VSL Sklep V Kp 41210/2018

Jedro

Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom II K 41210/2018-29 z dne 8. 7. 2019 zavrnila predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov, in sicer prepisov in zvočnih posnetkov pogovora med obtoženim A. A. in oškodovancem B. B. z dne 9. in 10. 11. 2016 v prilogah A1 in A2 do A8.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izloči nedovoljene dokaze, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev.

3. Po preučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik graja „domneven poskus“ tehtanja posega v obtoženčevo zasebnost z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje.

5. Pritožnikova graja ni utemeljena. Čeprav sam v predlogu za izločitev dokazov niti ni želel videti oškodovančevih ustavnih pravic, ju je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo in posledično skladno z ustaljeno sodno prakso opravilo test sorazmernosti, ki ga je nato razumno in prepričljivo obrazložilo. Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. Vsakomur je torej prepovedan poseg v to pravico, tudi oškodovancu. A kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tudi pravica do zasebnosti, tako kot vse ostale človekove pravice, omejena s pravicami drugih ljudi. Po ustavi je namreč prepovedan vsak poseg v osebnostne pravice, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Konkretno to pomeni, da se obtoženčeva pravica do zasebnosti lahko konča takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, sodišče ugotavlja prav s pomočjo testa sorazmernosti. Da bi bila njegova uporaba sploh upravičena, je bilo potrebno ugotoviti, ali obtoženčevi pravici do zasebnosti stoji nasproti kakšna oškodovančeva ustavno varovana pravica. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1B. Ker je bil obtoženi A. A. eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca B. B., tedaj v vlogi obdolženca. Ne more biti dvoma, da že sam kazenski postopek predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo, kajti očitek storitve hudega in zavržnega kaznivega dejanja nedvomno resno omaje dostojanstvo obdolženca. Le-ta ima ustavno zagotovljeno pravico obrambe, ki pri kaznivih dejanjih storjenih v sostorilstvu razumljivo ne more spregledati stališč oziroma načinov obrambe sostorilcev.

6. Pritožnik nadalje izpostavlja, da sorazmernosti v dani situaciji ni. Tudi s tem stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno zaključilo, da je bil v konkretnem primeru poseg v obtoženčevo pravico do zasebnosti dopusten, saj se je morala njegova pravica umakniti oškodovančevima pravicama, navedenima že zgoraj. Neprimerna in tendenciozna je pritožnikova teza, da je s takšnim stališčem sodišča obdolžencem dopustno svojo obrambo pripravljati na način, da storijo kaznivo dejanje, da je takšno stališče le še korak od tega, da je dopustno kupiti puško in pištolo ter preprosto streljati na morebitne in potencialne osebe, ki bi ogrozile obdolženčevo varnost. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje z vso potrebno pazljivostjo izvedlo test sorazmernosti in pozorno branje njegove obrazložitve nikakor ne podpira pritožnikove teze.

7. Pritožniku ni jasno, v katerem kontekstu je sodišče prve stopnje tehtalo upravičenje, da naj bi oškodovanec zasledoval pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Obtoženi se namreč v kazenskem postopku preganja s strani države, zato oškodovančeva pravica do zasebnega dostojanstva ne more imeti narave varstva v pogledu varstva zasebnosti obtoženca. Po mnenju pritožnika gre v tem kazenskem postopku za poskus, da se dejanje umika obtožbe s strani tožilstva zoper v prejšnjem postopku obtoženega B. B., opravičiti na škodo sedaj obtoženega A. A.

8. Res je, da je konkretni kazenski postopek posledica obtožbe okrožnega državnega tožilca. Kazenski postopek zoper takrat obtoženega B. B. pa je pravnomočno končan in razprava o vzroku za umik obtožbe s strani tožilca zoper obtoženega B. B., ki je bila predpogoj za izdajo zavrnilne sodbe, sedaj ni na mestu. Pač pa je za obravnavani kazenski postopek bistveno, da tožilstvo svoj očitek obtožencu utemeljuje prav na pričanju obtoženca ter posnetkih in njunih prepisih iz časa kazenskega postopka zoper obtoženega A. A. in zdajšnjega oškodovanca B. B. Pri tem ni zaslediti nelogičnosti, kajti kakor je v prejšnjem kazenskem postopku tožilstvo štelo posnetka za prepričljiva in posledično umaknilo obtožbo zoper obtoženega B. B., tako je tudi razumljivo, da je nato vložilo obtožbo zoper sedaj obtoženega A. A., upoštevaje bistvena razhajanja med njegovimi izjavami na posnetkih in njegovim kasnejšim pričanjem v kazenskem postopku zoper takrat obtoženega B. B. Konkretnega kazenskega postopka ni mogoče motriti brez predhodnega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja goljufije. Prav v slednjem postopku je oškodovanec, takrat obdolženec, napravil sporna posnetka, obtoženi A. A., v času posnetkov prav tako obdolženec, v času pričanja pa že obsojenec, pa naj bi kljub dolžnosti priče, da na sodišču govori resnico, krivo pričal ter tako s svojim pričevanjem močno obremenil tedaj obtoženega B. B. Čeprav ni bil edini sostorilec, ki je obremenil obtoženega B. B., pa se je slednji očitno uspešno branil tudi s pomočjo spornih posnetkov in njunih prepisov. Povedano še drugače, čeprav je bil tedaj obtoženi B. B. preganjan s strani države, to ne pomeni, da v takšnem njegovem položaju ne more priti do kolizije med njegovimi ustavnimi pravicami in ustavno pravico obtoženega A. A. do zasebnosti. Zaradi povezave s predhodnim kazenskim postopkom in negativnimi posledicami, ki jih takšen postopek lahko ima za oškodovanca, prav tako ni mogoče spregledati ustavnih pravic oškodovanca v konkretnem kazenskem postopku, čeprav je v njem s strani države preganjan obtoženi A. A. za eno izmed kaznivih dejanj zoper pravosodje.

9. Glede na vse navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 8175/2021
• VSM Sklep V Kp 54651/2018
• VSL Sklep V Kp 16380/2017