VSL Sodba II Kp 44641/2016

Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da opis dejanja po obtožbi obtožbe ne drži, obtoženega oprostiti vseh očitkov. Količina prepovedane droge ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zato za izpolnjenost biti inkriminacije zadošča ugotovitev, da je obtoženec določen (vendar točno neugotovljen del) prepovedane droge nedvomno kupil in hranil z namenom prodaje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in po izvedenem dokaznem postopku v konkretnem delu opisa dejanja zajeto kriminalno količino zmanjšalo, obtoženca pa spoznalo za krivega v obsegu, kot izhaja iz izreka sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 in drugega odstavka 73. člena KZ-1 je odvzelo prepovedano drogo, pripravke v obliki svečk z vsebnostjo prepovedane droge in predmete, namenjene gojenju prepovedane droge, ki so bili obtožencu zaseženi pri hišni preiskavi. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti.

2. Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je v točkah I/2.-15. izreka sodbe samo poseglo v konkretni opis kaznivega dejanja in s tem po mnenju pritožnice prekoračilo obtožbo.

5. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP) po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne pomeni absolutne vezanosti izreka sodbe na obtožbo, saj sme sodišče tudi samo v določenih primerih, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja in dejstveno podlago prilagoditi ugotovljenemu dejanskemu stanju.¹ S strani sodišča niso dopustni zgolj redakcijski, stilistični ali jezikovni popravki oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši, kot to izpostavlja pritožba, temveč sme sodišče spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe tudi v bistvenih delih. Pri tem mora paziti, da sprememba ne pomeni obsodbe za drugo dejanje oziroma drug historični dogodek, kot je opisan v obtožbi, in da je sprememba v obtoženčevo korist.² Dopustnost spremembe je odvisna od specifičnih okoliščin vsakega posamičnega primera, v okviru katerih je treba presoditi zahteve, ki so se izoblikovale v sodni praksi.

6. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi po izvedenem dokaznem postopku ni sprejelo obtoženčevega zagovora, da je hašiševo olje kupoval z izključnim namenom zdravljenja svoje žene, saj je presodilo, da je bil (točno neugotovljen) del prepovedane droge pri dejanjih pod točkami I/2.-15 gotovo namenjen nadaljnji prodaji. Temu primerno je prilagodilo opis dejanja v izreku sodbe in ob tem obrazložilo, da je sprememba obtožencu v korist, saj zmanjšuje kriminalno količino v odnosu do očitkov po obtožbi, prav tako pa spremembe ne posegajo v odločilna dejstva oziroma znake kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da je prvostopenjsko sodišče s takšnim posegom prekoračilo obtožbo, saj je obtoženca spoznalo za krivega v mejah istih historičnih dogodkov, kot jih je zajela obtožnica, zmanjšala se je le količina prepovedane droge, namenjene nadaljnji prodaji, kar je za obtoženca ugodneje. Sprememba dejstvenega opisa v ničemer ni posegla v obtoženčev pravni položaj, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da opis dejanja po obtožbi ne drži, obtoženega oprostiti vseh očitkov. Količina prepovedane droge ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zato za izpolnjenost biti inkriminacije zadošča ugotovitev, da je obtoženec določen (vendar točno neugotovljen del) prepovedane droge nedvomno kupil in hranil z namenom prodaje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in po izvedenem dokaznem postopku v konkretnem delu opisa dejanja zajeto kriminalno količino zmanjšalo, obtoženca pa spoznalo za krivega v obsegu, kot izhaja iz izreka sodbe.

8. Pritožbeno stališče, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, ker prodaji namenjene količine prepovedane droge niso bile točno ugotovljene, je neutemeljeno. Kot že pojasnjeno, ta okoliščina ne predstavlja zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, zato količina prepovedane droge ni obvezna sestavina opisa inkriminiranega ravnanja, kot zmotno trdi pritožba. Tehtnega pomena v obravnavani zadevi nima niti pritožbeno navajanje, da količina prepovedane droge vselej vpliva na izbiro kazenske sankcije, saj je bila obtožencu izrečena kazenska sankcija opominjevalne narave in torej teža kaznivega dejanja v smislu večjih količin prepovedane droge ni bila upoštevana kot okoliščina, ki bi narekovala izrek strožje kazni.

9. Pritožnica sama priznava, da podatka o točni količini hašiševega olja, namenjenega nadaljnji prodaji, ni mogoče pridobiti, vendar ta okoliščina obtoženca ne razbremenjuje. Ker ne gre za odločilna dejstva, izpodbijana sodba zaradi neugotovljenih količin, ki jih je obtoženec pri očitkih pod točkami I/2.-15. izreka sodbe namenil nadaljnji prodaji, tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot ji to očita pritožba.

10. Po preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje brez pomislekov sprejema prvostopenjsko presojo, da zagovoru obtoženca v smeri porabe celotne količine kupljenega hašiševega olja za namene zdravljenja žene ni mogoče slediti. Medsebojna analiza vseh izvedenih dokazov, zlasti pa upoštevanje časovnega zaporedja obtoženčevih nakupov in nadaljnjih naročil velikih količin hašiševega olja, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pušča nobenega dvoma, da je obtoženec določen del (v točki I/1. izreka pa celoto) prepovedane droge gotovo kupil in hranil z namenom nadaljnje prodaje, kot to v izpodbijani sodbi pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Sprejeta dokazna ocena je skrbna, celovita in prepričljivo argumentirana, zato se ji sodišče druge stopnje v celoti pridružuje in se nanjo v izogib ponavljanju tudi sklicuje, v zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami pa dodaja sledeče:

11. Pritožbeno zatrjevanje, da posredni dokazi ne nudijo zadostne podlage za dokazne zaključke sodišča prve stopnje, ni utemeljeno. Pritožba pri svojih izvajanjih popolnoma prezre ugotovljeno časovno komponento nakupov in naročanja velikih količin hašiševega olja, ki jo je posebej izpostavilo sodišče prve stopnje in ki je tako izstopajoča, da tudi na pritožbeni ravni, ob hkratnem upoštevanju vseh drugih okoliščin, kot bodo poudarjene v nadaljevanju, utrjuje prepričanje, da je obtoženi določen del kupljenega hašiševega olja gotovo namenil nadaljnji prodaji. Že iz opisa dejanja v izreku sodbe, ki je natančneje razčlenjen v obrazložitvi sodbe, je razvidno, da je obtoženec v začetku inkriminiranega obdobja hašiševo olje kupoval enkrat, dvakrat ali celo trikrat tedensko, vsakič v količinah po več 10 ml, pri čemer je večkrat novo pošiljko hašiševega olja naročil takoj naslednji dan po prevzemu prejšnje (na primer 3. 6. 2015 naročilo 72 ml olja, čeprav je prejšnjega dne prevzel 50 ml olja; dne 13. 6. 2015 naročilo 75 ml olja, čeprav je prejšnjega dne prevzel vsaj 44 ml olja; dne 20. 6. 2015 naročilo 100 ml olja, čeprav je prejšnjega dne prevzel 120 ml olja itd.). Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je glede na prestreženo komunikacijo čas dobave predstavljal pomemben faktor. Pravilno je presodilo tudi, da glede na časovni element nakupov in naročil velikih količin hašiševega olja obtoženčeva, s pritožbo vnovič ponujena razlaga, da je vso količino količino hašiševega olja potreboval za ženino terapijo, ne vzdrži kritične presoje.

12. Pritožnica navaja, da je imel obtoženec natrpan urnik, stresno življenje in zelo malo časa za urejanje nabave, kar je brez vsakršnega pomena ob upoštevanju prvostopenjskih ugotovitev, da je pretežni del inkriminiranega obdobja (junij, julij 2015) tedensko, včasih tudi večkrat v enem tednu, naročal in prevzemal prepovedano drogo in s tem nedvomno trošil svoj čas, obenem pa tudi tvegal, da bi njegovo ravnanje odkrili organi pregona, saj je vedel, da drogo kupuje na črnem trgu. Sodišče druge stopnje se strinja, da prav obtoženčeva nervoza, naglica pri praktično vsakem naročilu in točno določena velika količina prepovedane droge pri posameznih naročilih zanesljivo podpirajo zaključek o obtoženčevem namenu nadaljnje prodaje prepovedanih drog, ki ga pritožnica s svojimi pojasnili ne uspe omajati.

13. Sodišče druge stopnje sprejema prvostopenjsko presojo, da so zatrjevane količine, ki naj bi jih obtoženčeva žena z namenom zdravljenja zaužila dnevno v inkriminiranem obdobju (med 5 do 10 ml hašiševega olja) objektivno tako velike, da ni verjetno, da bi jih dejansko vsakodnevno zaužila, še posebej glede na njeno zdravstveno stanje, ki v času tik pred inkriminiranim obdobjem ni izkazovalo nobenega poslabšanja. Četudi zaradi zatrjevanih odmerkov zdravje obtoženčeve žene ne bi bilo neposredno ogroženo, se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca dr. E. E., ki je poudaril, da v strokovni literaturi ni opisov bolnikov, ki bi uživali tako visoke odmerke, niti na podoben primer po njegovih informacijah niso naleteli v tujini, kjer se je o tem dodatno pozanimal. Kot relevantne je prvostopenjsko sodišče utemeljeno upoštevalo tudi Smernice Onkološkega inštituta v Ljubljani za zdravljenje s kanabinoidi iz leta 2016, v katerih je kot najvišji optimalen dnevni odmerek navedenih 37,5 mg THC, kar je občutno manj, kot naj bi ga glede na preračun sodnega izvedenca po trditvah obtoženca in njegove žene dnevno zaužila slednja (med 1500 in 5000 mg THC dnevno).

14. Pritožbeno izvajanje, da sta sodni izvedenec in posledično sodišče prve stopnje zgolj približno ocenila količino dnevnega odmerka, ki naj bi ga zaužila obtoženčeva žena, pravilnosti sprejete dokazne ocene ne omaje. Gre namreč za tako velike razlike med priporočenimi dnevnimi odmerki THC za zdravljenje in odmerki, ki naj bi jih po trditvah obtoženca in njegove žene zaužila slednja, da je mogoče že brez natančnih toksikoloških analiz in zgolj na podlagi grobe strokovne ocene zaužitih količin THC zaključiti, da zagovor obtoženca ni verjeten. V zvezi s pritožbenimi pomisleki glede kvalitete kupljenega hašiševega olja je potrebno izpostaviti obtoženčev zagovor, da je bilo olje kvalitetno (kar je potrdil tudi priča H. H.), da je sam ob vsaki dobavi preverjal kvaliteto hašiševega olja in da je sčasoma celo občutil prisotnost topil v sami smoli, kar vse kaže, da olje ni bilo tako nekvalitetno, kot skuša prikazati pritožba. Ocene sodnega izvedenca, ki je upošteval običajno 30 do 50 % vsebnost THC v odmerkih, so zato povsem merodajne za presojo. Glede pritožbenih opazk v zvezi z izvedeniškim mnenjem o vaginalnih svečkah ne gre zanemariti dejstva, da v uradni medicini za uporabo kanabinoidov kot protitumorskega zdravila še ni zadostnih dokazov, niti z ustreznimi znanstvenimi raziskavami niso bili raziskani učinki vaginalnega vnašanja snovi v sistemski obtok, zato s pritožbo nakazan dvom v strokovnost podanega mnenja zaradi nekaterih odgovorov sodnega izvedenca ni upravičen. Dr. E. E. je na podlagi večletnih strokovnih izkušenj z obravnavanega področja obrazloženo pojasnil, da je lahko psihoaktivni učinek hašiševega olja pri vaginalnem vnašanju v telo večji, zato mu je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno verjelo, v spisovnem gradivu pa ni najti nobene dokazne podlage za nasprotne trditve pritožnice, češ da je psihoaktivni učinek olja v tem primeru manjši ali pa ga sploh ni.

15. Pritožbeno zatrjevanje, da je obtoženčeva žena vso kupljeno količino konzumirala v štirih in ne treh mesecih, kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče, na pravilnost presoje nima nobenega vpliva. Preprost preračun kupljenih količin hašiševega olja, ob upoštevanju obdobja od prvega inkriminiranega nakupa dne 2. 6. 2015 do hišne preiskave dne 1. 10. 2015, namreč pokaže, da bi morala dnevno zaužiti prek 7 ml hašiševega olja, kar je še vedno bistveno prevelika količina, da bi jo bilo mogoče sprejeti za verjetno. Prvostopenjske dokazne ocene ne morejo omajati nadaljnje pritožbene navedbe, da je obtoženec del kupljenega hašiševega olja vselej preizkusil tudi sam, saj je glede na podan zagovor kupljeno olje preizkušal zgolj, da je preveril njegovo kvaliteto, zato za ta namen (zlasti glede na splošno znane velike psihoaktivne učinke majhnih količin hašiševega olja) ni mogel porabiti več kot le zanemarljivo količino kupljenega olja. Obtoženčev zagovor v tem delu zato na pravilno ugotovitev dejanskega stanja nima nobenega vpliva, sodišče prve stopnje pa se do navedb obtoženca v tej smeri tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati, saj ne gre za odločilna dejstva. Obrambna, s pritožbo ponovljena teza, da je obtoženec hašiševo olje kupoval tudi na zalogo, zbledi ob upoštevanju ugotovljene časovne frekvence nakupov in naročanja hašiševega olja, saj je olje kupoval redno in tako pogosto, večkrat le z nekajdnevnimi zamiki, da bi predhodno kupljene količine vsekakor zadostovale za potrebe zgolj ženine terapije (npr. v mesecu juniju skupno kar 864 ml hašiševega olja, izvršenega v 9 ločenih nakupih). Nobene življenjske logike ni niti v tako velikem številu posameznih nakupov in okoliščini, da je večkrat po že opravljenem naročilu količino naročenega olja še dodatno povečal, za kar ne bi bilo nobene potrebe, če bi olje resnično potreboval le za zdravljenje svoje žene, za katerega je vnaprej točno vedel, koliko hašiševega olja potrebuje.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo v resničnost obrambnih trditev, da so obtoženčevo ženo aprila 2015 prestrašile besede onkologa, da se epileptični napadi lahko ponovijo in da je zato takrat odmerke hašiševega olja maksimalno povečala, saj je iz izvida Onkološkega inštituta tik pred inkriminiranim obdobjem (20. 5. 2015) razvidno, da takrat pri obtoženčevi ženi niso bile zaznane nobene patološke spremembe, ki bi nakazovale na možnost ponovnega pojava malignega tumorja. Pritožba ne prepriča s poudarjanjem, da je obtoženčeva žena pred izvidom leta 2015 dobila čudne občutke, ki so bili identični tistim pred epileptičnimi napadi, saj iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi svoje zaznave ob kontrolnih pregledih kadarkoli omenila zdravstvenim delavcem, niti po izvidu kontrolnega pregleda, ki je maja 2015 pokazal stabilno stanje, ni bilo razloga za takšno povečano skrb. Sodišče druge stopnje se ne spušča v pritožbeno polemiziranje, da je bil dober izvid zgolj posledica alternativnega zdravljenja, ki se ga je obtoženčeva žena v želji po vzdrževanju stabilnega stanja še naprej posluževala, saj je za presojo bistvena zgolj prvostopenjska ugotovitev, da tik pred inkriminiranim obdobjem opravljene kontrolne preiskave niso nakazovale na možnost ponovitve bolezni, zato ni bilo nobenega razloga za tako drastično maksimiziranje odmerkov, kot ga zatrjujeta obtoženec in njegova žena. Neprepričljivo je pritožbeno navajanje, da je obtoženčeva žena ves čas zdravljenja živela v strahu pred novimi epileptičnimi napadi, kar je vplivalo na nabavljanje količin olja s strani obtoženca, saj je obtoženec hašiševo olje naročal in kupoval tako pogosto, da zagovor v smeri "kupovanja na zalogo/za vsak slučaj" ne vzdrži kritične presoje (tako zlasti točka 36. obrazložitve sodbe).

17. Pritožbeno navajanje, da zdravljenje obtoženčeve žene še danes ni končano, za dokazno presojo ni relevantno. V spisovnem gradivu se nahaja medicinska dokumentacija o zdravstvenem stanju B. B. med leti 2014 in 2016, ki jo je v svojem izvedeniškem mnenju deloma povzel tudi dr. E. E., zato je imelo sodišče prve stopnje dober vpogled v potek njenega zdravljenja, ki ga je ob zaslišanju na glavni obravnavi opisala tudi obtoženčeva žena sama. Iz podatkov spisa je razvidno, da je z obsevanjem in sočasno kemoterapijo zaključila septembra 2014 in od tedaj dalje opravljala le kontrolne preglede, zato je pravilen s pritožbo izpodbijan prvostopenjski zaključek, da je bilo njeno uradno zdravljenje v inkriminiranem obdobju (od junija do konca septembra 2015) pravzaprav končano in je hodila le še na kontrolne preglede.

18. Pritožba ne prepriča z navedbami, da so finančna sredstva obtoženca v kritičnem obdobju več kot zadoščala za nakup inkriminiranih količin hašiševega olja, češ da sta denar z ženo dobila iz naslova izplačane zavarovalnine, bolniškega nadomestila, prejemkov ženinega podjetja in pomoči sorodnikov oziroma drugih ljudi. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje podvomilo v izpovedbe zaslišanih prič o finančni pomoči obtoženčevi družini, niti v izplačilo zavarovalnine in drugih dohodkov, ki jih je zatrjeval obtoženec v svojem zagovoru (točke 14. do 17. izpodbijane sodbe), zato vnovično pritožbeno izpostavljanje teh dejstev ni potrebno. Sodišče prve stopnje je denarni tok prejetih finančnih sredstev analiziralo v točki 18. izpodbijane sodbe in ugotovilo, da sega večina prihodkov v leto 2014, kar velja tudi za visoko izplačilo zavarovalnine, ki ga izpostavlja pritožba. Povsem pravilen je prvostopenjski poudarek, da je obtoženec glede na svoj zagovor hašiševo olje pričel kupovati že v septembru 2014 in da so z zdravljenjem obtoženčeve žene nastali tudi drugi stroški, zato se sodišče druge stopnje strinja, da spisovni podatki ne podpirajo obrambne teze, da bi imel obtoženec v obdobju od maja 2015 do konca septembra 2015 resnično na voljo 44.820,00 EUR, kolikor jih je potreboval za nakup celotne količine hašiševega olja. Ker pritožbeni izračun finančnih sredstev, ki jih je imel po trditvah pritožnice v kritičnem času na voljo obtoženec, ne upošteva nobenih mesečnih stroškov, ki so družini redoma nastajali že pred inkriminiranim obdobjem, zlasti pa ne dejstva, da je obtoženec konopljino olje kupoval že od septembra 2014 dalje (glede na zagovor v Mariboru za ceno 50,00 EUR za 1 ml), pravilnosti prvostopenjske presoje v tem delu ne more omajati.

19. Pritožba kot neustrezno označuje primerjavo med stroškom zdravljenja s konopljo, ki ga v svojem članku omenja dr. F. F. (150,00 EUR mesečno), in izdatki obtoženca, ki jih je imel v inkriminiranem obdobju z nabavo hašiševega olja (44.820,00 EUR v treh mesecih). Da je razlika v ceni zdravljenja za sodišče prve stopnje povsem razumljiva, je razvidno iz obrazložitve v točki 50. sodbe, kjer je pojasnilo, da gre pri zdravljenju na onkološkem inštitutu za metode uradne medicine, obtoženec pa je pripravke kupoval na črnem trgu. Poudarek prvostopenjske sodbe v točki 21. sodbe je zato razumeti predvsem v povezavi s priporočenim odmerkom konopljinega olja za zdravljenje s kanabinoidi in pripadajočo ceno navedenega odmerka. Manjši dnevni odmerek logično pomeni nižje mesečne stroške zdravljenja, pa naj bo konopljino olje kupljeno legalno ali na črnem trgu. Pritožba ima zato sicer prav, da je cena konopljinega olja na črnem trgu bistveno višja, vendar pri tem prezre, da so mesečni stroški obtoženca za nakup konopljinega olja v tolikšni meri presegali običajne stroške zdravljenja s kanabinoidi, da tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjeti, da je dejansko vso nakupljeno količino hašiševega olja (skupno kar 1.494 ml) porabil za namene zdravljenja žene, temveč nasprotno prispevajo k ugotovitvi, da je bil določen del te količine gotovo namenjen nadaljnji prodaji.

20. Pritožbeni očitki, da so v razlogih sodbe zgolj povzete izpovedbe zaslišanih prič brez njihove dokazne ocene, so neutemeljeni. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno posebej opredeljevati do vsake posamezne izjave zaslišanih prič, saj je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, katera dejstva je štelo za dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP), zato dokazna ocena in njena obrazložitev v tej smeri nista pomanjkljivi. Izpovedbe C. C., I. I. in J. J. o tem, da obtoženec ni preprodajalec konoplje, za sodišče prve stopnje evidentno niso imele tehtne dokazne vrednosti, saj so nad subjektivnimi mnenji zaslišanih prič pretehtali objektivni dokazi, ki so brez dvoma potrdili, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisano dejanje, in katerim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da zatrjevanja priče J. J. sodišča prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja niso prepričala, v zvezi s čimer so v točki 17. izpostavljene konkretne okoliščine, ki njegovemu mnenju nasprotujejo, zato se pritožnica spreneveda z navajanjem, da ni jasno, kaj je želelo sodišče prve stopnje s tem izpostaviti v sodbi. Prestrežena komunikacija med obtožencem in G. G. tudi po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma potrjuje, da je (vsaj) med njima prihajalo do kratkotrajnih srečanj z namenom izmenjave prepovedane droge na parkiriščih in drugih za take namene običajnih krajih, kar je bilo dne 2. 6. 2015 potrjeno tudi s tajnim opazovanjem, zato sodišče prve stopnje subjektivnim opažanjem J. J., ki pri obtožencu ni zaznal nobene sumljive komunikacije, utemeljeno ni pripisalo odločilne teže.

21. Pritožnica ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti z navajanjem, da so zaslišane priče pošteni državljani, ki so resnicoljubni in seznanjeni z dolžnostjo govoriti resnico, saj lastne zaznave prič in njihova prepričanost v obtoženčevo nedolžnost po vseh ugotovljenih in objektivno izkazanih okoliščinah, ki obtoženca obremenjujejo, za presojo ne morejo biti odločilne. Ob tem ne prepriča pritožbeno zatrjevanje, da ni mogoče, da niti ena priča ne bi podlegla pritisku zaslišanja in sodišču posredovala vsaj enega indica o obtoženčevi preprodaji prepovedanih drog, saj zaslišane osebe očitno niso bile seznanjene z inkriminirano aktivnostjo obtoženca, kar pa še ne pomeni, da je ni bilo. Zaslišane priče dejansko niso poznale vseh podrobnosti obtoženčevega zasebnega življenja, kot skuša to prikazati pritožba, o čemer nenazadnje priča dejstvo, da so bile z alternativnim zdravljenjem B. B. seznanjene le okvirno. Tako obtoženčeve žene niti D. D., s katerim so živeli v skupnem gospodinjstvu, ni nikoli videl jemati hašiševega olja, niti ni vedel povedati ničesar o količini hašiševega olja in višini sredstev, ki so bila porabljena za ta namen, kar dodatno potrjuje, da s pritožbo izpostavljene izpovedbe zaslišanih prič za presojo ne morejo biti odločilne.

22. Sodišče druge stopnje v zvezi z izvršitvenim dejanjem pod točko I/1. izreka sodbe pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec glede na prestreženo komunikacijo za nadaljnjo prodajo hašiševega olja dogovorjen z vnaprej znanim kupcem, zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da mu je v tem delu očitek po obtožbi v celoti dokazan. Pritožnica prepričljive argumentacije sodišča prve stopnje v točkah 22. do 25. sodbe ne more uspešno omajati z zatrjevanjem, da iz vsebine pogovora ni razvidna obtoženčeva namera nadaljnje prodaje, saj glede na skopo, delno šifrirano in predvsem zelo previdno komuniciranje ni pričakovati, da bi obtoženec namero preprodaje prepovedanih drog izrecno izrazil. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v zvezi s prvim očitkom ni opredelilo do zagovora obtoženca, saj je v točki 24. izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj ga ni sprejelo. Pritožbeno sodišče prvostopenjskim razlogom pritrjuje, saj je tehten poudarek pri presoji pravilno dan izpovedbi obtoženčeve žene, ki ni bila seznanjena, da bi obtožencu kdo posebej pokazal način izdelovanja konopljinih svečk, obtoženec pa je poleg tega pri izrazu "da bodo morali tega prestavit, ko pride" uporabil množino in bil tudi sicer precej nejevoljen zaradi zakasnele dobave olja. Pritožbeno pojasnjevanje, da obtoženec hudo bolne žene ni obremenjeval s podrobnostmi o izdelovanju zdravila, ne vzdrži kritične presoje, saj je slednja na glavni obravnavi sama izpovedala, da sta z obtožencem tudi skupaj iskala informacije o izdelavi svečk na internetu. Glede na to, da je vedela za packarijo, ki je na začetku zaradi izdelovanja svečk nastala v njihovi domači kuhinji, in bila hkrati seznanjena, da je obtoženec nato začel uporabljati nekakšno stojalo s kalupi, je povsem neprepričljivo, da ne bi vedela, da je možu s tem v zvezi kdo pomagal oziroma svetoval. Brez uspeha je nazadnje tudi pritožbeno poudarjanje, da izpovedba G. G. za obtoženca ne more biti obremenilna, češ da je večkrat pojasnil, da se konkretnega pogovora z obtožencem zaradi časovne oddaljenosti ne spominja. Pritožnica namreč v tem delu prezre prvostopenjsko ugotovitev, da G. G. že v času prestreženega pogovora ni potreboval nobene dodatne razlage o tem, koga bodo morali prestaviti, temveč mu je bila obtoženčeva omemba tega dejstva sama po sebi jasna (točka 12. izpodbijane sodbe), zato ni mogoče sprejeti pritožbenih zatrjevanj, da G. G. ni vedel za koga je šlo in se zato o tem ni mogel izreči.

23. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do posameznih izjav G. G., saj je v točki 12. obrazložitve sodbe njegovo izpovedbo presodilo celostno, kritično in življenjsko logično. Prav dejstvo, da je bila komunikacija med obtožencem in G. G. skopa in omejena na bistvene informacije glede nakupa hašiševega olja tudi na pritožbeni ravni utrjuje prepričanje, da akterjev ni povezovala zatrjevana želja po alternativnem zdravljenju njunih sorodnikov, temveč edinole posel preprodaje prepovedanih drog. G. G. izpovedba, očitno usmerjena v poskus razbremenitve obtoženca, zato na pravilno presojo dejanskega stanja nima nobenega odločilnega vpliva in se pritožnica nanjo sklicuje brez uspeha.

24. Sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožnici, ki vidi nelogičnost v tem, da je sodišče prve stopnje zgolj pri prvem očitanem dejanju ugotovilo, da je obtoženec vso nakupljeno količino hašiševega olja porabil za nadaljnjo prodajo, pri dejanjih iz točk I/2.-15. pa zgolj njen neugotovljen del. Prvostopenjski sklep je povsem razumljiv in utemeljen na izsledkih dokaznega postopka, ki je za dejanje pod točko I/1. ponudil zanesljivo podlago ugotovitvi, da je bila celotna količina hašiševega olja namenjena vnaprej znanemu kupcu, pri ostalih dejanjih pa je pomanjkanje trdnih dokazov o nasprotnem vodilo do sklepa, da je nadaljnji prodaji namenjen zgolj določen, točno sicer neugotovljen del kupljenega olja. Prvostopenjsko razlogovanje je s tega vidika življenjsko logično in sprejemljivo, zato so pritožbeni očitki o pomanjkljivi tozadevni obrazložitvi neutemeljeni.

25. Pritožnica trdi, da najdena količina prepovedane droge pri obtožencu ob hišni preiskavi potrjuje, da je hašiševo olje kupoval na zalogo, s čimer se ni mogoče strinjati. Kritična presoja ugotovljenih dejstev namreč pokaže, da je bilo obtožencu poleg 101,7 ml hašiševega olja in 434 konopljinih svečk zaseženo kar 473,41 g rastlinskih vršičkov prepovedane droge konoplje, kar je skupaj vsekakor nenavadno velika količina prepovedanih drog za lastno uporabo, poleg tega pa je ključno, da niti obtoženec niti B. B. nista navajala, da bi kakorkoli konzumirala posušene delce konoplje (točka 41. obrazložitve sodbe). Pritožbena hipoteza, da bi obtoženec prepovedano drogo, če bi jo od 25. 8. 2015 dalje hranil z namenom prodaje, do hišne preiskave 1. 10. 2015 gotovo že prodal naprej, je špekulativna in izhaja iz prepričanja, da vse zasežene substance izvirajo zgolj iz nakupov prepovedane droge od G. G., kar ne drži nujno. Podatki spisa namreč kažejo, da je obtoženec od G. G. hašiševo olje kupoval od začetka junija 2015 dalje sprva izrazito pogosto, nato pa iznenada nikoli več, kar nakazuje, da G. G. ni bil nujno njegov edini dobavitelj. Glede na to, da je obtoženec že v zagovoru povedal, da je prepovedano drogo pred inkriminiranim obdobjem kupoval od nekoga v Mariboru, je povsem mogoče, da jo je tudi kasneje kupil od drugega dobavitelja, nič nenavadnega pa ni niti, da so bile prepovedane droge najdene pri njem ob hišni preiskavi. Čeravno v tem delu ni moč napraviti nobenih zanesljivih zaključkov, ostaja v vsakem primeru gotovo dejstvo, da so bile obtožencu ob hišni preiskavi zasežene tako velike količine prepovedanih substanc, da bi njegovi ženi za zdravljenje (zlasti, ker sta oba navajala, da sta odmerke hašiševega olja nameravala zmanjšati in nato postopoma ukiniti) zadostovala za nesorazmerno dolgo obdobje, kar pa glede na splošno znano dejstvo postopne razgradnje učinkovin v konoplji ni niti racionalno, niti ekonomično. Preprost izračun pokaže, da bi obtoženčevi ženi v primeru zmanjšanja odmerkov na (najvišjo) priporočljivo raven za zdravljenje s kanabinoidi ostalo za več kot eno leto vsakodnevnega uživanja pripravkov iz konoplje, zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da so v določenem delu zasežene prepovedane droge gotovo služile namenom nadaljnje prodaje.

26. Pritožbeno navajanje, da obtoženec ni strokovnjak za THC, niti pri preizkušanju niti pri hrambi, je glede na spisovne podatke neprepričljivo. Iz obtoženčevega zagovora je namreč brez najmanjšega dvoma razbrati, da je o konopljinem olju dobro podučen, zato ni verjeti, da ni bil seznanjen s splošno znanim dejstvom, da sčasoma konopljini pripravki izgubljajo aktivno učinkovino.

27. Pritožbena izvajanja, da obtoženec zasežene količine prepovedanih drog zaradi slabe kvalitete ne bi mogel prodati na trgu, ostajajo na ravni hipotetičnih ugibanj in vnovič izhajajo iz predpostavke, da vse zasežene substance izvirajo iz avgusta 2015, kar ni nujno res. Neprepričljiva je tudi pritožbena teza, da bi obtoženec prepovedano drogo sproti prodajal odjemalcem in pri hišni preiskavi ne bi bilo najdenega ničesar, saj ob vseh že izpostavljenih okoliščinah ni dvoma, da vsa zasežena količina prepovedane droge ni bila namenjena zgolj terapiji njegove žene.

28. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z ugotovitvijo kraja storitve kaznivega dejanja, so brezpredmetne ob upoštevanju, da je obtoženec v svojem zagovoru priznal prav vse nakupe hašiševega olja od G. G., kot so opisani v izreku sodbe, in zanikal le namen nadaljnje prodaje prepovedane droge. Za vsa dejanja, ki so zajeta v izreku sodbe, je bil po priznanju krivde pravnomočno obsojen tudi G. G. kot obtoženčev dobavitelj, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dodatno razčiščevanje dejanskega stanja v tej smeri. Obtožencu je bilo ves čas postopka znano, na katere nakupe hašiševega olja se posamezni očitki nanašajo, v zvezi z obtožbo pa mu je bila zagotovljena tudi možnost učinkovite obrambe, zato pritožbena graja o presplošni in nekonkretizirani opredelitvi območja inkriminiranih ravnanj v izreku sodbe ni utemeljena.

29. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih zatrjevanj, da v ravnanju obtoženega ni zaslediti nobene premoženjske ali kakšne druge motivike, saj je pritrditi prvostopenjski presoji, da je obtoženca poleg izboljšanja zdravja njegove žene nedvomno vodil tudi pričakovani zaslužek. Pritožnica trdi, da premoženjsko stanje obtoženčeve družine ni bilo slabo, kar ni v skladu s spisovnimi podatki, ki razkrivajo, da redni dohodki obtoženčeve družine po odkritju ženine bolezni v letu 2014 niso zadostovali za pokrivanje vseh tekočih stroškov zdravljenja, kar je bil evidenten razlog za denarne prispevke in pomoč njihovih bližnjih sorodnikov, prijateljev in znancev. Pritožbeno zatrjevanje, da obtoženec v primeru preprodaje prepovedanih drog ne bi imel nobenega razloga za izposojanje denarja, ne upošteva, da velika večina spisovno izkazanih denarnih prispevkov sega v leto 2014 in v čas pred inkriminiranim obdobjem, zato prejeta denarna sredstva nikakor ne izključujejo njegove odločitve za tovrstna ravnanja. Pritožbene navedbe, da bi bila pri hišni preiskavi v primeru resničnosti očitkov gotovo najdena znatna denarna sredstva, pa ostajajo na ravni ugibanj, ki za presojo ne morejo biti upoštevna.

30. Obtoženca ne more razbremeniti dejstvo, da zoper njega ne tečejo nobeni drugi postopki, saj je njegovo ravnanje očitno povezano s specifično življenjsko situacijo, v kateri se je znašel zaradi ženine bolezni. Pritožbeno zatrjevanje, da bi v njegovi situaciji vsak ravnal enako, inkriminiranih ravnanj vendarle ne opravičuje, saj obravnavana stiska ni narekovala izvršitve kaznivega dejanja.

31. Na pritožbeni ravni ni dvoma, da je sodišče prve stopnje zadostilo vsem zahtevam pritožbe in objektivno ter skrbno ocenilo celoto izvedenih dokazov, na tej podlagi pa pravilno ugotovilo dejansko stanje. Obtoženčev namen nadaljnje prodaje prepovedanih drog je v nasprotju z mnenjem pritožnice dokazan s potrebno stopnjo gotovosti, pri čemer se izpodbijana sodba ne opira le na ugotovljene nakupe in količino prepovedane droge, kot to zatrjuje pritožba, temveč dokazno oceno utemeljuje prepričljiva in življenjsko logična analiza vseh izvedenih dokazov, s katero se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. Prvostopenjska presoja je oprta na številne, v izpodbijani sodbi konkretno izpostavljene okoliščine, ki v medsebojni povezavi tudi po presoji pritožbenega sodišča tvorijo tako trdno in zaključeno celoto, da drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ni mogoč.

32. Izpodbijana sodba je pravilna tudi v delu izreka, ki se sklicuje na I. skupino Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (v nadaljevanju Uredba), čeprav so bili s spremembo zakonodaje³ dne 24. 3. 2017 konoplja, njeni ekstrakti in smola razvrščeni v II. skupino Uredbe. Sprememba v dopolnilni normi ni v ničemer spremenila družbene nevarnosti očitanega kaznivega dejanja, saj je konoplja glede na določbe 3. in 7. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) še vedno zelo nevarna droga, katere proizvodnja, promet in posest so prepovedani, če ne gre za medicinske, veterinarske, učne in znanstveno-raziskovalne namene. Prodaja konoplje na črnem trgu je torej kljub prerazporeditvi v drugo skupino Uredbe ostala prepovedana, zato sprememba blanketnega predpisa za obtoženca ni milejša in je sodišče prve stopnje v izrek sodbe pravilno vneslo opredelitev prepovedane droge po dopolnilni normi, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 7. člena KZ-1).

33. Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obtožencu glede na vse olajševalne okoliščine, kot so opredeljene v 58. točki izpodbijane sodbe, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Višina določene kazni eno leto in pet mesecev zapora je primerna in ustreza obteževalni okoliščini teže storjenega kaznivega dejanja, ki se odraža v nevarnosti hašiševega olja za človekovo zdravje, ter številnim olajševalnim okoliščinam, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Dovolj dolga je tudi preizkusna doba, ki je določena v trajanju dveh let.

34. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

35. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je obtoženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR. Ta je odmerjena glede na obtožencu izrečeno kazensko sankcijo po taksni številki 7113 (znesek osnove 400,00 EUR) v zvezi s taksnima številkama 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obdolženca, ki skupaj z ženo prejema redne mesečne dohodke, je lastnik nepremičnine in preživlja dva mladoletna otroka.

-------------------------------
¹ Tako npr. sodbe VS RS I Ips 39086/2010-9 z dne 13. 1. 2011, I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011, I Ips 64487/2010-284 z dne 22. 11. 2012, I Ips 69454/2010-112 z dne 16. 10. 2014 in druge.
² Tako sodbe VS RS I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005, I Ips 258/2007 z dne 24. 1. 2008, I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010 in I Ips 69454/2010-112 z dne 16. 10. 2014.
³ Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 14-673/2017) z dne 24. 3. 2017, veljavna od 8. 4. 2017.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 7963/2013
• VSL Sklep VII Kp 28471/2017
• VSL Sodba VII Kp 5447/2013