VSL Sklep II Kp 20217/2011

Jedro

Stroški policije v zvezi s privedbo obsojenca iz Republike Kosovo v ZPKZ L. so nastali po krivdi obsojenca, zato jih je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan plačati on sam. Podatki spisa kažejo, da je obsojenec brez dvoma vedel za potek predmetnega kazenskega postopka, znano mu je bilo tudi, da se bo po pravnomočni obtožnici pričelo sojenje, a je, ne da bi sodišču prve stopnje sporočil spremembo svojega prebivališča, odšel iz Slovenije in bil v nadaljevanju za sodišče nedosegljiv.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obsojenemu A. A. naložilo, da mora v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa na račun sodišča plačati po svoji krivdi povzročene stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 2.795,92 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in obsojenca razbremeni plačila naloženih stroškov ter jih naloži v breme proračuna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena na določbi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po kateri mora obdolženec ne glede na izid kazenskega postopka plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bil obsojenec že s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 83375/2010 z dne 7. 5. 2018 zavezan k plačilu stroškov iz istega naslova, vendar v znesku 2.311,60 EUR. Iz obrazložitve pritožbi priložene sodbe celjskega sodišča je namreč razvidno, da so bili obsojencu v navedeni kazenski zadevi v plačilo naloženi stroški prevodov listin, ki se nanašajo na njegovo izročitev iz Republike Kosovo, v tem kazenskem postopku pa je sodišče prve stopnje odločalo o stroških Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije GPU, ki so nastali s privedbo obsojenca iz Kosova v Slovenijo na podlagi mednarodne tiralice. Ne gre torej za odločanje o istih stroških, niti se stroškovne postavke ne prekrivajo. Brezuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da je postopek izročitve tekel (zgolj) po zahtevi Okrožnega sodišča v Celju v zadevi I K 83375/2010, saj je iz spisovnih podatkov v tej kazenski zadevi (na primer iz obvestila Ministrstva za pravosodje z dne 22. 6. 2015) razvidno, da je bila prošnja za izročitev obsojenca pristojnim organom Republike Kosovo podana tudi v zvezi s predmetnim kazenskim postopkom Okrožnega sodišča v Ljubljani (II K 20217/2011). Odpustno pismo Pripornega centra K., na katerega se opirajo pritožbene navedbe, je sicer v tujem jeziku, vendar sklicevanje pritožnika na v njem zapisano opravilno številko celjske kazenske zadeve ne more biti odločilno, saj je bila za obsojenca v tem kazenskem postopku razpisana mednarodna tiralica in je na odpustnem pismu zapisana tudi številka zahteve Interpola.

6. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da so stroški policije v zvezi s privedbo obsojenca iz Republike Kosovo v ZPKZ L. nastali po krivdi obsojenca, zato jih je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan plačati on sam. Pritožba ne prepriča z navajanjem, da obsojenec za predmetni kazenski postopek ni vedel, da ni prejel pravnega pouka o dolžnosti javljanja svojega naslova organom pregona in da se pred slovenskimi organi na Kosovu ni skrival. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil obsojenec v tej kazenski zadevi ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dvakrat osebno poučen o dolžnosti sporočanja spremembe naslova, prav tako je bil pisno o tem poučen v obtožnici, ki mu je bila osebno vročena. Zoper obtožnico je obsojenec vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo in sodno pisanje osebno vročilo obsojencu na njegov tedanji naslov prebivanja. Obsojenec je bil za tem izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, njegovo podjetje je bilo izbrisano iz poslovnega registra, sodišču prve stopnje pa je po razpisu predobravnavnega naroka postal nedosegljiv, zaradi česar je bila zoper njega odrejena privedba, nato pripor iz razloga begosumnosti, zatem pa razpisana še tiralica, mednarodna tiralica in evropski nalog za prijetje in predajo. Navedeni podatki kažejo, da je obsojenec brez dvoma vedel za potek predmetnega kazenskega postopka, znano mu je bilo tudi, da se bo po pravnomočni obtožnici pričelo sojenje, a je ne da bi sodišču prve stopnje sporočil spremembo svojega prebivališča, odšel iz Slovenije in bil v nadaljevanju za sodišče nedosegljiv. Odločitev sodišča prve stopnje, da so stroški njegove privedbe iz Kosova v Slovenijo nastali izključno po njegovi lastni krivdi, je zato povsem pravilna in je pritožbeno opravičevanje, da je obsojenec na Kosovu brez vednosti za predmetni kazenski postopek delal, ne more izpodbiti.

7. Pritožbeno zatrjevanje, da so bili stroški prevodov listin Okrožnega sodišča v Ljubljani nepotrebni, je brezpredmetno, saj obsojencu z izpodbijanim sklepom plačilo stroškov iz tega naslova ni bilo naloženo. Pritožba nadalje neutemeljeno nakazuje na kršitev obsojenčeve pravice do izjave, ker mu sodišče prve stopnje ni vročalo stroškovnika policije, da bi se o njem lahko izrekel. Po določbah ZKP predhodna kontradiktornost v zvezi z izdajo posebnega sklepa o stroških kazenskega postopka ni predvidena, obsojenec pa bi se lahko s stroškovnikom seznanil z vpogledom v sodni spis in prvostopenjski odločitvi oporekal v pritožbenem postopku. Pritožnik nazadnje ne more uspeti niti z zavračanjem stroškovnih zahtevkov policije, češ da so delavci Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje obsojencu povzročili neprimerno večjo materialno škodo kot on njim stroškov, saj je morebitno uveljavljanje s strani države povzročene škode lahko predmet drugih, ločenih postopkov.

8. Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obsojenega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ker je obsojenec brez zaposlitve, brez premoženja in ima enega mladoletnega otroka, ga je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v povezavi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 1545/2017
• VSC sklep II Kp 26414/2010
• VSC Sklep II Kp 3114/2013