtoženi želel izogniti obsodilni sodbi in bi pri tem verjel, da je nedolžen, zagotovo dejanja ne bi priznal, temveč bi želel svojo nedolžnost dokazati v sodnem postopku in s tem preprečiti obsodilno sodbo.

9. Obtoženi v pritožbi navaja tudi, da je bilo njegovo priznanje posledica pritiska, ki ga je čutil s strani svojega (takratnega) zagovornika. V dokaz teh navedb je obtoženi pritožbi priložil korespondenco z omenjenim zagovornikom. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je korespondenca med obtoženim in njegovim zagovornikom sicer zaupne narave, v skladu z odvetnikovo dolžnostjo varovanja poklicne tajnosti (235. in 237. člen ZKP). Namen tega načela je varovati (zlasti) zasebnost obtoženega in njegove pravice.⁴ Oseba, katere pravice so varovane z določeno normo, pa se lahko tej zaščiti vselej tudi prostovoljno odpove. S tem, ko je obtoženi sam tukajšnjemu sodišču predložil izpise elektronske korespondence s svojim zagovornikom, se je torej odpovedal varstvu, ki ga uživa razmerje med zagovornikom in obtoženim.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz omenjene korespondence obtoženega z zagovornikom nikakor ne izhaja, da bi zagovornik obtoženega v priznanje prepričeval ali celo silil, niti iz korespondence ne izhaja, da bi zagovornik, kakor trdi pritožnik, obtoženemu rekel, “da je bolje, da krivdo prizna.” Pritožbeno sodišče zaključuje, da je zagovornik korektno opravil svojo svetovalno dolžnost, ko je obtoženega poučil o možnih izidih postopka in posledicah obsodilne sodbe, oceni verjetnosti uspeha ter posledicah morebitnega priznanja krivde. Pri tem iz navedene korespondence jasno izhaja tudi, da sta se obtoženi in zagovornik pred razpisom predobravnavnega naroka srečala vsaj dvakrat v decembru 2018 (več kot mesec dni pred predobravnavnim narokom), kar po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja zadostno mero pomoči in svetovanja s strani zagovornika, obtoženi pa je imel glede na navedeno nedvomno na voljo tudi primeren čas, da je lahko premislil o nadaljnjem postopanju. Glede na navedeno in spričo dokaznega gradiva v spisu pritožbeno sodišče zaključuje, da zagovornik ni na nikakršen nedopusten način prispeval k odločitvi obtoženega, da krivdo prizna.

11. Nikakor tudi ne gre slediti pritožbenim navedbam obtoženega, da naj bi na predobravnavnem naroku dne 25.1.2019 jasno izrazil svoje pomisleke, saj so tovrstne navedbe povsem v nasprotju z dokazi v spisu. Iz Zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 25.1.2019 ne izhaja, da bi obtoženi izrazil kakšne dvome glede priznanja ali da bi na vprašanje predsednice senata sodišča prve stopnje povedal, da čuti pritisk v zvezi s priznanjem, kakor trdi pritožnik, niti da bi obstajali kakršnikoli drugi indici, da obtoženi priznanja ne podaja prostovoljno, posledično pa tudi sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi v prostovoljnost podvomilo. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti navedbam pritožnika s pritožbene seje dne 5.11.2019, da naj bi njegovo pogovarjanje s predsednico senata sodišča prve stopnje v zvezi z njegovimi dvomi glede priznanja krivde trajalo 40-50 minut (razvidno iz 2. strani Zapisnika o pritožbeni seji z dne 5.11.2019), saj iz Zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 25.1.2019 jasno izhaja, da je tega dne ob 13.00 pričeti narok, skupaj z narokom za izrek kazenske sankcije in razglasitvijo sodbe, trajal do 13.35 ure, torej skupaj zgolj 35 minut, kar je ponovno povsem v nasprotju z navedbami obtoženega. Pritožbeno sodišče zaključuje, da v tako kratkem časovnem razponu nikakor ni moglo, poleg vsega poprej navedenega, priti še do izražanja pomislekov in razglabljanja obtoženega s predsednico senata.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja še, da iz Zapisnika o predobravnavnem naroku opr. št. VII K 15949/2016 z dne 25.1.2019 jasno izhaja, da je predsednica senata sodišča prve stopnje obtoženega, skladno z zakonskimi zahtevami, primerno poučila (2. stran omenjenega Zapisnika) o pravici do molka ter privilegiju zoper samoobtožbo, ga opozorila, da ni dolžan priznati krivde ter mu obrazložila tudi nadaljevanje postopka, če krivde ne prizna, prav tako pa mu je izrecno pojasnila posledice priznanja krivde, pri čemer je obtoženi izjavil, da je pouke razumel. Obtoženi je nato izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Na tej podlagi je predsednica senata prvostopenjskega sodišča izdala Sklep (3. stran omenjenega Zapisnika), s katerim je priznanje sprejela. V sklepu je pojasnila, da je presodila, da je obtoženi razumel naravo in posledice danega priznanja ter da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Poleg tega pritožbeno sodišče izpostavlja, da je iz 3. strani Zapisnika z dne 25.1.2019 razvidno, da obtoženi na sklep predsednice senata o sprejemu priznanja s poprej navedeno vsebino ni imel pripomb. Iz 5. strani Zapisnika z dne 25.1.2019 pa je tudi razvidno, da se je obtoženi A. A. v končni besedi strinjal s svojim zagovornikom, ki je pred tem izrazil strinjanje s predlogom državnega tožilstva.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo s primerno stopnjo vestnosti in poglobjenosti pri presoji prostovoljnosti obtoženčevega priznanja in pravilno ugotovilo, da je bilo priznanje brez dvoma podano prostovoljno ter tudi, da je bilo jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Pritožbeno sodišče je namreč po uradni dolžnosti (prva točka prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP) preverilo tudi prisotnost ostalih elementov za veljavno sprejetje obtoženčevega priznanja po prvem odstavku 285. člena ZKP in zaključilo, da so tudi ti nedvomno podani.⁵

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niso pa podane niti kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno in zakonito (člena 391 ZKP).

15. V zvezi s stroški pritožbenega postopka sodišče ugotavlja, da je obtoženi brez premoženja in nezaposlen, posledično bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obtoženi dolžan vzdrževati. Zato ga je sodišče, skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo pritožba ni dovoljena.

-------------------------------
¹ Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem, Štefan Horvat, 1. natis, Ljubljana: GV Založba 2004, str. 818, točka 4.
² Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je bil obtoženemu prvotno postavljeni zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik doc. dr. D. D., s sklepom opr. št. VI Kp 15949/2016 z dne 25.9.2019 razrešen kot zagovornik, nato pa je bil obtoženemu s sklepom opr. št. VI Kp 15949/2016 z dne 27.9.2019 kot zagovornik po uradni dolžnosti postavljen odvetnik E. E. (četrti odstavek 70. člena ZKP).
³ Na tako ugotovljeni dejstveni podlagi pritožbeni senat ni mogel uporabiti prvega odstavka 380. člena ZKP, da bi opravil pred odločanjem o pritožbi, obravnavo.
⁴ Ker je naloga zagovornika svetovanje obtoženemu glede obrambe in ima hkrati vlogo obtoženčevega zaupnika, je zaupnost njunega razmerja neločljivo povezana z učinkovitostjo pravice do obrambe in s privilegijem zoper samoobtožbo kot procesnima kavtelama, ki varujeta obtoženega in njegove pravice v kazenskem postopku (tako tudi dr. Primož Gorkič, Varstvo in meje odvetniške poklicne tajnosti v kazenskem postopku, Pravna praksa 11 do 12, letnik 2015). V tajnost razmerja obtoženega z njegovim zagovornikom pa je posledično moč poseči, kadar, kot v danem primeru, obtoženi sam zahteva, da se njegova korespondenca z zagovornikom uporabi kot dokaz.
⁵ Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja še dejstvo, da je predsednica senata sodišča prve stopnje v Sklepu, s katerim je sprejela priznanje, tudi izrecno naštela dokaze iz spisa, s katerimi je bilo priznanje podprto, s čimer je jasno izrazila, da je le-te sodišče prve stopnje tudi preučilo v smislu zasledovanja materialne resnice ter (upoštevajoč standarde, vzpostavljene z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up186/15-25 z dne 4.7.2019) presodilo, da glede na dokaze v spisu, ki so skladni z obtoženčevim priznanjem, obstaja prepričanost, ki sega onkraj razumnega dvoma, da je obtoženi dejansko storil po obtožbi očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj tudi kriv.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep III Kp 52437/2020
• VSL Sklep VI Kp 41122/2020
• VSM Sklep III Kp 28048/2019