VSL Sklep II Kp 91593/2010

Jedro

Zakonskih določb o najdaljšem možnem trajanju ukrepa začasnega zavarovanja ni mogoče zaobiti na način, da bi se po izteku absolutnega roka začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v predkazenskem oziroma določeni fazi kazenskega postopka, v isti fazi postopka zoper isto osebo odredilo še začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka.

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovanca A., d. d. - v stečaju se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog oškodovanca A., d. d. - v stečaju za odreditev začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka v višini 2.665.930,00 EUR na način, da se obtoženim A. A., B. B. in C. C. prepoveduje obremenitev in odtujitev v izreku sklepa določno opredeljenih nepremičnin, pri čemer naj se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi, začasna odredba pa velja še trideset dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, izdane v tem kazenskem postopku, zavrnilo.

2. Zoper sklep so pooblaščenci oškodovanca vložili pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s pritožbenim predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Obtoženi A. A., njegov zagovornik ter zagovorniki obtoženih B. B. in C. C. so v odgovorih na pritožbo pooblaščencev oškodovanca predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter pregledu podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka sta t. i. stvarna omejevalna ukrepa, ki pomenita poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V drugem odstavku 109. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je določeno, da se glede pogojev ter postopka odreditve, trajanja in prenehanja začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, nastale s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (502. do 502.d člen ZKP). Navedena ukrepa se lahko odredita zoper obdolženca oziroma osumljenca, zoper prejemnika premoženjske koristi ali zoper druge osebe, na katere je bila prenesena, če se jim lahko odvzame po odločbah Kazenskega zakonika (tretji odstavek 502. člena ZKP), torej se odredita "zoper osebo"¹.

7. Zakonodajalec je, skladno s stališči in napotki Ustavnega sodišča², ob upoštevanju na eni strani načela sorazmernosti ter tehtanja nujnosti ukrepa in težav pri preiskovanju ter na drugi strani pomena pravice, v katero se posega in intenzivnost posega, v določbah ZKP določil časovno omejitev trajanja ukrepa začasnega zavarovanja³. V tretjem odstavku 502.b člena sta določena maksimalna roka, ki ju sodišče lahko določi v enem sklepu, in sicer v predkazenskem postopku in po izdaji sklepa o uvedbi preiskave največ tri mesece, po vložitvi obtožnice pa največ šest mesecev. Absolutni roki za trajanje ukrepa v predkazenskem postopku in v posameznih fazah kazenskega postopka so določeni v četrtem odstavku 502.b člena ZKP, in sicer je najdaljši možni rok trajanja začasnega zavarovanja v predkazenskem postopku eno leto, v preiskavi dve leti, po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje pa skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. V 502. členu je določeno, da mora sodišče o predlogu odločiti posebej hitro, če je bilo začasno zavarovanje odrejeno, pa se kazenski postopek šteje za prednostnega.

8. Zakonodajalec je torej v določbah ZKP določil najdaljše možne roke trajanja začasnega zavarovanja v predkazenskem postopku in v posameznih fazah kazenskega postopka, pri čemer je potrebno, ker se z ukrepom začasnega zavarovanja posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, zakonsko ureditev absolutnih rokov trajanja ukrepov razlagati restriktivno. Navedena izhodišča pa nujno narekujejo zaključek, da zakonskih določb o najdaljšem možnem trajanju ukrepa začasnega zavarovanja ni mogoče zaobiti na način, da bi se po izteku absolutnega roka začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v predkazenskem oziroma določeni fazi kazenskega postopka, v isti fazi postopka zoper isto osebo odredilo še začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka. Takšna razlaga zakonskih določb bi namreč pomenila prekoračitev oziroma podvajanje zakonsko določenih absolutnih rokov trajanja začasnega zavarovanja zoper isto osebo v določeni fazi postopka, navsezadnje pa bi tudi omogočala zlorabo procesnih določb o najdaljšem možnem trajanju ukrepa.

9. Sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da zoper obtoženega A. A., ker je bilo zoper njega v tem kazenskem postopku odrejeno (in večkrat podaljšano) začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zaradi izteka zakonsko določenega absolutnega triletnega roka trajanja ukrepa po vložitvi obtožnice do izreka sodbe (četrti odstavek 502.b člena ZKP), odpravljeno, ukrep začasnega zavarovanja (ali zahtevka za odvzem premoženjske koristi ali premoženjskopravnega zahtevka) do izreka sodbe ne more biti več odrejen.

10. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da bi se en rok všteval v drugega, vendar pa je z določitvijo absolutnih rokov povsem jasno postavil časovne okvire najdaljšega možnega trajanja ukrepa začasnega zavarovanja zoper isto osebo v posamezni fazi postopka, ki ga po oceni sodišča druge stopnje na način, kot ga predlagajo pritožniki, ni mogoče in dopustno prekoračiti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Kp 34556/2012 z dne 8. 10. 2015, da obstoj začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne izključuje odreditve začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov na istem nepremičnem premoženju udeleženke, ker gre vsebinsko za hkratno začasno zavarovanje zahtevkov dveh različnih upnikov (države oziroma oškodovancev), na istem premoženju in do iste, ne pa "dvojne" višine. Iz navedenih razlogov namreč izhaja, da gre za različni procesni situaciji, saj sta bili v zadevi, ki jo izpostavljajo pritožniki, zoper udeleženko začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka in zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejena hkrati oziroma vzporedno, v konkretnem primeru pa so pooblaščenci oškodovanca v isti fazi postopka zoper isto osebo predlagali odreditev začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka po odpravi začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zaradi izteka absolutnega roka.

11. Pritožbenim navedbam, da ustanavljanje hipotek in zemljiško knjižnih dolgov na nepremičninah med kazenskim postopkom kaže na nevarnost razpolaganja s premoženjem z namenom onemogočenja ali precejšnje otežitve morebitnega poplačila premoženjskopravnega zahtevka, ni mogoče odreči utemeljenosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s predlogom za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka zoper obtožena B. B. in C. C. pravilno ugotovilo, da oškodovanec ni predložil dokazil o vrednosti predmeta zavarovanja, torej v izreku sklepa navedenih nepremičnin. Načelo sorazmernosti namreč poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (dokazni standard), in omejitve trajanja zavarovanja, zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem povzročene škode. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti.⁴ Posledično pa so neutemeljene pritožbene navedbe pritožnikov, da vrednost nepremičnin ni bistvena za odločanje o začasnem zavarovanju ter da se v zvezi z začasno odredbo presoja le verjetnost terjatve in izkazana nevarnost.

12. Glede na navedeno je sodišče pritožbo pooblaščencev oškodovane družbe zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bilo potrebno pritožbo zavrniti že iz navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

-------------------------------
¹ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G), Poročevalec Državnega zbora, št. 55, EPA357-IV, stran 10
² Odločba U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004, točka 33
³ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G), Poročevalec Državnega zbora, št. 55, EPA357-IV, stran 8 in 25
⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-6/14 z dne 5. 3. 2015.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 2624/2014
• VSK Sklep I Kp 5961/2013
• VSC Sklep III Kp 11635/2019