VSL Sodba VII Kp 30016/2015

Jedro

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se je obdolženec s tem, ko je oškodovančevo delo primerjal z mafijo, o njem žaljivo izrazil, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da konkretni primer ni osamljen, temveč obdolženec negativni odnos do oškodovanca v zvezi z njegovim sojenjem v pravnomočno končani pravdni zadevi, v kateri je imel sam vlogo stranke, že več let izraža s pisnimi vlogami, v katerih na žaljiv način izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča oziroma oškodovanca kot sodnika posameznika. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da v dokaznem postopku ugotovljen subjektivni odnos obdolženca do lastnega ravnanja ter okoliščine njegovega ravnanja v obravnavanem dogodku, ne potrjujejo presoje izpodbijane sodbe, da je bila njegova primerjava oškodovančevega dela z "mafijo" usmerjena izključno ali predvsem v napad na njegovo osebnost, v sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje oziroma osebno diskreditacijo, temveč je imel obdolženec predvsem namen opozoriti na, po njegovem trdnem subjektivnem prepričanju, nezakonito in nepravilno odločitev oškodovanca kot sodnika v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi, ki je vplivala na njegovo premoženjsko stanje in s katero se še danes ne strinja.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi obdolženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženca,

iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP),

oprosti obtožbe,

da je razžalil uradno osebo v zvezi z opravljanjem njene službe s tem, da je

v času od 16. 2. 2015 do 26. 2. 2015 v Ljubljani, pred Ministrstvom za pravosodje in Ministrstvom za finance na naslovu Župančičeva 3 in pred zgradbo Državno-tožilskega sveta in Sodnega sveta na naslovu Trg osvobodilne fronte 13, postavil plakat z napisom: „B., C., Č., KDAJ BOSTE UKREPALI KLJUB DOBRI VEDNOSTI ZOPER PREKMURSKO SODNO-TOŽILSKO MAFIJO Z ZUNANJIMI SODELAVCI, TOŽILKO D. D., SODNICO E. E., SODNIKA F. F., SODNICO G. G., IZVEDENCA H. H., ODVETNIKA I. I. (NEKOČ SODNIK), ODVETNIKA J. J. (NEKOČ SODNIK)“, s čimer je okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v Ljutomeru F. F., kot uradno osebo po 2. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, v zvezi z opravljanjem njegove sodniške službe razžalil, dejanje pa je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, povzročene s panaroidno osebnostno motnjo, ki je pri njem prisotna,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca, proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in v zvezi z drugim (pravilno tretjim) odstavkom 29. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov (kazenskega postopka) iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II. izreka sodbe pa je zoper obdolženca, iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP, zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka „iz 1. do 5. točke ZKP“ v tem delu proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je laično pritožil obdolženec, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, in predlagal, da se „sodba popolnoma razveljavi, obtožni predlog pa zavrne in pošlje v novo sojenje na pristojno okrožno sodišče“.

3. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Pritožbeno zatrjevanje obdolženca, da je bilo dejanje storjeno na javnem shodu, zato je za odločanje o predmetni kazenski zadevi pristojno okrožno in ne okrajno sodišče, ni utemeljeno. ZKP v določbi 1. točke prvega odstavka 25. člena (med drugim) določa, da na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja v senatih, ki ga sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika. V tej zakonski določbi, ki določa v kakšni sestavi sodijo okrožna sodišča, torej niso omenjena kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, ki so storjena na javnem shodu (ki ni sredstvo javnega obveščanja, kot to zmotno navaja pritožnik), zato je za sojenje teh kaznivih dejanj pristojen sodnik posameznik pri okrajnem sodišču, ki sicer sodi o kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Poleg tega se v spisu nahaja tudi dopis Policijske postaje Ljubljana Center (list. št. 395), iz katerega je razvidno, da je obdolženec v dopisu, ki ga je policijska postaja prejela 10. 2. 2015, opisal potek gladovne stavke, ki jo je nato izvajal od 15. 2. 2015 do 26. 2. 2015, in torej pritožnikova trditev, da je šlo za javni shod, s podatki policije ni potrjena.

5. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek obdolženca, da bi mu moralo sodišče prve stopnje po zaslišanju izvedenca psihiatrične stroke dr. K. K., ki je ugotovil, da naj bi v izreku sodbe opisano dejanje storil v neprištevnem stanju, postaviti zagovornika po uradni dolžnosti. Skladno z določbo tretjega odstavka 491. člena ZKP mora namreč imeti obdolženec, ki je storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju, zagovornika šele takrat, ko državni tožilec sodišču predlaga, naj takšnemu obdolžencu izreče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu oziroma obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, česar pa v predmetni kazenski zadevi državni tožilec ni predlagal. Iz spisovnih podatkov pa tudi ni razvidno, da bi bili izpolnjeni pogoji za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz razloga obdolženčeve siceršnje nezmožnosti samostojne uspešne obrambe (prvi odstavek 70. člena ZKP).

6. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost (2. točka 372. člena ZKP).

7. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo izpodbijane sodbe, da je obdolženec s tem, ko je v napisu na plakatu pozival k ukrepanju zoper „prekmursko sodno-tožilsko mafijo z zunanjimi sodelavci“ ter med poimensko določenimi posamezniki navedel tudi oškodovanca, okrajnega sodnika F. F., o njem izrazil negativno vrednostno sodbo. Izraz „mafija“ ima tako v Slovarju slovenskega knjižnega jezika kot tudi v pogovornem jeziku negativno konotacijo, saj se povezuje s kriminalno organizacijo, ki se ukvarja s trgovino z mamili, orožjem in belim blagom, nasiljem ter podkupovanjem, in ga kot takšnega, vsaj v veliki večini, dojema tudi družba. Gre torej za tudi objektivno žaljiv izraz, ki ima še toliko večjo težo, če je z očitkom „mafija“, v zvezi z opravljanjem njegovega dela, označen sodnik, ki je pri sojenju vezan le na ustavo in zakon ter mora biti moralno, etično in profesionalno neoporečen, sodniško službo pa opravljati neodvisno, nepristransko in pravično.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da je obdolženec, ker mu ni mogoče odreči legitimne pravice do kritike dela oškodovanca, dejanje storil pri uveljavljanju oziroma varstvu upravičenih interesov oziroma koristi, ki predstavljajo vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, vendar pa je, glede na uporabljene besede, zaključilo, da način, ki ga je obdolženec izbral za uveljavljanje upravičenih interesov, ni primeren in pravno sprejemljiv.

9. Svojo presojo, da se je obdolženec o oškodovancu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja, je sodišče prve stopnje utemeljilo z oceno, da je uporabil zelo grobo primerjavo oškodovančevega dela z mafijo, s temi očitki pa ga je predvsem žalil in zaničeval. Poleg obdolženčevega načina izražanja in izbora besed, ki so za oškodovanca žaljive, obteževalne in podcenjevalne, pa po presoji prvostopenjskega sodišča na namen zaničevanja kaže tudi večletni, vztrajni konfliktni odnos obdolženca do oškodovanca, ki se kaže v njegovih številnih prijavah ter z razočaranjem obdolženca nad rezultati postopkov in delovanjem pristojnih institucij, kar je razvidno tudi iz njegovega zagovora, da skoraj ni mogoče, da bi bile te stvari naključne. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da ima obdolženec do oškodovanca že več let, vse od tedaj, ko je ta kot sodnik odločil v civilni zadevi, v kateri je bil obdolženec toženec, izrazito negativen odnos, ki ga še vedno izraža v večini svojih pisanj, v katerih oškodovancu očita pristransko in nepravilno delo ter jih naslavlja na različne organe in institucije.

10. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 je splošno kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki ga glede na abstrakten opis v tej določbi stori, kdor koga razžali. V skladu z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je izključena kaznivost sicer žaljivih izjav, če so podane v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičene koristi, vendar le, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da avtor spornih izjav ni podal z namenom zaničevanja.

11. V ustaljeni sodni praksi je sprejeto stališče, da je v določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 urejena kolizija med dvema pravnima vrednotama: med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani, predstavlja pa tudi mejo grobim vrednostnim ocenam. Ta je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom oziroma kadar storilcu ne gre za uveljavljanje upravičenih koristi (interesov), temveč s svojimi grobimi izjavami predvsem žali drugega. Zakonski pogoj iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih, in posege v dostojanstvo drugih sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja.¹ Nadalje za reševanje kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed ali izjav samih po sebi, ne sme se izhajati zgolj iz jezikovne razlage sporne izjave, temveč je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote. V ustavno-sodni presoji je sprejeto stališče, da je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje oziroma osebno diskreditacijo določene osebe. Ob vsem navedenem pa je potrebno pri vprašanju, ali je v posameznem primeru izključena protipravnost, tudi ugotoviti subjektivni element, ki se izraža v storilčevem vedenju, da ravna z namenom varstva upravičenih koristi.

12. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se je obdolženec s tem, ko je oškodovančevo delo primerjal z mafijo, o njem žaljivo izrazil, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da konkretni primer ni osamljen, temveč obdolženec negativni odnos do oškodovanca v zvezi z njegovim sojenjem v pravnomočno končani pravdni zadevi, v kateri je imel sam vlogo stranke, že več let izraža s pisnimi vlogami, v katerih na žaljiv način izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča oziroma oškodovanca kot sodnika posameznika. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da v dokaznem postopku ugotovljen subjektivni odnos obdolženca do lastnega ravnanja ter okoliščine njegovega ravnanja v obravnavanem dogodku, ne potrjujejo presoje izpodbijane sodbe, da je bila njegova primerjava oškodovančevega dela z „mafijo“ usmerjena izključno ali predvsem v napad na njegovo osebnost, v sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje oziroma osebno diskreditacijo, temveč je imel obdolženec predvsem namen opozoriti na, po njegovem trdnem subjektivnem prepričanju, nezakonito in nepravilno odločitev oškodovanca kot sodnika v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi, ki je vplivala na njegovo premoženjsko stanje in s katero se še danes ne strinja.

13. Na utemeljenost zaključka, da je obdolženec s svojim ravnanjem zasledoval predvsem varstvo in uveljavljanje upravičenih lastnih koristi, kaže že kraj obravnavanega dogodka, saj plakata z žaljivo izjavo ni postavil na katerem koli mestu, temveč pred zgradbi Ministrstva za pravosodje ter Državno-tožilskega in Sodnega sveta, torej tistih državnih organov, ki so povezani z delom na spornem plakatu poimensko navedenih oseb (državna tožilka, sodniki, odvetnika in sodni izvedenec). Takšno ravnanje obdolženca pa izkazuje, da je bila njegova aktivnost usmerjena predvsem v to, da se, po njegovi oceni pristojne institucije, seznanijo s krivico, ki mu je bila, po njegovem neomajnem prepričanju, povzročena z nezakonitim in nepravilnim postopanjem ter odločitvami teh oseb v sodnih postopkih, in ne v njihovo osebno diskreditacijo oziroma konkretno v sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje oškodovanca. Zaključek, da se obdolženec o oškodovancu ni žaljivo izrazil z namenom zaničevanja nadalje potrjuje njegov zagovor, da z izrazom „mafija“ razume njeno začetno delovanje, ko je ljudem, tudi preko uradnikov, jemala zemljo in si jo prilastila, sam pa ravnanje na plakatu omenjenih oseb dojema enako, saj si hočejo na tak način prilastiti njegovo stanovanje. Obdolženec torej besede „mafija“ osebno ne enači z v družbi večinskim razumevanjem negativne konotacije tega izraza, ki mu je, kot izhaja iz njegovega zagovora sicer poznana, temveč z neupravičeno prilastitvijo zasebne lastnine s strani „uradnikov“, kar pa povezuje s predmetom odločanja v pravdnem postopku, v katerem je sodil oškodovanec. Ob vsem navedenem tudi ni mogoče spregledati mnenja izvedencev psihiatrične stroke, da je obdolženec, ob diagnosticirani paranoidni osebnostni motnji, trdno prepričan, da se mu je v sodnih postopkih zgodila krivica, kar mora na nek način dokazati. Ta okoliščina pa le še dodatno potrjuje, da je obdolženec s postavitvijo spornega plakata, v katerem je poimensko navedene osebe v zvezi z njihovim delom označil z žaljivim izrazom „mafija“, in hkratnim izvajanjem gladovne stavke, določene državne organe predvsem opozarjal oziroma jih seznanjal z, v kar je trdno in neomajno prepričan, nezakonitim, nepravilnim ter krivičnim postopanjem in odločanjem teh oseb, ki so bile v različnih vlogah vpletene v sodne postopke, v katerih je sam nastopal kot stranka.

14. Na podlagi vseh navedenih okoliščin pa ni mogoče na ravni prepričanja potrebnega za obsodilno sodbo zaključiti, da se je obdolženec o oškodovancu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma, da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, temveč je po oceni pritožbenega sodišča s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi. Posledično pa je izključena protipravnost njegovega ravnanja in s tem tudi kaznivost, kar narekuje izrek oprostilne sodbe iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi obdolženca izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo in obdolženca, iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in v zvezi z drugim (tretjim) odstavkom 29. člena KZ-1 ter se do preostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

16. Skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP je sodišče druge stopnje odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca, proračun.

-------------------------------
¹ Sodbi Vrhovnega sodišča RS, I Ips 34935/2012 z dne 19. 5. 2016 in I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sodba IV Kp 16813/2015
• VSL sodba II Kp 2773/2010
• VSL Sodba II Kp 26789/2015