VSL Sklep I Kp 14279/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje mora pri presoji utemeljenosti predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom v skladu s petim odstavkom 86. člena KZ-1 presoditi nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca. Poleg navedenega mora sodišče upoštevati tudi težo storjenega kaznivega dejanja ter podan predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni obravnavati z vidika generalno in specialno preventivne funkcije kazni, ki se uresničuje z njeno izvršitvijo.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog zagovornikov obsojenega A. A. za izvršitev devetmesečne zaporne kazni s hišnim zaporom zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu zagovornikov obsojenega A. A. za nadomestitev kazni devetih mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 14279/2017 z dne 19. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14279/2017 z dne 5. 6. 2019, s hišnim zaporom in odločilo, da se izrečena kazen devetih mesecev zapora izvrši kot hišni zapor (tč. I izreka). Odločilo je še, da se obsojenec v času prestajanja kazni ne sme oddaljiti iz stanovanjskih in drugih prostorov, ki jih na naslovu ... uporablja in kjer se izvršuje hišni zapor (tč. II izreka). Obsojencu je sodišče dovolilo, da se oddalji iz navedenih prostorov, in sicer vsak delovni dan od ponedeljka do petka od 5.30 ure do 15.00 ure zaradi opravljanja dela pri delodajalcih B. d.o.o. in C. d.d., pri čemer se mora v navedenem času, razen v času trajanja poti, nahajati na naslovu ..., in vsako soboto od 09.00 do 12.00 ure za nabavo najnujnejših življenjskih potrebščin (tč. III izreka). Če se obsojenec brez dovoljenja oddalji od stanovanjskega objekta na naslovu ... oziroma od objekta na naslovu ..., kjer je zaposlen, se lahko s sklepom odloči, da bo preostanek izrečene kazni izvršil v Zavodu za prestajanje zaporne kazni ... (tč. IV izreka). Nadzor nad izvrševanjem hišnega zapora izvajata Policijska postaja .... in Probacijska enota ..., in sicer vsak čas, tudi brez zahteve sodišča. O morebitnih kršitvah morata brez odlašanja obvestiti sodišče in Zavod za prestajanje kazni zapora ... (tč. V izreka). Sodišče je v VI. točki izreka pooblastilo Probacijsko enoto ... za odločanje o morebitnih potrebnih izjemah od prepovedi oddaljevanja od prostorov, kjer se hišni pripor izvaja, kadar je to neogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč ali za opravljanje dela (prvi odstavek 25. člena Zakona o probaciji - ZPro v zvezi s šestim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika; KZ-1).

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP, in sicer zaradi odločitve o kazni oziroma načinu izvršitve kazni. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ne ugodi predlogu obsojenega A. A., da se izrečena pravnomočna kazen zapora devetih mesecev izvrši kot hišni zapor, oziroma se njegov predlog zavrne.

3. Na pritožbo so odgovorili obsojenčevi zagovorniki in pritožbenemu sodišču predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica utemeljeno navaja, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi narekovale nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom.

6. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom v skladu s petim odstavkom 86. člena KZ-1 presoditi nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca. Poleg navedenega mora sodišče upoštevati tudi težo storjenega kaznivega dejanja ter podan predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni obravnavati z vidika generalno in specialno preventivne funkcije kazni, ki se uresničuje z njeno izvršitvijo.

7. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu osredotočilo na subjektivne okoliščine na strani obsojenca, pri čemer je prezrlo konkretne okoliščine storitve kaznivega dejanja. Pritožnica se tako utemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14279/2017 z dne 5. 6. 2019, v katerem je sodišče pri presoji ustreznosti izrečene kazenske sankcije v predmetni zadevi poudarilo ravno težo kaznivega dejanja. Obsojenec je namreč pornografsko gradivo ne le posedoval, ampak tudi razširjal (obsojen je bil za dve izvršitveni dejanji po tretjem odstavku 176. člena KZ-1). Poleg tega gre za večjo količino takšnega gradiva. Obsojenec je posedoval vsaj 2.564 različnih slikovnih in video datotek, ki so prikazovale otroke pri razkazovanju spolovil, oralnih, vaginalnih in analnih spolnih odnosov z odraslimi in drugih spolnih dejanj z odraslimi osebami ter med seboj, razširjal pa je vsaj 633 tovrstnih video in slikovnih datotek. Kaznivo dejanje je izvrševal vsaj devet let. Kot je višje sodišče že poudarilo v navedenem sklepu, predstavljajo objekt kazensko pravnega varstva otroci in mladoletniki, ki so posebej ranljiva skupina, ki zaradi visoke ogroženosti in nezmožnosti poskrbeti zase potrebuje posebno zaščito s strani države. Spolno izkoriščanje otrok in otroška pornografija predstavljata hud poseg v dostojanstvo in integriteto oziroma temeljne človekove pravice otrok in mladoletnikov.

8. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pri presoji obsojenčeve osebnostne urejenosti določene osebne okoliščine presodilo nekritično. Tako je v točki 10 izpodbijanega sklepa navedlo, da je obsojenec ves čas postopka dejanje obžaloval, pri čemer pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je obsojenec do konca kazenskega postopka ostal brez uvida v zgrešenost svojega početja, pri čemer je ves čas (tudi v predlogu za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom) opozarjal predvsem na negativne posledice, ki jih je imel kazenski postopek na njegovo življenje. Res je sicer, da obtoženec finančno in drugače prispeva k skupnemu gospodinjstvu s svojo materjo, kar v določeni meri kaže na njegovo osebnostno urejenost, a je pri tem treba upoštevati tudi dejstvo, da obsojenčeva mati od njega ni finančno odvisna, saj prejema pokojnino, obsojenec pa je odrasla oseba, od katere se finančni in drugačni prispevki v družinskem življenju pričakujejo. Ostale okoliščine, ki kažejo na obsojenčevo osebnostno urejenost (da je nekaznovan, zaposlen, prostovoljni gasilec, in da si je poiskal zdravniško pomoč) so izkazane in predstavljajo zdravo osnovo za obsojenčevo nadaljnje življenje. A upoštevajoč težo kaznivega dejanja, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povsem prezrlo, in predvsem dejstvo, da je obsojenec kar devet let izvrševal kaznivo dejanje na škodo najranljivejših skupin, torej otrok in mladoletnikov, katerih koristi je treba vselej zasledovati, navedene okoliščine pri presoji utemeljenosti predloga za alternativno izvrševanje kazni zapora, ne morejo pretehtati.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki tudi v zvezi z obsojenčevo ponovitveno nevarnostjo. Prvostopenjsko sodišče se je v razlogih izpodbijanega sklepa postavilo na stališče, da obsojenec ni ponovitveno nevaren, saj je nekaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, njegovo obnašanje po storjenem dejanju pa je pozitivno usmerjeno, kar naj bi kazalo na to, da možnost ponovitve kaznivega dejanja ni realna in konkretna. Svoje stališče sodišče prve stopnje podkrepi z argumentom, da obsojenec od aprila 2017, ko je bilo kaznivo dejanje dokončano, dejanja ni ponovil. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri presoji obsojenčeve ponovitvene nevarnosti v konkretni zadevi ni mogoče spregledati dejstva, da je obsojenec kaznivo dejanje na škodo otrok in mladoletnikov izvrševal daljše časovno obdobje ravno iz zavetja lastnega doma, zaradi česar dejstvo, da v vmesnem času ni podatkov o obsojenčevi morebitni nadaljnji kriminalni aktivnosti, nima posebne teže. Obsojenčevo prestajanje zaporne kazni v domačem okolju, v katerem je kaznivo dejanje ves čas izvrševal, ob vsem navedenem, po presoji pritožbenega sodišča, ni na mestu.

10. Pritožbeno sodišče pripominja, da je izrek zaporne kazni posledica storitve kaznivega dejanja, pri čemer ima prestajanje zaporne kazni že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja. Z drugimi besedami, nevšečnosti, ki jih v zvezi s prestajanjem zaporne kazni izpostavljajo obsojenčevi zagovorniki v predlogu (morebitna izguba službe, poslabšanje psihičnega stanja obsojenca, negativne posledice, ki bodo doletele njegove bližnje) so imanentne nastopu zaporne kazni in bi nanje moral obsojenec pomisliti preden se je odločil za dolgoletno izvrševanje kaznivega dejanja na škodo otrok in mladoletnikov. Kot take tudi ne morejo predstavljati razloga za nadomestitev zaporne kazni na način, kot so to predlagali obsojenčevi zagovorniki.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da nadomestna izvršitev kazni s hišnim zaporom ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve (tako teže storjenega kaznivega dejanja kot tudi okoliščin na strani obsojenca) pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna izvršitev ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije storilca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje. Zato je višje sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlog zagovornikov obsojenega A. A. za izvršitev devetmesečne zaporne kazni s hišnim zaporom zavrne.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 31936/2014
• VSM Sklep IV Kp 13609/2021
• VSRS Sodba I Ips 40242/2011-109