VSL Sklep VI Kp 25709/2019

Jedro

Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.

V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje, in sicer v fazo predobravnavnega naroka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 in mu izreklo zaporno kazen eno leto in pet mesecev, stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 10.000,00 EUR denarne kazni, ki jo mora obtoženec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Obtožencu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja oziroma pripor od 20. 5. 2019 od 16.30 ure dalje ter mu v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika je odgovorila okrožna državna tožilka in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz pritožbe je razbrati, da zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev obtoženčeve pravice do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člen Ustave Republike Slovenije (absolutno bistvena kršitev določb postopka po 3. točki prvega odstavka člena 371 ZKP) ter relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP v zvezi s sprejemom obtoženčevega priznanja na predobravnavnem naroku.

6. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov spisa senat drugostopenjskega sodišča ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe nepravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka člena 285 c člena ZKP, kar bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (relativno bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP). Pritožbene trditve, da je bil obtoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje prikrajšan za pravico uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njegov potek, pa niso utemeljene.

K pritožbenim navedbam o absolutno bistveni kršitvi določb postopka

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v predkazenskem postopku ter v postopku pred sodiščem prve stopnje za obtoženca, ki je nemški državljan, angažiran tolmač za nemški jezik. Spisovna dokumentacija izkazuje, da je bil le-ta prisoten pri obtoženčevem podpisu zapisnika o zasegu predmetov (list. št. 8, 34), pri zaslišanju prič kot nujnih preiskovalnih dejanjih, katerim je prisostvoval obtoženi (list. št. 17, 19 ter 21), v nemškem jeziku je bil obtoženi poučen o svojih pravicah ob odvzemu prostosti in pridržanju (list. št. 33), tolmač za nemški jezik je bil prisoten pri podpisu privolitve za preiskavo elektronske naprave (list. št. 36) in uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (list. št. 55) ter zapisnika o preiskavi vozila (list. št. 76); tudi zagovor pred dežurnim preiskovalnim sodnikom je obtoženi podal v prisotnosti tolmača za nemški jezik, ta pa je bil prisoten še tekom preiskave, ko se je obtoženi udeleževal narokov za zaslišanje prič (list. št. 116, 119, 121).

8. Izpostaviti je, da je v obrazcu za privolitev za preiskavo elektronske naprave zabeležena koda za odklepanje mobilnega telefonskega aparata, da je obtoženi pred podpisom uradnega zaznamka o svoji izjavi podal zahtevane osebne podatke, da je zagovor v dežurni preiskovalni službi (potem, ko je bil seznanjen v skladu z 8. členom ZKP in je zabeležena njegova izjava, da prevoda listin, ki so v spisu, ne potrebuje in da je razumel vsa pravna opozorila ter česa je osumljen in vsa druga opozorila glede obveznosti in pravic po določbah ZKP ter da se bo zagovarjal), predstavljal deloma samoiniciativno pripoved v zvezi s tožilskim očitkom, deloma pa je obtoženi ustrezno vsebinsko odgovarjal na vprašanja, in da je vsebinsko adekvatno komentiral izpovedbe prič, zaslišanih v preiskavi. Na podlagi navedenih spisovnih podatkov, upoštevaje tudi, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov takratni zagovornik podala kake pripombe v zvezi s tolmačenjem, ter ob ugotovitvi, da je pritožbena trditev o prisotnosti tolmača za obtoženčev materni jezik v dežurni preiskovalni službi protispisna, senat drugostopenjskega sodišča zaključuje, da v postopku niso bili izkazani niti razlogi za sum, da obtoženčevo znanje nemškega jezika ni ustrezno, zaradi česar bi mu bila onemogočena oziroma otežena pravica do učinkovite obrambe.

9. Tudi od vložitve obtožnice dalje je sodišče prve stopnje odrejalo tolmačenje po tolmaču za nemški jezik, pri čemer pa je pooblaščeni zagovornik dne 18. 6. 2019, to je neposredno po vložitvi obtožnice, zaprosil za izdajo stalne dovolilnice tolmaču za albanski jezik za potrebe sporazumevanja med njim in obtoženim v zaporskih prostorih (list. št. 181).

10. Iz zapisnika o predobravnavanem naroku je razvidno, da je bil obtoženi ponovno poučen v skladu z 8. členom ZKP, pri čemer je zapisana njegova izjava, da ne razume slovenskega jezika in se ne odpoveduje pravici do sodnega tolmača, da pa se strinja, da se mu prevaja v nemški jezik, in se odpoveduje pravici do prevajanja v njegov materni jezik. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je v zapisniku zabeležena ugotovitev predsednice senata, da je obtoženi razumel vsebino obtožnice, da so mu bili dani ustrezni pravni pouki in da je potem izjavil, da krivdo po obtožnici zaradi očitanega kaznivega dejanja priznava in dejanje obžaluje.

11. Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.

12. Ob ponovni ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je protispisen pritožnikov poudarek, da se obtoženi nikoli ni odpovedal pravici do tolmačenja v njegov materni jezik, in upoštevaje ostalo navedeno v točkah od 7 do 11 tega sklepa, senat sodišča druge stopnje, glede na sprejete kriterije¹ zavrača pritožbeno tezo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, kot neutemeljeno.

K pritožbenim navedbam o relativno bistveni kršitvi določb postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikovi kritiki v delu, ki se nanaša na ravnanje sodišča na predobravnavnem naroku po tem, ko je obtoženi izjavil, da krivdo po predmetni obtožnici zaradi očitanega kaznivega dejanja priznava in dejanje obžaluje.

14. V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka člena 285 c ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP.

15. Kot določno izhaja iz novejše ustavnosodne prakse², sodišče prve stopnje pred sprejemom priznanja krivde ni razrešeno odgovornosti, da se v skladu z načelom iskanja materialne resnice in domneve nedolžnosti (navzven prepoznavno) prepriča o resničnosti dejstev, ki predstavljajo predmet izdane sodbe; s sprejemom instituta predobravnavnega naroka in možnosti priznanja kaznivih dejanj po obtožnici je sicer dan večji poudarek soglasju strank kot merilu resničnosti dejstev, kar pa sodnika prve stopnje ne odvezuje lastne presoje dejstev, lahko preko poziva obtožencu, da laično predstavi historični dogodek, ki je predmet obtožnice, lahko pa tudi s postavljanjem vprašanj³. Z zahtevo, da vsaka obsodilna sodba, torej tudi tista na podlagi priznanja, sme temeljiti le na prepričanju sodnika, da sodba izraža resničen zgodovinski dogodek in da je obtoženi kriv, se potrjuje ključna vloga sodnika v fazi predobravnavnega naroka pred sprejemom priznanja krivde v okviru presoje po prvem odstavku 285. c člena ZKP.

16. Glede na naravo ugotovljene kršitve je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločitev sodišču prve stopnje, in sicer v fazo predobravnavnega naroka, na katerem je do kršitve prišlo (prvi odstavek člena 392 ZKP). V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ponovno opraviti predobravnavni narok in v zvezi z morebitno obtoženčevo izjavo o priznanju krivde na pravilen način preveriti jasnost in popolnost danega priznanja (3. točka prvega odstavka člena 285 c ZKP).

-------------------------------
¹ glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi V. proti S. z dne 28.8.2018 ter Skupno odklonilno ločeno mnenje sodnice Gabriele Kucsko - Stadlmayer in sodnika Marka Bošnjaka
² glej odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-186/15, z dne 4.7.2019, in pritrdilni ločeni mnenji sodnikov dr. Marijana Pavčnika in dr. Katje Šugman Stubbs
³ zlasti točke 8, 11, 12, 16 in 17 odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up-186/15, z dne 4.7.2019, ter stran 3 do 8 pritrdilnega ločenega mnenja sodnice Katje Šugman Stubbs

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Kp 5619/2014
• VSL Sodba in sklep VI Kp 17546/2017
• VSK Sklep IV Kp 38432/2017