VSL Sodba II Cpg 535/2019

Jedro

Stanje na 20 do 30 cm široki steni cca. 2,30 m visoko predstavlja očitno grozečo nevarnost za nastanek nesreče, pred katero se mora varovati vsakdo v vsakršnem življenjskem položaju, tudi brez posebnih navodil, ne le delavec pri svojem delu. Delavec se je v konkretnem primeru s tem, ko se je samovoljno povzpel na steno silosa, dela lotil na neprimeren način in s tem ogrožal lastno varnost, česar bi se glede na več letne izkušnje moral zavedati. Zagotavljanje ukrepov za varnost pri delu je sicer naloga delodajalca, vendar sme (in mora) delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje, o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela.

Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če bi bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če bi bila vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.006,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za znesek 790,41 EUR od 22. 4. 2016 dalje do plačila in za znesek 216,38 EUR od 2. 2. 2017 dalje do plačila, vse v osmih dneh (I. točka izreka). V preostalem delu (za plačilo zneska 1.006,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je 2. 3. 2015 prišlo do delovne nesreče, v kateri je bil poškodovan pri toženi stranki zaposleni delavec A. A. Slednji je splezal na cca. 2,3 m visok silos z namenom, da bi ga očistil. Ob tem je stal na betonski steni (rob) silosa široki 20 do 30 cm in odstranjeval obteževalne vrečke peska ter zaščitno folijo. Zaradi izgube ravnotežja je padel na tla. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da delavci niso imeli navodil silos čistiti na način, kot je storil A. A. (s stanjem na steni silosa). Pravilen način dela je bil namreč tak, da so se vrečke peska odstranile tako, da se jih je, stoječ na lestvi prislonjeni k zunanji steni silosa, porinilo čez steno in nato odstranilo folijo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da so bili delavci seznanjeni s tem, da gibanje po steni silosa ni dovoljeno (prvi odstavek 93. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih).¹ Kljub temu so delavci pogosto silos čistili na nepravilen način in sicer tako, da so se povzpeli na steno silosa. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), je zaključek sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti pravilen.

7. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu). Drži pritožbena navedba, da je delodajalec dolžan delavce nadzirati in v okviru nadzora tudi opozarjati na pomanjkljivosti ter na ta način preprečevati opustitve varnostnih ukrepov. Tožena stranka je sicer delavce opozarjala, da ne smejo stopati na steno, a nato kljub vedenju, da se je silos redno čistil na nepravilen način, ni poskrbela za dodaten nadzor in ukrepe v smeri preprečevanja nepravilnega načina dela. Količina in intenzivnost nadzora delodajalca nad delavcem pa je nujno soodvisna od zahtevnosti, kompleksnosti in nevarnosti dela, ki se opravlja, kakor tudi od drugih dejanskih okoliščin, na primer tudi od izkušenosti delavcev in njihove skrbnosti (prim. II Cpg 761/2018, I Cpg 1378/2012, I Cpg 1550/2013). V skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu mora tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Drugi odstavek 12. člena navedenega zakona določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Stanje na 20 do 30 cm široki steni cca. 2,30 m visoko predstavlja očitno grozečo nevarnost za nastanek nesreče, pred katero se mora varovati vsakdo v vsakršnem življenjskem položaju, tudi brez posebnih navodil, ne le delavec pri svojem delu. Delavec se je v konkretnem primeru s tem, ko se je samovoljno povzpel na steno silosa, dela lotil na neprimeren način in s tem ogrožal lastno varnost, česar bi se glede na več letne izkušnje moral zavedati. Zagotavljanje ukrepov za varnost pri delu je sicer naloga delodajalca, vendar sme (in mora) delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje, o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela (II Ips 322/2016, II Ips 202/2011).

8. Glede na navedeno pritožbene trditve tožeče stranke, da soprispevek oškodovanca v primeru, ko delodajalec krši določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu, naj ne bi bil mogoč, niso utemeljene. Posledično tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da je za nesrečo v celoti odgovorna tožena stranka.

9. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji predlagala postavitev izvedenca s področja varstva in zdravja pri delu in sicer v dokaz njenih trditev o neprimernosti obutve in delu na nezavarovani višini (list. št. 21). Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo razlog za zavrnitev izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca in sicer, da je izvedba tega dokaza nepotrebna. Zato očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek, da so bili gumijasti škornji, ki jih je nosil delavec v času nesreče, neprimerna obutev. V konkretnem primeru namreč vrsta obutve ni bistvena za odločitev. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je delavec tožene stranke padel, ker je izgubil ravnotežje² in ne, ker bi mu zaradi neprimerne obutve spodrsnilo. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ki bi ocenil (ne)primernost obutve delavca. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca v dokaz trditev o delu na nezavarovani višini. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da je bilo delavcu odrejeno delo na višini oziroma izhaja, da do nesreče ni prišlo zaradi nezavarovanega dela na višini, temveč zato, ker je delavec na neprimeren način očistil silos tako, da se je samovoljno povzpel na steno silosa.

10. V povezavi z očitano neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca, je tožeča stranka izpodbijala tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vendar pa je mogoče dokazno oceno sodišča prve stopnje grajati le, če bi bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če bi bila vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala še, da je protispisno zaključilo, da je delavec delo opravljal samovoljno in v nasprotju z navodili delodajalca (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost bi bila podana le, če bi sodišče dokazu pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožeča stranka niti ni konkretizirala za kateri dokaz oziroma nepravilen prenos katerega podatka naj bi šlo, temveč je s sklicevanjem na protispisnost grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa kot rečeno v sporih majhne vrednosti ni mogoče (prvi odstavek 458. člena ZPP). Enako je s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju sami s seboj, predvsem pa v nasprotju s spisovno dokumentacijo, pravzaprav grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov (zlasti v zvezi z izpovedjo A. A. in S. A. ter Š. R.) in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Iz obrazložitve je tudi razvidno, zakaj sodišče enim pričam verjame, drugim pa ne.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je delodajalec oziroma zanj Š. R. delavce opozarjala, da ne smejo stopati na steno.
² Iz listine Interna prijava nezgode pri delu (A3) izhaja, da je do padca prišlo ob pogledu dol pri sestopu iz stene silosa.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 217/2009
• Sodba II Ips 792/2006
• Sodba II Ips 480/2001