VSL Sklep II Kp 8522/2013

Jedro

Zagovornikom ni bila dana možnost, da se seznanijo z vsem gradivom (predvsem z izjavo predsednika senata, dano na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP), ki bi lahko vplivalo na njihov pravni položaj, in se do njega opredelijo, s takšnim postopanjem pa jim je predsednik sodišča odvzel možnost sodelovanja v postopku kaznovanja z denarno kaznijo in posledično kršil njihovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Izrek

Pritožbam zagovornikov, odvetnikov A. A., B. B., C. C. in Č. Č. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju predsednik sodišča), na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odločil, da se zagovornike A. A., B. B. in C. C. kaznuje vsakega z denarno kaznijo v višini 1.500,00 EUR, zagovornika Č. Č. pa z denarno kaznijo v višini 2.600,00 EUR.

2. Zoper sklep so se pritožili:

- zagovornik odvetnik A. A. iz Odvetniške družbe A., o.p., d.o.o., iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter postopek o denarnem kaznovanju ustavi oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje;

- zagovornik odvetnik B. B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in postopek o denarnem kaznovanju ustavi oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje;

- zagovornik odvetnik C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o kaznovanju odvetnika odpravi oz. podredno, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovornik odvetnik Č. Č. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in postopek o denarnem kaznovanju zagovornika ustavi, podrejeno, da zagovorniku izrečeno denarno kazen zniža.

3. Pritožbe so utemeljene.

4. Po preizkusu razlogov sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožniki, kot zagovorniki obtožencev v kazenski zadevi X K 8522/2013, s skupno vlogo z dne 5. 10. 2018 zahtevali izločitev predsednika razpravljajočega senata (v nadaljevanju predsednik senata) iz izločitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V zahtevi za izločitev so pojasnili okoliščine, ki po njihovi oceni vzbujajo dvom v nepristranskost predsednika senata (njegovo ravnanje v zvezi z zaslišanjem priče D. D. preko videokonference), in med drugim zapisali, da je „sodnik potvoril dejansko stanje...“ ter da „... sodnik na ta način celo skriva pomembne dokaze, o pomembnih okoliščinah se laže...“. Predsednik senata je skladno s tretjim odstavkom 42. člena ZKP podal izjavo, v kateri se je opredelil do navedb zagovornikov in ocenil, da je zahteva za njegovo izločitev neutemeljena. Predsednik sodišča je s sklepom Su 44/2018-25 z dne 12. 10. 2018 zahtevo za izločitev predsednika senata zavrnil, z izpodbijanim sklepom pa je zagovornike, zaradi že izpostavljenih izjav, na podlagi prvega odstavka 78. člena ZKP kaznoval z denarnimi kaznimi. Ocenil je, da način s katerim so se zagovorniki izražali v vlogi, močno presega dopustne meje kritike dela sodišča in predstavlja napad na ugled sodne veje oblasti, hkrati pa njihove navedbe podajajo globoko negativne vrednostne sodbe o delu sodnika, kar imenovanega sodnika diskreditira kot funkcionarja. Navedeno pa po presoji predsednika sodišča kaže na globoko nespoštovanje ter podcenjujoč in žaljiv odnos do sodnika kot tudi sodišča, kateremu navzven jemlje ugled in neti negativno razpoloženje do sodstva. V razlogih izpodbijanega sklepa je izpostavil tudi 7. točko 77.a člena Statuta odvetniške zbornice, ki kot eno izmed kršitev odvetniške dolžnosti navaja neprimerno in žaljivo obnašanje ali izražanje pri opravljanju odvetniškega poklica, ter 18. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike, iz katerega smiselno izhaja, da naj odvetnik pri svojem odvetniškem delu varuje ugled sodišč, zato naj ne daje žaljivih in omalovažujočih izjav o delu in odločitvah sodišča. Predsednik sodišča je zaključil, da je stopnja žaljivosti, izražena v pisni vlogi tolikšna, da terja denarno kaznovanje v smislu 78. člena ZKP.

5. Zagovorniki, sklicujoč se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v zadevi Čeferin proti Sloveniji (64. točka obrazložitve odločbe) izrecno navedlo, da je presenetljivo, da pritožniku pred naložitvijo denarnih kazni ni bila dana nobena možnost, da se izjasni, ali se brani oziroma na zahtevo Ustavnega sodišča v odločbi Up-185/14, U-I-51/16 z dne 7. 3. 2014, da mora sodišče v postopku po prvem odstavku 78. člena ZKP posamezniku omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na njegovi pravni položaj ter se do njega lahko opredeli; to pravico mora sodišče zagotoviti z neposredno uporabo 22. člena Ustave (18. točka obrazložitve), v pritožbah utemeljeno zatrjujejo, da jim je bila „v postopku denarnega kaznovanja“ kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje se po pregledu podatkov spisa strinja s pritožbenimi očitki, da zagovornikom ni bila dana možnost, da se seznanijo z vsem gradivom (predvsem z izjavo predsednika senata dano na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP), ki bi lahko vplivalo na njihov pravni položaj, in se do njega opredelijo, s takšnim postopanjem pa jim je predsednik sodišča odvzel možnost sodelovanja v postopku kaznovanja z denarno kaznijo in posledično kršil njihovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

6. Glede na ugotovljeno kršitev 22. člena Ustave je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep predsednika sodišča razveljavilo. Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti že iz tega razloga, pritožbeno sodišče drugih zatrjevanih kršitev ni preizkusilo.

7. Pred morebitnim ponovnim odločanjem o denarnem kaznovanju, bo moral predsednik sodišča zagovornikom omogočiti, da se seznanijo z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na njihov pravni položaj, in se do njega opredelijo. Pri morebitni (ponovni) odločitvi o denarnem kaznovanju zagovornikov pa bo moral njihove navedbe v zahtevi za izločitev, da je „sodnik potvoril dejansko stanje...“ ter da „... sodnik na ta način celo skriva pomembne dokaze, o pomembnih okoliščinah se laže...“, presojati ob upoštevanju 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter stališč ESČP, ki jih je v odločbi Up-793/15-17 z dne 10. 10. 2018 izpostavilo tudi Ustavno sodišče RS, in sicer:

- da se domnevna kršitev svobode izražanja vedno preverja v luči primera kot celote, upoštevaje tako vsebino kot kontekst spornih izjav (sodbi Nikula proti Finski z dne 21. 3. 2002 – 44. točka obrazložitve in Žugić proti Hrvaški z dne 31. 5. 2011 – 52. točka obrazložitve),

- da ne gre pripisovati prevelikega pomena golemu semantičnemu pomenu besed in fraz, ki so izrečene (sodba Čeferin proti Sloveniji z dne 16. 1. 2018 – 55. in 62. točka obrazložitve),

- da je treba ločevati med trditvami o dejstvih in vrednostnimi sodbami; zahteva po dokazovanju resničnosti vrednostne sodbe je že v temelju v neskladju s svobodo izražanja. Sorazmernost posega države je v primeru vrednostne sodbe odvisna od tega, ali obstaja zadostna dejanska podlaga za sporno izjavo. Določena stopnja sovražnosti pri izražanju oziroma uporaba jedkega tona pri komentarjih, ki se nanašajo na sodnika, ni že sama po sebi neskladna z 10. členom EKČP. Sodniki, ko delujejo v okviru svoje funkcije, morajo kot del temeljne ustanove države prenašati kritiko v večji meri kot navadni državljani. To sicer ne daje nikomur pravice do destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov nanje (sodba Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015 – 125., 126., 131. in 161. točka obrazložitve),

- da je močneje varovana kritika sodnika, izražena v sodni dvorani, kot tista, ki je izražena drugje (npr. v medijih). Enako velja za kritiko v pisni vlogi; sprejemljivejše so kritične pripombe, ki so dane v pravnem sredstvu in pri katerih gre v bistvu za interno komunikacijo med odvetnikom in pritožbenim sodiščem, ki se ne odvija pred očmi splošne javnosti (sodbe Nikula proti Finski – 52. točka obrazložitve, Čeferin proti Sloveniji – 54. točka obrazložitve in Radobuljac proti Hrvaški z dne 28. 6. 2016 – 62. in 66. točka obrazložitve),

in se v obrazložitvi sklepa do njih določno, argumentirano in prepričljivo opredeliti.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep Cp 11/2013
• VSRS sklep Cp 8/2015
• Sklep Cp 4/2014