VSL Sodba VI Kp 15242/2018

Jedro

Neutemeljeno in tudi napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hujša kazen obsega oziroma vključuje tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje. Po tem načelu se izreče kot enotna kazen samo najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi, in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se določeni kazni zvišata, in sicer za dejanje pod točko 1. izreka sodbe na 8 (osem) mesecev zapora, za dejanje pod točko 2. izreka sodbe pa na 2 (dva) meseca zapora in se obdolžencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

9 (devet) mesecev zapora.

II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, na kar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati oškodovani družbi M. d. o. o. premoženjskopravni zahtevek v višini 20,01 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 27.200,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo je državni tožilec vložil pravočasno pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe določi kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje goljufije pa kazen dva meseca zapora ter mu izreče enotno kazen devet mesecev zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami državnega tožilca, da mora biti, skladno z določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, za kazniva dejanja v steku izrečena enotna kazen zapora večja od vsake posamezne določene kazni (in ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči 30-tih let zapora). Vendar pa je neutemeljeno in tudi napačno nadaljnje pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hujša kazen obsega oziroma vključuje tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje. Po tem načelu se izreče kot enotna kazen samo najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja.

5. Utemeljeno pa pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v premajhni meri kot obteževalno upoštevalo okoliščino, da je bil obdolženec že večkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja (lahka telesna poškodba, napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, ogrožanje varnosti, huda telesna poškodba, preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi, grožnja, nasilništvo), kar tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje njegovo nekritičnost do izvrševanja takšnih kaznivih dejanj. Pritožba upravičeno izpostavlja, da obteževalno okoliščino predstavlja tudi obdolženčeva vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki jo je izkazal z večkratnim udarjanjem oškodovanca.

6. Pritožnik pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine neupravičeno ni upoštevalo teže poškodbe, ki jo je obdolženec povzročil oškodovancu. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je teža poškodbe konstitutivni znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vendar pa je, kot pravilno izpostavlja državni tožilec, kot obteževalno okoliščino mogoče upoštevati intenzivnost poškodbe, ki v konkretni zadevi brez dvoma presega mejo, potrebno za obstoj kaznivega dejanja, s tem pa vpliva na težo kaznivega dejanja in posledično tudi na odmero kazni. Iz opisa dejanja v izreku sodbe je namreč razvidno, da je oškodovanec, zaradi obdolženčevih večkratnih udarcev s pestjo, poleg udarnin čela in prsnega koša, utrpel tudi zlom nosnih kosti, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, prizadeta njegova zunanjost in začasno okvarjeno njegovo zdravje. Obdolženčevo izvršitveno ravnanje je torej bistveno preseglo mejo, potrebno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, saj so poškodbe pri oškodovancu povzročile več posledic, ki opredeljujejo lahko telesno poškodbo, pri čemer zlom nosnih kosti tudi sicer po teži odstopa od siceršnjih tovrstnih poškodb. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana takšna intenzivnost poškodb, da je njihovo težo dopustno upoštevati tudi kot obteževalno okoliščino.

7. Utemeljene so tudi pritožbene trditve, da prijateljevanje med obdolžencem in oškodovancem pred obravnavanim dogodkom ne predstavlja olajševalne okoliščine, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da fizični obračun s prijateljem le še dodatno potrjuje zavržnost obdolženčevega ravnanja, zato je lahko njun prijateljski odnos upoštevan le kot obteževalna okoliščina. Pritožnik, upoštevaje izjavo obdolženca na glavni obravnavi, da je oškodovanca še premalo udaril, upravičeno izraža nestrinjanje z zaključki izpodbijane sodbe, da je obdolženec, ker je oškodovanca zaradi poškodb odpeljal v zdravstveni dom, do slednjega pokazal odnos po storitvi kaznivega dejanja, saj njegova izjava kvečjemu potrjuje, da odnosa očitno v ničemer ni spremenil.

8. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni za kaznivo dejanje goljufije, kot obteževalnih okoliščin ni v zadostni meri upoštevalo obdolženčeve predkaznovanosti za premoženjske delikte (poškodovanje tuje stvari, goljufija, tatvina) in dejstva, da kljub minimalnemu znesku 20,01 EUR, škode oškodovani družbi vse do zaključka glavne obravnave ni povrnil, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj obdolženčevo izražanje pripravljenosti povrniti škodo nima takšne teže, kot ji jo je pripisalo sodišče prve stopnje.

9. Vse navedene obteževalne okoliščine, ob upoštevanju v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljenih olajševalnih okoliščin, da je obdolženec krivdo po obtožbi priznal ter da skrbi za otroka in izvenzakonsko partnerko, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča narekujejo zvišanje določenih zapornih kazni, kot ga predlaga državni tožilec, torej za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje goljufije pa na dva meseca zapora ter izrek enotne kazni devet mesecev zapora.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba in sklep III Kp 31468/2020
• VSL Sodba VII Kp 52746/2019
• VSL Sodba II Kp 42226/2021